Janez Šibila se izraža z olji in akvareli. Njegov dolgoletni, lahko bi rekli življenjski, cilj je vpet v raziskovanje barvnih učinkov, barvne prefinjenosti in njene "sposobnosti", da realni svet, zlasti naravo, ki ga obkroža, prizadevno proučuje in občuduje. "Premakne", povzdigne jo v poduhovljeno barvno vizijo s posebno svetlobo. Slikarja lahko spremljamo od zgodnjih del, npr. Zelene jabolke, skozi obdobje pozornosti na človeški lik, portret ali pejsaž, s katerimi je umetnik gradil svoj svet z barvnimi harmonijami. Njegov začetni realizem lahko opazujemo prek reminiscenc na Tintoretta (svetlobna poduhovljenost), na Cézanna (kompozicija slike), Renoirja (v smislu barvnega hedonizma), prek vzorov pariške šole, mojstrov 20. stoletja in severnoevropskega ekspresionizma. Tuja mu ni bila niti socialna motivika, bližji pa so mu bili motivi, ki so ponujali lirično ekspresijo. Že v zgodnejših delih je imel umetnik značilno lastno izražanje, svoj duktus, svoj svet barvnih skladnosti, ki jih je izpopolnjeval in razvijl skozi leta. Zlasti v akvarelih iz 90. let je značilna vibrantna atmosfera, ki jo diskretno izžareva bogastvo barvnih odtenkov. V to obdobje sodi njegov akvarel Kamen modrosti, delo v čisti barvni govorici brez predmetne deskripcije. To delo je pri vrhu lestvice umetnikovega napredovanja od začetnih Zelenih jabolk.
Očitna je Šibilova težnja, da na slikarski način, z barvami in odnosi med njimi, izrazi spiritualnost, duhovni odnos do notranjih vrednot. Kakor pravi sam, stremi k višjim, "večnim" vrednotam in resnicam. V zadnjih letih izbira tudi ustrezne teme: sakralno arhitekturo, njeno notranjost in posamezne zanj zanimive motive. Upodabljanje je realistično, toda večkrat v barvni gami in svetlobi, ki sta navdahnjeni z občutki neminljivosti.

dr. Maja Vetrih