AKVARISTIKA

Akvaristika ima dolgo tradicijo. Nekoč so ribe prinašali v bazene in različne posode iz njihovega naravnega okolja,vedno pa so bile zanimive predvsem tiste ribe,ki so bile živih barv in so živele v tropskih področjih. Prenašanje rib je bilo zahtevno delo,paziti je bilo potrebno na minimalno količino vode, ki jo je zahtevala določena vrsta rib, na razmerje med zrakom in vodo, v primeru da je bila posoda z ribami zaprta in zadržati optimalno temperaturo vode. V nasprotnem primeru ribe niso preživele transporta. V povprečju velja pravilo, da se lahko v enem litru vode transportira 5 -7 rib v 6 -8 urah.
Prvi so začeli z vzgojo rib v akvarijih Rimljani po zmagi nad Kartagino, v Evropi pa se je akvaristika razširila konec 18.stoletja. Prve živorodke, ki so jih začeli vzgajati in razmnoževati v akvarijih, so bile ribe iz družine Poecilidae koncem 19.stoletja. Družina Poecilidae spada med ovoviviparne oziroma živorodne ribe, ki izhajajo iz tropskega in subtropskega področja ameriškega kontinenta in Karibov. Živijo v sladki vodi, njihovi mladiči pa so takoj sposobni plavati in se sami prehranjevati. Samica ima v enem letu 4-5 krat mladiče, pri posameznem porodu pa jih je od 15-80. V to družino spada za akvaristiko šest zanimivih rodov: Gambusia, Belonesox, Phalloceras, Heterandria, Lebistes (pri nas je najbolj znana vrsta Lebistes reticulatus - gupi), Xiphophorus hellerilatus in Mollinesia. Vzgoja lastnih rib iz te družine je zelo enostavna. Samec oplodi samico tako, da direktno vnese mleč v samico, s pomočjo kopulacijskega organa (gonopoda ), ki se nahaja v podaljšku repne plavuti. Oplojena samica nosi jajca od 20-60 dni, dolžina je odvisna od vrste. Po porodu oplojena samica še 4 do 5 krat rodi mladiče, ponovno pa se pari šele po preteku tega ciklusa.V porodnem času je potrebno samico dobro prehranjevati z kvalitetno hrano, ker je od tega odvisna kvaliteta bodočih ribic. Po porodu mladiči padejo na dno, vendar se hitro dvignejo tako, da napolnijo svoj ribji mehur. Po tem postanejo samostojne mlade ribice, ki si same iščejo hrano. Pri vzgoji teh rib je potrebno paziti, da mladiči ne postanejo hrana lastnih staršev, zato jih je potrebno ločiti vsaj za toliko časa, da se v velikosti izenačijo s svojimi starši. Da bi preprečili parjenje v sorodstvu je potrebno izbrano matico izolirati. S takim načinom in s primerno prehrano bomo v akvariju imeli vedno zadostno število kvalitetnih ribic.

ZLATKO KRASNIČ