1.
Zbiranje in izbiranje virov
Ko
iščemo vire za določeno temo, se skoraj nikoli ne zgodi, da
ne bi našli ničesar, če smo pravilno vnesli v računalnik iskalne
zahteve. Če dobimo kot rezultat iskanja 0 zadetkov, poskusimo
naslednje:
preverimo,
če nismo česa napačno vtipkali;
preverimo,
če smo iskalno strategijo zastavili pravilno;
poskusimo
nekoliko razširiti področje svojega iskanja (pri črkovanju imen
uporabimo *, pri ključnih besedah nadpomenko...).
Idealno
bi bilo, ko bi pri posameznem iskanju našli med 10 in 20 zadetkov,
a tudi to se zgodi redko. Navadno jih najdemo precej več. To
je tesno povezano z današnjo poplavo informacij. Potem nas čaka
težavno delo: kako izbrati tiste vire, ki so res primerni in
pomembni.
Pri
tem moramo biti zelo pazljivi. Če se preprosto zadovoljimo z
nečim, kar nam na prvi pogled prinaša iskane podatke, je navadno
slabo. Izbrati prve tri (ali jih morda profesor želi pet?) poiskane
vire je sicer najlaže, nikakor pa se to ne obrestuje v dobro
nalogo. Kako torej?
Najprej
si moramo točno opredeliti vprašanja, na katera iščemo odgovore.
Potem se šele lotimo iskanja. Dokler vprašanja niso dovolj definirana,
je iskanje podatkov zelo splošno in zato preširoko.
Potem
pregledamo kataloge (klasične ali računalniške) in se poučimo,
kaj je bilo o tem objavljenega. Ker je Slovenija majhen prostor,
zlasti jezikovno smo omejeni le na majhno število bralcev, je
pogosto priporočljivo pregledati tudi nekaj literature, ki je
pri nas na voljo v tujih jezikih, a to ni vedno nujno.
Iz
oznak (gesel, ključnih besed) v večini primerov vidimo, ali
je najdeni vir za nas res primeren ali ne. Ko izločimo tiste,
ki so že na prvi pogled neustrezni, nam jih še vedno ostane
kar nekaj. Te je treba vzeti v roke in pregledati (izposoja
v knjižnici, medknjižnična izposoja, fotokopiranje). Po posvetovanju
z mentorjem si izberemo tisto literaturo, ki je za našo temo
ključna.
Pogosto
naletimo na vprašanje, kako vedeti, kaj je res kakovosten vir
za določeno vprašanje. Tega ne moremo oceniti kar povprek. V
splošnem velja, da so članki v poljudnem časopisju kakovostnejši
od tistih v dnevnem ali tedenskem časopisju; a to je posplošitev,
ne neizogibno pravilo. Podobno tudi velja, da je marsikdaj kasnejša
objava prinesla popravek starih trditev. Poseben problem se
pojavlja z internetom, ki je priljubljeni vir informacij.
1.1
Vrednotenje informacij na internetu
Kot
vir informacij za resno delo ima svetovni splet hudo pomanjkljivost:
na tej mreži lahko vsakdo objavi, kar hoče. Torej informacije
niso vedno preverjene. Tu je nekaj osnovnih vodil pri vrednotenju
internetskih podatkov.
Najdeno
gradivo vrednotimo najprej po vprašanjih:
- Ali
ustreza naši temi?
- Ali
je datum objave primeren?
- Ali
je avtor primeren strokovnjak?
- Kaj
želi avtor s prispevkom doseči (informirati, prepričati
)
- Ali
je informacija dejstvo, mnenje, oglas
?
- Ali
avtor svoje ugotovitve podpira z že obstoječo literaturo?
- Kako
(če sploh) kritične ocene vrednotijo ta prispevek?
Poleg
teh vprašanj nam kakovost prispevka pomaga oceniti že URL
naslov. Po njem lahko pridemo do osnovnih zaključkov. Za
slovenske naslove je značilna končnica si, ki je dvočrkovna
koda za Slovenijo. Vendar tega ne najdemo v vseh naslovih. Ponekod
se namesto tega pojavljajo sicer ravno tako mednarodno uveljavljene
oznake gov, com, net, org. gov je oznaka za vladne strani
(s tem so začeli v Ameriki, kasneje se je to razširilo tudi
k nam), a vse naše vladne strani tega nimajo, npr. Ministrstvo
RS za šolstvo že nima. Torej, tu vlada precejšnja neenotnost.
