Na grafičnih podobah Mihaele Žakelj črnina izgublja svoj po eni strani zapeljivo magični, po drugi pa depresivno travmatični urok. Svet teh grafičnih listov bi lahko poimenovali kot svet odčarane oziroma odrešene črnine. Nobene zgolj opojne, pravljično zasanjane čarobnosti in nobenega obupa ali celo cinizma ni v njem. Privlači pa poseben skrivnostni žar, polna razprtost forme in motivov tistemu, kar in ki je onstran črnega: belini, Luči, Osebi...
Ko odtisnemo črno barvo z lesene plošče, največkrat ne dobimo povsem polne, zaprte črnine tako kot pri linorezu. Črnina lesoreza je prepredena s takšno ali drugačno teksturo, ki jo določa struktura lesa, letnic ali celo grč; pri tem pa lahko igra svojo vlogo tudi zunanji obris grafične ploskve, lahko tudi obris prežaganega debla. Les je namreč živa snov, je ena sama manifestacija življenja, gibanja in rasti. Zareza z grafičnim nožem to življenje sicer rani, a ga človeško dopolni in nagovori. Če nastaja grafična risba v sozvočju z dušo materiala, vnese vanj novo kvaliteto. Ko grafično ploščo odtisnemo, dobimo žareče bele sledi v črnem polju oziroma prostoru. To so sledi svetlobe, luči, človeške izkušnje. Luč sicer nastane iz vreza, iz posega v površino, kar povzroča bolečino, a le tako moremo s svetlobo in formo oplemenititi, osmisliti temnino praznine, ta večni molk črnega...
Žakljeva se ne zadržuje v območju molka. Njene podobe nas sicer nagovarjajo v tišini, z govorico črt, ploskev in prostora, ki pa ni molk, ampak slutnja smisla, slutnja Besede, ki nagovarja. Umetnica spoštuje posebno avtonomijo likovnih sredstev in govorice forme, a ne privoli v samozadostnost in samozaključenost podobe kot podobe. Njene upodobitve hočejo biti simboli, ki kličejo po dopolnitvi v splošnem, občečloveškem religioznem sporočilu psalmov, ki v zavesti prebujenega človeštva že tri tisočletja odzvanjajo svojo vrhunsko govorico o iskanju temeljnega in o nagovorih Besede, ki je Oseba, ki preko izkušnje tišine odrešuje uročenost v molk.
Vsaka od grafik išče svoje dopolnilo in hkrati opozarja gledalce na svoj navdih, ki je v sporočilu katerega od psalmov. Tako povsem nevsiljivo nagovarja, da se preko podobe in božje besede v osebni tišini vsak od nas sreča s seboj in svojim Stvarnikom:
Ne tišina molka, ampak živa govorica vere, ljubezni, (za)upanja in hrepenenja prežarja tišino teh odtisov.
Grafičnim vizijam Mihaele Žakelj je tuja vsaka čezmernost. Ne predaja se slepo niti zanosu luči niti tragičnosti črnine.
Njena izpoved, njeno videnje stoji na trdnih tleh trpke resničnosti, ki ne dovoljuje iluzij, obenem pa je odprta za pristne človeške izkušnje, vse od skrajnega trpljenja, stiske (Ps 22), samote do hrepenenja po preseženem, molitve, medčloveške bližine, ljubezni, materinstva in celo zaupljive bližine z Bogom samim. Izraža se v navzven skromni, a v resnici skrbno nadzorovani in likovno prečiščeni govorici, v dobri tradiciji ekspresionizma (npr Munchov "Krik", Nolde, pa tudi Bara Remčeva s "Črno mašo"), ki je scela osebno, intimno zasnovan, z značilno slovensko lirično noto.
Ne vem, ali bi te grafike sprejeli na ljubljanski grafični bienale. V času, ko t. i. grafična produkcija drvi v prefinjeno stehnizirano in predvsem površinsko estetiko hipnotično perfekcionističnih učinkov te obrti, so njene grafike, ki sledijo povsem drugačnim ustvarjalnim vzgibom, kot iz drugega sveta. Pa ne le zato, ker jim ni do tehnične popolnosti, saj danes mnogi postavljajo na ogled tudi podobe, napravljene v maniri "minimalizma" ali "arte povera", s skromnimi, da ne rečem banalnimi likovnimi sredstvi...
Ne, podobe Mihaele Žakelj se razlikujejo od sodobnih usmeritev, ker zavračajo predsodek postmoderne, zlato pravilo, zapoved simulacije, hlinjenje, občudovanje zgolj videza in ne resnice, ki da je tako in tako relativna...
V nasprotju mnogimi dandanašnjimi dobitniki vsemogočih nagrad Žakljeva misli s svojimi podobami čisto zares. Ni ji za pozo, za imidž, za mojstrovino v pretvarjanju, ampak za iskreno izpoved, za iskanje resnice znotraj resničnosti, za resnico srca, duše in duha.
Tako razbiram te podobe in upam, da bo avtorica pri tej poti vztrajala, četudi ji ne bo prinesla hipnega uspeha. Do takšne resnice notranje Luči se namreč pride le s spustom v globino, le skozi izkušnje teme noči (prim. Janeza od Križa), ki skriva v svojih nedrih dragoceno in plemenito rudo...
Prepričan sem, da bo ob gledanju teh podob in ob meditaciji psalmov vsakdo mogel najti stik s svojim notranjim bitjem, ki je pogosto izsušeno kot plošča starega lesa, a obenem polno sledov življenja, slutenj in hrepenenja, žejno Življenja, ki je luč, svetloba, gibanje in neskaljena radost. Posebno če vemo, če verujemo, da je to Življenje, ta Luč prišla na svet, v temo. Tavajoči se obračamo za njo, se ji odzivamo, ji skušamo slediti, četudi doživljamo, da njena lepota in skladnost lahko boli, saj se vrezuje v nas kot v grafično ploščo; zavedamo se, da je za vsak odtis lepote treba iti pod stiskalnico, v stisko... A kam, h komu naj vendar pojdemo, saj le tu, pri Velikem umetniku, pri Večnem mojstru najdemo Besede Življenja, ki nikdar ne mine.
Matej Metlikovič
Razstava je bila odprta od 20. 10. do 5. 11. 1995 v Galeriji mežnariji.
"Tam, kjer se naturalizem izčrpa, ekspresionizem poseže po deformaciji, poenostavitvi in pretvarjanju. Prav v tem vidim odprtost, ki omogoča vedno novo in živo govorico. Stalno iskanje novega izraza, nove pripovednosti je moja naloga, pri kateri se hote ali nehote srečam z vprašanjem in iskanjem smisla. Nočem ostati na površju. Z vsem, kar izrazim v kipu ali grafiki, hočem izraziti nekaj tega iskanja." Mihaela Žakelj
NAGRADE: Študentska Prešernova nagrada 1993
