Kdor
je skrito živel 54O karneualskih portretih Mateja Rupla
Kdor
je skrito živel 54Beneški karneval, karšnikoli že so njegovi vzgibi in nameni danes, je nedvomno privlačna prireditev, ki ima sicer drugačno vlogo kot nekoč, a vsaj formalno ohranja nekdanje vzdušje; s starimi pustnimi običaji ga vsaj na zunaj veže tradicija. Ta psihološko pretehtana zunanjost pa je dovolj, da iz leta v leto vedno znova vabi trume turistov v zimsko samoto mesta ob laguni. Paša za oči in - kamere.
Matej Rupel ni edini, ni ne prvi ne zadnji slovenski fotograf, ki so ga zvabile pustne Benetke. Množica fotografov v enaki množici karnevalskih akterjev ga ne ovira, da ne bi polno doživljal karnevalskih iluzij in s kamero beležil minljivih trenutkov. Ne moti ga dejstvo, da so pisane maske kljub vselej novim domislicam že davno fotografsko "obdelane". Vsemu navkljub in prav zato, tudi iz čistega veselja do fotografskega ustvarjanja, je bil že trikrat na beneškem karnevalu. Del svojih vtisov predstavlja na tej razstavi. Ne samo to. Ob svojih delih namreč skuša tudi posredovati ne le svoj pogled na to in take človeške šege in navade, ampak s starim Ovidom kar del svoje življenjske filozofije.
V karnevalskem vrvežu se je odločil za obraz, za masko kot tako, s čimer je hkrati razkril svoje fotografsko zanimanje in pravilno, čeprav morda zgolj intuitivno dojel bistvo maskiranja, saj so obvezna oblačila le dopolnilo h krinki. Manj ga zanima celotna figura, še manj figura v prostoru (čeprav je nekaj takih njegovih kompozicij na pričujoči razstavi vrednih vse pozornosti). Tako se je obenem ne le spretno izognil elementom okolja (posebej še obiskovalcem), ki bi utegnili motiti izbrano kompozicijo, marveč tudi natrpanosti, ki bi zabrisala sporočilnost motiva in izničila hoteno nečasnost karnevala.
Ruplovi beneški karnevalski portreti, grajeni večinoma po klasičnih kompozicijskih načelih (poskušal pa je tudi drugače), so zanimiv prispevek k sodobni slovenski fotografiji. Izpričujejo nam, da njihov avtor ni le vestno beležil posameznih likov, ampak zavestno izbiral in ustvarjalno kadriral. Na objekt je mogel vplivati le toliko, da ga je zabeležil, kakor ga je bil gledal in videl. Zato na njegovih slikah ne občudujemo samo domišljije kreatorjev mask in dekoracije, ampak tudi fotografa, ki nam to posreduje.
Marko Aljančič
Podatki o razstavi
Razstava je bila odprta od 17. do 28. 2. 1995 v Galeriji mežnariji.