Vendar pa oznaka gov vsekakor pomeni določeno zanesljivost
(npr. podatki Statističnega urada
). Slovenske vladne ustanove
naj bi torej imele končnico gov.si.
com
pomeni, da gre za komercialno predstavitev, kar lahko pomeni
tudi, da elektronskega kupca ne pouči natančno o svojih ponujenih
izdelkih, torej je treba biti ob teh podatkih previden.
net
je oznaka za strani, ki so lahko komercialne, lahko tudi ne,
vendar velja glede zanesljivosti podatkov podobno kot pri oznaki
com.
org
je nekomercialni ponudnik informacij na internetu. Če hoče
posameznik v okviru te oznake dobiti svojo stran, je zanjo odgovoren
administrator. Tak naslov v Sloveniji pa lahko dobijo organizacije
in društva.
Tudi
oznaka edus se pojavlja med slovenskimi naslovi (med
ameriškimi je temu enakovredna edu) in označuje izobraževalne
organizacije. Pri nas imata svojo posebno oznako še univerzi:
uni-lj in uni-mb. Za te informacije jamči izobraževalna
organizacija, zato so navadno dovolj zanesljive.
Podobne
oznake veljajo tudi po drugih državah. V splošnem velja pravilo,
da je zadnja dvočrkovna oznaka prvega dela naslova (do prve
poševne črte) oznaka države, le ZDA te oznake ne dodajajo.
Veliko
koristnih povezav v Sloveniji najdemo v izhodišču Mat'Kurja,
torej na www.ijs.s/slo.
Med
najmanj zanesljive naslove pa sodijo osebne strani. Spoznamo
jih po dveh osnovnih značilnostih: ali imajo v naslovu ~
ali pa osebno ime. Za te je značilno, da jih oskrbuje posameznik
brez nadzora krovne institucije.
Naslednji
kriterij je sam prispevek na mreži. Najprej je tu avtor.
Če avtorja poznamo kot uglednega strokovnjaka s svojega področja,
je takemu prispevku lahko zaupati. Sicer pa je pomembna zgradba
članka, ki naj vsebuje povzetek in bibliografijo,
ki bi ravno tako kot v tiskanih publikacijah morala biti del
članka na mreži. Po bibliografiji in kritičnih komentrjih lahko
hitro presodimo težo prispevka.
2.
Uporaba virov
Ko
smo vire izbrali, se bomo lotili svoje teme. Pomembno je izpisovanje
glavnih podatkov, saj si bomo potem laže uredili gradivo za
samo pisanje. Morda se to zdi komu nepotrebno, a se z izkušnjami
pokaže, da je to naložba, vredna vloženega truda in časa. Zato
se ni treba učiti na svojih napakah, ampak raje verjemimo, da
je to koristno.
Izpiski
so najpreglednejši, če jih pišemo v obliki tako imenovanih bibliografskih
kartic (tu ne gre za obliko papirja, temveč za obliko zapisa!).
Na eno stran take kartice ali na vrh večjega lista sodijo podatki
o viru (knjigi, članku, filmu...) Ti podatki naj bodo zapisani
enako kot v seznamu uporabljene literature.
Na
drugo stran ali niže na večji format papirja sodijo izpiski
v taki obliki, kot jih zapisovalec sam najlaže uporabi. Nekaterim
so ljubši popolni citati, drugim izpiski po točkah. Za samo
pisanje pa je nujno pri vsakem izpisu navesti stran, s katere
smo misel pobrali, saj samo tako lahko še enkrat hitro pridemo
do iste točke v besedilu. Ne pozabimo, da se včasih šele v zadnjem
trenutku, torej, ko že pišemo, odločimo, da bomo vključil popoln
citat, torej dobesedni navedek.
NAVAJANJE
V RAZISKOVALNI NALOGI UPORABLJENE LITERATURE: PO STANDARDU ISO
CITIRANJE
Citirati
pomeni dobesedno navajati besed ali stavkov iz pisnega dokumenta.
