Tanja Hočevar, univ. dipl.soc.;
Zveza delovnih invalidov Slovenije

(povzetek)

Zveza delovnih invalidov Slovenije v svojih 69 društvih invalidov po vsej Sloveniji združuje 50.841 invalidov, od tega je 37.662 delovnih invalidov in 13.179 invalidnih oseb, ki nimajo statusa delovnega invalida; starih nad 64 let pa je kar 48%.

Glede na spol pa je včlanjenih več žensk. Ta podatek pa nam je v naši invalidski organizaciji pomemben zaradi organiziranja posebnih socialnih programov za uporabnike, saj obstajajo razlike v interesih, razlike v vsakdanjih potrebah in pripravljenosti za reševanje nekaterih osnovnih vsakodnevnih problemov.

Položaj starejših invalidov v okolju v katerem živijo močno vpliva na njihovo kvaliteto življenja. Ker izgubijo aktivno vlogo v delovnem procesu, jih ponavadi uvrščamo med tiste od katerih ni koristi in s tem povečujemo njihovo socialno izoliranost. Starejši invalidi ne zmorejo sami oblikovati in uskladiti sprememb, ki se pojavijo v njihovem življenju, težko jim je razviti nov slog življenjskih vlog in se prilagoditi stilu življenja generacije; iščejo poti sodelovanja v družbenem življenju, kar povzroča tudi težave v medgeneracijskih odnosih; izgubljajo notranje ravnovesje in zmanjšuje se njihovo človeško dostojanstvo.

Starejši invalidi se razlikujejo med seboj in med nami so tisti, ki so še zelo dejavni na različnih področjih pa do tistih, ki so zaradi invalidnosti in/ali bolezni odvisni od pomoči drugih.

S sofinanciranjem dejavnosti lokalnih društev invalidov pa se prispevek invalidske organizacije h kvaliteti življenja starejših invalidov odraža na naslednjih področjih: socialni stiki, aktivnosti na področju kulture in izobraževanja, aktivnosti na področju rekreacije.

A) Posebno pozornost starejšim invalidom pa namenjamo na nacionalni ravni v posebnem socialnem programu:

Nekaj iz vsebine navedenega programa:

Starejši invalid kot družinski član vselej prinaša v družinsko skupnost zahtevo po določeni prerazporeditvi vlog; kdo bo prevzel največji delež skrbi zanj, kdo se bo moral čemu odpovedati, kdo bo morda prikrajšan za pozornost in oporo drugih.

Z izgubami duševnih sposobnosti se zmanjšuje občutek lastne vrednosti, zadovoljnosti in zaupanja vase. Porajajo se številna vprašanja o lastnih sposobnostih in strah pred morebitno nesamostojnostjo ter odvisnostjo od drugih. Počutijo se sami, nepotrebni, odvečni, osamljeni in zavrženi.

Vemo, da je občutljivost invalidov velikokrat večja od ostalih. Na drugi strani pa je tudi dejstvo, da so svojci prav tako občutljivi, kadar njihovo vloženo delo in trud ni cenjen. Zato pa morajo biti osebe - prostovoljci, ki vstopajo v družino, usposobljeni za tovrstno pomoč - zgladitev odnosov v družini in usposobljeni tudi za pomoč invalidom v duševni stiski oz. za samopomoč.

Na drugi strani pa obiski prostovoljcev starejšim invalidom pomenijo preprečitev osamljenosti in nenadno izključenost iz socialnega okolja; potrebujejo zlasti sočutno oporo nekoga, ki jim stoji ob strani, ko popustijo ali ni več njihovih nekdanjih socialnih vezi ter jim tako pomagajo k bolj kakovostnemu življenju.

Cilj programa je, da udeleženci (prostovoljci, družinski člani in invalidi sami) pridobijo naslednja znanja in veščine:

•  sprejmejo svojo invalidnost in pridobijo tiste spretnosti, ki jih potrebujejo za premagovanje ovir

•  dosežejo najvišjo možno raven osebnega razvoja

•  pridobijo socialne veščine in se pripravijo na neodvisno življenje

•  pridobijo praktično pomoč pri integraciji v družbo in pri premagovanju problemov, s katerimi se srečujejo v življenju

•  dobijo osnovne informacije o duševnih sposobnostih v starosti (poudariti pomen raznovrstnih dejavnosti, ki so ključ k izboljšanju duševne sposobnosti - razni tečaji, ročna dela, računalništvo in druge oblike izobraževanja, družabne igre, branje knjig, časopisov, ogled razstav,.)

