asist. mag. Cveto Uršič, univ. dipl. prav.,
Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Linhartova 51, Ljubljana, tel. (01) 47 58 177, fax: (01) 47 72 070, e-mail: cveto.ursic@ir-rs.si

Mednarodno leto starejših 1999 bilo je izziv in priložnost, da smo tudi pri nas namenili tematiki starosti in invalidnosti več pozornosti. Znano je namreč, da se Slovenija stara: delež prebivalstva, starejšega od 65 let nezadržno raste in je leta 1997 znašal 13,2 %, kar pomeni, da je bil vsak šesti prebivalec Slovenije že star 65 let, vsak dvainštirideseti pa je najmanj osemdesetletnik. Po drugi strani tudi vemo, da predstavljajo invalidi v Sloveniji in tudi v Evropski Uniji približno 10 odstotkov vsega prebivalstva. Kakšni bodo trendi v prihodnosti oziroma kako bodo pričakovana demografska gibanja vplivala na invalidno populacijo težko rečemo, saj študij o tej temi praktično ni. Vendarle pa lahko predvidimo, da se bo, upoštevajoč razvoj medicine in pričakovano daljšo življenjsko dobo, število invalidov v naslednjih desetletjih večalo. Nekateri celo govorijo, da naj bi se do leta 2020 število (starih) invalidov povečalo za okoli 25 odstotkov

Varstvo pravic in dostojanstva - prepoved diskriminacije - spodbujanje solidarnosti med ljudmi

Združeni narodi namenjajo vprašanjem, povezanim s staranjem in invalidnostjo (nekoliko) večjo pozornost šele zadnjih petindvajset let. To je tudi čas, ko se ta vprašanja rešuje v širšem okviru človekovih pravic oziroma načela enakih pravic. Zametki razumevanja invalidnosti ne le kot posameznikovega zdravstvenega problema imajo sicer svoje korenine že v Deklaraciji o pravicah invalidov, v kateri Združeni narodi izpostavljajo, da imajo (starejši) invalidi >ne glede na vzrok, naravo ali resnost njihovih motenj ali pomanjkljivosti, enake temeljne pravice kot njihovi sodržavljani enake starosti, kar najprej in predvsem pomeni pravico do dostojnega, kar se da normalnega in polnega življenja<.

Posebej pa je poudarjena vez med človekovimi pravicami in invalidnostjo (tudi v luči 'starosti') v dokumentih, ki so nastali v zadnjem desetletju. Tako je zapisano v deklaraciji, sprejeti na konferenci o človekovih pravicah, ki je bila organizirana leta 1993 na Dunaju:

>63. Svetovna konferenca ponovno potrjuje, da so vse človekove pravice in temeljne svoboščine splošne in jih zato brez pridržkov imajo tudi invalidi. Vsaka oseba je po rojstvu enaka in ima enake pravice do življenja in blaginje, izobraževanja in dela, neodvisnega življenja in dejavnega sodelovanja v vseh pogledih družbe. Vsaka neposredna diskriminacija ali drugačno negativno diskriminacijsko obravnavanje invalida je zato kršitev njegovih pravic. Svetovna konferenca poziva vlade, da po potrebi sprejmejo ali prilagodijo zakonodajo tako, da bodo invalidom zagotovljene te in druge pravice.

Združeni narodi so konec leta 2001 (po mednarodnem letu starejših 1999) pripravili predlog akcijskega programa namenjenega problematiki staranja (21), v katerem 83. in 84. točka opozarjata na povezanost staranja in invalidnosti in izpostavita naslednje cilje delovanja:

•  >Zagotavljanje potrebnih ukrepov in podpornega okolja, ki je prijazno do invalidov in starejših, je bistvenega pomena pri omogočanju neodvisnosti in polnega sodelovanja starejših invalidov na vseh področjih življenja v družbi.

•  Staranje oseb s kognitivnimi prizadetostmi je na prvem mestu pri oblikovanju politike, saj lahko te osebe danes preživijo družinske člane, ki skrbijo zanje ali pa ti postanejo preslabotni, da bi jim lahko pomagali.

•  Vprašanja vezana na življenje starejših invalidov je potrebno uvrstiti na dnevni red organov, ki oblikujejo nacionalno politiko ali se ukvarjajo s koordinacijo in so pristojni tako za starejše osebe kot za invalide.

•  Razvijati je potrebno programe v lokalnih skupnostih za izobraževanje o vzrokih invalidnosti in zagotavljanje informacij o preprečevanju invalidnosti tekom življenja.

•  Oblikujejo naj se starosti prijazni standardi in okolja za preprečevanje nastopa ali poslabšanja invalidnosti.

•  Spodbuja naj se razvoj takih možnosti za bivanje starejših invalidov, ki ne ovirajo njihove neodvisnosti.

•  Razvijati je potrebno programe rehabilitacije in ustrezne skrbi/nege za starejše invalide in s tem zagotavljati njihovo pravico do storitev, pomoči in polne vključenosti v družbo<.

