Zadeve, ki so vsebina predlaganega zakona, sedaj večinoma ureja Zakon o knjižničarstvu iz leta 1982 (U.r. SRS št. 27/82 in št. 42/86). Ker se je od časa njegovega sprejema obravnavana dejavnost intenzivno razvijala, močno pa se je spremenil tudi njen širši družbeni okvir, morajo temu slediti tudi sistemske rešitve.

Odpiranje Slovenije v svet je okrepilo pomen nemotenega pretoka informacij v obe smeri. Pri zagotovitvi tega procesa imajo odločilno vlogo knjižnice, specializirani informacijski centri in organizacije knjižnične informacijske infrastrukture. Obseg dejavnosti ponazarja letno nekaj desetin milijonov informacijskih poizvedb in izposojenih enot knjižničnega gradiva, bodisi da gre za splošne kulturne potrebe, potrebe vzgojno-izobraževalnega procesa ali potrebe strokovnega oz. znanstvenega delovanja. Številna področja v družbi so bistveno odvisna od dostopnosti informacijskih virov, ki jih posredujejo knjižnice in specializirani informacijski centri, njihov učinkovit pretok pa zagotavljajo organizacije knjižnične informacijske infrastrukture. Vsi ti subjekti so se ob nenehnem razvijanju sproti prilagajali novim nalogam in v praksi medtem že uveljavili učinkovite rešitve, ki jih je treba vgraditi v novo zakonsko ureditev.

Nekaj pojavov še posebej vpliva na sodoben pretok informacij. Z izrednim povečanjem zmogljivosti zajemanja in hitrega, trenutnega prenosa velikih količin podatkov, zaradi dinamičnega razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije je z vgraditvijo in uporabo ustreznih orodij, še posebej v omrežju Internet, že vzpostavljena virtualna dostopnost univerzuma elektronsko zajetega znanja z enega mesta.

Zahtevam modernega časa smo v Sloveniji sledili tudi z vzpostavitvijo kooperativnega online bibliografskega sistema in servisov COBISS in komunikacijskega omrežja ARNES, kar zagotavlja bistveno novo kvalitetno raven knjižnične informacijske dejavnosti v Sloveniji.

Spremenili so se tudi mnogi sistemski predpisi v organizaciji oblasti, teritorialni členitvi in v javnih službah na področju kulture, šolstva, znanosti itd., zaradi česar je tudi treba dosedanji zakon o knjižničarstvu posodobiti. Poleg intenzivnega razvoja same dejavnosti v zadnjem desetletju so to glavni razlogi za sprejetje novega zakona.

Zakon iz leta 1982 je urejal "knjižničarsko dejavnost, naloge in organiziranost, poslovanje in upravljanje knjižnic ter posebne naloge matičnih knjižnic in narodne knjižnice". Zakon je načelno opredeljeval, da knjižnice "delujejo kot enoten knjižničnoinformacijski sistem" (9. člen) in določal elemente enotnosti tega sistema (10. člen), povezovalna naloga pa je bila naložena narodni knjižnici (8. člen).

V praksi je medsebojno povezovanje knjižnic z uporabo sodobne informacijske tehnologije pospešila uvedba kooperativnega online bibliografskega sistema COBISS, ki ga je v sodelovanju s knjižnicami razvil Institut informacijskih znanosti v Mariboru. Ta institut je ustanovila vlada s Sklepom o preoblikovanju Univerzitetnega instituta informacijskih znanosti v javni zavod (Uradni list RS, št. 25/94) za opravljanje funkcij:

"-informacijskega servisa raziskovalne sfere Slovenije in koordinatorja razvoja skupnih osnov znanstvenega informiranja in komuniciranja,

- nacionalnega bibliografskega servisa in nosilca razvoja skupnih osnov računalniško podprtega knjižničnega informacijskega sistema v Republiki Sloveniji, razvojno-servisnega centra računalniške in komunikacijske infrastrukture raziskovalne, izobraževalne in kulturne sfere Slovenije".

Zakon določa, da je vsa knjižničarska dejavnost posebnega družbenega pomena, zato so jo lahko opravljale samo družbene pravne osebe. Novi družbeno politični sistem je ta avtomatizem odpravil in ga nadomestil z institutom javne službe, ki ne obsega več regulacije dejavnosti kot celote, ampak samo tistega dela, ki ga morajo zaradi nemotenega in trajnega delovanja v javnem interesu organizirati in financirati javne oblasti.

Zakon v 26. členu določa, da "zakonitost dela knjižnice nadzoruje za področje kulture pristojni občinski upravni organ". Ker delujejo knjižnice na treh različnih področjih, ni utemeljeno, da bi bil za nadzor pristojen samo resor za kulturo, ampak je potrebno pristojnost razdeliti na vsa tri pristojna ministrstva - za kulturo, za šolstvo in za znanost.

Z razvojem mreže splošnoizobraževalnih knjižnic smo v preteklosti dosegli v Sloveniji enakomerno splošno dostopnost do knjižničnega gradiva in drugih informacij. Nova sistemska ureditev mora to stopnjo ohraniti in hkrati uveljaviti standarde, ki bodo osnova za razvoj, katerega cilj bo doseganje povprečnih standardov v razvitih državah.

Nova visokošolska zakonodaja je uveljavila avtonomijo univerze, zato mora novi zakon upoštevati pristojnosti univerze glede visokošolskih in univerzitetnih knjižnic.

Zakon je oblikoval Strokovni svet za knjižničarstvo SR Slovenije kot skupni organ vseh treh resorjev (izobraževanje, znanost, kultura) in mu naložil pripravo "strokovnih podlag, ki omogočajo usklajeno obravnavanje problematike knjižničarstva". Svet se ni uveljavil kot organ "nad" ministrstvi. Razlog za njegov odstop in prenehanje delovanja je bil v njegovi nemoči, da bi vplival na razreševanje knjižničarske problematike. Osnovni razlog za to nemoč je bil, da ni imel podpore ministrstev in ni bil vladni organ, da bi lahko presegal medresorskost.

Zakon je določal tudi sistem samoupravnega odločanja v knjižnicah, ki v novih razmerah ni več aktualen in ga zato nadomeščamo. Ker pa knjižnice segajo tako na področje izobraževanja kot znanosti in tudi kulture, mora zakon po eni strani upoštevati celovitost knjižnične informacijske dejavnosti in po drugi spoštovati področno zakonodajo (npr.glede upravljanja). Poleg tega nekatere knjižnice niso samostojne pravne osebe (npr. šolske), ampak so del javnih zavodov s teh področij.

Cilje novega zakona je mogoče razdeliti v naslednje štiri vsebinske sklope :

- zagotoviti enotnost knjižničnega informacijskega sistema,

- vzpostaviti knjižnični informacijski sistem kot organizacijski sistem,

- zagotoviti informacijsko in komunikacijsko podporo sistemu,

- zagotoviti transparentno delovanje sistema,

- poudariti informacijsko komponento knjižnične dejavnosti,

-prepoznati kot izvajalce knjižnične informacijske dejavnosti poleg knjižnic tudi specializirane informacijske centre,

- zagotoviti urejen in stabilen način financiranja knjižnične informacijske dejavnosti,

- razmejiti pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi.

- zagotoviti usklajen razvoj knjižnične informacijske dejavnosti na celotnem območju Slovenije

- spoštovati avtonomijo stroke,

- upoštevati avtonomijo univerz.

Knjižnična dejavnost je prepletena z dejavnostjo znanstvenega in strokovnega informiranja do te mere, da je za obe smotrna enotna zakonska ureditev. Novi zakon poudarja informacijsko komponento knjižnične dejavnosti in zato govori o knjižnični informacijski dejavnosti ter prepozna kot izvajalce knjižnične informacijske dejavnosti poleg knjižnic tudi specializirane informacijske centre. Osnovni namen navedenih dejavnosti je omogočiti splošen in hiter dostop do knjižničnega informacijskega gradiva, učinkovito uporabo knjižnic in specializiranih informacijskih centrov v izobraževanju, strokovnem, znanstvenem in raziskovalnem delu ter zadovoljevanju kulturnih in razvedrilnih potreb prebivalstva. Pomembno je tudi usmerjeno zagotavljanje specializiranih informacij, potrebnih za sprotno spremljanje razvoja znanosti in strok v svetu.

Knjižnično informacijsko dejavnost izvajajo knjižnice in specializirani informacijski centri kot samostojne organizacije (npr.splošne knjižnice), kadar pa podpirajo izobraževalni, raziskovalni ali delovni proces v določeni organizaciji, pa kot del te organizacije (šolske, visokošolske in specialne knjižnice).

Zaradi usklajenega izvajanja knjižnične informacijske dejavnosti zakon vzpostavlja knjižnični informacijski sistem Slovenije kot organizacijski sistem in ureja njegovo strukturo in delovanje. Uporaba informacijske in komunikacijske infrastrukture je bistvena sestavina delovanja tega sistema. Zato predlog zakona ureja tudi ustanovitev, delovanje in financiranje informacijskega in bibliografskega servisa za izmenjavo podatkov, ki zagotavlja to informacijsko podporo. Glede komunikacijske povezanosti se navezuje na akademsko in raziskovalno omrežje ARNES. V okviru načela funkcionalne delitve nalog med subjekte sistema imajo v tem sistemu posebne naloge nacionalna knjižnica in ta servis.

Ker so naloge razvijanja strokovnosti, organiziranosti, povezanosti in enotnosti knjižnične informacijske dejavnosti vezane na več subjektov, zakon opušča pojem "matičnih knjižnic" in "matične dejavnosti", čeprav vsebinsko te dejavnosti ustrezno ohranja.

Da bi zagotovili v sistemu ustrezno vlogo stroke, zakon predvideva Nacionalni svet za knjižnični informacijski sistem kot strokovno posvetovalno telo vlade. Vanj so vključeni vsi subjekti knjižničnega informacijskega sistema Slovenije. S tem se uresničujejo načela participacije stroke pri razvoju in upravljanju sistema.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah priznava človeku pravico do obveščenosti. Povzema jo tudi 39. člen slovenske ustave. Vendar pa te pravice ni mogoče uresničevati brez pravice enakega dostopa do informacij. Zato UNESCO-v Manifest o javnih knjižnicah izrecno zapisuje pravico enakega dostopa do vseh vrst znanja in informacij vsakomur, ne glede na socialni položaj. To pravico uresničujejo predvsem splošne knjižnice. Ker gre za enotnost dostopa, mora država določiti enotne pogoje za ustanovitev, delovanje in financiranje splošnih knjižnic in nadzirati njihovo uresničevanje. Da bo lahko zagotovljena dostopnost do knjižničnega informacijskega gradiva vsakemu državljanu ne glede na to, v katerem delu Slovenije živi, mora država prispevati tudi del sredstev, s katerim bo omogočala usklajen razvoj knjižnične informacijske dejavnosti.

Samo za splošne knjižnice in nacionalno knjižnico predlog zakona zahteva, da so samostojne pravne osebe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje vseh knjižničnih nalog. Če ne izpolnjujejo teh pogojev, morajo postati del oziroma enota druge knjižnice. S to rešitvijo naj bi korigirali sedanjo slabo prakso, ko se knjižnice povezujejo v večnamenske centre, ki združujejo popolnoma raznorodne dejavnosti (npr.kinodvorano, delavsko univerzo, plavalni bazen, muzejsko zbirko) in s tem ogrožajo svoj strokovni razvoj. Knjižnice so namreč v sodobnem svetu visoko specializirane organizacije, ki morajo biti tudi temu ustrezno organizirane.

