Jože Bartolj - OKNA V SVET

---

Sv. Peter, akril na lesu (114 X 41)

foto: Peter Škrlep Sv. Pavel, akril na lesu (114 X 41)

OKNA V SVET JOŽETA BARTOLJA
Že s tem, da se je Jože Bartolj na samem začetku slikarske poti opredelil za sakralno umetnost, da je sklenil svoje pripovedovanje in izpovedovanje posvetiti množici miselno sicer jasno izoblikovanih ljudi, tistih, ki so že vključeni v katoliško versko skupnost, in onih drugih, ki naj bi jih tja pripeljalo, poleg vsega drugega, navse zadnje tudi slikarstvo mladega zagnanca – že s tem si je naložil takoj, ob prvih korakih, na pleča breme, s kakršnim se preostali, "svobodni" slikarski sredini ni treba spopadati tako eksistenčno neizogibno: medtem ko oni drugi iščejo v svetu oblik svoj lastni izraz, pa naj bo kakršenkoli že, si je on zastavil nalogo, ki so se je pred njim z večjim ali manjšim uspehom lotevali nekateri sodobni slovenski ustvarjalci: v okviru sodobnega slikarskega izrazoslovja najti tisto besedišče, ki ga bo pripravljena sprejeti za svoje skupnost nazarenskega slikarskega jezika vajenih vernikov. Ni mu dano, da bi si našel način, ki bi bil na začetku samo njegov, samo njemu razumljiv, potem pa bi se ga zaradi skrite notranje moči priučili tudi drugi – sanje vsakega ustvarjalca – ne, on mora najti pot, kako po svoje, na samo njemu lasten način sporočati nekaj, kar izpričuje samo njegov pristen pogled na stvari, ki pa so vsem, njemu in vernikom, skupne, vsem svete. Prinesti jezik sodobne umetnosti v svet sakralnega ustvarjanja (kar pa ne pomeni samo cerkve kot institucije in še manj kot arhitekturne tvorbe) so pred njim poizkušali že mnogi; če tuje (ki jim je to uspelo brez večjih težav) izpustimo in če pozabimo, da je tako ustvaril večji del svojega opusa naš koroški rojak, slikar in freskant Valentin Oman, je bil v teh prizadevanjih še najuspešnejši tisti, ki je bil v tej vrsti po vojni tudi prvi, veliki Stane Kregar, pa še njemu se s sliko ni posrečilo povzpeti na oltar in je ostal uokvirjen s svojimi barvnimi stekli v oblike svetlobo razsipavajočih cerkvenih oken. V vsej zgodovini povojne liturgične scenografije so bili sodobni slikarji pripuščeni najdlje tam, kjer so jim dovolili razobesiti po stenah svetišča sodobno zasnovane podobe križevega pota – Jože Bartolj je bil tudi med tistimi srečniki.

daj, ko bi rad še več, ko bi rad segel dlje in ko bi spotoma rad odkrival skrivnosti samolastnega izražanja, je – morda hote, morda pa sploh nezavedno – poiskal oporo pri velikem predhodniku, pri Kregarju. Pa si ni izprosil kakega zapuščenega cerkvenega okna, ki bi ga po mojstrovem vzoru spremenil v vir sreče in veselja človeškim očem, temveč je nekje na neki podstrehi staknil stara, oguljena okenska krila, ki so nekoč zapirala vetru vstop v kakšno secesijsko kuhinjo ali sobo, nadomestil razbite šipe z deščicani in nanje naslikal dvanajst apostolov, na vsako krilo enega, vse štiri evangeliste in še nekatere svetnike, ki jih ima po vsem sodeč v posebnih časteh. Kakor smo mi sami tiste hiše, v katerih Bartoljeva okna čuvajo mir in spokojno ozračje, zremo skozi šipe, ki to niso, in na namenoma obdrgnjenih in obdrsanih podobah gledamo sodobno povedane in z današnjo vsebino napolnjene postave, ki nas poskušajo tako, kot bodo prepričevale tiste, ki si jih bodo izbrali za svoje premišljevanje, prepričati, da – sicer narahlo spreminjajoč se – prihajajo iz davnine in da so tej davnini ostale zveste, vsaj toliko, da so lahko zveste tudi nam, ki so nam namenjene. Kregarjeva okna so sestavljena iz barvastih delcev natanko tako, kot bi jih sestavil nekdo pred petsto ali sedemsto leti. Bartoljeve slike so obdrgnjene natanko tako in natanko tam, kot bi bile, če bi jih kdo naslikal pred sto leti. Videti so preskušene – torej velja zaupati njihovemu sporočilu? Jože Bartolj pravi da in ti podpisuje s svojim imenom in svojo profesionalno usodo, svoje življenje zastavlja za to, kar je po njegovem najčistejša resnica. Kaj bi mu človek ne verjel! Pa čeprav gre za poskus, ki ni ne prvi in ne zadnji, in mi to vemo, moramo spoštljivo priznati tudi temu, nadvse gotovemu v lastno dokončnost dobršno mero prepričljivosti – to pa je tisto, kar je avtor hotel. Je!

Jože Hudeček

KDFJM Galerija mežnarija