ciklus
reliefov "VDOVE", 1994ciklus
reliefov "VDOVE", 1994
Izhodišče najnovejših kiparskih del Toneta Demšarja je okno: resnična oknica razpadlega doma, ob kateri se mu je obudil spomin na iluzijo resničnosti, ki se kaže skozenj; in rezultat take ideje - poprej med drugim nakazan že na fasadni podobi Primčeve Julije, ki gleda prek ceste Prešerna - so reliefi vdov, slonečih na teh realnih okvirih, vse bolj plastični in nazadnje posegajoči tudi navzven v prostor. Iluzija pa je seveda še bolj resnična, če živi v vsej optični prepričljivosti, zato so podobe pobarvane (s slikovito metodo kolaža) kot nekoč v baroku, in podane bolj ali manj realistično.
Pri tem pa je kipar vnesel v svoje delo novost: figure niso več zgolj preprosto mehko plastično otipljive in renesančno zaokrožene, kot velja za njegov osrednji dosedanji, v organski plastiki čiste forme temelječ opus, marveč jim je očitno želel vtisniti angažirano in psihološko poudarjeno vsebino. Zato strmijo mimo nas stare, prav mumijsko izsušene koščene ženske z odsotnimi ali trpečimi pogledi, ki jih kipar interpretira kot vdove, begunke ali osamele nesrečnice nasploh. Ponekod, a le izjemoma, so v svojih rutah in grimasah nekoliko ekspresivno stilizirane in ubrane v ritmično razgibano kompozicijo (Tri vdove), drugje pa so presenetljivo modelirane v malone žanrskem naturalizmu, stremečem k psihološkemu izrazu. Ker pa je kipar doslej tudi notranje napetosti izražal kot posledice zunanjih fizičnih pritiskov na kiparski volumen in ne z od znotraj navzven usmerjeno, na izrazno deformacijo oprto ekspresijo, je tudi tako izrazno težnjo raje stopnjeval s priostrenim realizmom, tako da govori skozi njegove kipe trpka resničnost sama. Ta pa je v taki, v glavnem nepredelani in predvsem kompozicijsko preurejeni obliki že malone nelagodna in nadležna. Njegove forme so učinkovite v starčevski realnosti in so v njeni zunanji grdosti prav toliko odbijajoča, kot je nadležna ali nelagodna beraška realnost okrog nas. (Še najbolj v siceršnjem avtorjevem duhu je koketno pomežikujoča plastično čutna in edina mlada Vesela vdova.)
Zato se zde take, v svojem iluzionizmu tudi gledališko učinkujoče figure kot spomin na davne in novejše iluzionistične kipe, ki izsušeno gledajo in opominjajoče silijo iz okvirov nagrobnikov ali se stegujejo iz stenskih niš, in pred njih sem - vsaj zdaj, ko še nastajajo in jih avtor še obdeluje in barva - skoraj nekako zbegan, kot pred resničnimi temnimi stvarmi življenja. Zdi se namreč, kot da se avtor po zaokroženem ciklu svojega plastičnega razvoja s takim stopnjevanim realizmom, s kakršnim se je nazadnje spoprijemal, če odmislimo portretne naloge, v študijskih letih, zavestno vrača na tisto izhodišče, od koder se šele nakazuje pot v ekspresijo ali vsaj novo stilizacijo, ki naj bi realno obvladano tvarino preobrazila v novo likovno (ker ga v krutih časih pogled na usode trpečih očitno ne more več pustiti brezbrižnega, pa tudi izrecneje psihološko izrazno) vrednoto. Zato so pričujoča, predvsem v svoji nelagodni konkretni otipljivosti prepričljiva dela najbrž izhodiščna realistična stopnja v smeri, ki se skozi zunanji naturalizem poskuša predvsem z izborom motivike (figure vdov poznamo od ponotranjenega Meštroviča do ekspresivnega Jarma, a jih je kipar posnel prek informacijskih sredstev neposredno iz sedanjega živjenja) zgostiti v izraz neharmoničnih, z življenjsko bolečino in trpko resignacijo zaznamovanih duševnih stanj.
Milček Komelj
Razstava je bila odprta od 29. 7. do 14. 8. 1994 v Galeriji mežnariji.
Življenjepisni podatki