Slovenija še ni vpeljala pokrajin, kar predstavlja poseben problem, saj med občinskimi splošnimi knjinižnicami in nacionalno knjižnico ni mogoče vzpostaviti pokrajinskih knjižnic kot vmesne oblike, ki naj bi imela večji in zahtevnejši izbor gradiva in odigral povezovalno in svetovalno vlogo za svoje območje. Zato mora zakon poiskati drugačno rešitev. S tem namenom predvideva t.i. osrednje območne knjižnice. Nastale naj bi tako, da bi država v soglasju z občinami določila kot osrednje območne knjižnice tiste splošne knjižnice, ki bi glede na zgodovinski razvoj in sedanje potrebe lahko opravljale te dodatne naloge.

Značilnost zakonodaje s področja knjižničarstva v svetu je v njeni precejšnji raznolikosti, saj obstajajo države, ki tovrstne zakonodaje sploh nimajo (npr. Švedska), pa tudi take, kjer je področje zakonsko urejeno z enim zakonom ali pa ga ureja veliko število drugih zakonov oz. podzakonskih aktov. Glede na to da v naši državi knjižnične informacijske dejavnosti ne ureja področna zakonodaja (kultura, šolstvo, znanost itd.), je smiselna njena ureditev v posebnem zakonu.

V posameznih državah sicer še naletimo na različno klasifikacijo knjižnic, vendar pa je vedno bolj v uporabi definicija Komiteja UNESCO za standardizacijo knjižnične statistike, ki je našla mesto tudi v mednarodnem standardu za knjižnično statistiko in v World Guide to Libraries. Po tej klasifikaciji poznamo nacionalne knjižnice, knjižnice ustanov s področja visokega šolstva (visokošolske), šolske knjižnice, specialne knjižnice in splošne (ang. public) knjižnice. Tej klasifikaciji sledi tudi slovenska ureditev. Pri tem opredeljuje univerzitetno knjižnico kot posebno vrsto visokošolskih knjižnic glede na posebne naloge, ki jih opravlja..

Večina univerz na anglo-ameriških tleh ali v državah, ki so njihov model organiziranosti univerz prevzele, pozna univerzitetno knjižnico (angl. university library), ki je enovita ustanova, pa ne le v primeru, ko gre za eno samo knjižnico, ampak tudi takrat, ko je poleg nje organiziranih še več t.i. oddelčnih (angl.department) knjižnic. Stare evropske univerze pa poznajo tudi model univerzitetnih knjižnic, ki nimajo pristojnosti nad ostalimi visokošolskimi knjižnicami znotraj univerz.

Za področje splošnih knjižnic so bile pri pripravi slovenske zakonodaje še posebej zanimive skandinavske države, pa ne le zato, ker gre za majhne države in so zato njihove rešitve veliko bolj zanimive za nas, kot pa mogoče ameriške, ampak tudi zaradi visoke stopnje razvitosti njihovega knjižničarstva in knjižničnih informacijskih sistemov. Na Danskem npr. srečamo med splošnimi knjižnicami t.i. lokalne in območne (ang.county) splošne knjižnice (slednje financira vlada, minister za kulturo pa določi, katere lokalne knjižnice bodo opravljale funkcijo območnih knjižnic), 14 danskih območnih splošnih knjižnic povezuje 275 občinskih (lokalnih) splošnih knjižnic. Delovanje splošnih knjižnic in njihovo povezovanje (ne le s knjižnicami istega tipa, ampak tudi z drugimi) določa "Public Libraries Act", ki je v veljavi od 1.1.1994 dalje. Zanimivo je še, da ima posebne funkcije v sistemu splošnih knjižnic tudi danska državna in univerzitetna knjižnica (pridobivanje in posredovanje literature, še zlasti tuje). Na Finskem dobijo vse splošne knjižnice sredstva za stroške dela od države.

V skladu z mednarodnimi standardi opravljajo nacionalne knjižnice tudi posebne naloge, ki se nanašajo na zbiranje, hranjenje, varovanje, strokovno obdelavo in posredovanje nacionalno pomembnega gradiva. Posebna pozornost je namenjena tudi temeljni tujejezični zbirki referenčnega in drugega knjižničnega gradiva. Te knjižnice imajo ponekod tudi posebno mesto znotraj knjižničnega informacijskega sistema in izvajajo naloge kot so organizacija, vodenje in skrb za učinkovito in racionalno delovanje tega sistema. Pomembni komponenti sta tudi skrb za raziskovalno, svetovalno in izobraževalno delo.

Slovenski predlog zakona naloge in funkcije nacionalne knjižnice določa dokaj podrobno, saj ni predviden poseben zakon o nacionalni knjižnici. Praksi drugih držav sledi tudi v tem, da obravnava nacionalno knjižnico kot osrednjo državno knjižnico s pomembnimi novimi nalogami, ki sledijo iz osamosvojitve države Slovenije.

Poleg knjižnic in specializiranih informacijskih centrov ureja zakon tudi organizacije, ki zagotavljajo informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo za delovanje knjižničnega informacijskega sistema. Takšna rešitev je posebna, saj tovrstna zakonodaja v drugih državah te komponente ne pozna ali pa jo ureja s drugimi akti. Zajetje teh organizacij v skupnem zakonu omogoča preseganje medresorske neusklajenosti na tem področju. Predlagana zakonska rešitev glede informacijskega in bibliografskega servisa za izmenjavo podatkov (ang. information and bibliographic utility) in njegovega razmerja do knjižnic, bi lahko pogojno primerjali z nizozemsko prakso, kjer takšno nalogo opravlja servis PICA. Pomembna razlika je v tem, da je PICA ustanova (stichting) in ne javni zavod in da zato ni financirana neposredno iz proračuna, ampak posredno prek svojih uporabnikov (javnih knjižnic).

Glede na to da (praviloma) sega knjižnična informacijska dejavnost na več vladnih resorjev, je v svetu precej razširjena rešitev, da se za usklajevalne naloge v knjižničnem informacijskem sistemu oblikujejo nacionalni sveti. Ponekod imajo le-ti za pripravo strokovnih podlag na voljo močne centre (inštitute) s področja knjižničnih in informacijskih znanosti. Nacionalni svet za knjižnični informacijski sistem, ki ga uvaja naš zakon, se opira na strokovni potencial že obstoječih organizacij.

Zakon ne uzakonja posebnih pogojev za vse knjižnice in specializirane informacijske centre, ampak samo za tiste, ki se bodo vključili v Knjižnični informacijski sistem Slovenije. Ker je vključitev v ta sistem prostovoljna, zakon za organizacije, ki ne bodo del sistema, ne povečuje finančnih bremen. Tako bodo imele knjižnice in specializirani informacijski centri, ki podpirajo izobraževalni, raziskovalni ali delovni proces v posameznih organizacijah, oziroma ustanovitelji teh organizacij možnost, da se bodo sami odločili, kakšne pogoje bodo zagotavljali glede na dejanske materialne možnosti in potrebe, ter kdaj se bodo odločili za vključitev v sistem.

Položaj je drugačen v primeru splošnih knjižnic. Te zagotavljajo prebivalstvu splošno dostopnost prebivalstva do knjižničnega gradiva in morajo biti zaradi tega enakomerno razvite in povezane. Zato je za vse splošne knjižnice predpisana vključitev v Knjižnični informacijski sistem Slovenije in izpolnjevanje s tem povezanih pogojev za delovanje. Sama vključitev v sistem ne pomeni dodatnih sredstev, ker so splošne knjižnice vanj že doslej vključene. Vendar pa določa zadnja alineja 8. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, Št. 75/94), da mora nacionalni kulturni program opredeliti minimalne standarde za letni odkup knjig za javne knjižnice in minimalne prostorske standarde za javne knjižnice, ki ne smejo biti nižji od mednarodno uveljavljenih standardov (standardi IFLA - International Federation of Library Associations).

Tej določbi bodo morali slediti tudi sedaj veljavni nacionalni standardi, ki so precej nižji. Ne glede na to pa precej splošnih knjižnic niti teh ne dosega. Tako je bil leta 1997 standard letnega nakupa dosežen v povprečju 83%. Prostorski standard je dosegel 73%. V povprečju je bil presežen standard knjižničnega fonda in kadrov, vendar pa na račun posameznih knjižnic, ki izstopajo, medtem ko mnoge knjižnice tudi teh dveh kazalcev knjižničnega razvoja ne dosegajo. Najprej bo potrebno preveriti obstoječe slovenske standarde in ugotoviti njihovo ustreznost glede na mednarodne standarde IFLA. Nato bo potrebno ugotoviti, v kakšnem časovnem obdobju se jim je mogoče v Sloveniji približati.

Približevanje standardom bo tako problem države kot problem občin. Pristojnost občin izvira iz njihove pristojnosti, da uresničujejo lokalne potrebe svojega prebivalstva. Ker pa je pravica do informacij temeljna človekova pravica, govori tudi UNESC-ov manifest o knjižnicah o skupni odgovornosti države in lokalnih skupnosti. Zato bo morala prispevati svoja sredstva tudi država.

Zakon o lokalni samoupravi sicer določa, da morajo občine zagotavljati dejavnost splošnih knjižnic za svoje prebivalstvo, vendar pa vse ostalo prepušča področni zakonodaji. Sedanji zakon je še iz prejšnjega obdobja, ko so bile občine temeljne družbenopolitične skupnosti in del države. Zato nima posebnih določb, iz katerih bi bilo jasna razmejitev pristojnosti med državo in občinami. Poleg tega je bil tedaj temelj financiranja samoupravni dogovorni sistem in zakon tem vprašanjem ni posvečal posebne pozornosti. Ko so občine v demokratičnem sistemu postale samostojne samoupravne skupnosti, je bilo potrebno njihove dolžnosti pravno predpisati, če naj bi bile obvezne. V ta namen so bila uporabljena merila za uporabo sredstev, ki jih je država prepustila občinam v okviru sistema zagotovljene porabe. Ker so občine samostojne samoupravne skupnosti, kar pomeni, da imajo pravico same odločati tudi o svojih sredstvih, so bila ta merila ukinjena. S tem je država izgubila edini mehanizem, ki je prisilil občine k spoštovanju obveznosti do splošnih knjižnic in zagotavljal usklajen razvoj celotne mreže javnih knjižnic v Sloveniji. Zato ga je potrebno nadomestiti s specialno zakonodajo za knjižničarstvo, ki bo v teh novih razmerah nadomestila merila z zakonsko določenimi obveznostmi občin do splošnih knjižnic.

Leta 1997 so splošne knjižnice porabile cca 4 milijarde 643 mio SIT. Občine so prispevale cca 3,4 milijarde, država 860 mio SIT, knjižnice pa so ustvarile iz lastnih dohodkov od zamudnin, članarin in drugih virov 383 mio SIT. Od tega je šlo približno 37% za plače, 25% za nakup knjižničnega gradiva in informacijske opreme, 24% za materialne stroške za delovanje knjižnic in 14% za investicije. Državna sredstva 860 mio SIT so bila dana: 464 mio SIT za nakup knjižničnega gradiva, 94 mio SIT za informacijsko infrastrukturo, 12 mio SIT za opremo, 42 mio SIT za investicijsko vzdrževanje, 200 mio SIT za investicije, 8 mio SIT za mednarodno sodelovanje in 1 mio SIT za Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije. Za posebne naloge splošnih knjižnic, to je programe obeh narodnih manjšin in zamejce, pa je bilo namenjenih še 19 mio SIT.