V besedilu moramo dobesedne navedbe označiti z narekovaji in
z navedbo avtorja citata. Za narekovaji navedemo bibliografske
podatke v okroglem oklepaju (Priimek avtorja, letnico izdaje
publikacije : stran).
Človek
je dosegel to, kar je, ker je znal prenašati dognanja iz roda
v rod. Zato moramo uporabiti, kar so drugi že naredili. Torej
si pomagamo z viri. Vedno pa moramo navesti, od kod smo določeno
informacijo dobili, sicer znanje krademo.
Če
ne navedemo vira, je torej naše delo plagiat. Plagiat
je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot kar
je prepisano, prevzeto od drugod in objavljeno, prikazano kot
lastno
(SSKJ, 1994, str. 847). Vsekakor je to duhovna tatvina.
V sposobnosti avtorja, ki krade tovrstno lastnino in ga enkrat
pri tem zalotijo (kar seveda ni težko), nihče več ne zaupa.
Omenimo tudi nekatere druge pozitivne elemente citiranja:
1.
Pomen citiranja
Ko
citiramo, navajamo bralca k virom, ki bi mu lahko prinesli več
informacij, povezanih z našo temo.
Včasih
se zgodi, da besedilo, vzeto iz obsežnejšega sobesedila, nekoliko
spremeni pomen ali postane slabše razumljivo.
Avtor
naloge se lahko pri prepisovanju tudi zmoti. V takem primeru
si bralec lahko pomaga, če točno ve, kje navedek iskati.
Priznavamo
idejno avtorstvo za neko misel tistemu, ki mu gre, in se mu
s tem tudi zahvalimo (ne pozabimo, kako pomembno je to lahko
za avtorja!)
2.
Načini citiranja
Pri
citiranju se držimo nekaterih splošno postavljenih pravil, ki
jih najdemo v standardih. Standard je dokument, ki navaja
splošna in večkrat uporabna pravila, navodila ali značilnosti
proizvodov, storitev ali z njimi povezanih procesov in proizvodnih
postopkov in katerega upoštevanje ni obvezno. Slovenske standarde
sprejema in izdaja (kot posebne publikacije) Ministrstvo za
znanost in tehnologijo, Urad Republike Slovenije za standardizacijo
in meroslovje (USM).
Ko
nas zanima citiranje, je smiselno uvajati standard, ki je v
Evropi in po svetu že uveljavljen, torej ISO 690 za klasiče
in ISO 690-2 za elektronske vire.
V
nadaljevanju so opisane oblike pisnega dela glede na zunanji
izgled in obvezne vsebinske elemente, ki jih mora naloga obsegati.
Dobesedno
citiramo, kar je novo ali pomembno. Citati naj bodo čim krajši
in smiselno vključeni v besedilo. Morajo se popolnoma ujemati
z izvirnikom. Če je citat predolg, ga skrajšamo tako, da
nepomembno izpustimo in manjkajoči del nadomestimo s tremi pikami
v oklepaju [...].
Obstaja
več načinov navajanja dokumentov. Predstavljen je eden izmed
mogočih. Med seboj se razlikujejo le po vrstnem redu elementov
in ločil, ki jih uporabljamo med navajanjem. Bistveno je, da
navedemo vse bibliografske elemente, ki omogočajo prepoznavanje
točno določenega uporabljenega gradiva (ne glede na to, da različne
stroke uporabljajo nekoliko drugačen vrstni red bibliografskih
elementov ali različna ločila).
Zaradi
preglednosti naslov izpostavimo, zato ga ga pišemo ležeče ali
ga podčrtamo.
Držimo
se vedno enakega načina.
Naslov
ločimo od podnaslova z dvopičjem.
V
samem besedilu izpišemo dobesedni navedek (citat), za njim pa
vir tako, da v oklepaju navedemo avtorjev priimek, leto izida
in stran. Če citiramo več različnih del istega avtorja, ki so
bila objavljena istega leta, jih lahko označimo z abecednimi
indeksi, a jih moramo enako označiti tudi v seznamu uporabljene
literature.
