KALIFORNIJSKI DEŽEVNIK

Kalifornijski deževnik spada med soj deževnikov, ki so dolgi od 5 do 8 cm in ki so vzgojeni z umetno selekcijo iz velike skupine rdečih deževnikov (Lumbricus rubellis), ki so spet predstavniki velikega razreda maloščetincev iz poddebla kolobarnikov. V naravi najdemo njihove sorodnike v hlevskem gnoju in kupih različnih odpadkov. Od najbolj znanega navadnega deževnika (Lumbricus terrestris) se razlikujejo po tem, da nimajo žleze, ki izloča smrdljivo, rumeno tekočino, ki je edina obramba tem koristnim živalim, pred naravnimi sovražniki.
Deževnik ima valjasto telo, ki je na obeh bokih zoženo, na eni strani, ki je debelejša, se nahaja deževnikova "glava" z ustno odprtino; ki se nadaljuje v žrelo in želodec. V želodcu se predelana hrana mehanično obdela in prepoji s prebavnimi sokovi, od tod dalje pa gre v črevesje. Tekoči deli se absorbirajo skozi steno črevesja v deževnikovo kri, neprebavljeni ostanki vnesene hrane pa se izločijo na koncu telesa skozi analno odprtino. Prav te fekalije so tisti proizvod, ki je najbolj cenjen pri kalifornijskih deževnikih, in ki mu pravimo humus.
V deževnikovih prebavilih se nahajajo tudi posebne žleze, ki izločajo kalcijev karbonat, ki je potreben, da se doseže nevtralna reakcija hrane.Te žleze tudi preprečujejo, da bi prišlo do zastrupitve s proteini pri deževniku, ki bi ga drugače povzročila vsaka kisla hrana, ki vedno nastane kot produkt fermentacije.
V hrani deževnika mora biti tudi zadostna količina kalcijevega karbonata, ki ga deževnik potem uskladišči v omenjenih žlezah.Deževnik v naravi živi vedno v naravnem okolju, ki je bogato s kalcijevim karbonatom.
Deževnik nima posebnega organa za dihanje (pljuča ali škrge), ampak diha skozi kožo (kutikulo).Zaradi tega nujno potrebuje stalno vlažno kože
in okolja v katerem se nahaja. Deževnik pravzaprav izkorišča kisik, ki je raztopljen v tanki površini vode na površini njegove kože.Deževnik se v
vodi, ki je bogata s kisikom ne bo zadušil, zaduši pa se v umazani vodi ali gnojnici v kateri se je kisik porabil za oksidacijo umazanije.
Deževnik je zelo občutljiv na svetlobo, pred njo se skriva tako, da začne riti v podlogo na kateri se nahaja.V kolikor se ne more skriti pred svetlobo, pade najprej v paralitično stanje in čez čas pogine.Do tega prihaja zato, ker v koži nima vgrajenih obrambnih pigmentov (barve), ki bi preprečila vdor svetlobe skozi prozorno tkivo vse do notranjih organov.Ta obrambni mehanizem je pri deževnikih, zaradi življenja pod zemljo, zakrnel, kjer jim v večni temi tudi ni potreben.Prav zaradi tega se deževniki, po zemeljski površini sprehajajo samo ponoči ali pa takrat, ko so v nevarnosti (zaradi poplav ali drugih fizičnih sprememb okolja v katerem se nahajajo).
Deževnike lahko na površino preženemo tudi tako , da v zemljo zabodemo palico in jo tresemo (vibriramo ). Iz okolice, na katero se te vibracije prenašajo, bodo deževniki prišli na površje in pobegnili na drug, mirnejši kraj, kjer se bodo spet zavlekli v zemljo.Podobno reakcijo dosežemo tudi tako, da preko metalnih elektrod , skozi zemljo spustimo tok zelo nizke napetosti. Ta postopek uporabljajo tam kjer gojijo kalifornijske deževnike, zato da naberejo višek odraslih primerkov iz legla in jih potem uporabijo v prehrani perutnine in rib v ribogojnicah.
Deževnik pa se hranijo z zemljo, pomešano z rastlinskimi deli, ki jo potem spet iztrebijo, obenem pa mešajo in prezračujejo tla.

ZLATKO KRASNIČ