Vse občine oziroma njihove splošne knjižnice imajo zagotovljeno informacijsko infrastrukturo in dobijo del sredstev za nakup knjižničnega gradiva, pri čemer so demografsko ogrožene občine privilegirano obravnavane in je ta delež večji. Vsa ostala sredstva (investicijsko vzdrževanje, investicije, oprema in mednarodno sodelovanje) pa so odvisna od finančnih možnosti in jih dobijo samo posamezne knjižnice na podlagi selektivne odločitve. Ker gre za redne finančne obveznosti, lahko postane sporno, da država prispeva finančna sredstva samo nekaterim. Glede na to predlog zakona uveljavlja jasno razmejitev: občine so kot ustanoviteljice splošnih knjižnic dolžne finančno pokrivati vse redne stroške splošnih knjižnic, država pa vsem pri tem prispeva sredstva za nakup knjižničnega gradiva in za zagotavljanje informacijske infrastrukture. Investicijsko vzdrževanje in investicije oziroma nakup in vzdrževanje prostorov za knjižnice bi tako postala v celoti naloga občin, kar je v skladu tudi z novim lastniškim položajem občin, ki je nastal z njihovo preobrazbo v samostojne samoupravne skupnosti z lastnim premoženjem. Enako velja za mednarodno sodelovanje, ki postane v okviru rednega mednarodnega sodelovanja splošnih knjižnic del njihove redne dejavnosti. Tako predlog zakona ohranja javne razpise v bistvu samo za posamične izredne projekte.

Splošne knjižnice, ki so se razvile iz nekdanjih študijskih knjižnic, opravljajo posebne naloge za širše območje (zahtevnejši izbor gradiva, strokovna pomoč drugim splošnim knjižnicam..). Ker v Sloveniji ni pokrajin, je primerno, da država prevzame financiranje teh nalog.

Posebna naloga države je tudi financiranje posebnih programov knjižnic, ki pokrivajo obe manjšini in zamejce.

Povečanje sredstev, ki bo potrebno za približevanje mednarodnim standardom, bo mogoče izpeljati le postopoma, zato zakon predlaga, da se približevanje veže na triletna razvojna obdobja. Osnova za triletno načrtovanje v splošnih knjižnicah bodo normativi, ki jih bo na podlagi standardov sprejelo ministrstvo za kulturo. Ker je stanje v občinah zelo različno, bo to za nekatere občine povzročilo bistveno večje finanančne posledice kot za druge.

Poleg tega bo potrebno odpraviti sedanjo prakso, ko novonastale občine, ki so sicer po zakonu dolžne zagotavljati knjižnično informacijsko dejavnost za svoje območje, zagotavljajo samo sredstva za materialne stroške, investicijsko vzdrževanje in amortizacijo izposojevališč oziroma bibliobusov na svojem območju ter svoj delež za letni odkup knjižničnega gradiva. Vse ostale stroške opravljanja knjižnične dejavnosti na teritoriju novonastalih občin, vključno s plačami zaposlenih, pa so pokrivale občine, kjer imajo te knjižnice sedež. Na ta račun so sicer dobile določena sredstva iz t.i. zagotovljene porabe, vendar pa se je z ukinitvijo tega sistema v letu 1998 situacija bistveno spremenila in sedaj občine že postopoma razčiščujejo tudi finančno pokrivanje teh stroškov.

Podobno velja za domoznansko dejavnost. Nekatere občine jo zagotavljajo v svojih knjižnicah, druge pa prepuščajo večjim knjižnicam (predvsem nekdanjim študijskim knjižnicam). V slednjem primeru zagotavlja sredstva za to nalogo občina, kjer ima taka knjižnica sedež, v prihodnje pa bo verjetno prišlo tudi do razčiščevanja v zvezi s tem, kar pomeni, da bodo morale občine, ki uživajo to storitev, zanjo plačati.

Ker je, kot rečeno, mogoče zahtevati doseganje mednarodnih standardov le postopoma v daljšem obdobju, je potrebno s posebnim pravilnikom določiti samo minimalne obveznosti in kratkoročni rok, v katerem jih mora knjižnica izpolniti. Pri določitvi minimalnih pogojev naj bi pravilnik izhajal iz že doseženega povprečja v Sloveniji in tako določil kot obveznost javnih oblasti, da zagotavljajo take prostorske, kadrovske, tehnične pogoje in letni nakup knjižničnega gradiva, kot so bili povprečno doseženi v letu 1998. To pomeni, da bodo morale občine, ki so pod povprečjem, ustrezno povečati sredstva za knjižnično dejavnost na svojem območju in tako zagotoviti vsaj povprečno dostopnost knjižničnega gradiva za svoje občane. Ostale knjižnice, ki te povprečne pogoje že dosegajo, bodo morale v skladu z normativi načrtovati postopno popolno doseganje nacionalnih standardov.

Država v celoti financira nacionalno knjižnico (NUK v Ljubljani). V letu 1997 ji je namenila 560 mio SIT. Z osamosvojitvijo Slovenije so se razširile naloge Nacionalne knjižnice, zato je potrebno za uresničevanje tega zakona in opravljanje nalog, ki sledijo iz osamosvojitve države, ustrezno povečati finančna sredstva.

Naloge nacionalne knjižnice so se razširile na področjih, ki zahtevajo zagotavljanje storitev na nacionalni oz. državni ravni. Ustanovljene so bile tri nacionalne agencije: za ISSN, ISBN in ISMN nacionalnih številk za mednarodno bibliografsko kontrolo publikacij, v zametkih je center za vladne in uradne publikacije, ki naj zagotavlja dostopnost do teh publikacij in zamenjevanje slovenskih uradnih publikacij s tujimi glede na interese vlade oziroma drugih državnih organov; v ustanavljanju je center za publikacije Evropske unije. Poleg tega mora knjižnica izvajati program enotne normativne bibliografske kontrole na nacionalnem nivoju (v okviru KIS) ter izoblikovati vsaj minimalne storitve za manjšine ter posebne kategorije prebivalcev (slepi in drugi invalidi).

V okviru državnega centra za razvoj knjižničarstva se bodo pripravljali pravilniki, ki izhajajo iz tega zakona, t.j. izvršilni predpisi in metodologija za spremljanje delovanja KIS ter normativi za razvoj SIK. Razširjeno bo tudi sodelovanje v Nacionalnem programu statističnih raziskovanj, kjer NUK deluje kot registrska organizacija.

Nacionalna knjižnica ima 130 zaposlenih. Navedene dodatne naloge lahko izpelje le, če pridobi 16 novih sodelavcev, za kar je potrebno skupaj z materialnimi stroški za te naloge 70 mio SIT po sedanji vrednosti.

Za enotno delovanje knjižnic, specializiranih informacijskih centrov ter organizacij informacijske in komunikacijske infrastrukture knjižničnega informacijskega sistema je nujno potreben tudi upravni in z njim povezan strokovni nadzor.

Ker je zagotavljanje splošne knjižnične dejavnosti naloga občin, je ta nadzor še posebej aktualen na področju kulture, oziroma osrednja nova naloga ministrstva za kulturo na področju knjižničarstva. Ministrstvo za kulturo teh nalog doslej ni opravljalo, ker za to ni bilo prave zakonske podlage. Prehod na sistem javnih služb v splošnih knjižnicah bo to podlago zagotovil, a hkrati zahteval dodatno kadrovsko usposobitev ministrstva. V ta namen predvideva zakon ustanovitev inšpektorata za knjižnice na področju kulture, ki bo skrbel za spoštovanje zakonitosti in pravice državljanov do dostopa do informacij. Glavne naloge inšpektorata bodo spremljanje izvajanja zakona in njegovih predpisov ter s tem povezan nadzor nad delovanjem knjižnic, poročanje o tem ustanovitelju in ministru, pristojnemu za kulturo, ter izrekanje ukrepov za uveljavitev zakonitosti. Za to bo potrebno odpreti vsaj eno delovno mesto višjega upravnega delavca, kar pomeni, upoštevaje sredstva za plačo in materialne stroške za njegovo delo, približno 7 mio SIT letno ter enkratni strošek za zagotovitev delovnih pogojev za opravljanje tega dela (ustrezno opremljen pisarniški prostor ter določen obseg administrativnih storitev). S spremembo zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev bo treba to delovno nalogo Ministrstva za kulturo ustrezno opredeliti in umestiti v njegovo organizacijsko shemo, predvidoma z dopolnitvijo delovnega področja sedanjega Inšpektorata RS za kulturno dediščino.

ZAKON O KNJIŽNIČARSTVU

Varianta:

ZAKON O KNJIŽNIČNI INFORMACIJSKI DEJAVNOSTI

1. člen

Zakon ureja knjižnično informacijsko dejavnost, tako da določa

- dejavnost, ustanovitev, financiranje ter nadzor knjižnic in specializiranih informacijskih centrov in

- knjižnični informacijski sistem, njegovo informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo ter pogoje za vključitev v ta sistem.

2.člen

Knjižnična informacijska dejavnost po tem zakonu zajema:

- zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega informacijskega gradiva,

- zagotavljanje dostopa do knjižničnega gradiva in dostopnih elektronskih publikacij,

- izdelovanje knjižničnih katalogov, podatkovnih zbirk in drugih informacijskih virov,

- posredovanje bibliografskih in drugih informacijskih proizvodov in storitev,

- pridobivanje uporabnikov,

- informacijsko opismenjevanje ter drugo izobraževanje uporabnikov,

- varovanje knjižničnega informacijskega gradiva, ki je kulturna dediščina,

- drugo bibliotekarsko, dokumentacijsko in informacijsko delo.

Varianta:

Napovedni stavek se spremeni tako, da se beseda "informacijska" črta. Skladno s tem se črta tudi v vseh ostalih členih, ki navajajo besedno zvezo "knjižnična informacijska dejavnost".

3.člen

Knjižnično informacijsko gradivo so objavljeni tiskani, zvočni, slikovni, elektronski ali kako drugače tehnično izdelani zapisi, ki jih zbirajo in javnosti posredujejo knjižnice in specializirani informacijski centri ter so namenjeni za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja ali/in informiranja.

Knjižnično gradivo so tudi rokopisi, tipkopisi, elektronski zapisi in podobno (rokopisno knjižnično gradivo), namenjeni potrebam iz prejšnjega odstavka.

V dvomu, ali gre za knjižnično informacijsko gradivo, odloča pristojni minister iz 50. člena.

4.člen

Knjižnični informacijski sistem Slovenije (v nadaljevanju: KIS) zajema z namenom zagotavljanja enotnosti knjižnične informacijske dejavnosti v Sloveniji knjižnice in specializirane informacijske centre, ki izpolnjujejo pogoje iz tega zakona za vključitev v sistem.

