Dr. Vesna Leskošek

Sožitje in soodvisnost nista nujno komplementarna pojma. Lahko smo soodvisni, pa ne živimo v sožitju ali pa živimo v sožitju in nismo soodvisni. Kombinacije nasprotij ali povezanosti so odvisne od mnogih dejavnikov, še najbolj pa od tega, kako razumemo oba pojma. Da bi bolje razumeli, s čim imamo opravka, naredimo le nekaj razmislekov.

Soodvisnost je širok pojem, ki ga lahko razmišljamo na ravni družbe, skupnosti ali osebnega odnosa.

Na družbeni ravni vsi živimo v soodvisnosti. Odločitev ene generacije ima posledice še za mnoge, ki prihajajo za njo. Globalno segrevanje ozračja, prevelike emisije toplogrednih plinov v ozračju, vojne, uporaba jedrske energije, vzpostavljanje vladavine kapitala, ustvarjanje globalnih neenakosti in revščine, zmanjševanje pravic, vzpodbujanje sovraštva in podobno imajo nedvomen učinek na življenje bodočih rodov.
V tem smislu generacija na oblasti nosi vso odgovornost za svoje odločitve. Ker pa se spremembe dogajajo skozi desetletja, je ta odgovornost abstraktna in predvsem odvisna od zavesti tistih, ki sprejemajo odločitve. Na tej ravni je torej soodvisnost generacija stvar zavedanja o učinkih lastnih odločitev na druge, gre torej za splošno etiko ravnanja.

Podobno je na skupnostni ravni , le da se tukaj posledice vidijo prej in imajo konkretnejše učinke. Oddaja skupnostih prostorov v najem zasebnikom za profitne dejavnosti vpliva na zmanjšanje skupnostnih dejavnostih in s tem na manjšanje socialnega kapitala. Podobno velja za igrišča ali parke. Komunalna urejenost skupnosti olajša dostopnost in zagotavlja večjo kakovost življenja, soodločanje in delitev moči sta ključni pri zagotavljanju doseganja skupnih ciljev, ustvarjanje solidarnosti in vzpodbujanje medsoseske pomoči in podpore pomaga pri večanju zaupanja.

Skupnost, ki sprejema tujost in tujce omogoča svobodnejše življenje vseh, ker se v takšni skupnosti podpira pluralnost osebnih izbir in izgledov in tako omogoča osebno izbiro življenjskih stilov in identitet, ne glede na to, kateri generaciji pripadamo. Najtežje je življenje v zaprtih skupnostih, ki temeljijo na izključevanju, saj je v takšnih prostorih vsak odmik od >normalnega< označen za nenormalno. Meja med normalnim in patološkim je v teh skupnostih zelo tesno postavljena.

Narava soodvisnosti na osebni ravni je pogosto odvisna od procesov na družbeni in skupnosti ravni, obratno pa ne velja v tolikšni meri. Na osebnem odnosu se reflektirajo širši družbeni procesi, težko je imeti dobre medosebne odnose v zaprtih skupnostih, ki temeljijo na sovraštvu do drugega. Vendar je ravno osebni odnos tisti, kjer soodvisnost dobiva konkretne oblike podpore in pomoči v težavah in stiskah ali pa preprostega prijateljstva, zaupanja, veselja in drugih čustev, ki so potrebna za kakovostno življenje.

V soodvisnosti torej živimo, ne glede na to, ali se pri tem dobro razumemo ali ne. Soodvisnost je dejstvo, ki pa omogoča odgovorno ravnaje le takrat, ko je povezana s sožitjem ali zavedanjem o medsebojnih vezeh in posledicah odločitev na druge ljudi. Sožitje je torej stvar zavedanja o skupnosti, zavesti o sobivanju in medsebojni odvisnosti ljudi. Večja, kot je individualnost, skrb samo zase, manjše je sožitje med ljudmi na sploh in med generacijami še posebej. Bolj kot so pomembni osebni prestiž, osredotočenost na materialno, družbeni statusi in položaji, manj je pozornosti do tistih, ki nimajo dostopa do teh položajev. V prispevku se bomo osredotočili predvsem na pogoje in procese, ki sožitje omogočajo ali pa ga zavirajo.