•  dobijo osnovne informacije o duševni stiski, s katero se srečujejo starejši invalidi, ne samo zaradi svoje invalidnosti, ampak tudi ob izgubi partnerja, prijatelja, spominskih motnjah, težavah mišljenja, preselitvi v dom starejših občanov,.

•  dobijo osnovne informacije o duševnih motnjah (gre za duševne spremembe, ki bistveno vplivajo na kakovost življenja in lahko onemogočajo samostojno življenje).

•  dobijo osnovne informacije o demenci (starostna slabitev razuma)

•  dobijo osnovne informacije o depresiji, shizofreniji, manično depresivni psihozi

B) Na lokalni ravni pa Zveza delovnih invalidov Slovenije sofinancira izvajanje naslednjih posebnih socialnih programov, s poudarjeno skrbjo za starejše invalide:

Organiziranje srečanj in obiskov za težke in nepokretne invalide ter nudenje neposrednih pomoči

Obisk: pogovor z nepokretnim oziroma polpokretnim invalidom o težavah, ki ga bremenijo. Težave so lahko samo psihične narave in s pogovorom marsikdaj pripomoremo k izboljšanju počutja. Težave pa so lahko tudi resne, ki bremenijo invalide in so nastale zaradi slabe oskrbe, zaradi gmotnega položaja, zaradi neustreznih stanovanjskih razmer, zaradi pomanjkljive zdravstvene nega, zaradi slabe osebne nege, zaradi konfliktne situacije v družini. Prostovoljci lahko svetujejo in pomagajo poiskati strokovno pomoč.

Invalidu manjka najosnovnejših informacij, ker nima časopisov in ne revij, ki so drage in si jih ne more kupiti. Odlična je zamisel, da se na sedežu društva zbirajo najrazličnejši časopisi in revije, ki se ob obiskih tudi ponudijo nepokretnim invalidom za branje.

Veliko večji prostor pa imamo pri premagovanju psihičnih težav, ki izvirajo iz prizadetosti zaradi invalidnosti, bolezni. Tukaj je vseobsežna naloga, da pomagamo, da se invalid najde, torej da preostale fizične in psihične sposobnosti dobro koristi v vsakdanjem življenju.

Posebna oblika integracije invalidov so srečanja na več načinov, katerih poglavitni cilj je vzpostavljanje socialnih stikov preko druženja, doživljanje kulturno umetniških stvaritev na teh srečanjih in psihično sproščanje. Na taka srečanja, predvsem v naravi ali na posebnem izletu, želimo, da pridejo v družbo tisti invalidi, ki zaradi svojih fizičnih razlogov na podobna srečanja običajno ne pridejo. S tem dosežemo krepitev samozavesti in zainteresiranosti za vključevanje v aktivnosti društva.

Rekreacija je za starejše invalide primerna telesna dejavnost, ker ob njej na prijeten način sklepajo nova prijateljstva; izboljšajo svojo telesno zmogljivost; sprošča stres in napetosti ter pomaga pri nespečnosti; mogoče jo je prilagoditi tako telesno slabo kot tudi telesno dobro pripravljenim invalidom. Z redno telesno dejavnostjo pridobijo invalidi več energije, življenje lahko dosti bolj učinkovito užijejo, obenem pa zmanjšajo tveganje za poslabšanje stanja invalidnosti, za nastanek različnih sodobnih zdravstvenih težav in bolezni.

Prva osebna in socialna pomoč

V razgovoru z osebo v duševni stiski poizkušamo skupaj evidentirati konkretne probleme, ki pestijo prizadetega. Naša laična pomoč je usmerjena predvsem v skupno iskanje možnih rešitev.