Primer
citiranja:
Zajeti
vse znanje je poskusil že Aristotel(es) (384-322 p. n. št.)
in v antiki so mnogi skušali ta napor posnemati. (Južnič, 1992,
str. 108).
Na
koncu naloge napišemo še seznam uporabljene literature. Sem
vključimo tista dela, iz katerih dobesedno navajamo, ter tudi
tusta, ki jih nismo uporabili za citate, temveč smo po njih
le povzeli ključne ideje.
Primer:
V
seznamu uporabljene literature bi potem navedli za prej omenjeno
enoto:
Južnič,
S. Diplomska naloga: napotki za izdelavo. Ljubljana:
Amalietti. 1992.
Vire,
ki jih uporabimo v nalogi, je treba tudi primerno navajati ali
citirati. Načinov citiranja je veliko, zato je tu predstavljen
le eden, tisti, ki je mednarodno sprejet. Imenuje se Mednarodni
standard ISO 690 ter ISO 690-2. Slovar tujk razlaga besedo standard
kot obvezen, splošno veljaven tip ali vzorec (Verbinc, 1989,
str. 674).
- NAVAJANJE
KLASIČNIH VIROV
1.
Navajanje monografij
Priimek,
I. Naslov: podnaslov. Izdaja. Kraj: založba, letnica.
Zbirka, (štetje). ISBN.
ISBN
= international standard book number, mednarodna standardna
številka knjige, natisnjena v kolofonu in navadno tudi na ovoju.
1.1
Monografija - en avtor
Primera:
Mršić,
N. Živali naših tal: uvod v pedozoologijo sistrematika
in ekologija s splošnim pregledom talnih živali. 1. natis. Ljubljana:
Tehniška založba Slovenije, 1997. ISBN 86-365-0213-6.
Weiner,
A. B. Women of value, men of renown: new perspectives
in Trobriand exchange. Austen: University of Texass Press, 1987.
Sourcebooks in anthropology. ISBN 0-292-79019-8.
1.2
Monografija - dva avtorja
Primera:
Stušek,
P. in Podobnik A. Celica. 1. izd. Ljubljana: DZS, 1995.
ISBN 86-341-1667-0.
Fisher,
J. in Arnold, J. R. P. Notes in chemistry for biologists.
1st. ed. Oxford: BIOS scientific publishers Lt.,
1999. The instant notes series. ISBN 1-85996-241-6.
1.3
Monografija - trije ali več avtorjev
Primera:
Krakar
Vogel, B. et al. Književnost na maturi.1. natis. Ljubljana,
Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994. Zbirka
Matura. ISBN 86-7759-258-X.
Hames,
B. D. et al. Notes in biochemistry. Reprinted. Oxford:
BIOS scientific publishers Lt., 1999. The instant notes series.
ISBN 1-85996-265-3.
2.
Navajanje serijskih publikacij
Naslov:
podnaslov. (Odgovornost.) Kraj: Izdajatelj, začetek (in konec)
izhajanja. ISBN.
Začetek
in konec izhajanja zapišemo takole:
- če
je publikacija začela izhajati npr. leta 1978 in še izhaja:
1978- .
- če
je publikacija izhajala npr. od leta 1959 do leta 1996: 1959-1996.
ISSN
= international standard serial number, mednarodna standardna
številka serijske publikacije, natisnjena na ovoju.
Primera:
Otrok
in knjiga: revija za vprašanja mladinske književnosti, književne
vzgoje in s knjigo povezanih medijev. Maribor: Mariborska knjižnica,
Pedagoška fakulteta Maribor, 1972- .ISBN 0351-5141.
- Navajanje
člankov
3.1
Objavljenih v serijski publikaciji
Obvezni
elementi so:
Priimek,
I. Naslov članka: podnaslov članka. Naslov serijske publikacije:
podnaslov serijske publikacije, letnica izida, letnik, številka,
strani.
Ležeče
ali podčrtano pišemo naslov serijske publikacije.
Primera:
Bošnjak,
B. Književna vzgoja v mladinski knjižnici: da ali ne? Otrok
in knjiga: revija za vprašanja mladinske književnosti, književne
vzgoje in s knjigo povezanih medijev, 1998, št. 46, str. 64
- 70.
