Med likovnimi umetniki ni lahko najti človeka, ki bi, tako kot današnji umetniški gost Galerije mežnarije, akademski kipar profesor Stane Jarm, vse svoje dolgo ustvarjalno življenje zvesto sledil poti, začrtani že v mladostnih začetkih. Pot ga je brez stranpoti, opaznejših nihanj ali spekulativnih prilagajanj vselej vodila k istim humanističnim ciljem v ožjem in širšem pomenu besede.
Na enem robu razsežnih kočevskih gozdov se je rodil, služboval na drugem, in tako z zavestnim čutnim razmerjem čisto naravno, skorajda spontano izbral les za svoje temeljno kiparsko izrazilo. Les, ta naravni, živi in tako različen element narave, mu je postal malone edini, vsekakor pa najbližji in najbolj hvaležen posrednik njegove oblikovalne nuje. S pridobljenim znanjem, pozneje rutino in z osebnim razmerjem do lesa je kipar ustvaril opus, ki je v mnogih pogledih nenavaden, saj je vselej neposredno, iskreno in nespekulativno izpoveden.
Tematsko se je opredelil za figuraliko. Ta ga povezuje s klasičnim izročilom na temelju Pascalove misli, da "bo človeka vselej zanimal predvsem človek". Formalno se je kipar opredelil za osebno značilen, na videz robat ekspresionizem, ki na eni strani ohranja prvinskost lesa in okolja, iz katerega izvira, na drugi pa posreduje nezabrisane tehnične prijeme obdelave 1esa, ki s potrebnimi prilagoditvami evocirajo staro gozdarsko, lesarsko, drvarsko obrt.
Izbor tega naravnega gradiva in oblikovni pristop koreninita tudi v Jarmovem čustvenem svetu in hkrati ta elementarni čustveni naboj omogočata in posredujeta. Njegove teme so ljudje, najpogosteje domačini, kakršnih se spominja iz nežne mladosti. Ne dokumentarne podobe zunanjščin, ne portreti fiziognomij, pač pa podobe ter portreti usod in čustvenih stanj trpečih, ponižanih in prizadetih. Stane Jarm je lahko le s primarnim iskrenim sočutjem, izvirajočim iz globokega razumevanja, povzel njihove stiske ter jim našel podobo in izraz. Iz množice tragičnih usod je ustvaril simbole, ki lahko prenesejo posamična individualna doživetja in spoznanja v splošnočloveško sfero. Likovni jezik njegovih simbolov, njihova kompozicijsko preprosta, a premišljena, iz naravnih danosti gradiva in tehnike zrasla, monumentalnost ga čisto naravno povezuje s svetom religije. Religija je prav za duhovno rabo trpečemu človeštvu ustvarila svoje izbrušene in večnostne simbole. Jarmovi trpini se duhovno podrejajo temeljni misli vodilnega simbola Kristusa na križu in v njegovem pomenu najdejo duhovno tolažbo kot nasprotje socialnemu in fizičnemu trpljenju. Kipar je z robatimi, a likovno premišljenimi, rezi in zaseki v okvirih osebno pojmovanega ekspresionizma ne le zajel teh intimnih in hkrati temeljnih procesov v človeku, ampak se je z njimi tudi v malone slehernem kipu in akvarelu na lesu iskreno in polno identificiral.
Zato so Jarmovi kipi tako polni duhovne vsebine, katero zmoremo razbrati in dojeti. So čisto osebne projekcije človeške izkušnje in hkrati religiozno prežeta, v simbole strnjena, posploševanja. To so zrele umetnine, kakršne zrastejo le iz srca, ki sočustvuje, in duha, ki ne dvomi.

Janez Mesesnel