Pecikl 2005

PRVI DAN - SOBOTA

Te prve vrstice so predvsem namenjene Aciju, Janji in Bredi, ki so bili odsotni na kolesarjenju. Škoda. Pa tudi Brenovima, ker ju tu še ni bilo zraven.

Železniška postaja Ljubljana - vstopali so Založnika in Koželja. Vreme oblačno. Alešu ni uspelo zjutraj kupiti mobi kartice za svoj prazen mobi.

Železniška postaja Kranj - vstopali so Kancler in Razingerja. Lilo kot iz škafa, a kljub temu smo morali zjutraj iskati kartico za Alešev mobitel.

Vožnja z vlakom lepa, prihodi točni, mi odžejani in siti. V vagonu dišalo po suhi salami in tazelenmu (Šef namočil pelin v tropinovec) in piru. Nekaj težav v Sloveniji le z nalaganjem denarja v Zalegarjev mobitel, ker ni bilo signala.

V Innichenu sončno, krožna vožnja po čudovitem mestu, fotografiranje spomenikov, srečanje z Giovannijem (1. avtospremstvo), nato srečanje "z zamudo" z Varžetovima (2. avtospremstvo Nika) in potem nekaj prvih kolesarskih kilometrov do Toblacha. Tu par kapljic z oblaka, ampak kljub temu ogled mesta.

Nato vožnja do izvirov Drave. Drava ima več majhnih izvirov, mi smo uspeli najti prav simpatičnega, ko voda priteče po lesenem žlebu in se izliva v izdolben hlod. Tu smo se zadržali malo več časa.

Že na železniški postaji v Innichenu je Alešu ponagajalo kolo. Iz plašča je lezla ven zračnica. Takoj je Giovanni odpeljal Aleša na servis v Innichen, vendar je bila trgovina čez opoldne zaprta, zato je "servisna služba" na izviru strokovno pregledala kolo in ugotovila, da bo zračnica oziroma plašč zdržal do odprtja trgovine.

Nakar skupinska slika pri izviru. Šef pripravil fotoaparat na hlod in vklopil samosprožilec. Ko je stekel k nam, da bi bil še on na sliki, je pozabil, da ima fotoaprat pritrjen na roki z varnostno vrvico in tako odnesel aparat s seboj. Ponovitev dejanja je uspela. Ko je šef pritekel k nam in se usedel na hlod malo preveč globoko( slika 11 desno od izvira je mokra lisa), je popivnal velik del izvirske vode, tako da so se mu hlače kar pobesile dol do kolena. Jelenova kožica v kolesarskih hlačah zadrži tudi do liter vode.

No gremo dalje, smo rekli. Nakar se Milena vsede na kolo, pa vidi, da je zadnja guma popolnoma prazna. Menjava rezervne zračnice.

Nova spet takoj spusti. Flikanje. Nakar napolnimo z zrakom še staro zračnico, šef jo postavi na tla - po pomoti v samo robidovo trnje,

da je imela zračnica polno novih dodatnih luknjic.

Končno odpeljemo od tu naravnost spet v Innichen v trgovino. Aleš nabavi nov plašč, Milena pa dobi nov plašč in zračnico.

Ko prepeljamo kar nekaj kilometrov, nakar nas čaka ob cesti Nika.

Pozno popoldne je že in smo se res razveselili Nike in njenega pršuta, sira, kuminovega kruha, grisinov... v Wichtelparku (Wichtel-škrat, malopridnež).

Nato pa otvoritev cvičkanja. Založnika sta preskrbela steklene kelihe zavite v belem prtu in potem se je začelo OOOOOPPPPPAAAAAA....

Slavko pa ni pozabil na svoj grolsch. Kaj več o grolschu prihodnjič.

Oh, spet na kolo. Težko je bilo goniti kolo s polnimi ... Zato je bil kar nekajkrat postanek in lulanje. Nam dekletom pa je prišlo prav, da smo se malo oddahnile.

Nam so kolesa kar dobro služila, le Aleš je bil skoz zadnji. Skoz mu je ven uhaja. Vsakih par kilometrov je porival šlauf nazaj v montel. Kmalu pa že kar na par metrov. Tako, da je bilo servisu kmalu dovolj, zavihali so rokave in ajd menjat. Menjava plašča je servis zažejala tako, da je bila takoj pauza ob bazenu v Thalu.

No še nekaj kilometrov do Lienza. Govanni pokliče, da je našel prenočišče malo pred Lienzem, v Amlachu in to nam je že prav pasalo.

Bravo Giovanni. Lepa kmetija. Večerja 300 m stran v gostilni, kjer nam je stregel tunizijc Habibi. Dobro smo se podprli. Nato pa v sobah na kmetiji popili še malce za boljši sen.

Lep dan je bil za nami. Sončen, prava temperatura, suport 1A, dobrih 50 km že za nami, šefa poslušali in ustavljali povsod, kjer je želel slikati.

Ponoči je začelo deževati.