Potrditev
vstajenja pri Genezaneškem jezeruPotrditev
vstajenja pri Genezaneškem jezeru
Sled sence božje lepote
Sv. Janez Od križa govori, da je doživljanje Boga kot nekakšna sled sence Božje slave. Jaz pa skušam naravo doživljati od daleč, kot sled sence božje lepote.
Kaj se dogaja ob slikanju v moji notranjosti, je meni samemu skrivnost, mislim pa, da gre za nekaj preprostega, daleč od umetničenja. Vsa človekova dela so odsev tega, kar nosi v srcu. Med slikanjem ne razmišljam posebej, vsaj tako se mi zdi; vsa pozornost je zazrta v senco božje lepote. Nekaj me prevzema, kot da bi se uspel izogniti "zunanjim" vplivom, poznejše razmišljanje pa me na poseben način dviga k Bogu.
Napolnjuje me posebne vrste doživljanje, duhovno zrenje v božjo lepoto, v Boga.
V molku.
Bog tiho daje slutiti svojo bližino, ljubezen in popolnost.
Zato mi je všeč, de je na sliki čim manj, da je čim manj obremenjena, da, gledana od daleč, ohranja širino in odprtost.
Morda so to sledovi mojega enaindvajsetletnega bivanja v argentinski ravnini. Všeč so mi, na primer, gola drevesa: so kot klic, hrepenenje po Bogu. "Mojo dušo žeja po Bogu, živemu Bogu" (Ps 41).
V slikanju skušam slediti lepoti, berljivi in razpoznavni za vsakomur, čeprav ne gre za niti za natančne posnetke resničnost, niti za abstraktnost. Slike so zato povabila k iskanju duhovne sledi božje lepote, ki nam jo je dano doživljanje po svoje.
Seveda je moč govoriti samo o sledeh senc skrivnosti božje lepote.
Vedno je zraven bolečina, ker se zavedam svoje nemoči. Zato se mnogokrat slikanja niti ne lotim. Zavedam se, kako je vse moje nepopolno, revno in nezadostno. Kot v življenju ne dohajam hrepenenja po Bogu in kreposti, ki jo želim. tako tudi v slikanju ne. Vendar moram vedno znova sprejemati to nemoč.
Vse moje duhovniško življenje je tudi odpovedovanje slikanju.
Prvih dvanajst let kot kaplan v Argentini sploh nisem mogel slikati. Šele s samostojnim mestom na čisto podeželski župniji sem se lahko likovno razživel. seveda ob vseskozi pristni zavesti, da duhovniško delo zaradi tega ne sme trpeti. Prav zato sem se slikanju pozneje skoraj popolnoma odpovedal.
Pogosto me kakšen motiv močno prevzame, pa ne razpolagam niti z barvami, niti s svojim časom. Žrtev za žrtvijo, posebej jeseni in pozimi; vendar je to kljub vsemu veselo in vredno darovanje.
O risbah pa le tole: v daljni Argentini nisem imel nikakrših učnih pripomočkov pri pouku verouka. Učencem sem zato svetopisemske motive preprosto risal na tablo. Čim bolj preprosto in zgolj v nekaj potezah, da so lahko prerisovali. Počasi so se te risbe izpopolnjevale in dopolnjevale; tako je nazadnje upodobljen celosten ciklus zgodovine odrešenja.
Kot spodbuda za premišljevanje in povabilo k molitvi.
Anton Gosar
Podatki o razstavi
Razstava je bila odprta od 8. do 17. 4. 1995 v Galeriji mežnariji.
