V slikarskem nagovoru Maria Petrića lahko začutimo odmeve prirojene umetnikove občutljivosti za spontano, intuitivno oblikovanje podob. Slikarja je pritegnil sproščen likovni zapis, zato se za slikanje odloča samo v trenutkih navdiha. Njegova tekoča slikarska poteza lahko postane tudi nosilec podzavestnih impulzov, ki kompozicijam nadenejo odločilen vsebinski poudarek. Sprehod skozi slikarsko ustvarjanje Maria Petrića nam razkrije, da ga dosledno realistične ali konkretne odslikave krajine, figure in drugih motivov nikoli niso zanimale. Bolj ga je pritegnilo podajanje vizualnega spomina oziroma vtisov na neki motiv ali doživetje. Zato je pri oblikovanju kompozicij lahko posegal po postopkih stilizacije, likovnega prevrednotenja in opuščanja nebistvenega. Posamezne motivne elemente pogosto lahko samo slutimo v osnovnih obrisih, drobnih fragmentih in aluzijah. Nagnjenost do sproščene gradnje podob je nekatere motive raztopila in povezala v malone abstraktno likovno polje. Tudi barvna skala se je uklonila slikarjevim hotenjem. Morda še pomembnejša od asociativnosti motivov na slikah Maria Petrića je bila želja po vsebinski izpovedi. Kompozicije je namreč zasnoval kot prispodobe osebnega sveta, vanje so vtisnjena nekatera njegova razmišljanja. Z njimi nam v šifrirani likovni govorici, v slikarski pisavi, izpoveduje svoje čutenje in videnje sveta.

Najnovejši ciklus slik Maria Petrića velja presojati v okviru njegovega celotnega opusa. Lahko bi dejali, da delno korenini tudi v umetnikovi mladosti. Živahen kolorit, v katerem prevladuje svetlo modra barva, lahko namreč razumemo kot odsev elementa vode, torej kot daljni spomin na rodno slikarjevo Lonjsko polje ali pa morda kot spominjanje na bivanje na morju, ob Kolpi idr. Nemirno kompozicijsko sožitje pestrih potez in ploskev ni zgolj sproščena igra barv, svetlobe in oblik, v njem namreč lahko razbiramo večno valovanje narave, večno pretakanje življenja iz ene oblike v drugo. Mario Petrić tako pripoveduje o lastni zraščenosti z naravo. Njegova poteza je praviloma impulzivna in lahkotna, toda motivi so še vedno ujeti v kompozicijsko mrežo. Trdna gradnja slikarskega prostora je eno izmed osrednjih ustvarjalnih načel, ki se mu Mario Petrić ne bo odrekel niti pri skorajda abstraktno učinkujočih podobah.

V slikarstvu Maria Petrića ne bi mogli zaslediti zapletenih filozofskih paradigem. Vendar so v njegove kompozicije vtisnjene mnoge slikarjeve življenjske resnice. Eden izmed njegovih značilnih motivov je stilizirana peščena ura, ponazarjajoča pretakanje časa, iztekanje in minevanje, ki se mu mora podvreči slehernik. Človeška figura Mariu Petriću nikoli ni samo nosilec ali ogrodje kompozicije, saj jo je povzdignil na raven simbolnega. Med najbolj komunikativne simbole na njegovih slikah sodijo tudi drobne lebdeče figure. Morda nam s svojim stremljenjem v višino izpričujejo življenjsko silo, morda ponazarjajo duše, ki se dvigajo v nebo. Figura, na primer simbolično stilizirana Kristusova postava, v likovnem svetu Maria Petrića lahko govori tudi o iskanju človeške identitete v prostranostih sodobnega časa. Očitno je, da slikarja toliko kakor konkretni svet zanima tudi govorica duhovnega in da ga je enako kakor materialni pritegnil tudi duhovni naboj likovnega dela. Zanikanje snovnega značaja upodobljenih motivov in poudarjanje njihovega duhovnega bistva nam na formalni ravni izpričuje tudi svetlobno in barvno žarenje kompozicij, ki nekoliko spominjajo na vitraže.

Damir Globočnik