Invalide, ki potrebujejo pomoč, opogumljamo, krepimo samozavest, nudimo podporo in pomoč.

Usmerjamo invalida z laično psihološko pomočjo v težkih trenutkih, ko iz različnih vzrokov zapade v duševno stisko zaradi družinskih tragedij ali socialne stiske.

Društvo vključujejo najtežje in osamele invalide v programe >Klic v sili< (rdeči gumb) ali >Life-line< program. Nekatera društva invalidov imajo tudi za starejše, osamljene in težje invalide na razpolago posebno telefonsko številko prostovoljca za nujne primere.

Namen programa je spodbuditi ustvarjalnost in kreativnost starejših invalidov, zadovoljevanje njihovih potreb za pridobivanje in ohranjanje fizične kondicije in ohranjanje zdravja kot prispevek k povečevanju možnosti aktivnega vključevanja v življenje in delo na vseh področjih družbenega življenja, kar je cilj programa.

V prostem času se starejši invalidi ukvarjajo z delom, ki jih zanima, za katera imajo posebna nagnjenja in jim pomenijo tudi osebno izpolnitev. Gre za konjičke ali hobije - interesne dejavnosti, s katerimi zadovoljujejo svoje socialne potrebe. Vsako ustvarjanje napolnjuje starejšega invalida z občutkom samopotrjevanja, iskanja in najdevanja smisla življenja.

To so prostovoljne skupine, katerih člani so starejši invalidi, ki imajo iste potrebe ali probleme in se srečujejo v delavnicah/skupinah, da bi si dajali oporo, izmenjavali informacije o dejavnostih in virih, ki so se pokazali za koristne pri reševanju njihovih osebnih, vsakodnevnih problemov, pridobili nova znanja, ipd.

Program poteka v ustreznih prostorih - opravljajo se tiste vrste človekove aktivnosti, ki jih imenujemo tudi duhovna ustvarjalnost kot so literarno, likovno z različnimi materiali ali glasbeno ustvarjanje..

Izmenjava življenjskih in drugih izkušenj pri reševanju težav pomeni tudi psihično samopomoč, saj se ob pogovoru z drugimi zdi marsikatera težava takoj manjša in lažje rešljiva kot prej.

ZAKLJUČEK

Za kvaliteto življenja invalida, še posebej starejšega invalida, je najpomembnejši socialni stik z ljudmi, ki znajo poslušati in slišati govorjeno besedo. Socialni stik z ljudmi ima vrednost le, če se pogovarja z ljudmi z enakim (najmanj podobnim) vrednostnim sistemom, s katerimi se je mogoče pogovarjati na >isti valovni dolžini<. Temelji socialnega stika so: govoriti - poslušati - slišati - razumeti. Sozvočje torej, ki je možno med ljudmi z enakim znanjem in zlasti podobnega vrednostnega sistema.

Socialni stik, ki je drugačen od opisanega, je konvencionalen in površen, moteč in znižuje kvaliteto življenja, lahko pa celo izzove konflikt, ki je že ne kvaliteta življenja.

Poklicno socialno delo ne more in nikoli ne bo moglo razvijati svoje dejavnosti v tolikšnem obsegu, da bi povsod, kjer ljudje živijo in delajo, preprečevalo nastajanje problemov in sodelovalo pri njihovem razreševanju.

Iz tega videnja je prostovoljno socialno delo, zlasti pri invalidih neprecenljive vrednosti. Izkušnje kažejo, da je mimo ustanov in na nepoklicni podlagi mogoče organizirati številne oblike skrbi za ljudi, ki včasih veliko bolj kot profesionalne, ustrezajo potrebam ljudi.

Naša naloga pri tem ni prevzemati delo, ki ga morajo opravljati institucije, ampak je delo naših prostovoljcev nujno, odzivnost na pomoč je hitrejša, zaradi dobrega poznavanja življenjskega okolja invalidnih oseb.

Zlasti za (težje) invalide in socialno ogrožene je potrebno v programih društev invalidov zagotoviti vsebine, za katere so kot specifična skupina v društvu invalidov prikrajšani, kar pomeni tudi njihovo integracijo v vsakdanje življenje.