Nesreče pri uporabi karbida v jamarstvu
Opisi nesreč pri uporabi karbida, ki so jih posredovali jamarji po elektronski pošti so ostali vsebinsko nespremenjeni. Dodana je kakšna vejica in izpuščena kakšna beseda, vse pa z namenom, da bi bilo poročilo bolj razumljivo in jedrnato. Vsem, ki ste prispevali svoje dragocene izkušnje se lepo zahvaljujemo.
Nova Gorica, 19.12.1997.
Živijo Miran, in ostali,
Odločil sem se, da ogovorim kar javno, v naši novičarski skupini "si-jamarstvo". Zadeva je rahlo zabavna,
saj je bil konec srečen. Če pa bi bila posoda večja, pa... ???.
V 70. letih smo šli v Kačjo jamo. Vodja odprave je bil zelo "spreten" in odločil je, da rezervnega
karbida ne bomo nosili s seboj, oziroma smo ga vzeli premalo, ker naj bi hitro prišli na površje. Seveda
smo se zamudili dalj časa, kot naj bi se. "Luči smo priprli" in mrzlično iskali karbid med ostanki prejšnjih
odprav. Našli smo okoli 3 litre veliko posodo za barvo in v njej je nekaj ropotalo. "Slavni vodja" jo je
hitro odprl, pogledal vanjo in
Srečno ! Danč
"Marko, Marko eksplodirali bomo!" Ta znameniti stavek je zapisan v zgodovini DZRJ Ljubljana. Izgovorila sem ga v trenutku panike, ki ga je povzročilo nepazljivo ravnanje s karbidom.
Kraj dogodka: Jama nad rudnikom pri Štolnu, Zadnja Trenta
Čas dogodka: zima leta 1995
Akterji: Marko Simić, Urankar Rafko, Mile Prevec, Dorotea Verša
Zgodba: Oseba zadolžena za karbid in njegov transport v jamo ga je zapakirala zgolj v dve plastični vrečki in ga dala v transportno vrečo. Po menjavi karbida sem tako zapakiran karbid vzela jaz in ga dala v svoj neseser pripet na pas. Jama je dokaj vodna. Prehod ene od kotlic z vodo (5 m dolge in 1 m globoke) je opremljen s prečko. Stvar je dokaj zabavna, saj se na vrv vpneš z eno vponko, se okleneš vrvi in z ritjo 10 cm nad vodo prečkaš kotlico. Strop je namreč kakih 50 cm nad vodo. Za mene je prehod dokaj enostaven ker sem majhna in lahka, vendar tokrat se je močno zakompliciral. Neseser s karbidom pripetim na pas se je pri prehodu globoko potopil v vodo, tako da je, voda pod mano kar zavrela od acetilena. Takoj mi je bilo jasno kaj se je zgodilo, vendar mi ni bilo niti najmanj jasno kako rešiti nastalo situacijo. Prečkala sem kotlico do konca, se odpela z vrvi, vendar neseserja nisem mogla odpeti ne da bi poledala v kakšenem položaju je vponka. Medtem se je iz neseserja še naprej dvigoval steber acetilena. Vedela sem, da ne smem glave s čelado in prižgano karbidko obrniti proti neseserju. Ko sem glavo samo rahlo obrnila, da bi lažje videla neseser se je acetilen vžgal. Tik pred tem sem izgovorila znameniti stavek " Marko eksplodirali bomo". Posledice so bile zažgane obrvi in trepalnice, opeklina na nosu in huda panika. Lase sem na srečo omela pod ruto. Toda zgodbe še ni konec. Neseser se je spremenil v baklo, ki je še vedno nisem mogla odpeti. Marko in Cile, ki sta stala na drugem koncu kotlice, vesta povedati, da se je po strahovitem blisku slišalo moje kričanje in videlo moje kroženje in poskakovanje. Ni bilo druge rešitve kot, da sem se vrgla v vodo, ki sem se ji predhodno tako izogibala. Ogenj je ugasnil, vendar je acetilen še vedno nastajal, tako, da je bil celotni rov zavit v acetilensko meglo. Marko in Cile sta v želji, da mi pomagata preplavala kotlico. Tako smo se vsi trije samo s prižgano elektriko in v strahu, da bo razneslo celo jamo z nami vred odpravili po vrveh in šele nekaj brezen višje prižgali karbidovke. Karbida je bilo cca 1 kg.
Nauk: Karbid v jami mora biti vedno zapakiran v vodotesni embalaži.
Pozdrav. Dorotea
Helou!
Ha, tudi jest vem za eno smešno nezgodo s karbidom, čeprav je verjetno slišala zanjo že vsa vesoljna jamarska Slovenija. Tudi sam sestavek bi raje prepustil Ciletu, ki je verjetno oz. nedvomno boljši v pisanju in slovnici, pa sem si rekel, zakaj pa ne bi bil tudi jest enkrat malo koristen tej naši listi.
