|
1. dan
Pohodniki, da vas zasujem s slikcami s pohoda in zalijem s solzami sreče! Za uvod pošiljam 2 slikci z
najinega arhiva, ker pač tokrat nismo imeli sreče, da bi
videli s Slivnice "polno" Cerkniško jezero, kot je bilo na Martinovo
2007 in pa slikco koče, ki jo zaradi nočnega pohoda nismo mogli slikati
s te poti.
Zbrali smo se v Ljubljani na
običajnem mestu, pod marelo. K sreči pod marelo, saj bi nas sicer
opralo do kože. Vožnja v vlaku je bila moreča za potnike, saj sem ob
izhodu slišala HVALA BOGU. Punce Majda ( prespala celo pot), Lenča in
jaz smo bile k sreči na drugi strani vagona, da so nam bili moški
pivski vzliki ravno na sobni jakosti.
Potem slikanje na štacjonu v
Rakeku kot
običajno pod tablo. Nato kratek premik do gostilne Pav, kjer nas
je vljudno
sprejel lastnik Ludvik. http://www.pav.si/
Manj vljudno nas je sprejela
gospa v črnem in to zaradi mačka, ki naj bi bil v nevarnosti
zaradi Acija in pa še neprijetna stvar, ki se je zgodila, ko je Lenča
sprobavala piščalko za klicanje medvedov (v praksi ni bilo nič potem
od tega , saj nismo srečali niti enega) in je nekemu gradbenemu delavcu
v naši bližini padla iz rok steklenica piva in se razbila. Potem
otvoritev blagajne in trostavnega knjigovodstva našega šefa Iveka.
Potem pa pot pod noge. Nekateri
so obvladali nordijsko hojo, drugi so hodili navadno...po makadamu do
MM bara, kjer smo se za kratek čas vsidrali. Par besed smo spregovorili
z domačini, zame bi bilo tam boljše, da bi bila sama na pohodu, naš
paparac je ujel v fotoaparat par lepih trenutkov, začelo se je temniti
in bolje je bilo za nas, da smo se odločili kar hitro nadaljevati pot.
Koča je zgledala blizu, pa se je
potem pokazalo, da ni. Že smo mislili, da smo na vrhu, pa smo bili šele
na pol. Bil je to lep nočni pohod, mokri smo bili od znotraj in od
zunaj. Na poti smo srečali krave, a žal nobenega medveda. Šef se
nam je skoraj polulal od strahu, ko je za njim lomastil v temi " bik"
Pena. Na vrhu nas je čakal jelenov golaž s svaljki, kuhar Matjaž in
natakarica Lidija. Nazdravili smo našemu šefu, kadili cigare-te, se
pospravili po sobah in pričakali krasno jutro, vsak po svoje....
 Na štacjonu v LJ
 Na vlaku je luštno.
 Klasični motiv.
 Mačkov strah.  Prisrčen parček.  Sidranje je bilo prekratko.  Na vrhu.  Arcnije v koči.  Konec
1. dneva.
|
 Jezero, ko je "polno".
 Koča, ko je dan.
 Dolga je še pot.  Fotoamater.  Pav, Ludvik in mi.  Otvoritev blagajne in trostavnega računovodstva.  Em-em-arja.  Gasilca.  Dajva ga!  |
|
2. dan
Jutranje pranje zob.
Prečudovit razgled z balkona in skozi coprniška vrata jedilnice. Potem
smo se zbudile vse 3 coprnice, nakar je bilo popisovanje prisotnih in
pod legendo nov vpis (z metlo, prej peš in z avtom). Po zajtrku smo se
po grenkem pobiranju ojrotov posladkali s coprniškimi omletami.
Nato zahteven(?) vzpon na vrh
Slivnice, 1111 m n/m in po drugi strani spust proti Novi vasi. K sreči
smo bili elektronsko vodeni, da ni bilo treba plezati, jokati. Malo me
je le stisnilo, ko sem zagledala tablo Mauricius... Sprehod je bil
rožnat, po česnu dišeč, šmarniško strupen, glogovsko zdravilen -
pohvale vreden Šef. In pohvale vreden tudi Grolsch pri Sv. Miklavžu.
Pot smo nadaljevali žejni proti
Novi vasi, mimo blokov, mimo "turškega" gradu, mimo okrasnih ribnikov,
mimo neštetih lukenj podlasic, po asfaltu, delno oblačno in v
pričakovanju odprtega OMV-ja. Kot Marija se nam je prikazala na
poti gostilna Pri Miklavčiču v Velikih Blokah ( http://www.futr.si/lokacija/gostilna-miklavcic
ali http://www.slovenia-heritage.net/ik/slo/katalog-20.stm)
Tam
smo najprej spraznili gostilno, naročili tenstan krompir, pečenko, pa
slaščice, pa kavo, pa sladoled, potem siti opazovali na parkingu
jokajočo deklico in histerične starše. Tu nismo naročali cvička in ne
vode, ker smo pričakovali, da se bo vsulo iz neba in nam naredilo
škropec.
