Simfonična pesnitev
PLES ČAROVNIC
Ples čarovnic je Blaž Arnič pisal z mislijo na baletno oblikovanje,
na odrsko uprizoritev. Zamisel baleta sloni na ljudski pravljici iz skladateljevega
domačega kraja pod Raduho. Pravljica pripoveduje o lahkomiselnem hlapcu, ki
je na praznik sv. Rešnjega Telesa dvakrat grešil: ni mu bilo dovolj greha, da
si je na veliki praznik izrezljal cokle, ampak je šel zvečer še vasovat. Zato
so ga kaznovale čarovnice, ki strašijo na razpotju Kogel. Ko je v temni noči
prišel do tega razpotja, ga je nenadoma obšla groza. Nebo je zažarelo v nenavadni
svetlobi, iz Gozdka pa se prično spuščati proti hlapcu lahne postave - čarovnice
(Tu se začne glasba, ki slika nadaljnji potek zgodbe.) Nenadoma je hlapec ujet
v krogu samih čarovnic, ki začno plesati okrog njega, sprva umirjeno, nato vedno
strastneje, vedno bolj divje. Vabijo ga k plesu, druga za drugo ga potegne v
plesni vrtinec, podajajo si ga iz rok v roke. Ples se vedno bolj stopnjuje v
divjem tempu, cel kolobar čarovnic pleše s hlapcem, ki mu pojejo neprestano
nagajivo pesem: "Putika moja dolga ne poja, ljubica tvoja pa sama leži." Hlapec
mora plesati tako neutrudno, da skoraj obnemore in se mu na nogah razbijejo
cokle. Ko se oglasi zvon in posveti prvi pramen jutra, preneha skrivna moč čarovnic,
ples se umiri in čarovnice se polagoma umaknejo spet v gorske vrhove, nebo izgubi
svoj nenavadni žar, hlapec pa se na razkopanem in razteptanem razpotju
šele zdaj zave, kaj se je zgodilo z njim. Skladba, ki se začne v pianissimu
in se dramatično stopnjuje do svojega viška, se zaključi spet v pianissimu.
(Zapisano ob krstni izvedbi 28. novembra 1938. Orkestru Ljubljanske
filharmonije je dirigiral Lovro Matačič, takrat direktor beograjske Opere.)