Informacijska in komunikacijska infrastruktura za delovanje KIS se zagotavlja s

- kooperativnim računalniško podprtim bibliografskim sistemom in njegovimi servisi (v nadaljevanju: kooperativni bibliografski sistem) ter

- računalniško povezavo knjižnic in specializiranih informacijskih centrov.

5. člen

Za knjižnično informacijsko gradivo, ki je kulturna dediščina, veljajo predpisi o varstvu kulturne dediščine.

Kulturni spomenik je po tem zakonu naslednje knjižnično informacijsko gradivo:

- kodeksi, listine in drugo rokopisno gradivo, kartografsko, notno ipd. gradivo, nastalo pred 1800, ki ima značaj Slovenike,

- arhivski izvodi vseh publikacij, ki imajo značaj Slovenike in/ali so kot taki določeni s predpisi o obveznem izvodu.

Skupna določba

6.člen

Knjižnice in knjižnični informacijski centri imajo za potrebe svojega dela in za zavarovanje gradiva pravico, da v skladu z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov zbirajo in obdelujejo naslednje osebne podatke svojih uporabnikov: ime in priimek, datum in kraj rojstva, naslov stalnega in začasnega bivališča, izobrazba, zaposlitev ali šola.

A. Knjižnice

7. člen

Knjižnica je pravna oseba ali njen del, ki izvaja knjižnično informacijsko dejavnost in s tem namenom organizira zbirko knjižničnega informacijskega gradiva in virov informacij ter zagotavlja posameznikom in skupinam v skladu s pravili knjižnice dostopnost in uporabo:

· lastnega gradiva in z njim povezanih informacij

· medknjižnične izposoje

· zunanjih dostopnih informacijskih virov.

Knjižnica mora zagotoviti ustrezen čas in način poslovanja ter možnost reproduciranja avtorskih del za osebne potrebe uporabnikov v skladu s predpisi o avtorskih pravicah.

Pristojni minister s pravilnikom določi osnovne storitve knjižnic, ki so za uporabnike brezplačne, pri čemer gre za tiste storitve, ki knjižnicam ne povzročajo dodatnih stroškov.

8.člen

Knjižnice iz prejšnjega člena se morajo vpisati v register javnih knjižnic, ki ga vodi nacionalna knjižnica. Podrobnejše določbe v zvezi s postopkom vpisa in vodenjem tega registra sprejme nacionalna knjižnica po predhodnem mnenju Nacionalnega sveta za knjižnični informacijski sistem.

Knjižnice se lahko povezujejo v združenja.

9.člen

Razvoj knjižnic usmerjajo področni strokovni standardi (v nadaljevanju: področni standardi), ki jih sprejme na predlog nacionalne knjižnice Nacionalni svet za knjižnični informacijski sistem (v nadaljevanju: Nacionalni svet za KIS).

10.člen

Knjižnica izloča knjižnično informacijsko gradivo v skladu s strokovnimi navodili, ki jih sprejme nacionalna knjižnica.

11.člen

Knjižnica prevzema donacije knjižničnega gradiva, ki je pomembno po merilih knjižnične stroke.

12.člen

Po prevladujočem krogu uporabnikov so knjižnice:

- splošne

- šolske

- visokošolske

- specialne

- nacionalna.

Varianta I:

Prva alineja se spremeni tako, da se glasi:

"- javne",

Varianta II.

Prva alineja se spremeni tako, da se glasi:

"- ljudske"

1. Splošne knjižnice

13. člen

Splošne knjižnice so pravne osebe, ki izvajajo knjižnično informacijsko dejavnost za prebivalstvo v svojem okolju, tudi za skupine prebivalcev s posebnimi potrebami.

Splošne knjižnice poleg dejavnosti iz 2.člena tudi

- sodelujejo v vseživljenskem izobraževanju,

- zbirajo, obdelujejo, varujejo in posredujejo domoznansko gradivo,

- zagotavljajo dostopnost in uporabo gradiv javnih oblasti, ki so splošno dostopna na elektronskih medijih,

- organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene spodbujanju bralne kulture,

- organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle s posebnimi potrebami (duševno in telesno prizadeti, priseljenci…),

- organizirajo kulturne prireditve.

Splošne knjižnice upoštevajo za strokovno obdelavo in hranjenje nacionalno pomembnega domoznanskega gradiva navodila nacionalne knjižnice.

Splošna knjižnica lahko prenese naloge iz druge alineje na osrednjo območno knjižnico ali v soglasju z njo na drugo knjižnico s tega območja.

Splošne knjižnice delujejo na podlagi zakonodaje s področja kulture in po tem zakonu.

14.člen

Splošne knjižnice na narodnostno mešanih območjih, ki jih določi minister, odgovoren za kulturo, zagotavljajo tudi knjižnično informacijsko dejavnost, namenjeno pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti. Te knjižnice omogočajo pripadnikom teh skupnosti možnost komuniciranja tudi v njihovem jeziku.

Splošne knjižnice, ki pokrivajo obmejna področja, zagotavljajo dostop do knjižničnega informacijskega gradiva tudi Slovencem v zamejstvu.

Splošne knjižnice pripravijo program dejavnosti iz tega člena v sodelovanju z nacionalno knjižnico, program iz prveda odstavka pa tudi v soglasju s soglasju s predstavniki narodnih skupnosti.

15.člen

Splošna knjižnica je samostojna pravna oseba (v nadaljevanju samostojna knjižnica), če izvaja knjižnično informacijsko dejavnost za približno 10.000 ali več prebivalcev. Knjižnica, ki izvaja to dejavnost za območje z manjšim številom prebivalcev, je enota samostojne knjižnice.

16.člen

Vsaka občina je dolžna zagotoviti knjižnično informacijsko dejavnost za svoje občane tako, da ustanovi splošno knjižnico sama ali skupaj z drugimi občinami, ali tako, da poveri opravljanje te dejavnosti s pogodbo drugi splošni knjižnici v soglasju z njenim ustanoviteljem.

Če ustanovi več občin skupaj splošno knjižnico, se dogovorijo o medsebojnih pravicah in obveznostih s posebno pogodbo. Dokler pogodba ni sklenjena, izvaja ustanoviteljske pravice in dolžnosti občina, kjer ima taka knjižnica sedež, ob soglasju vseh preostalih občin.

Če se posamezna občina, ki ne izpolnjuje pogojev za ustanovitev samostojne knjižnice, ne more dogovoriti z drugo občino o soustanoviteljstvu oziroma pogodbenem izvajanju knjižnične informacijske dejavnosti za svoje občane, prevzame izvajanje te dejavnosti osrednja območna knjižnica s pogodbo. Če ima občina na svojem območju že izposojevališče, postane to enota osrednje območne knjižnice.

Če občina ne zagotovi knjižnične informacijske dejavnosti za svoje prebivalce, stori to država na njen račun.

17.člen

Splošne knjižnice se lahko sodno registrirajo za izvajanje knjižnične informacijske dejavnosti, če izda minister, pristojen za kulturo, odločbo o izpolnjevanju pogojev iz pravilnika za splošne knjižnice iz 34.člena tega zakona. Ti pogoji izhajajo iz povprečno doseženih pogojev v splošnih knjižnicah v zadnjem koledarskem letu pred njegovim sprejemom in se vsake tri leta usklajujejo glede na v tem času doseženo novo povprečje.

Splošne knjižnice morajo pogoje trajno izpolnjevati, kar mora po uradni dolžnosti nadzorovati ministrstvo, pristojno za kulturo. Če splošna knjižnica preneha izpolnjevati te pogoje, mora izdati pristojni minister odločbo, s katero naloži ustanovitelju(ljem) njihovo izpolnitev v določenem roku. Če tega ne stori(jo), stori to država na njegov (njihov) račun.

18.člen

Minister, pristojen za kulturo, sprejme na podlagi področnih standardov iz 9.člena po predhodnem mnenju Nacionalnega sveta za KIS vsaka tri leta normative za načrtovanje razvoja splošnih knjižnic v naslednjem triletnem obdobju. Na njihovi osnovi pripravi vsaka splošna knjižnica v soglasju s svojim ustanoviteljem triletni razvojni načrt, katerega skladnost z normativi preveri ministrstvo, pristojno za kulturo.

19.člen

Minister, pristojen za kulturo, sprejme po predhodnem mnenju Nacionalnega sveta za KIS pravilnik o merilih, po katerih so dolžne splošne knjižnice meriti svoje delovanje.

20. člen

Splošna knjižnica, ki na podlagi pogodbe z ministrstvom, pristojnim za kulturo, v soglasju s svojim ustanoviteljem opravlja za širše območje posebne naloge, je osrednja območna splošna knjižnica.

Njene posebne naloge so:

- zagotavljati povečan in zahtevnejši izbor knjižničnega informacijskega gradiva,

- usmerjati izločeno knjižnično informacijsko gradivo s svojega območja ,

- nuditi strokovno pomoč vsem knjižnicam s svojega območja,

- koordinirati zbiranje, obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva za svoje območje.

2. Šolske, visokošolske in univerzitetne knjižnice

21. člen

Šolske knjižnice podpirajo izobraževalni proces, tako da izvajajo knjižnično informacijsko dejavnost predvsem za učence, vajence, dijake in študente višjih strokovnih šol ter za strokovne delavce teh šol.

Šolske knjižnice so del vzgojno-izobraževalnih zavodov in delujejo na podlagi predpisov s področja vzgoje in izobraževanja ter po tem zakonu.

22. člen

Visokošolske knjižnice podpirajo študijski in raziskovalni proces tako da izvajajo knjižnično informacijsko dejavnost predvsem za študente, visokošolske učitelje in visokošolske sodelavce.

Visokošolske knjižnice so del visokošolskih zavodov in delujejo na podlagi predpisov s področja visokega šolstva in po tem zakononu.

23. člen

Osrednje knjižnice univerz so univerzitetne knjižnice.

Univerzitetne knjižnice imajo poleg nalog iz 2. člena še naslednje naloge:

- koordinirajo knjižnično informacijsko dejavnost na univerzah,

- koordinirajo nabavo in ponudbo knjižničnega informacijskega gradiva v okviru univerz,

- organizirajo in usklajujejo delovanje sistema medknjižnične izposoje,

- koordinirajo deponiranje in izločanje gradiva na univerzah,

- koordinirajo izdelavo bibliografije visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev svoje univerze,

- pridobivajo in obdelujejo obvezne izvode gradiv, ki nastajajo in se objavljajo v okviru univerze, vključno z diplomskimi, magistrskimi in doktorskimi nalogami,

- usklajujejo pripravo in izvedbo programov izobraževanja uporabnikov na univerzah,

- nudijo strokovno pomoč delavcem v knjižnični informacijski dejavnosti v okviru univerz.

Univerzitetne knjižnice delujejo na podlagi predpisov s področja visokega šolstva in po tem zakonu.

24. člen

Visokošolske knjižnice tistih visokošolskih zavodov, ki so vključeni v univerze, in univerzitetne knjižnice se povezujejo v KIS preko univerzitetnih informacijskih sistemov.

3. Specialne knjižnice

25.člen

Specialne knjižnice izvajajo knjižnično informacijsko dejavnost na posameznih strokovnih področjih ali pa z njo podpirajo delovni in raziskovalni proces organizacije, katere del so.

Specialne knjižnice delujejo na podlagi predpisov, ki veljajo za organizacije, katerih del so, oziroma predpisov s svojega delovnega področja in po tem zakonu.