Nadaljevali smo pot proti Novi
vasi obremenjeni z mislijo ali bo tam v soboto popoldne odprta OMV. Na
pumpi montiranje grolschov na piksne. Janez nikakor ne obvlada, potem
pa
diretisimo v smeri štorkelj na dimniku, k Slamarju.
Tam je bila namestitev in na
vrtu ugotavljanje, katera od 7 lepih deklet pri sosednji mizi ima
BMW-ja.
Ker smo že na poti srečevali
plakate za veselico ob Bloškem jezeru in ker smo bili siti in
odžejani pohodniki, smo se podali na veselico. Ne bi spet ponavljala,
kako smo tam počistili teren. Res je bilo lepo ob jezeru. Nisem mogla
skriti solza. Popili smo nekaj sto pirov in ker ni bilo še vedno glasu
Brenovih, smo vložili po 10 eurov za stavo ali bosta prišla ali ne. Jaz
sem stavila NE in sreča je tokrat pokazala s prstom name (žal z
napačnim, s sredincem). Potem smo stopili do novinarja
Fortina, opravili
nekaj telefonskih pogovorov z "Breni" in se na
račun njiju neskončno zabavali. Oprostita, nismo slabo mislili!
Veseli smo bili, ker sta potem prišla.
Po obilni in dobri večerji pri Slamarju
smo se na račun stave Aleš-Ivek ob pihanju balonov
vsi dobro naučili pesem Neunundneunzig Luft Balons. Majda nam je ušla
domov zaradi domačih obveznosti, nekateri so se
hladili zunaj ob vroči debati pozno v noč, zaspanci pa
smo se potuhnili v postelje.
 Arhivar ob prozivki.
 Na vrhu Slivnice.
 V "česnu".
 Prihod v civilizacijo.  Majda na mostu.  Grolš je krščen.  Ob jezeru.  Konec
2.dneva
|
 Jutro s Slivnice.
 Slivniška omleta.  Lidija.  Sanje od blizu.  Grolš je tudi glasbilo.  Stari most.  Miklavčič.  Proti jezeru.  Luftbalonar.  Utrujen od pihanja. |
|
3. dan
Zjutraj nam je prala zobe gospa Marička z luštrekom in borovničko. Aci nam je razložil kaj pomeni Abraham (do 50 umre redki, po 50 vsak) in iz rokava stresel še nekaj koristnih nasvetov. Po zajtrku smo se podali v
Novolit k 338 kg težkemu rjavemu medvedu, uplenjenem leta 2002.
Ker nam je ostalo še kar nekaj
časa do odhoda, smo šli še enkrat do Bloškega jezera. Tam nam je počasi
kapljalo na mizo pivo, grelo nas je močno sonce in pogled
na jezero je bil res izjemen. Pravi spokojni mir je le od časa do
časa zmotil Polde s pozdravljanjem kolesarjev.Prvi kopalci so nam
povedali, da za cigane voda ni mrzla.
Po poti nazaj k Slamarju smo
občudovali travnike polne raznobarvnih cvetlic, ki jih skoraj ne vidimo
več. Nekaj teh rožic je zraslo prav za našo Špelco.
Postali smo lačni in kako dobri
so bili čevapčiči ob raztegnjeni harmoniki in petju naših
dveh pivskih prijateljev.
Žal se vsaka zgodba enkrat
konča. Naša je bila s srečnim in lepim koncem. Ivek se je maksimalno
potrudil in nam pripravil lep pohod, mi pa smo tudi vsak po
svoje prispevali k dobremu razpoloženju.
Po krajši poti z minibusom smo
ujeli vlak za Ljubljano. Bili smo že utrujeni, a še vedno ne toliko, da
ne bi mogli vzdigniti grolscha in razgrajati po vlaku.
Vse to smo šli povedat Špelci in
potem zaključili pohod v Blef baru.
 Bloško
jezero
 Reklama za "Boško"  Trema pred Šefom.  Slamar od zunaj.  Poklon Špeli. Tekst prispevala Milena.
Slike pa Majda, Pena in Milena. Konec pohoda.
Nazaj na glavno stran
|
 Marička je zrihtala kolodont.  Največji bloški medved.  Rože za Špelco.  Bloška godca.  Čakajoč na vlak v Rakeku.  |