Adler,
J. in Rogers, A. The new war against migraines. Newsweek:
the international newsmagazine, jan. 1999, let. 83, št. 2, str.
42-48.
3.2
Objavljenih v zbornikih
Primera:
Lavrenčič,
D. in Mlakar, I.. Vloga mladinskega knjižničarja pri razvijanju
bralnih sposobnosti. V: Branje skrb vseh: 2. strokovno
posvetovanje Bralnega društva Slovenije, 1998, str. 153-154.
Zwitter,
T.; Munari, U. Spectrophotometric surveys of faint CVs. V: Wild
Stars In The Old West: Proceedings of the 13th North American
Workshop on Cataclysmic Variables and Related Objects, ASP Conference
Series, Vol. 137, 1998, str. 35.
3.3
Anonimnih člankov v leksikonih, enciklopedijah, slovarjih
Naslov
publikacije: podnaslov. Kraj: Založba, leto izd., str.
Primer:
Slovar
slovenskega knjižnega jezika: druga knjiga: I-Na. Ljubljana:
Državna založba Slovenije, 1975, str. 81.
Dorling
Kindersley ultimate visual dictionary of science. New York:
DK publishing, 1998. str. 222.
3.4
Navajanje uradnih dokumentov
Zakon,
letnik (letnica) št., datum. Str.
Primer:
Zakon
o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Uradni
list Republike Slovenije, 53 (1996) 12, 29. II. Str. [841]-862.
II.
NAVAJANJE ELEKTRONSKIH VIROV
Avtor.
Naslov dokumenta. Vrsta medija. Izdaja. Kraj izdaje. Založnik.
Datum izdaje. Datum zadnjega popravljanja. Datum citiranja (obvezno
za dokumente online). Zbirka. Dostopnost (obvezno za dokumente
online). Standardna številka.
1 Elektronske
monografije, podatkovne baze in računalniški programi kot celotni
dokumenti
Avtor.
Naslov. Vrsta medija. Izdaja. Kraj izdaje. Založnik. Datum izdaje.
Datum zadnjega popravljanja. Datum citiranja (obvezno za dokumente
online). Zbirka. Dostopnost (obvezno za dokumente online). Standardna
številka.
Primeri:
Austen,
J. Emma (online).(Tunbridge Wells UK): Data Text Publishing.
(citirano 23. 09.1998). Dostopno na naslovu: http://www.bibliomania.com/Fiction/Austen/Emma/index.html.
Prešeren,
F. Izbrana poezija dr. Franceta Prešerna (online). 1996.
(citirano 05. 10. 1998). Dostopno na naslovu:
http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1996
/preseren/
2
Deli elektronskih monografij, podatkovnih baz in računalniških
programov
Avtor.
Naslov. Vrsta medija. Izdaja. Kraj izdaje. Založnik. Datum izdaje.
Datum zadnjega popravljanja. Datum citiranja (obvezno za dokumente
online). Poglavje ali enakovredna oznaka (dela). Naslov posameznega
dela. Dostopnost (obvezno za dokumente online). Standardna številka.
Primer:
Austen,
J. Emma (online). (Tunbridge Wells UK): Data Text Publishing.
(citirano 23. 09. 1998). Chapter VII. Dostopno na naslovu:
http://www.bibliomania.com
/Fiction/Austen/Emma/index.html.
3.
Prispevki k elektronskim monografijam, podatkovnim bazam ali
računalniškim programom
Avtor
(prispevka). Naslov (prispevka). Avtor (dokumenta na gostitelju).
Naslov (dokumenta na gostitelju). Vrsta medija. Izdaja. Kraj
izdaje. Založnik. Datum izdaje. Datum zadnjega popravljanja.
Datum citiranja (obvezno za dokumente online). Lokacija znotraj
dokumenta na gostitelju. Dostopnost (obvezno za dokumente online).
Standardna številka.
Primer:
Zgodovina
mila. V: Pufič, T. et al.: Pralna sredstva (CD ROM).
1997. Ljubljana, UMI.
(Primer
nepodpisanega prispevka z naslovom Zgodovina mila.)
4.
Elektronska periodika
4.1
Elektronska periodika v celoti
Naslov.