4. Nacionalna knjižnica

26. člen

Nacionalna knjižnica je osrednja državna knjižnica.

Nacionalna knjižnica izvaja poleg dejavnosti iz 2.člena še naslednje naloge:

- zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega informacijskega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb, pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji (slovenika) ter temeljne tuje literature;

- skrbi za dostopnost gradiva iz prejšnje alineje v tujini in še posebej Slovencem, ki živijo zunaj Republike Slovenije;

- kot nacionalni bibliografski center zagotavlja uporabnikom doma in v tujini dostopnost do informacij o knjižničnem informacijskem gradivu, tako da vključuje podatke o založniški produkciji slovenike v bibliografske zbirke ter izdeluje in objavlja tekočo in retrospektivno slovensko nacionalno bibliografijo;

- opravlja naloge državnega referalnega centra;

- opremlja publikacije z osnovnim kataložnim opisom (CIP);

- opravlja naloge nacionalnega centra za ISSN, nacionalne agencije za ISBN in ISMN ter v sodelovanju z ustreznimi mednarodnimi institucijami dodeljuje druge oznake mednarodne bibliografske kontrole in identifikacije avtorskih pravic tiskanim in elektronskim publikacijam;

- vodi in izvaja program varovanja knjižničnega informacijskega gradiva, ki je kulturna dediščina, ter organizira in izvaja zaščito in restavriranje knjižničnega gradiva;

- izvaja raziskovalno, razvojno in svetovalno delo na področju knjižnične informacijske dejavnosti;

- zbira, obdeluje in posreduje statistične in druge podatke o delovanju knjižnic;

- organizira in izvaja strokovno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje knjižničnih delavcev;

- organizira in usklajuje delovanje sistema medknjižnične izposoje;

- vodi register knjižnic

- opravlja naloge centra za razvoj knjižnic

- organizira in usmerja izločanje gradiva in deponiranje nacionalno pomembnega knjižničnega informacijskega gradiva;

- izdaja predhodno mnenje za izvoz nacionalno pomembnega knjižničnega gradiva;

- izdaja predhodno mnenje o izpolnjevanju pogojev iz pravilnikov iz 34.člena tega zakona,

- opravlja naloge za KIS

- opravlja druge naloge, opredeljene v ustanovitvenem aktu

Nacionalna knjižnica lahko nekatere naloge iz svoje dejavnosti po dogovoru prenese na drugo knjižnico.

27.člen

Nacionalna knjižnica opravlja tudi naloge univerzitetne knjižnice za Univerzo v Ljubljani.

Način opravljanja nalog iz prejšnjega odstavka uredita Univerza v Ljubljani in nacionalna knjižnica s pogodbo.

28.člen

Nacionalno knjižnico ustanovi država, ustanoviteljske pravice uresničuje Vlada Republike Slovenije, deluje na podlagi predpisov s področja kulture in po tem zakononu.

30.člen

Minister, pristojen za kulturo, lahko dovoli izvoz knjižničnega informacijskega gradiva iz 5. člena po predhodnem mnenju nacionalne knjižnice.

B. Specializirani informacijski centri

31. člen

Specializirani informacijski centri zagotavljajo specializirane informacije na posameznih znanstvenih in strokovnih ter problemsko orientiranih področjih ali v organizacijah, katerih del so. Njihova dejavnost vključuje vsebinsko obdelavo dokumentov, vrednotenje in posredovanje specializiranih informacij in informacijskega gradiva, gradnjo specializiranih podatkovnih zbirk ter s tem povezano izobraževanje uporabnikov. Naloge specializiranih informacijskih centrov lahko opravljajo tudi specialne in visokošolske knjižnice.

Specializirani informacijski centri delujejo na podlagi predpisov, ki veljajo za organizacije, katerih del so, oziroma na podlagi predpisov s svojega delovnega področja in po tem zakonu.

32. člen

Pristojni minister iz 50. člena določi osrednje specializirane informacijske centre, ki na posameznem znanstvenem, strokovnem ali problemsko orientiranem področju koordinirajo vsebinsko obdelavo dokumentov in usklajeno gradnjo specializiranih podatkovnih zbirk.

33. člen

Knjižnični informacijski sistem (v nadaljevanju: KIS), ki temelji na skupnih strokovnih osnovah, zagotavlja usklajeno in enotno izvajanje knjižnične informacijske dejavnosti ter učinkovit pretok informacij in knjižničnega informacijskega gradiva.

Skupne strokovne osnove za delovanje KIS so:

- enotni pravilniki za izvajanje knjižnične informacijske dejavnosti,

- standardizirana vzajemna obdelava knjižničnega informacijskega gradiva in enotno vodenje katalogov,

- sodelovanje vseh knjižnic v medknjižnični izposoji in posredovanju informacij,

- delovanje računalniško podprtega kooperativnega bibliografskega sistema,

- računalniška in komunikacijska povezanost knjižnic,

- poenoteno statistično spremljanje delovanja knjižnic in specializiranih informacijskih centrov.

34.člen

KIS je organizirana mreža vseh tipov knjižnic in specializiranih informacijskih centrov. Njegova dejavnost je javna služba, ki jo organizirajo država ali občine prek ustanavljanja javnih zavodov ali prek podeljevanja koncesije.

V knjižnični informacijski sistem se lahko vključijo knjižnice in specializirani informacijski centri, ki imajo:

- ustrezen obseg in izbor strokovno urejenega knjižničnega informacijskega gradiva,

- ustrezno število strokovnih delavcev,

- ustrezen prostor in opremo.

Pogoje iz prejšnjega odstavka podrobneje določijo pravilniki, ki jih po predhodnem mnenju Nacionalnega sveta KIS sprejmejo

- za nacionalno knjižnico, splošne knjižnice in specialne knjižnice ter specializirane informacijske centre s področja kulture minister, pristojen za kulturo,

- za šolske, visokošolske, univerzitetne in specialne knjižnice ter specializirane informacijske centre s področja šolstva in športa minister, pristojen za šolstvo in šport,

- za specialne knjižnice in specializirane informacijske centre z ostalih področij znanosti minister, pristojen za znanost in tehnologijo.

V KIS se lahko vključijo tudi knjižnice znotraj skupnega slovenskega kulturnega prostora s sedežem izven Slovenije.

Izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka ugotavlja pristojno ministrstvo iz 50.člena z odločbo, ki jo izda na podlagi mnenja nacionalne knjižnice.

35.člen

Strokovni delavci knjižnic morajo imeti predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski državni izpit.

Področno pristojni minister predpiše po predlogu Nacionalnega sveta za KIS podrobnejše določbe o vrsti in stopnji izobrazbe ter drugih pogojih za delo v knjižnici.

Na predlog Nacionalnega sveta za KIS predpiše pristojni minister s pravilnikom podrobnejše določbe o bibliotekarskem državnem izpitu in pridobivanju strokovnih nazivov.

Varianta:

Strokovni delavci knjižnic morajo imeti izobrazbo, ki jo določajo področni predpisi, in opravljen strokovni izpit. Podrobnejše določbe o smeri izobrazbe, strokovnem izpitu in o pridobivanju strokovnih nazivov predpise pristojni minister.

36. člen

Za odločanje o strokovnih zadevah KIS ustanovi Vlada Republike Slovenije Nacionalni svet za knjižnični informacijski sistem.

Predsednika in člane sveta imenuje Vlada Republike Slovenije izmed priznanih strokovnjakov s področja knjižnične informacijske dejavnosti za dobo petih let in so lahko ponovno imenovani.

Za posamezna področja svojega delovanja lahko svet oblikuje komisije, ekspertne skupine in druga delovna telesa.

Organizacija in način delovanja sveta se uredita v poslovniku, ki ga sprejme svet z večino glasov.

Strokovna, administrativna, tehnična in druga dela za svet opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo.

37.člen

Nacionalni svet za KIS ima 11 članov. Vlada Republike Slovenije imenuje:

- tri na predlog pristojnih ministrstev; enega za dejavnost splošnih knjižnic, enega za dejavnost šolskih knjižnic in enega za dejavnost specialnih knjižnic in specializiranih informacijskih centrov,

- enega na predlog nacionalne knjižnice,

- dva na predlog univerz,

- enega na predlog informacijskega in bibliografskega servisa,

- enega na predlog strokovnih združenj dokumentalistov in informatikov,

- enega na predlog visokošolskih organizacij za bibliotekarstvo,

- enega na predlog strokovnih združenj delavcev v knjižničnih informacijskih dejavnostih,

- enega na predlog združenja splošnih knjižnic.

38. člen

Svet KIS opravlja zlasti naslednje naloge:

- obravnava strokovne osnove za delovanje KIS,

- sprejema na osnovi predloga nacionalne knjižnice področne strokovne standarde,

- spremlja delovanje KIS na osnovi metodologije, ki jo pripravi nacionalna knjižnica,

- daje mnenje k vsem predpisom, ki se nanašajo na knjižnično informacijsko dejavnost,

- pripravi letno poročilo o delovanju KIS in ga posreduje Vladi Republike Slovenije ter pristojnim ministrstvom,

- daje pobude in predloge s področja svojega dela.

39. člen

Naloge nacionalne knjižnice v KIS so:

- pripravlja strokovne podlage za sprejem splošnih pravnih predpisov s področja knjižničarstva;

- koordinira pripravo triletnih načrtov za razvoj splošnih knjižnic iz 18.člena;

- koordinira pripravo strokovnih podlag za knjižnični informacijski sistem;

- vodi centralne kataloge in skupaj z informacijskim in bibliografskim servisom za izmenjavo podatkov razvija strokovne osnove vzajemnega kataloga;

- v sodelovanju z informacijskim in bibliografskim servisom za izmenjavo podatkov ugotavlja usposobljenost knjižnic in specializiranih informacijskih centrov za sodelovanje v vzajemnem katalogu;

- skrbi za kontrolo kvalitete in za redakcijo bibliografskih zapisov v vzajemnem katalogu;

- sprejema navodila za strokovno obdelavo in hranjenje nacionalno pomembnega domoznanskega gradiva;

- sprejema navodila za izločanje knjižničnega informacijskega gradiva;

- pripravlja strokovne podlage s svojega delovnega področja za delo Nacionalnega sveta za knjižnični informacijski sistem;

- sistematično zbira informacije o ponudbi publikacij slovenske produkcije in o tem obvešča knjižnice.

40. člen

Informacijsko infrastrukturo KIS zagotavlja bibliografski in informacijski servis za izmenjavo podatkov z naslednjimi nalogami:

- koordinacija kooperativnega bibliografskega sistema in njegovih servisov,

- koordinacija razvoja in uporabe standardov za potrebe kooperativnega bibliografskega sistema in njegovih servisov,

- razvoj in vzdrževanje programske opreme za potrebe kooperativnega bibliografskega sistema in njegovih servisov,

- ugotavljanje usposobljenosti knjižnic za delovanje v vzajemnem katalogu,

- načrtovanje in vzdrževanje skupnih računalniških in komunikacijskih zmogljivosti za delovanje sistema,

- organizacija ponudbe podatkovnih zbirk na elektronskih nosilcih z neposrednim dostopom v dogovoru z njihovimi proizvajalci,

- organizacija strokovnega izobraževanja in svetovanja na področju dejavnosti, ki jih opravlja za knjižnični informacijski sistem,

- raziskovalno, razvojno in svetovalno delo na področju bibliotekarskih informacijskih znanosti,

- priprava strokovnih podlag s svojega delovnega področja za Svet KIS.

