Konec leta 1949 je v institutu za elektrozveze, poznejsi Idustriji za
elektrozveze, na Linhartovi cesti v ljubljani, nastal laboratorij za
elektronske merilne instrumente. Njegove naloge so bile razvoj in izdelava
razlicnih merilnih instrumentov za potrebe drugih. Vtistih casih namrec
domacih izdelkov s podrocja elektronike se ni bilo, nakup v inozemstvu pa
je bil komaj mogoc. Skupina mladih strokovnjakov se je lotila razvoja
preprostih aparatur, pri tem pa je morala sama opravljati tudi vsa potrebna
mehanska, montazna in elektricna dela. Izkusenj se ni bilo, kljub temu pa
sodijo v tisto obdobje nekatere aparature, ki so tedaj pomenile soliden
temelj za poznejso serijsko izdelavo.
V nasi dezeli je bilo silno pomanjkanje vseh vrst elektronskih aparatur in
sestavnih delov zanje. Ze sam Institut oz. Industrija za elektrozveze je za
svoje delo potrebovala veliko stevilo merilnih aparatur, prav tako pa tudi
posta, nekdanja JNA, zdravstvo in industrija.
Laboratorij se je kadrovsko siril, dobival je dodatne prostore, scasoma
organiziral in uredil kleparsko in mehanicno delavnico ter montazo aparatur.
Potrebe po instrumentih so nenehno rasle, tudi laboratorij se je razvijal
in se razsiril ze na skoraj celo nadstropje na Linhartovi cesti, pa se na
del podstresja, vendar na prvotni lokaciji ni imel vec moznosti za
nadealjni razvoj.
Leta 1956 je laboratorijska skupina za merilne instrumente, ki je pokazala
izredno vitalnost, stela ze 86 sodelavcev, ter bila sestavljena iz
laboratorijev za merilne aparature, industrijsko elektroniko, medicinsko
elektroniko sestavne dele in merilne pripomocke, servisa in merilnice,
prototipne delavnice in maloserijske montaze.
Konec leta 1956 se je pokazala moznost dobiti stavbo, lepo in popolnoma novo,
se niti popolnoma dokoncano. po daljsih razpravah so se delavci odlocili, da
se bodo preselili. Po nekajmesecnih pripravah so nalozili vse svoje premozenje
na tovornjake in ga odpeljali v Horjul ter zaceli delati v novem okolju
januarja 1957.
Kupili so tudi dva avtobusa in se vsak dan vozili iz Ljubljane - tehniki,
tehnologi, mojstri in drugi strokovni sodelavci, kakrsnih tedaj v Horjulu
se ni bilo. Lahko ni bilo, ceste so bile slabe, avtobusi neogrevani, kar
je predvsem pozimi pomenilo precejsnje tezave. Na drugi strani pa so dobili
v Horjulu zelo ustrezne prostore ter odlicne in pozrtvovalne delavce in
delavke, ki so se hitro priucevali in vkljucevali v delo nove tovarne. Delo
je dobro napredovalo; konec prvega leta 1957 je bilo v tovarni ze 114
sodelavcev, od tega v proizvodnji 84 in 30 v razvoju.
Izredna rast proizvodnje v naslednjih letih ter hitro in uspesno vkljucevanje
novih sodelavcev v vse faze proizvodnje je pripeljalo do tega, da je kmalu
zopet zacelo zmanjkovati prostora. Zato so se ze v zacetku leta 1960 razvojni
laboratoriji preselili nazaj v ljubljano, hkrati pa so bile proizvodne
prostorske kapacitete z rekonstrukcijo podvojene, nabavljena pa tudi nova
dodatna proizvodnja in merilna oprema.
Ta obrat Industrije za Elektrozveze, "OM 12", je tako prerascal v pravo
tovarno in po integraciji, ko je nastala velika Iskra, je od 1. 7. 1962
horjulska tovarna poslovala kot delovna organizacija ISKRA Kranj, Tovarna
elektronskih instrumentov Horjul. Razvojni laboratoriji so bili vkljuceni
v takrat ustanovljen Zavod za avtomatizacijo. Kot samostojna tovarna je
poslovala do leta 1975, ko se je ob reorganizaciji celotne Iskre vkljucila
kot TOZD v Iskro Elektromehaniko Kranj. Tako je poslovala do 1. 7. 1979;
takrat je bila ustanovljena delovna organizacija Elektrozveze, v kateri je
delovala kot TOZD Elektronika do 1. 1. 1985, ko je postala samostojna delovna
organizacija z imenom Iskra-Merilna elektronika Horjul.
Selitev v Horjul
