MILAN BATISTA - Oljke (jedkanica)


OLJKA, 1987, JEDKANICA (32 x 49 cm)OLJKA, 1987, JEDKANICA (32 x 49 cm)

Milan Batista je stopil na domače likovno prizorišče v petdesetih letih. Njegova generacija, ki jo je tako usodno viharila druga svetovna vojna, se je morala v prvih povojnih letih srečati z dogmatskim socialističnim realizmom, ki je povsem obvladoval likovno umetnost, vendar so se mladi umetniki v bolj sproščenem duhovnem ozračju na začetku petdesetih let že lahko spoznavali z marsikatero (v resnici tudi zapoznelo) tujo pobudo in počasi izoblikovali lastne različice modernih tokov evropske likovne kulture ter obrnili hrbet deklariranemu socrealizmu. Na to pot bogatenja solidne realistične, predvsem na izvrstno risarsko znanje oprte podlage, ki je temeljila na slikarskem programu Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, in iskanj odgovorov na nova vprašanja se je podal tudi Batista, ki se ni posvečal samo slikanju, temveč se je iskreno in dolga leta razdajal tudi kot likovni pedagog.

Ob misli na umetnost Milana Batiste najprej pomislimo na slikarjevo nemirno ustvarjalno naravo, ki ga znova in znova vodi v številne likovne cikluse. V resnici si dovoljuje drzne prestope med posameznimi ustvarjalnimi obdobji ter eksperimentira z izraznimi in slogovnimi dovršenostmi. Ni naključje, da je ključno mesto v svojem opusu najpogosteje odmeril človeku. Batistova dela nam lahko izdajajo pretanjenega opazovalca, iskrivega analitika in formalnega virtuoza, vedno pa humanista, ki ima sposobnost poglobiti se v človekovo notranjost in naravo in v njej poiskati lepoto, mir, ravnovesje, skladnost duha, pa tudi odtujenost in stiske, ki prežemajo ljudi 20. stoletja.

Vsako njegovo delo pripoveduje svojo zgodbo. Vsaka zgodba pa je samo ena od neštetih, skritih v izbranih likovnih prispodobah - enkrat barvno umirjenih, spet drugič predrzno razigranih, enkrat opremljenih z dinamično in drugič z umirjeno kompozicijo, nastalih s pretanjenim risarskim zapisom ali slikanih z impulzivnim rokopisom itd. Kot da bi nas Batista rad prepričal, da v umetnosti ni matematičnih enačb - gre samo za doživetje, ki se nas dotika in nam govori, pravzaprav za poezijo, požeto prav v srcu. Tako smo se dotaknili tudi drugega pola ustvarjalnih nagnjenj likovnega umetnika, ki se že dolgo posveča tudi pisanju pesmi. Čeprav njegova poezija še ni bila deležna poglobljene obravnave, pa lahko rečemo, da bi mu morda z marsikatero od pesmi uspelo prepričati literarne čistune, ki trdijo, da je najlepše verze nemogoče prevesti v likovno govorico in narobe, jih prepričati, da je torej želel napisati pesmi, skladne z umetnostjo, ki privilegira estetiko podobe.

Izpostavimo še suvereno obvladovanje likovnega jezika, ki je utemeljeno v letih bogatih izkušenj in s katerim se je umetniku v zadnjih letih uspelo uveljaviti tudi na avstrijskih tleh. Iskanje nečesa novega, iskanje odgovorov in odzivanje na ustvarjalne impulze vselej v skladu z lastno naravo, temperamentom, občutljivostjo in razpoloženjem, posredovanje individualnih ustvarjalnih odmevov na problematiko časa in prostora, vse to so značilnosti del Milana Batiste. V njih poleg vrste prvin, ki jih vežejo na aktualni likovni trenutek, za katerega velja, da smo začeli znova pozitivneje vrednotiti predmetno likovno prakso, lahko zasledimo tudi očarljivost starih podob, ki nikoli ne izgubijo svojega sijaja.

Damir Globočnik

Podatki o razstavi


grb.gif
KDFJM
Galerija mežnarija