No, bilo je takole. Okoli leta 92 smo se horda kakih 8-10 ljubljanskih jamarjev spravila v Stoln v Zadnji Trenti. Bilo je že blizu zime in temu primerno mraz. V jamo smo se valili počasi, po nas je teklo z vseh strani in bili smo več ali manj premočeni. Počasi smo se pripeljali do jezerca, kjer je Cile napenjal žičnico, da smo se suhi prepeljali preko vode. Jama se je nadaljevala, Cile je nabijal svedrovce, ostale nas je pa pošteno zeblo. Pa smo se ostali, vsaj nekateri od nas, odločili, da obrnemo in jo pobrišemo ven. Nazaj grede žičnica za nekatere ni več služila svojemu namenu, ampak smo tisto jezerce kar prebredli. Kmalu za nami pa so se obrnili tudi ostali, med njimi tudi naša Dorotea. Uspešno se je "namontirala" na žičnico in začela lesti preko jezerca. Nesreča je hotela, da ji je s pasu bingljal neseser, poln karbida in da bi bila nesreča še večja, je bi neseser za vodo močno prepusten. Ker žičnica ni bila več tako idealno napeta je tudi Doroteino truplo bingljalo zelo nizko nad vodo in z njo seveda omenjeni neseser. Ta pa ni bingljal nad vodo ampak je zajemal enormne količine vode. Občutljive nosnice naše Dorote so zaznale acetilen in sledila je panika. Dorotea je skočila v vodo, Marko ki je stal na začetku jezera ji je zakričal naj ugasne karbidko, vendar je bilo že prepozno. Dorotea je samo še zakričala znamenite besede :
"Marko, Marko eksplodirali bomo," in reklo je booooooom.
Ko smo prispeli na plano smo imeli čast uživati v pogledu na prelepo zagorel obraz brez obrvi in nekaj las nad čelom. Zelo je bila primerljiva s kakšno bledolično Švabico, ki se nekje na morju nastavlja močnemu poletnemu soncu. Tako se je tudi naša eksplozija končala srečno. Če je opis dogodkov kakorkoli narobe napisan se sodelujočim iskreno opravičujem, toda saj veste, leta tečejo in spomin postaja ementalec,...
Lep pozdrav, Kristofer
Glede tvojega poziva:
Verjetno je bilo leta 1982, ko smo preplavali pritočne sifone v Dimnicah. Med vračanjem naj bi na novo
odkrite dele tudi izmerili. Odprl sem škatlo za municijo, kjer je bil karbid, hrana in merilni inštrumenti. Takrat
pa je, tako kot pri drugih, naredilo BOOM. Poseledica eksplozije je bila, da sem bil rahlo požgan. Škatla je
bila poškodovana in tisti ki jo je popravljal je spregledal drobno luknjico vogalu. Med potapljanjem je v
škatlo vdrla voda in ker je bil v njej tudi karbij je, ko sem jo odpre, reklo le še BOOM. Pred potopom
škatle nisem preveril.
Srečno 1998,
V JD Logatec sta se zgodili, kolikor vem dve nesreči s karbidom.
1. Okrog leta 1966 je Slabe Silvo v Logaški jami drobil s kladivom karbid (karbid smo včasih kupovali v železnini v velikih kosih; te smo potem razbijali doma ali, če doma ni bilo časa, na terenu). Razbite koščke karbida, primerne za v karbitarco je dajal v pravkar izpraznjeno ribjo konzervo. Po nesreči pa je udaril s kladivom po robu konzerve in karbid se je razletel daleč naokoli in en košček, je padel tudi Silvotu v oko. Oči s karbidom zelo burno in boleče reagirajo. Reagiral je tudi Silvo, mislim, da je nekaj kričal. Pograbili smo ga in mu sprali peneči se karbidek iz očesa z edino tekočino, ki smo jo imeli pri roki - s "kafetom". Mislim, da je bila nekakšna proja z mlekom. Silvo si je opomogel brez posledic.
2. Leta 1973 smo za prvomajske praznike delali v Kačni jami. Eden od jamarjev je pred spanjem očistil karbidovko in pri tem nekaj se dobrega, a mokrega !!!! karbida, lepo varčno spravil v plastično štirioglato škatlo od kilskega Jupola. Ko sem prišel v bivak, sem si hotel pred spanjem "prefilati karbitarco" za naslednje jutro. Odprl sem prej omenjeno škatlo, pri tem pa sem jo stisnil, tako daje vsebina pihnila vame - in ker sem imel na glavi še prižgano "čelko" se je vsa stvar vnela v mojo lepo brado, brke, obrvi, veke in nos. Iz čepečega stanja sem naredil salto vznak, vendar brez potrebe, saj je bil vzbuh plamena enkraten in kratek. V bližnjem jezercu sem potunkal glavo v vodo, da sem ohladil kozo, ki pa se je nisem upal dotikati, da je ne poškodujem. Kocine je vzel hudič, na kozi pa sem dobil nekaj mehurjev. V nekaj naslednjih dneh pa so se mi zelo lepo zacelili. Menim, da je vzrok za hitro okrevanje vlažen jamski zrak, ter nega z ribjim oljem (sardine).
