Prvomajsko pohajkovanje po Dalmaciji
29. april - 3. maj 2008





Torek, 29.april:
Pri Zalegarjevih se zberemo okoli poldne. Aleš neutrudno telefonari, a jo malo pred drugo uro le mahnemo proti Vinici. Na mejnem prehodu hrvaški policaj  Majdi podaljša kadilsko abstinenco, ko nas prežene s parkirišča. Zato se ustavimo nižje ob avtocesti, kjer navalimo še na potico Matevževe tašče. Matr je bla dobra. Kako bo še prijala kasneje in kako bi tudi čez dva dni, ko je nismo imeli s seboj na prečenju bosanskega ozemlja nad Neumom.

                

 Po predoru Sv. Marka je avtocesta prav enostavna, vožnjo pa olajša še promet, ki ga v Sloveniji nismo navajeni. Nič tovornjakov, sem in tja kak osebni avto. In tako naprej do zadnje pumpe (Petrol ), kjer za vsak slučaj natankamo in v Šestanovcu zavijemo z avtoceste. Je že prava noč, malo dežuje, "tama", slabo se vidi in naš cilj je nekje ob Cetini, smer Kučiće - Omiš. Jaz kot tisti, ki naj bi pot poznal, najprej zgrešim odcep in zapeljem v Gornje Brele. Obrnemo in se po ozki cesti in nekaj serpentinah spustimo na nivo Cetine. Večji kraj tam je Slime, a se v trdi noči ne vidi. Tavamo po cesti naprej, potem pa se odločim, da pokličem gostitelja Perota. Takrat smo bili le par sto metrov od cilja. Počaka nas pod enim  drevesom in usmeri do hiše.
Stopili smo v kuhinjo, kjer nas je za večerjo čakala dalmatinska podpeka in vsa familija. Poleg Perota še ata in mama ter stric. Odlično podpeko (svinjina, teletina in krompir na svinjski masti) smo zmazali ina dušek. Pozabil sem omeniti še odlično domačo travarico in orahovico na začetku, kasneje pa smo zalivali z belim in črnim vinom. A najbolj nenavadno je bilo, da je vsa familija med večerjo sedela na drugi strani kuhinje in nas opazovala. Aleš je kmalu vprašal Perota, kako da je še sam, a odgovora ni dobil. Po večerji smo naročili še po en liter vsake barve in šli v prvo nadstropje. Tam se je razvila burna debata. Ne vem od kje je prišla, a tema je bila revščina. Pogovor je bil glasen, a smo se uspeli še pred eno uro zjutraj spraviti v postelje. Okoli štirih sem se zbudil in me je zeblo. Rabil sem kakšno deko. Šel sem iz sobe in razmišljal. Tukaj spita Zalegarja, tam je Bren, vmes je bila pa še ena soba. Ta je prosta, mislim, odprem vrata in presenečen vidim fotra, ki se je takoj zbudill in kar mal prestrašil: "Kaj je?". "Rabim deko, čebe"  sem odvrnil. Šel je v drugo sobo in  v trenutku prinesel dve. Tudi v tisti sobi je spal nekdo, torej smo bili vsi kot ena velika druščina.

Sreda, 30. april:
Zjutraj smo si lahko ogledali, kje sploh smo.V tem zaselku Penšiči je pet hiš in skoraj vsi se poleg vinarstva in zelenjavarstva ukvarjajo z raftingom. Lepa ozka dolina z rekoCetino..

                 


Po zajtrku in plačilu, le 1000 kun za vse, s popotnico v obliki suhih fig in orahovice smo se odpravili naprej. Zdaj navzgor proti Šestanovcu. V Zadvarju smo spotoma ogledali kanjon Cetine z dvema slapovoma.

                   

Po ozki in zaviti cesti smo se povzpeli na prelaz Turija - 715m . Tam naj se bi po plan začelo kolesarjenje. Ko stopimo iz avtomobilov pa nas preseneti hlad - 9 stopinj, pa še rahel dež se je ponujal. Majda in Lenča kmalu povesta, da ne bosta  začeli tu. Tudi jaz sem kmalu uvidel, da je bolje kot na  mrzel spust na kolesu topel spust v avtu. Ampak Matevža in Aleša ta  nadloga ni motila. Matevž si je sposodil Lenčine dolge hlače, kar mu je malo, a ne popolnoma, pomagalo. Tako sta se oba avtomobila premaknila v Vrgorac (26 km naprej)  in je bila prva briga s premikanjem avtomobilov mimo. Sicer je imel Matevž željo, da bi se ta del bicikliral po deloma zgrajeni  avtocesti, a se ne bi izšlo, saj smo med vožnjo opazili tudi kak delno zgrajen viadukt.

