Torej ste prišli. Prav, mislim da si zaslužita!

O njiju bi lahko povedal veliko. Mislim pa, da bo nekaj kratkih misli popolnoma dovolj.

Sta moja starša v pozni življenski dobi, dedek (tako mu rečemo zaradi otrok, moji materi pa babi) bo ob prelomu tisočletja star 80 let, babi pa bo 5 let mlajša.
Res ju že dajejo starostne težave (revma, nespečnost), pa morda še kaj, dedek pa ima še to nesrečo, da ima sladkorno bolezen.
To pa v kasnih letih vpliva na vid, srce, celjenje ran in še na marsikaj.
In tudi zaradi tega se drži resno, včasih v šali pravimo, da je še iz stare Dunajske šole.
Babica, ah, ona je pa srečna. Morda nekaj kil preveč, ampak s svojim optimističnim karakterjem, vedno pripravljena na hec, s svojimi križankami in ljubezenskimi romančki, to je življenje.

In ko se tako ozrem nazaj, vidim, da bi brez njih težko živeli tako lepo kot živimo.

Ko sta bila Sabina in Mitja še majhna, sta skrbela za njiju, vodila v vrtec in v šolo, včasih tudi k zdravniku. Ni bilo stvari v kateri nam nista želela ustreči. Tudi še sedaj kuha kosilo in ko se vrnemo iz služb in šol, se je prav lepo usesti za mizo pa pojesti palačinke ali slivove cmoke ali pa kaj drugega.

Sta pa tudi dobra tašča in dober tast moji ženi, naj le izvedo vse tiste tašče, ki niso takšne, da se morajo spremeniti, seveda na bolje.
No in vse dobro, kar so storili za nas jim poizkušamo vrniti. Mitja jih vozi z avtom na vikend ali pa domov (tam preživita 3-4 mesece na leto, uživata na zraku, delata na vrtu), vsako soboto jim pripeljemo hrano.
Naj jima bo še dolgo tako lepo.

In, da ne bi izgledalo kot da pišem slavospev, vam povem samo še to.
Kdor še ima starše in otroke, naj bo otrokom za zgled in morda bo nekoč dobil tudi on tisto, kar sedaj na starost nudi svojim staršem.

Tako! Saj nisem kakšen moralist, ampak razmislite.