Vrsta medija. Izdaja. Kraj izdaje. Založnik. Datum izdaje. Datum
citiranja (obvezno za dokumente online). Dostopnost. Standardna
številka.
Primera:
Delo
(online). Ljubljana, Delo, 1945-. Dostopno na internetu na naslovu:
http://delo.si
COMPUTER Mediated Communication Magazine (online). Milwaukee,
Wi (USA): December Communications, 1994 (citirano 23. 09.
1998). mesečnik. Dostopno na naslovu: http://www.december.com/cmc/mag.
ISSN 1076-0027X.
4.2
Članki in drugi prispevki
Avtor
(prispevka). Naslov (prispevka). Naslov periodike. Vrsta medija.
Izdaja. Številka. Datum zadnjega popravljanja. Datum citiranja
(obvezno za online dokumente). Lokacija znotraj dokumenta na
gostitelju. Dostopnost (obvezno za dokumente online). Standardna
številka.
Primera:
Jenko,
M. Veliko vprašanj, malo odgovorov. Delo (online). Ljubljana,
Delo, 7.10.1998. (Citirano 7. 10. 1998) Dostopno na internetu
na naslovu: http://www.delo.si
Gach,
G.: The Internet for Journaliste: The Fourth Estate in
Cyberspace . Computer Mediated Communication Magazine (online).
1994, vol. 1, no. 6 (citirano 1998-09-23), pp. 1-7. Dostopno
na naslovu: www.december.com/cmc/mag/1994/oct/estated. 4html
5.
Elektronske konference in elektronska sporočila
5.1
Celoten sistem elektronskih sporočil
Naslov.
Vrsta medija. Kraj izdaje. Založnik. Datum izdaje. Datum citiranja.
Dostopnost.
Primer:
Federal
Depository Library Program Files(/GO Depository) (online)Washington,
D. C.: Government Printing Office (citirano 15. 02. 1995). Dostopno
na naslovu: telnet://federal.bbs.gpo.gov.
5.2 Elektronska sporočila
Avtor
(sporočila). Naslov (sporočila). Naslov (sistema sporočil na
gostitelju). Vrsta medija. Kraj izdaje. Založnik. Datum izdaje.
Datum citiranja. Lokacija znotraj sistema sporočil na gostitelju.
Dostopnost (razen za osebna in neobjavljena sporočila).
Primer:
Oberč,
P. RE: Angleška verzija www. (elektronska pošta). Sporočilo
za: Savino ZWITTER. 24. 9. 1998 (citirano 25. 9. 1998). Osebno
sporočilo.
III.
NETISKANE IN DRUGE PUBLIKACIJE
Za
vse druge vrste gradiva pa velja, da napišemo v oklepaju za
naslovom vrsto gradiva npr. videoposnetek, zvočni posnetek,
prosojnice, kartografsko gradivo in upoštevamo vse elemente
navajanja vira, ki veljajo pri monografskih vrstah publikacij.
Več
o oblikovanju pisnih nalog po ISO standardih pa naslednje leto
v publikaciji z delovnim naslovom : VODNIK ZA ŠOLSKE KNJIŽNIČARJE.
VIRI
IN UPORABLJENA LITERATURA
- Fisher,
Y.: Spinning the Web: a Guide to Serving Information
on the World Wide Web. New York, Springer, 1996.
- International
standard SIST ISO 690: Documentation - Bibliographic references
- Content, form and structure. 1987, 11 str.
- International
standard SIST ISO 690-2: Information and documentation
- Bibliographic references - Part 2: Electronic documents
or parts thereof. 1997, 18 str.
- International
standard SIST ISO 7144: Documentation - Presentation of
Theses and similar Documents = Dokumentacija - Oblikovanje
disertacij in podobnih dokumentov. 1998, 11 str.
- Kraynak,
J.: Računalniški slovar: slovensko-angleški = angleško-slovenski.
Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994. (Zbirka Cicero).
- Laverty,
C., Brown, A.: Gradivo za Workshop for librarians:
The library and the IB getting involved. IBO, Amsterdam,
1998.
- Slovar
slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, Državna založba
Slovenije, 1994.
- Verbinc,
F.: Slovar tujk. 9. izd.Ljubljana, Cankarjeva založba,
1989.