3. Obtolčeni prsti zaradi razbijanja karbida ne sodijo v nesreče ampak v običajne dogodke starih časov.
Lep pozdrav, Andrej Mihevc
Živio,
Glede na zanimanje, ki ga je vzbudila Miranova pobuda za zbiranje nesreč s karbidom, bi vas rad opozoril na tri prispevke na italijanski mailing listi glede zadušitve z acetilenom. Če kdo želi mu lahko skopiram - za prevajanje žal nimam časa.
Zdravo!
Ker nisem dolgo na si-jamarstvu, sem pred kratkim zvedel, da je nekdo zbiral podatke o nesrečah s karbidom. Če jih slučajno še, ima tu se eno.
Planina Klom, Klomsko brezno, mesec Februar 1997 (točnega datuma trenutno ne vem, lahko pa mu ga kasneje posredujem).
Mislim, da je bila tretja meritveno-raziskovalna akcija v Klomskem breznu. Udeleženci smo bili Walter, Peter in Marko (DRP - Šk. Loka). Namen te akcije je bil, prebiti ožino na -190. Iz transportne vreče (prasice) vzamemo "pnevmatko" (macolo in majzel), ter začnemo delat. Ko prebijemo ožino se splazimo skozi in pridemo na -210, kjer se je takratna akcija končala. Pred odhodom proti površju smo zamenjali karbid in izrabljenega dali v mojo "prasico". Na -90 je manjši meander. Začne se z dvo metrsko stopnjo, nad katero je "prečudovita" skala. Ko se prevračam preko nje, se mi zatakne "prasica". Skala je v višini mojih jajc, noge pod njo in gornji del trupa nad njo. Nekako mi uspe z rokami odpeti "prasico" in jo postaviti na skalo. Sedaj ko imam roke proste, se poprimem skale in potegnem navzgor. Pri tem naredim nekakšen predklon in se s čelado dotaknem oz. kar naslonim na "prasico" (kdo je takrat pomislil, kaj je v njej). In takrat "BUUUUM" in tema in tišina. Nekje daleč, pod menoj slišim Walterja, ki me kliče in mu takoj odgovorim, da je z menoj vse v redu. V nos mi pride vonj po "zažganih kocinah", takrat sem imel, nekakšno - če bi se temu lahko tako reklo, brado. Primem se za brado, obrvi, lase vse je tam. Prižgem karbidovko, kljub svetlobi, se mi pred očmi se nekaj časa pojavljajo kolobarji. Vsebina "prasice" je po vsej polici (se sreča, da ni padla na Walterja), "prasica" je pretrgana po sivih (ti Cehi pa res slabo šivajo - ha, ha). Peter ki je bil na-20 in ni slišal ničesar, dohitel, ga je samo vonj po zažgani gumi (le zakaj). "Nesreča" se je NA SREČO končala srečno.
Jamarski pozdrav, jamar Marko
Jamarji uporabljamo različne tipe karbidovk. Med najbolj pogoste sodijo španske Fisme in francoske Ariane. Pojavljajo pa se tudi bolj eksotične, na primer ruske. Eno takšnih, prav posebej eksotičnih je in jo še uporablja Jure Jakofčič (verjetno tudi še kdo drug). Eksotika te karbidovke je v tem, da voda ne pada na karbid pod prostim padom kot pri ostalih, temveč teče pod pritiskom, ki ga ustvarja nastajajoči plin. To je zaprti sistem, ki lahko pripelje do verižne reakcije, katere končna posledica je eksplozija. Več plina ko nastane, večji je pritisk, več vode pada na karbid, kar ima za posledico še več plina in tako naprej. To se je zgodilo Juretu pri obisku Škocjanskih jam v letu 1997. Želel je jamo razsvetliti, zato je močno odprl vodo. To je sprožilo verižno reakcijo pri kateri je pritisk plina narasel tako močno, da mu je vrglo brener iz sedeža in je iz nosilca sikal 20 cm dolg plamen. Ker je tlak verjetno prerasel dopustnega 1,5 bara je prišlo do samodejnega vžiga in eksplozije pri kateri je Juretu odtrgalo spodnji del karbidovke. K sreči poškodovanih ni bilo.