                

V Vrgorcu sta dami napadli bife, jaz pa sem se zagnal v klanec naproti Matevžu in Alešu. Že po slabih petih km smo se srečali in skupaj dokončali poletapo do Vrgorca. Po okrepčilu s Karlovačkim, smo vsa petorica zajahali pecikle. Dobra stvar je bila v tem, da smo imeli oba avtomobila že v Vrgorcu, namesto na prelazu Turija.

                

 Do cilja  za ta dan, vas Vid, smo izbrali  varianto skozi BiH, saj po cesti skozi Kulo Norinsko proti Metkoviču poteka obvoz za Ploče in Dubrovnik. Cesta je salba,  gost promet, kar smo občutili zvečer ko smo se peljali po tej cesti po avtomobile. Torej, biciklirali smo proti Prologu. Lepa vožnja, na levi pod nami ravnina. Matevža je kmalu zagrabilo, da bi se spustili po ozkem asfaltu dol, a bi verjetno končali v kakšnem močvirju, pa še mejo bi ilegalno prestopili. Mejo smo potem prestopili na pravem prehodu v smeri mesta Ljubuški.

               

Ta cesta pelje tudi v Medžugorje in je precej prometna. Lenčo in mene bi kmalu nasadil en slovenski avtobus. Ne vem, zakaj se vernikom tako mudi. S ceste, ki pelje proti Čapljini smo v vasi Studenci zavili desno proti slapu Kravice na reki Trbižat. To je kar velik slap, male Plitvice, je rekel Matevž. Se je splačalo pogledat. Pred spustom do slapa, je tudi bife, kjer je spet teklo Karlovačko. Pripeljal je tudi avtobus z Italijani. Sicer so bili iz severne Italije, med njimi pa en Napolitanec. Ta si je začel ogledovati bicikle. Predvsem Pinarelloti so mu bili všeč. Ker je bil tipični makaronar, je vrgel uč na Lenčinega, po velikosti sebi primernega in se odpeljal. Malo jo je bilo strah, a bicikel in Napolitano sta se le vrnila.

                

Zdaj je bilo treba najti najbližji most čez reko, saj nas ni mikalo nazaj v Ljubuški. Imeli smo kar srečo in kmalu smo bili na maloobmejnemu prehodu Biječa. Zanimivo, da policaji niso nič komplicirali in so nas hitro pustili nazaj v Hrvaško. Še ena zanimivost. Vse dni so nam precej hupali. Verjetno zato, ker v teh krajih ne vidiš biciklov in biciklistov. V BiH je veliko Mercedesov vseh tipov, potem pa Golfov, in Passatov, večinoma starejših. Po prehodu meje nas je čakal še lep spust v Vid. Pregnali smo dehidracijo v prvem bifeju in se premaknili malo naprej v restavracijo in pension Đuđa&Mate, kjer smo prenočili. Iz Slanega sta se pripeljali Marjeta in Monika, Matevževa sestra. Najprej smo morali po avtomobila v Vrgorac in to po cesti skozi Kulo Norinsko, po kateri poteka obvoz. Lenča, Marjeta in jaz smo zato malo zamudili večerjo, a nič zato. Od vse hrane so bile najbolj zanimive in dobre jegulje na žaru. Jegulje imajo kar v kanalu poleg restavracije in dobiš vedno sveže. Sicer je Đuđa&Mate lokal in prenočiše na nivoju, cena 350 kun soba za dve osebi.

               

               

Takole je izgledala trasa tega dne,  za več podatkov pa kliknite tu.



Četrtek, 1.maj:
Že zjutraj se je videlo, da bo dan lep. Čakala nas je krasna etapa po hribovju nad Neumom. Treba bo dvakrat prečkati mejo, gostiln skoraj ni. Metković je oddaljen le nekaj km. Zaustavimo se pred mostom in nabavimo vodo na bližnji pumpi. Sem bil res pravi vodonoša. Voda je v rukzaku v desni roki.

             

Peljemo se skozi mesto in Aleš se kmalu izgubi. Po krajšem čakanju smo spet vsi. Vozimo se po ravnini,  vzhodnem robu velikega polja (delte Neretve). Le na začetku je bilo potrebno malo poplezati in se spustiti. sicer pa kar 20 km povsem ravninske vožnje do Badžule. SEm in tja nas je oviral kontra veter, tako kot  vse dni. Na koncu vasi se cesta postavi navpik  Dva km prave gorske ceste. Vmes se ustavimo pri kapelici, kjer  je lep razgled na jezero Kuti, ki je del polja okoli Neretvine delte.

