Zadnja
Večerja, 1991/1992 olje na platnu (110 x 90 cm)Zadnja
Večerja, 1991/1992 olje na platnu (110 x 90 cm)
KRIŠTOF ZUPET PROJEKT KATEDRALA
Krištof Zupet slikar, pesnik ali pisatelj? Čeprav je bolj znan kot slikar, je njegovo umetniško ustvarjanje tako prepleteno, da bi ga bilo krivično omejiti le na slikarstvo. Prav zato je razstava v Galeriji mežnariji v Mengšu zasnovana tako, da ga prikazuje tudi kot pisatelja. Ali natančneje, omejena je na štiri leta slikarjevega ustvarjanja, na čas, ko so vzporedno z razstavljenimi podobami nastajali dnevniški zapisi združeni v knjigi Katedrala Svetega Jožefa.
Tako kot prej, tudi v času pisanja Katedrale Svetega Jožefa zasledimo pri Krištofu slikarju izrazita ekspresionistična iskanja naslonjena na tradicijo klasičnega evropskega slikarstva od gotike in renesanse do impresionizma. Še naprej se pojavlja zanj značilni non finito kot njegov nevidni podpis. Tolikokrat nerazumljena belina platna in fragmentarno obarvane slikarske ploskve v kombinaciji z risbo v tem obdobju zaživijo drzneje in bolj izzivalno kot kdaj prej. Slikar se jih več ne sramuje kot izraza nemoči, temveč jih ima za plod svoje virtuoznosti. K temu sodi oster kolorit, ki zaradi beline ozadja in ostrih potez čopiča lahko deluje nasilno. Z neprizanesljivo resnicoljubnostjo se sooči z modelom in s sleherno podobo poskuša ustvariti neki sam v sebi zaključen svet, ki se je porodil iz nemega dvogovora med portretirancem in slikarjem. Ob tem se nehote izpostavi Mrakova misel o umetnosti: Umetnost namreč ni neki poceni oddih, marveč z umetnikom vred doživljamo neke vrste duhovno katarzo, kar nam šele omogoča dostop do novega videnja.
Čas Katedrale zaznamuje tudi serija avtoportretov. Neizmerna krutost do samega sebe se zrcali v popačenih, trpečih obrazih, naslikanih na nenavadnih formatih platna, papirja ali lesonita, postavljenih zunaj vsake simetrije. Pa vendar je to Krištof. Do drugih portretirancev je bil prizanesljiv, pa naj so se jim zdeli portreti še tako kruti in grobi.
Monumentalnost, nekako podedovana od kiparke Karle Bulovec - Mrak, se je v času Katedrale še bolj izrazila kot prej. Veliki ženski akti, predimenzionirane glave, roke in noge, ki jih, če jim ne zmanjka prostora, omejuje le še velikost slikarskih podlog, študije velikih razsežnosti, ki se vrste druga za drugo še preden so dokončane, pričajo, da je šlo pri Katedrali zares.
Krištofov slikarski opus iz tega časa je velik, drzen in na videz neracionalen. Morda nam postane bolj razumljiv ko preberemo njegove dnevniške zapise, strnjene v Katedrali Svetega Jožefa, v katerih se bralec skozi povsem svobodno oblikovano besedilo sprehodi po slikarjevi notranjosti, spremlja njegove padce in vzpone, ob tem pa je priča nenavadni ljubezenski zgodbi, ki je rdeča nit knjige.
In katedrala? Krištof jo načrtuje in gradi skozi vso knjigo, posvečeno ji je celotno štiriletno slikarsko obdobje. Ni pomembno kdaj, kje in ali bo sploh zgrajena, bistveno je, da obstaja v umetnikovi zavesti. Predstavlja mu smisel, zaradi katerega se splača živeti, trpeti, ljubiti in ne nazadnje noreti.
Dr. Bogdan Jurkovšek
Razstava je bila odprta od 19. 9. do 6. 10. 1996 v Galeriji mežnariji.
KRIŠTOF ZUPET Rojen je bil 30. oktobra 1939 v Ljubljani. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (19611967). Piše in objavlja spominske zapise in refleksije o umetnosti. Živi v Ljubljani kot svoboden umetnik.
Kot slikar suvereno obvlada vse slikarske tehnike od risbe, akvarela in olja do freske, pa tudi najrazličnejše motive od krajine, tihožitja, figure do velikih sakralnih kompozicij, ki jih je upodobil v fresko tehniki (štirinajst kapelic Križevega pota na Gradišču pri Vipavi, kapela v Ravenskem pilu pri Štjaku, dve freski na domačiji Žakljevih v Šentjoštu nad Horjulom itd.). Vedno znova pa se vrača k portretu, ki je vseskozi osrednji predmet njegovega zanimanja.