Naloge iz prve in druge alineje prejšnjega člena opravlja v soglasju z nacionalno knjižnico, naloge iz četrte in sedme alineje pa v sodelovanju z njo.

41.člen

Informacijski in bibliografski servis za izmenjavo podatkov ustanovi država, ustanoviteljske pravice uresničuje Vlada Republike Slovenije, deluje pa v skladu z zakonodajo s področja raziskovalne dejavnosti in tem zakonom.

42.člen

Organ upravljanja informacijskega in bibliografskega servisa za izmenjavo podatkov ima 11 članov, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije. Člani izberejo predsednika organa upravljanja izmed predstavnikov ustanovitelja.

Organ upravljanja sestavljajo:

- trije predstavniki ustanovitelja in sicer:

- en predstavnik ministrstva, pristojnega za kulturo,

- en predstavnik ministrstva, pristojnega za šolstvo in šport,

- en predstavnik ministrstva, pristojnega za znanost in tehnologijo

- dva predstavnika univerz,

- en predstavnik nacionalne knjižnice,

- en predstavnik splošnih knjižnic,

- en predstavnik šolskih knjižnic in

- trije predstavniki delavcev zavoda.

43. člen

Komunikacijska povezanost KIS se zagotavlja prek akademskega in raziskovalnega omrežja Slovenije.

Servisni center akademskega in raziskovalnega omrežja Slovenije ustanovi država, ustanoviteljske pravice uresničuje Vlada Republike Slovenije, deluje pa na podlagi predpisov s področja znanosti in po tem zakononu.

44. člen

Knjižnice, specializirani informacijski centri in organizacije informacijske in komunikacijske infrastrukture za delovanje KIS, ki so samostojni javni zavodi, pridobivajo sredstva za delo iz javnih sredstev, prispevkov uporabnikov, s prodajo blaga in storitev, in iz drugih virov pod pogoji, določenimi v aktih o ustanovitvi.

Sredstva za izvajanje knjižnične informacijske dejavnosti pokrivajo stroške za plače, za materialne stroške za delo, za nakup knjižničnega informacijskega gradiva, za vzdrževanje informacijskega sistema, za nakup in vzdrževanje prostorov ter opreme.

45.člen

Knjižnica, specializirani informacijski center ali organizacija informacijske in komunikacijske infrastrukture za delovanje KIS, ki je javni zavod, pridobi javna sredstva od ustanovitelja na osnovi pravilnikov iz 34.člena tega zakona.

Organizacije iz prvega odstavka, ki niso javni zavodi, lahko pridobijo javna sredstva od države ali občine na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje javne službe knjižnične informacijske dejavnosti oziroma na podlagi javnega razpisa za zbiranje ponudb za financiranje posameznih projektov.

Knjižnice in specializirani informacijski centri, ki so del javno financiranih organizacij, pridobivajo sredstva na osnovi pravilnikov iz 34.člena tega zakona na način, ki velja za te organizacije.

46.člen

V primeru da več občin soustanovi splošno knjižnico ali da posamezna občina sklene pogodbo o zagotavljanju knjižnične dejavnosti na svojem območju s splošno knjižnico v drugi občini, se finančna obveznost ustanovitelja iz prvega odstavka prejšnjega člena razdeli na te občine premosorazmerno s številom njihovih prebivalcev.

47.člen

Za podporo usklajenemu razvoju knjižnične informacijske dejavnosti prispeva država proračunska sredstva za:

- informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo KIS,

- nabavo tujega knjižničnega informacijskega gradiva na podlagi kriterijev, ki jih določi za posamezno področje pristojni minister iz 50. člena.

- dodatne naloge osrednjih območnih knjižnic iz 20.člena tega zakona na temelju pogodbe med ministrstvom, pristojnim za kulturo, in temi knjižnicami.

- programe iz 14.člena tega zakona na temelju pogodb med ministrstvom, pristojnim za kulturo, in temi knjižnicami.

- in delno za letni nakup knjižničnega informacijskega gradiva in informacijsko podporo splošnih knjižnic.

48. člen

Knjižnice in specializirani informacijski centri, ki ne izvajajo javne službe iz 34.čl3na tega zakona, lahko uporabljajo informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo KIS proti plačilu.

49. člen

Država zagotavlja nadzor nad delovanjem KIS.Upravni in z njim povezani strokovni nadzor ter nadzor nad namensko porabo javnih sredstev opravljajo področno pristojna ministrstva, finančni nadzor pa računsko sodišče.

50. člen

Področno pristojna ministrstva so:

- za nacionalno knjižnico, splošne knjižnice ter specialne knjižnice in specializirane informacijske centre s področja kulture ministrstvo, pristojno za kulturo,

- za šolske in visokošolske oziroma univerzitetne knjižnice ter specialne knjižnice in specializirane informacijske centre na področju šolstva in športa ministrstvo, pristojno za šostvo in šport,

- za druge specialne knjižnice in specializirane informacijske centre ter organizacije informacijske infrastrukture ministrstvo, pristojno za znanost.

51.člen

Nadzor iz 49. člena za knjižnice iz prve alineje prejšnjega člena izvaja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine z namenom, da zagotovi spoštovanje nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi ter s tem zaščiti pravico državljanov do dostopa do informacij.

52.člen

Za inšpektorja za splošne knjižnice je lahko imenovan, kdor ima najmanj visoko izobrazbo, strokovni izpit za izvajanje knjižnične inforamacijske dejavnosti, deset let delovnih izkušenj na področju knjižničarstva in je strokovnjak za splošne knjižnice.

53.člen

Nadzor se opravlja kot redni, izredni in ponovni nadzor.

Redni nadzor se opravi na podlagi letnega programa dela inšpektorata, ki ga določi glavni inšpektor v soglasju z ministrom, pristojnim za splošne knjižnice. V splošnih knjižnicah mora biti redni nadzor opravljen najmanj vsako tretje leto.

Izredni nadzor se opravi na podlagi predloga ustanovitelja splošne knjižnice ali države kot sofinancerja. Uporabnik knjižnice lahko da pobudo za uvedbo nadzora.

Ponovni nadzor se izvede po preteku roka, določenega za odpravo kršitev ter izvršitev naloženih ukrepov in nalog.

Redni nadzor se napove, izredni in ponovni nadzor se lahko opravi nenapovedano. Inšpektor se ob prihodu najavi direktorju knjižnice ali tistemu, ki ga nadomešča.

Inšpektor je dolžan predlagatelja oziroma pobudnika obvestiti o dejanjih, ki jih je opravil v zvezi s predlogom oziroma pobudo in o izvršenih ukrepih.

54.člen

Glavni inšpektor mora najmanj enkrat letno poročati ministru, pristojnemu za kulturo, o delu inšpektorata. Poročilo mora vsebovati:

- podatke o opravljenih nadzorih po posameznih knjižnicah,

- podatke o ugotovljenih kršitvah in izrečenih ukrepih ter njihovem uresničevanju,

- splošno oceno stanja z vidika spoštovanja zakonitosti in pravice dostopa državljanov do informacij.

55.člen

Nadzor se nanaša na:

- izpolnjevanje pogojev pravilnika iz 34.člena tega zakona,

- spoštovanje normativov pri načrtovanju razvoja splošnih knjižnic iz 18.člena tega zakona,

- izvajanje dejavnosti knjižnic s področja kulture,

- storitve za uporabnike iz 7. člena tega zakona,

- rezultate merjenja učinkov delovanja knjižnic,

- izločanje knjižničnega informacijskega agradiva.

Pri osrednjih območnih splošnih knjižnicah se nadzor nanaša tudi na izvajanje posebnih nalog iz 20.člena tega zakona, pri splošnih knjižnicah z narodnostno mešanega območja pa tudi na izpolnjevanje posebnih nalog iz 14.člena.

56.člen

Inšpektor ima pravico in dolžnost, da:

- odredi ukrepe in določi rok za odpravo kršitev,

- predlaga uvedbo disciplinskega postopka zoper odgovornega delavca,

- predlaga pristojnemu organu razveljavitev aktov splošne knjižnice, ki so v nasprotju z zakonom ali predpisi, izdanimi na njegovi podlagi,

- predlaga ministru, pristojnemu za splošne knjižnice, nadomestno izpolnitev iz zadnjega odstavka 17.člena.

57.člen

O opravljenem inšpekcijskem nadzoru se sestavi zapisnik.

Ukrepe se odredi z odločbo na katero je možna pritožba v roku osmih dni od vročitve na ministrstvo, pristojno za spliošne knjižnice.

Zapisnik oziroma odločbo se vroči vodstvu knjižnice, ustanovitelju splošne knjižnice in ministru, pristojnemu za splošne knjižnice.

58.člen

Naloge in pristojnosti nacionalne knjižnice opravlja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ki mora uskladiti svoje akte s tem zakonom v roku treh mesecev po sprejemu zakona.

59.člen

Naloge in pristojnosti informacijskega in bibliografskega servisa za izmenjavo podatkov opravlja Institut informacijskih znanosti v Mariboru, ki mora uskladiti svoje akte s tem zakonom v roku treh mesecev po sprejemu zakona.

60. člen

Naloge in pristojnosti servisnega centra akademskega in raziskovalnega omrežja Slovenije opravlja Akademska in raziskovalna mreža Slovenije v Ljubljani, ki mora uskladiti svoje akte s tem zakonom v roku treh mesecev po sprejemu zakona.

61. člen

Nacionalni svet za KIS imenuje Vlada Republike Slovenije najkasneje tri mesece po uveljavitvi zakona.

62. člen

Izvršilni predpisi in strokovna navodila iz tega zakona morajo biti sprejeti najkasneje v 3 mesecih po uveljavitvi tega zakona.

63.člen

Knjižnične informacijske organizacije morajo uskladiti svojo organizacijo in delovanje s tem zakonom najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

64.člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati Zakon o knjižničarstvu (Ur. l. SRS, št. 27/82).

65.člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

K imenu zakona:

Ker so mnenja glede naslova zakona različna, je ponujena tudi varianta. Zakon izhaja iz strokovne kontinuitete dosedanje zakonske ureditve knjžničarstva. Zato je v osnovnem besedilu ponujeno dosedanje ime zakona, to je Zakon o knjižničarstvu. Ker pa v nadaljevanju zakon govori o knjižnični informacijski dejavnosti, mnogi menijo, da bi se moral temu ustrezno tudi imenovati, torej Zakon o knjižnični informacijski dejavnosti. Ta druga opcija se ponuja kot varianta.

I. Splošne določbe (1. do 5. člen)

Splošne določbe opredeljujejo vsebino zakona in tri ključne pojme: knjižnična informacijska dejavnost, knjižnično informacijsko gradivo in knjižnični informacijski sistem.