Da se ideja nediskriminacije oziroma bolje rečeno ideal 'enakih pravic' za vse dejansko umešča tudi v same temelje delovanja Evropske Unije dokazujejo zadnje dopolnitve osnovnih pogodb o združevanju v Evropsko Unijo. Tako Amsterdamska pogodba določa, da lahko Svet unije >ustrezno ukrepa v boju proti diskriminaciji, ki bi temeljila na spolu, rasi ali nacionalnem poreklu, verovanju ali prepričanju, invalidnosti, starosti ali spolni usmerjenosti<. Nadalje, Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, ki je priloga nove 'Evropske ustave' v 21. členu prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi invalidnosti: >Prepovedana je vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostne pripadnosti ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, gmotnega stanja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenostUnija priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne integracije ter sodelovanja v življenju skupnosti<. Ravno tako pa starejšim v 25. členu > priznava in spoštuje pravico starejših do dostojnega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju < .

Predstavitev mednarodnih dokumentov bomo zaključili z Malaško deklaracijo, ki v treh točkah posebej govori o invalidnosti in staranju: >37. Da bomo veliko pozornosti namenili potrebam invalidnih otrok in njihovih družin kot tudi starejšim invalidom, ne da bi pri tem posegali v že pridobljene pravice invalidov v aktivni dobi, ne glede ali so zaposleni ali ne, ker zaposlitev ne sme biti edini način za vključevanje zagotavljanje državljanskih pravic in dostojanstva; 43. Da bomo razvijali programe in pripomočke za zadovoljevanje potreb invalidov, prilagojene njihovi starosti; 44. Da bomo že od otroštva dalje osveščali ljudi o zdravstvenih navadah in načinu življenja z namenom doseganja dobrega telesnega in duševnega zdravja tudi v poznejši življenjski dobi<.

Oris mednarodnih dokumentov lahko zaključim s pojasnilom, da postopoma prodira zahteva po prepovedi diskriminacije na podlagi starosti in/ali invalidnosti tudi v nacionalne predpise. Nekatere države (na primer Nemčija, Finska) v svojih ustavah izrecno prepovedujejo diskriminacijo, druge države pa so v ta namen sprejele posebej zakon (v Evropi Velika Britanija in Madžarska).

In kako je v Sloveniji?

Pri nas do sedaj nismo posvečali, ne v predpisih in ne v nacionalnih programih, posebne pozornosti problemom starejših invalidov oziroma ljudi, ki žive in so se postarali kot invalidi. Izjema je nacionalni program invalidskega varstva, ki ga je sprejel Državni zbor leta 1991, v katerem se posebej poudarja, da morajo imeti invalidi enake možnosti, enake pravice in zagotovljeno enako varstvo, kot ostali državljani istega spola in enake starosti (torej tudi stari invalidi!). V posebnih programih, ki sta jih Državni zbor ali pa Vlada oziroma pristojna ministrstva sprejela za posamezna področja, pa tej temi ni namenjena praktično nobena vrstica - tudi ne v v programu varstva starejših oseb! Seveda pa velja opozoriti, da bo v letu 2004 Državni zbor sprejel dopolnila k slovenski ustavi - eno izmed dopolnil se nanaša tudi na 14. člen, ki govori o enakosti pred zakonom. Ta člen naj bi dopolnili tako, da bo vanj vnesena besedica ,invalidnost' in bi se tako glasil: >V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino<.

Sklep

Potem ko smo se seznanili kako postaja temeljno načelo družbenega urejanja invalidskega varstva načelo enakih možnosti oziroma načelo nediskriminacije, je prav, da v sklepnem delu razmišljanja o varstvu pravic in dostojanstva starih ljudi in invalidov razmislimo ali smo pripravljeni na izziv, ki ga pred družbo postavljata večanje deleža starejših ljudi z invalidnostjo?

Če sprejmemo dejstvo, da gre tudi v tem primeru na načelni oziroma formalni ravni za vprašanje (ne)spoštovanja vrste osnovnih človekovih pravic: pravice do samospoštovanja in samoizpolnjevanja, pravice do spoštovanja človekovega dostojanstva, itd., da gre torej gre za vprašanje pravice do kvalitetnega življenja oziroma gre za vprašanje strpnosti v demokratični družbi. Profesorica Alenka Šelih je v uvodnem nagovoru na posvetu ob 50-letnici Splošne deklaracije človekovih pravic poudarila, da je ravno vprašanje strpnosti temelj nediskriminacije. Strpnost pa, tako Šelihova, pomeni >predvsem in najprej pravico biti drugačen in pomeni sposobnost sprejeti tisto, kar je in tiste, ki so različni od nas. Strpnost obsega tudi pravico zavrniti nestrpnost, strpnost omogoča in krepi lastno identiteto in lastno samozavest<. Upoštevajoč predstavljena dejstva v predhodnih poglavjih lahko zaključimo najprej, da družba sprejema in priznava temeljne človekove pravice tudi te skupine. Kako pa se uveljavljajo v vsakodnevni praksi pa je seveda drugo vprašanje - deloma nanj odgovarjajo tudi vsa tri današnja predavanja.