               

               

Še pred vrhom pridemo do meje in policajev. Policaja sta bila skupaj. Mlajši - Bosanec je malo kompliciral in rekel, da tudi če nas spusti, nas ne bo bo pustili na naslednjem prehodu, ko bomo hoteli spet v Hrvaško. Odvrnemo mu, da bomo probali, če ne, se bomo spustili Neum. Starejši policaj (Hrvat) je bil bolj razumevajoč in je rekel, naj kar probamo. In gremo, cesta pa še  naprej  navzgor. H kolesarjenju spadajo tudi defekti, Aleš je nabasal rajsnedl. Neka časa je držal, potem je pa le bilo treba zamenjati zračnico. Spustimo se proti cesti, ki se priključitisti, ki gre v Neum. Tam je Matevž obljubil gostilno, edino v teh hribih. Res smo bili že potrebni piva. A bil je prvi maj in imeli smo samo dolge nosove. Po krajšem sedenju na soncu pridem na idejo, da se zapeljemo do prvega sela in morda tam kaj najdemo. V vasi Duži smo naleteli na vinotoč in vino nam je še kako prišloprav v hudih vzponih , ki so nas še čakali.

                

Povsem blizu te vasi je že bila tudi mejna kontrola. Bosanec nas ni zaustavljal, malo naprej pa je bil hrvaški kontejner z mladim policajem. Izprašal nas je v stilu  "Vi slovenci volite Brda". Malo smo se mu zlagali, da prihajamo iz Neuma in da drugače ne moremo varno v Slano, pa nas je spustil. Naprej je vožnja res sam užitek, gor, dol, en zelo hud "dolomitski" klanec, ki te zapelje 400m visoko. Večina ga je dokončala kar peš.

                 

                 

Pred nami je še zadnji del, odličen asfalt, nič prometa, dišeče cvetje in tudi nekaj borov. Za sladico pa še večkilometrski spust po široki cesti v Slano. V Slanem takoj navalimo v prvi bife. Potem pa še par minut ob obali do zaselka Grugurići, kjer  je Marjetina hiša z apartmaji. Povečerjali smo,  hrana kolesarjev  - testenine so bile odlične.

                 

Tako pa izgleda, kar smo naredili,  za več podatkov pa kliknite tu.




Petek, 2.maj:
Že prejšnji večer smo se zedinili, da bo petek dan brez kolesarjenja, bomo pa bolj turisti. Odpravili smo se v Dubrovnik. Najprej v vrtnarijo, kupovina rož  za olepšanje hiše, nato sprehod po mestu in fina hrana v lokalu Kamenice.

                

                 

                

Ves čas na magistrali smo morali paziti na policaje, ki neusmiljeno merijo hitrost. Mi smo imeli srečo.
Nazaj grede smo se  Zalegarjevi in Koželji ustavili v arboretumu (kraja Trsteno). Prav na koncu ogleda je Majda z  že poškodovano nogo (zvit gleženj že od doma) pri slikanju ogromne platane stopila v nepokrit jašek in še malo bolj povečala poškodbo.

                  

                  



Sobota, 3.maj:
Aleš in Lenča sta se odločila, potem pa tudi midva z Majdo, da gremo domov že v soboto. Da ne bi samo zabušaval, sem zjutraj nataknil tekaške copate in stekel v klanec do vasi Majkovi. 4,5km asfalta gor in nato po isti cesti navdol. Res užitek je tak tek, izreden razgled na zaliv in bližnje otoke. V hiši pa se je že dogajalo  sajenje rož .

                  

Nadaljevali smo s turizmom oziroma dalmatinsko kulinariko. Odpravili smo se v Ston, kjer  se dobijo odlične školjke. Taverna Bote je bila naša izbira. Radi bi jedli ražo, a je niso imeli in smo se morali zadovoljiti z rombom, ki ni tako dober. Za predjed smo pomazali kamenice (ostrig), školjake (ne zgleda preveč lepo, vsebuje veliko joda), škampe in lignje. Pridružila sta se še Marjetina dalmatinska prijateljica Kata s prijateljem, kasneje pa sta prišla še zakonca Bajželj. Potem pa smo jo mahnili eni proti domu, drugi pa še za en dan v Slano.

                  

Zaključek:
Preživeli smo lep prvi maj, v lepih krajih, v lepem vremenu. Potili smo se v strmih  klancih,  uživali   v vožnji navzdol. Srečavali smo se preprostimi ljudmi in organi nekdanjih naših bratov. Napokali smo se dobre lokalne hrane in  pijače. K vsemu sta ogromno pripomogli še naša gostiteljica Marjetka in Monika. Še enkrat hvala. Vsem, ki niso bili zraven, je lahko žal.