Tehnološki razvoj je spremenil vsebino knjižnične dejavnosti tako, da se je bistveno okrepila njena informacijska komponenta. Knjižnice so dobile nove naloge, nove vrste gradiva, nov način dela in nove zahteve uporabnikov. Medtem ko eni menijo, da je potrebno ustrezno razširiti pomen obstoječih pojmov (knjižnično gradivo, knjižnična dejavnost), drugi vztrajajo na uzakonitvi nove terminologije (knjižnično informacijsko gradivo, knjižnična informacijska dejavnost). Mnenja so deljena predvsem glede tega, ali naj zakon govori o knjižnični informacijski dejavnosti ali samo o knjižnični dejavnosti, zato 2. člen ponuja za prvo obravnavo zakona obe možnosti.

Knjižnično informacijsko gradivo obsega vse javnosti namenjene zapise ne glede na vrsto nosilca zapisa. Na današnji stopnji tehnološkega razvoja gre predvsem za:

- tiske v vseh razmnoževalnih tehnikah (knjige, časopisi, časniki, brošure, separati, muzikalije, kartografsko in slikovno gradivo, lepaki, koledarji, drobni tisk ipd.),

- zvočne zapise (gramofonske in laserske plošče, kasete, trakovi ipd.),

- slikovne zapise (videokasete, laserski zapisi ipd. razen kinematografskih del na filmskem traku) in projicirno gradivo (diapozitivi, diafilmi, mikrofilmske oblike, prosojnice ipd.),

- elektronske zapise na vseh nosilcih zapisov (diskete, kasete, trakovi, CD-ROM ipd.),

- posebne informacijske proizvode (katalogi, druge podatkovne zbirke ipd.),

- drugo gradivo, ki je kombinacija omenjenih oblik zapisov.

Iz navedenega opisa je razvidno, da gre za zelo širok in raznovrsten pojem, ki se s tehnološkim razvojem stalno spreminja. Zato vsebuje zakonska določba samo osnovno opredelitev - vsi zapisi informacij ne glede na nosilca, sicer pa določa, da bo v primeru dvoma o tem, ali gre za knjižnično informacijsko gradivo, odločil pristojni minister. Definicija knjižničnega gradiva izhaja iz dveh kriterijev: objave in namembnosti gradiva (za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranosti). Pri rokopisih in podobnem gradivu gre seveda samo za namembnost.

Čeprav daje 6. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (UL RS, št.7/99) možnost posebne ureditve varstva knjižničnega gradiva, ki ima lastnost kulturne dediščine, predlog zakona napotuje nazaj na zakon o varstvu kulturne dediščine in s tem ohranja enoten sistem tudi za varstvo te vrste dediščine. Paralelni sistem bi samo zmanjšal učinkovitost in preglednost. Posebej določa samo, katero knjižnično informacijsko gradivo je kulturni spmenik po samem zakonu (npr. 2 arhivska izvoda slovenike, ki ju v praksi hranita NUK in UKM). Tako že zakon sam izpelje razglašanje in s tem pomeni bistveno poenostavitev.

II. Knjižnice in specializirani informacijski centri (6. do 32. člen)

Uporabljena je klasifikacija knjižnic po razporeditvi Unesca, ki se je v Sloveniji že uveljavila in predstavlja kontinuiteto dosedanje ureditve. Predlog zakona ima nekaj skupnih določb za vse knjižnice (npr. splošno definicijo knjižnice in njeno poslanstvo, enotne standarde za usmerjanje razvoja, enotno obdelavo gradiva ipd.).

1. Splošne knjižnice

Splošnoizobraževalne knjižnice so dobile svoje ime pod vplivom socialistične terminologije. V strokovnih krogih predlagajo za novo poimenovanje sedanjih splošnoizobraževalnih knjižnic več terminov: splošne knjižnice, javne knjižnice, ljudske knjižnice. Zagovorniki preimenovanja v splošne knjižnice poudarjajo, da so vse knjižnice (šolske, visokošolske, specialne ...) javne in mora zato novo poimenovanje slediti splošni naravi te vrste knjižnice. Zagovorniki preimenovanja v javne knjižnice pa obratno poudarjajo, da so šolske, visokošolske in specialne knjižnice namenjene uporabnikom inštitucij - šol, fakultet, muzejev ipd., da so torej javne te inštitucije, ne pa njihove knjižnice. S tega vidika so po njihovem zares javne knjižnice samo sedanje splošnoizobraževalne knjižnice, ki naj se zato tako tudi imenujejo. Kot tretja možnost se ponuja poimenovanje "ljudske knjižnice", ki sledi iz prejšnjih obdobij.

Splošne knjižnice imajo poleg nalog v zvezi z dostopnostjo informacij in knjižničnega gradiva še posebne naloge. Opravljale naj bi tudi

- domoznansko dejavnost, pri čemer zakon predvideva možnost, da posamezne naloge, kot so npr. obdelovanje in trajno hranjenje domoznanskega gradiva zaradi racionalnosti prenesejo na osrednjo območno knjižnico,

- informacijsko opismenjevanje uporabnikov,

- kulturno vzgojno dejavnost širjenja bralne kulture in

- dejavnost posredovanja kulturnih prireditev, kar pride v poštev predvsem v krajih izven kulturnih centrov, kjer je knjižnica edina ali ena redkih profesionalnih kulturnih inštitucij.

Ustanoviteljice splošnih knjižnic so občine. Zakon o lokalni samoupravi predpisuje, da je zagotavljanje dejavnosti splošne knjižnice pogoj za ustanovitev občine. V predlogu zakona so predvidene za izpolnjevanje te obveznosti tri različne možnosti.

Prva je, da občina sama ustanovi splošno knjižnico. Ta rešitev pride v poštev predvsem v primeru večjih občin, ki so sposobne samostojno zagotoviti vse pogoje za delovanje knjižnice.

Druga možnost je, da več občin skupaj ustanovi knjižnico. Ta rešitev preprečuje razdrobitev kadrovskih in materialnih potencialov, ker bi to lahko povzročilo deprofesionalizacijo dejavnosti. Ta možnost pride v poštev predvsem takrat, ko gre za soustanovitelje s približno enakimi deleži. Ker izkušnje iz preteklosti dokazujejo, da se soustanovitelji večkrat ne morejo pravočasno dogovoriti o izvajanju medsebojnih pravic in dolžnosti, zakon predvideva, da v vmesnem času prevzame to vlogo občina, kjer ima taka splošna knjižnica sedež.

Tretja možnost je sklenitev pogodbe o izvajanju dejavnosti splošne knjižnice za drugo občino v obliki izposojevališča ali potujoče knjižnice. Ta je aktualna za manjše občine, ki morajo zagotoviti dostopnost knjižničnega gradiva svojim občanom, ne morejo pa si privoščiti samostojne knjižnice niti soustanoviteljstva.

Druga in tretja možnost sta vezani na dogovor z bližnjo knjižnico in njenim ustanoviteljem. Če bližnja splošna knjižnica odkloni povezovanje, predlog zakon določa, da je osrednja območna knjižnica dolžna prevzeti to obveznost.

Zaradi slabih izkušenj, ko se pogoji za delovanje splošnih knjižnic niso spoštovali, je predlagana rešitev, po kateri je izpolnjevanje pogojev nujno za vpis dejavnosti v sodni register. Poleg tega dodajamo še zahtevo o stalnem izpolnjevanju teh pogojev. S tem želimo potreben režim ne le uzakoniti, ampak zagotoviti tudi njegovo spoštovanje. Pri določitvi pogojev naj bi izhajali iz povprečno doseženega stanja v Sloveniji. Seveda bo potrebno dati občinam rok, v katerem je mogoče te pogoje izpolniti. Ker država občin ne more prisiliti k izpolnjevanju zakona, je pa odgovorna za usklajen razvoj vseh splošnih knjižnic v Sloveniji, predlog zakona predvideva, da bo v primeru, če občina v danem roku tega ne bo storila, to storila država sama na račun občine.

Zakon predvideva sprejem posebnih normativov za načrtovanje razvoja knjižnic, ki naj bi bili osnova za načrtovanje razvoja knjižnic po triletnih obdobjih. Normativi so način, kako postopoma doseči nacionalne standarde, ki izhajajo iz mednarodnih IFLA standardov. Razvojnim dosežkom se bo moral prilagajati tudi pravilnik, saj bo povprečje vedno višje.

Predlog zakona prinaša še eno bistveno novost. Med sedanjimi šestdesetimi splošnimi knjižnicami je samo 43 samostojnih javnih zavodov, ostalih 17 pa deluje kot enota večnamenskega javnega zavoda, ki ima v svoji sestavi različne dejavnosti, od kinodvorane, muzejske zbirke, delavske univerze, plavalnega bazena itd.. Ker je knjižnična informacijska dejavnost visoko profesionalizirana dejavnost, ki bo z razvojem tehnologije in informacijske družbe še zahtevnejša, predlog zakona določa, da je lahko samostojna knjižnica samo tista, ki je dovolj velika. Kot merilo predvideva pokrivanje območja z vsaj 10.000 prebivalci. Če knjižnica teh pogojev ne izpolnjuje, mora postati enota druge splošne knjižnice. Drugi razlog za to, da je lahko knjižnica, ki ni samostojna pravna oseba, samo del druge knjižnice, ne pa večnamenskega centra, je pravne narave. Splošna knjižnica deluje v skladu z zakonodajo na področju kulture, kar pomeni, da mora imeti tako strukturo upravljanja in vodenja kot jo predpisuje Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (UL RS št. 75/94). Če je splošna knjižnica del večnamenskega zavoda, tega pogoja ne more izpolniti. Če pa gre za kulturni zavod, ki združuje več različnih kulturnih dejavnosti (muzejska zbirka, kinodvorana, splošna knjižnica) pa se postavlja vprašanje, kako zagotoviti knjižnici lastne organe in s tem upravljalsko strukturo, ki bo podrejena poslanstvu splošne knjižnice. Zaradi vsega tega zakon določa, da mora biti splošna knjižnica samostojna pravna oseba ali pa enota druge splošne knjižnice.

Predlog zakona predvideva tudi merjenje učinkov delovanja splošnih knjižnic. Tovrstna evalvacija je nadomestek tržne regulacije. V državah Evropske zveze (predvsem Angleži in Nemci) poskušajo meriti uspešnost in učinkovitost dejavnosti, ki so izvzete iz tržne regulacije in se jih da standardizirati, s standardiziranimi kazalci v okviru ISO standardov. Sistematična in trajna evalvacija naj bi tako nadomestila vrednotenje, ki ga sicer opravi trg. Pri tem gre predvsem za vprašanja: ali je vložek dal ustrezen izložek (učinkovitost), ali so uporabniki dobili tiste storitve, ki jih pričakujejo, ali so uporabniki zadovoljni s kvaliteto storitev, ali so doseženi kulturnopolitični cilji ustanoviteljev oziroma financerjev (uspešnost). Ker gre za ključna vprašanja, je utemeljeno, da dobre tuje izkušnje in sodobne trende upoštevamo tudi v naši zakonodaji.

V 20. členu so predvidene posebne naloge, ki naj bi jih opravljale tiste splošne knjižnice, ki jih bo po predhodnem mnenju Nacionalnega sveta za knjižnični informacijski sistem določil minister za kulturo. S tem bi postale osrednje območne splošne knjižnice.

