Jaka Koželj

SANKANJE NA JEZERSKEM

 
V govorni vaji vas bom popeljal na Jezersko, priljubljen gorski turistični kraj, ki leži na nadmorski višini 906 metrov . Pozimi lahko na Jezerskem smučamo na manjšem smučišču pod Malem vrhom, drsamo na Planšarskem jezeru, tečemo na smučeh ali pa se sankamo. In prav zaradi sankanja smo se odločili obiskati ta kraj. Pridružil staršem in prijateljem na tradicionalnem vsakoletnem sankanju – letos torej na Jezerskem.

 Jutro je bilo turobno in mrzlo, temperatura je bila kar nekaj stopinj pod ničlo. Že ob pogledu skozi okno me je kar zazeblo. Topla oblačila so pregnala mraz, z očijem sva naložila v avto še sani in  odpeljali smo se od doma. Zavili smo na gorenjsko avtocesto, se od nje poslovili na odcepu Kranj – vzhod in se peljali proti Preddvoru. Pogled skozi okno avtomobila ni bil preveč obetaven. Megla oziroma nizka oblačnost! Vozili smo se  po dolini Kokre, prispeli do Kanonirja, tam se začenjajo serpentine. Oblaki so se začeli trgati in zagledal sem trikotnik modrega neba in vedno  več modrine nad nami. Ustavili smo se pred gostiščem Grabnar, malo pred koncem serpentin, kjer smo počakali na ostale prijatelje sankače. Sonce je obsijalo Jezersko in okoliške vrhove. Pri bivšem hotelu Kazina smo zavili s ceste naprej do sankališča.

  Iztek sankališča je bil v senci, tako da sem čutil, kako se mi mraz zažira v obraz. Srečali smo inštruktorja, ki nas je  seznanil s pravili sankanja in varnostjo na progi. Zvedeli smo, da je dolžina proge 3 km in da ima 300 metrov višinske razlike. Na začetek proge se lahko odpelješ s terenskim vozilom, ali pa se povzpneš peš, za kar potrebuješ kar 50 minut. Naša skupina se je na štart odpravila peš, no jaz bi se raje peljal s terencem.  Do polovice proge smo izbrali bližnjico in tam smo imeli krajši postanek. Opazovali smo skupino sankačev, ki se je prisankala mimo nas.  Dobil sem  občutek, da je proga hitra. Pot proti vrhu smo nadaljevali po progi, kar pa je lahko včasih tudi nevarno.  Tik pod vrhom so nas prehitela tri terenska vozila, ki so pripeljala sankače in sanke na vrh. Oh srečneži, sem si mislil, jaz pa že celo uro hodim in še težke sanke vlečem za sabo na vrh.

Na vrhu je bilo sonce, krasen pogled na Jezersko in  na okoliške hribe in vrhove, slikali smo se in nato  se je pričel težko pričakovani spust v dolino. Sprva počasi, potem pa vse hitreje in hitreje. Na ovinkih sem  poskušal zavirati, včasih uspešno, včasih pa sem se  znašel v snegu. Mimo mene so drveli drugi sankači. Poberem se, spet sedim na sankah in hitim naprej, zaviram, sneg mi prši v obraz, oči se mi solzijo. V hitrosti uživam, manj pa takrat, ko se znajdem v snegu. In kar naenkrat ugotovim, da sem prevozil že celotno progo, samo še en spust v iztek sankališča. Proga je bila res  hitra, zaradi obilice snega in urejenosti, pa ne prenevarna.  Od prijaznih organizatorjev sem dobil  vroč čaj.

 Če je v dolini megla in  vas zebe do kosti? Na Jezerskem vas ogrejejo na sankaški način.