Človek:
čudež - judež hrepenenja po večnem ljubiti in ljubljen biti!Človek:
čudež - judež hrepenenja po večnem ljubiti in ljubljen biti!
REGRATOVA MOLITEV - odlomek
Ne zmerjajte me z "Gospodom", ljudje božji! Samo On je Gospod.-tam zgoraj-v srcu nebesnem...
Blagoslovi, gospod, vsemogočni, blagoslovi vsako drobtinico prizadevanja za dobro v vsaki zakotni še tako zavrženi duši, obviseli na prepadni steni sveta, ko se zdi, da vrtoglavemu obupu in bolečini ni konca in namesto milostnega žarka pada svinčena groza z neba. Gospod, usmiljeni Gospod vsemogočni, takrat si človeku, znotraj in zunaj bitja njegovega srca, najbližji. Ti ga poznaš do obisti - človeka - hudiča v angelski pižami, najbližji ti je skrotovičen v smrtnem boju med ljubiti in ubiti, najsrčneje ga stiskaš k sebi, ko raztrgan od kolesja maščevalnega zla ubija, posiljuje, strada, razseljuje nedolžne. Takrat se človeški otrok, ustvarjen po božji podobi sprevrže v božansko pošast, ubijalca svojega brata. Kdaj se bosta morilec in žrtev, usmiljeni Gospod, zibala na isti veji drevesa življenja in TI slavo žvrgolela?? Kdaj si pogledata v izjokane oči in si odpustita in nad Golim otokom spet mavrico od vzhoda do zahoda zasadiš kot po vesoljnem potopu? Kdaj, Gospod!?
Razpokana zemlja rezgeče po nedolžni krvi! Kar naprej, kar naprej - iz ure v uro se kolje - razklala se bo v nebo tulečih krivic človeka po človeku. Usmili se nas, Gospod, ker smo Te zapustili in se vdali malikom krvosesnim. Vsi: od vekomaj šintari, kramarji in hinavci. Vsi, z mano na čelu, vsi smo krivi in tako sami, Gospod. Zakaj si nas zapustil, Gospod, grešne, slepe, in blodne, pod kožo po odrešitvi tuleče!? Zakaj si nas zapustil, Gospod, čudež - judež hrepenenja po večnem ljubiti in ljubljeni biti? si nas Ti zapustil ali smo mi tebe zapustili? Kaj nisi naš oče, puščica in tarča večne ljubezni? Kaj nismo pred Teboj vsi iz istega testa - težave so s kvasom. Nisi bil Ti, Bog veličastni, ki si okrvavljen in zasramovan na križu svojim rabljem odpuščal? In vsakemu izmed nas odpuščaš slednji čas. Tukaj, danes, to jutro... zdaj? Po svojem sinu Kristusu in Duhu Tolažniku.
Kako silno te prosimo, Gospod, za dušo tistega, ki zabada z nožem, saj je Tvoje Božje usmiljenje na strani nemočnega, umirajočega. Kaj ne umira z žrtvijo tudi krvnik? Kaj ne nosiš, Gospod usmiljeni Gospod obeh v naročju norosti križa svojega umorjenega - vstalega Sina? Kaj ne nosiš krvnika in žrtve skoz goro trpljenja v studenčno zakladnico žuborečega odpuščanja, kjer so solzne otreš in izgubljene sinove Ijubeče objameš? Vse. Vse... zahvaljen, Gospod...
Bodi slavljen, Gospod, usmiljen in vsemogočen v sanjah zatiranih in ponižanih, Ti, nedoumna Ljubezen, Ti, vir miliardnih življenj na tej kruto mili Zemljici, ki jo davi, požira kača zablod Kajnovega Zločina do poboja nedolžnih otrok v Jeruzalemu, izstradanja v Sarajevu in na Madagaskarju! Včeraj, danes jutri - tu in zdaj. O splavljenih krikih iz plastičnih vrečk za hišnim vogalom molčim... Včeraj, danes, jutri - tu in zdaj...
Usmiljeni Gospod vsemogočni, ne prhaj vulkanske jeze pravične na nas: ti veš, kako nemočno krivi in našemljeno sami smo:
Usmiljeni Gospod vsemogočni, zdratiraj v meni ta gnev nenucni!
Blagoslovi to jutro črnico moje, tvoje, njegove duše vsaj z enim regratovim cvetom odpuščanja, dobrote in sočutnega potrpljenja do človeka!
Zahvaljen, Gospod - na veke! Amen.
Andrej Žigon
Razstava je bila odprta od 19. do 28. 08. 1994 v Galeriji mežnariji.
Osebni podatki