Splošne knjižnice na narodnostno mešanem območju posebej skrbijo za knjižnično informacijsko dejavnost, namenjeno pripadnikom italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti in Romov, splošne knjižnice, ki pokrivajo obmejna področja, pa tudi za dostopnost knjižničnega informacijskega gradiva Slovencem v zamejstvu. Ta rešitev naj bi nadomestila dosedanjo prakso, ko obe narodnostne skupnosti sicer dobita posebna sredstva za nakup knjižničnega gradiva, vendar nimata kadra, ki bi nato strokovno skrbel za to gradivo in njegovo uporabo. S prenosom te naloge na splošne knjižnice bo zagotovljena profesionalizacija knjižnične dejavnosti za njihove posebne potrebe.

Pri splošnih knjižnicah zakon posebej omenja zadovoljevanje potreb skupin prebivalcev s posebnimi potrebami (slepi, mladi, upokojenci, priseljenci..).

3. Knjižnice s področja šolstva

Pri šolskih knjižnicah je poudarjena njihova vključenost v vzgojno-izobraževalni proces, njihovi ustanovitelji pa so skladno s šolsko zakonodajo izobraževalni zavodi.

Visokošolske knjižnice opravljajo poleg funkcije v študijskem procesu tudi širšo funkcijo znanstvenih oz. strokovnih knjižnic. Pod vodstvom univerzitetne knjižnice kot osrednje knjižnice univerze pa tvorijo poseben knjižnični informacijski podsistem, ki je sestavina avtonomije univerze.

Naloge univerzitetne knjižnice Univerze v Ljubljani naj bi tudi v bodoče opravljala NUK. Univerza v Ljubljani ima vrsto dobro organiziranih osrednjih knjižnic (družboslovna, ekonomska, tehniška, medicinska, humanistična itd.), vendar formalno nima univerzitetne knjižnice (kot npr. Univerza v Mariboru). Zato bi bilo smiselno, da se iz strokovnih, organizacijskih in finančnih razlogov okrepi univerzitetna dejavnost nacionalne knjižnice. Seveda mora dobiti Univerza v Ljubljani pravico odločanja o tem delu dejavnosti NUK.

3. Specialne knjižnice

Specialne knjižnice v raznih tipih organizacij so praviloma njihove organizacijske enote, katerih dejavnost je izrazito usmerjena k podpiranju osnovne dejavnosti ustanovitelja. V to kategorijo spadajo tudi t.i. INDOK službe.

4. Nacionalna knjižnica

Nacionalna knjižnica je opredeljena kot osrednja državna knjižnica, njen ustanovitelj je država. Njene naloge se opirajo na zgodovinski razvoj narodne knjižnice in na v praksi zadnjih let uveljavljeno delitev nalog med NUK in IZUM ter drugimi subjekti. Zaradi samostojne države Slovenije govorimo sedaj o nacionalni in ne več o narodni knjižnici. Urejen je tudi postopek v primeru prodaje nacionalno pomembnega knjižničnega informacijskega gradiva.

5. Specializirani informacijski centri

Specializirani informacijski centri so namenjeni zadovoljevanju potreb po specializiranih informacijah v okviru posameznih znanstvenih in strokovnih ter problemsko orientiranih področij. Zanje ni nujno, da zbirajo gradivo kot knjižnice, ampak je bistveno, da bodisi proizvajajo informacijske vire oziroma podatkovne zbirke in sekundarne publikacije za določeno strokovno ali znanstveno področje ali skrbijo za dostopnost ustreznih informacijskih virov ter posredujejo zelo specializirane informacije.

Njihove naloge lahko opravljajo tudi knjižnice. Področno pristojna ministrstva določijo osrednje specializirane informacijske centre, ki koordinirajo vsebinsko obdelavo dokumentov in usklajeno gradnjo specializiranih podatkovnih zbirk.

III. Knjižnični informacijski sistem Slovenje (33. do 34.člen)

Knjižnični informacijski sistem Slovenije je organizirana mreža vseh tipov knjižnic in specializiranih informacijskih centrov, ki izpolnjujejo strokovne pogoje. Te pogoje zaradi enotnosti predpisuje in nadzira država. Zato štejejo vse dejavnosti, ki se izvajajo znotraj tega sistema, za javno službo, ki jo zagotavljajo država ali občine. Če izvajalci niso javni zavodi, izvajajo javno službo na osnovi koncesije, ki jo prav tako podeli država ali občina.

Kot strokovno posvetovalno telo pri vladi uvaja zakon Nacionalni svet za knjižnični informacijski sistem in opredeljuje njegovo sestavo in naloge. Imenuje ga vlada na podlagi zakonsko določene strukture, ki zagotavlja zastopstvo vseh bistvenih dejavnikov na knjižničnem informacijskem področju.

Zakon ureja informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo sistema. Delovanje kooperativnega online bibliografskega sistema in servisov, kot skupne osnove knjižnične informacijske dejavnosti, zagotavlja informacijski in bibliografski servis za izmenjavo podatkov, ki ga ustanovi in financira država. V prehodnih določbah je določeno, da se v ta namen formalno preoblikuje Inštitut informacijskih znanosti v Mariboru, ki že sedaj dejansko opravlja te naloge. Podobno naj bi komunikacijsko povezanost sistema zagotavljala Akademska in raziskovalna mreža Slovenije v Ljubljani.

Po vzoru drugih profesij, ki t.i. vstopa v stroko ne dopuščajo komurkoli, mora tudi knjižničarstvo korenito spremeniti dosedanji sistem opravljanja t.i. strokovnih izpitov in napredovanja v višje strokovne nazive (trenutno veljavna določila so stara že 20 let). Strokovni izpiti v knjižničarstvu, ki so bili dosedaj vezani na zaključek pripravništva v stroki (v skladu s predpisi s področja delovnih razmerij) so postali glede na hiter razvoj stroke, vedno večjih zahtev po kvalificiranosti knjižničnega kadra in še zlasti zaradi razvoja formalnega izobraževanja tudi na področju knjižničnih in informacijskih ved (Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo), zastarela oblika preverjanja usposobljenosti zaposlenih za opravljanje strokovnih del v knjižnicah.

Po vzoru Zahodnih držav (in vedno večjega števila strok tudi pri nas) zato predlagamo uvedbo t.i. licenčnega izpita – bibliotekarskega državnega izpita. Tovrstni izpiti dajo posamezniku dovoljenje za delo v stroki in so osnova za pridobivanje nadaljnjih strokovnih nazivov. Pogoj za pristop k takšnemu izpitu je ustrezna stopnja izobrazbe in predpisane delovne izkušnje.

Glede na to bi bilo potrebno predvideti različen način opravljanja državnega izpita za kandidate z visokošolsko diplomo (tudi magistrsko oz. doktorsko) s področja knjižničnih in informacijskih ved in kandidate ostalih strok, ki jih knjižnice prav tako potrebujejo za izvajanje svoje dejavnosti. Ustrezno se upošteva morebitni že opravljene strokovne (t.j. pripravniški) izpite kot npr. izpit, opravljen v skladu s Pravilnikom o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja ali strokovne (pripravniške) izpite, ki jih opravljajo knjižnični delavci, zaposleni na področju gospodarstva. Upoštevana bi morala biti tudi možnost, da določeno področje kot zaključek pripravniške dobe nima organiziranih strokovnih (pripravniških) izpitov za knjižničarje.

Pogoji za pridobivanje strokovnih nazivov morajo biti primerljivi s področjem znanstvenih, raziskovalnih oz. razvojnih nazivov (naziv bibliotekarski svetnik npr. lahko pridobi le kandidat z doktoratom znanosti in ustreznimi referencami). Vprašanje strokovnih nazivov in napredovanja v višje nazive v knjižničarstvu bi morali urediti z enotnim predpisom ne glede na to, v kateri resor sodi konkretna knjižnica. Nazivi, ki jih npr. že pridobivajo šolski knjižničarji v skladu s predpisi za področje vzgoje in izobraževanja, se lahko ustrezno upoštevajo pri pridobivanju strokovnih knjižničarskih nazivov. Ob sedanji neenotni ureditvi se knjižnični delavec, ki zamenja službo in se zaposli v drugi vrsti knjižnice, znajde na začetku strokovne kariere, saj se mu naziv, ki ga je že pridobil, v drugih vrstah knjižnic ne upošteva.

IV. Financiranje (44. do 49. člen)

Knjižnično informacijsko dejavnost se financira iz različnih virov: prispevkov uporabnikov, s prodajo blaga in storitev, in iz drugih virov pod pogoji, določenimi v aktu o ustanovitvi. Če gre za javno službo, jo financira država oziroma občina na podlagi področnih pravilnikov iz 34.člena.

Kot je zapisano že v poglavju o oceni finančnih posledic sprejema zakona, bo potrebno večati sredstva za knjižnice. Ker te povsod po EU postajajo informacijska središča, so prednostnega pomena, kar se odraža tudi v povečanem finančnem deležu za knjižnice v teh državah.

Povečanje na področju splošnih knjižnic bo najprej potrebno v tistih občinah, kjer so te knjižnice podpovprečno razvite. Pri ostalih knjižnicah, ki dosegajo povprečje, bo šlo povečanje sredstev na račun približevanja mednarodnim standardom. To povečanje bi načrtovali prek normativov za razvoj splošnih knjižnic, ki jih je potrebno doseči v triletnem razvojnem obdobju. S tem bomo zagotovili knjižnicam, ki so že doslej presegale povprečje, njegovo izboljšanje v skladu z normativi. S to metodo se bo povprečje vedno znova dvigovalo s ciljem, da dosežemo strokovne standarde, ki so mednarodno primerljvi. Sistem bi deloval povratno in predstavljal neke vrste samoregulacijo.

V. Nadzor (49. in 57. člen)

Nadzor zakonitosti delovanja oz. nad izvajanjem javne službe izvaja ministrstvo, pristojno za kulturo (za nacionalno knjižnico, splošne knjižnice in specialne knjižnice kulturnih zavodov), ministrstvo, pristojno za šolstvo (za šolske in visokošolske oz. univerzitetne knjižnice), in ministrstvo, pristojno za znanost in tehnologijo (za specialne knjižnice, specializirane informacijske centre in za informacijski in bibliografski servis za izmenjavo podatkov).

Dosedaj je bilo Ministrstvo za kulturo takorekoč neusposobljeno za vodenje kulturne politike na področju knjižničarstva in za nadzor nad enotnim delovanjem splošnih knjižnic. Vse strokovne naloge je prenašalo na NUK. V prihodnosti naj bi NUK še naprej zagotavljal podatke, ki so potrebni za spremljanje stanja v splošnih knjižnicah, pokrival razvojno strokovne naloge, skrb za enotno metodologijo dela in strokovno usposabljanje. Ministrstvo bi se osredotočilo na vodenje kulturne politike na področju knjižničarstva, medtem ko naj bi bil sam upravni in z njim povezan strokovni nadzor prepuščen Inšpekciji RS za varstvo kulturne dediščine. S tem bi jasno razločili kulturno-politično strategijo, strokovni razvoj in nadzor nad spoštovanjem zakona in podzakonskih predpisov.

VI. Prehodne in končna določba (58. do 65. člen)

Opredeljeni sta organizaciji, ki opravljata naloge in pristojnosti informacijskega in bibliografskega servisa za izmenjavo podatkov (IZUM Maribor) in servisnega centra akademskega in raziskovalnega omrežja (ARNES Ljubljana). Določeni so roki za sprejem izvršilnih predpisov in navodil za prehod na novo zakonsko ureditev.