|
|
||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Morda v stajci našega junaka?
Morda je to trenutek, ko bari se odprejo?
Hip, ko junaku kuzla u rito skaka?
Veliki pok, zacetek vsega obstoja?
Al je to nekaj izven casa in prostora -
fraza, ki klapa ponavlja jo k nora?
Ta možnost tokrat zmagala je ciz brez boja.
"Ej, mislm, kake barve, pa sej to ne morš verjet."
je blo res slišat povsod po mestu pa tud zuni
njegovih mej, u Gatinoju, kjer otavjani grejo štet
pretecene kilometre in se polublat ob polni luni.
Kaj naj drugega clovek sploh porece,
ko naokoli le ena zanimiva stvar
mu nonstop in brezprestanka skace
pred ocesom. in kaj je ta narave dar?
seveda barvice jesenja, na javorju in še necem
al pa mogoce na kar vseh rastlinah naokoli
ki ostala bodo žal kar brez svojih pravih imen
cetudi se to za take lepote res ne spodobi.
Pa sej mogoce vsa stvar spet ni bla tko blazno lepa
ampak nekako drugega tam res ni kar vredno bi blo
ogleda al pa natancnejšega opisa, pac neka stepa
oz. bol tundra, pac neskoncna ravnina, ideal za kolo.
bomo še malo kronologiji ugodili
in dogodke opisali v takem redu,
kot so se v tem vikendu zvrstili.
seveda bomo kaj tudi zatajili,
saj ni da bi se clovk prou z vsem hvalil
kar je cez vikend vidu in povedu,
kaj je pocenjal, na kaj vse se je palil.
moja pot se je zacela ob petih in pol
v petek zjutraj, ko sem s kolesom šou
na štacjon - uspešen jutranji lov.
v mestu sem še nadalje izgubljal sol,
ko sem na hitro pritekel do avtobusne.
tam nekaj malih zadev in hitro na pot.
prvic apstejt, prvic nekaj gricevnatih lepot
na tej ravni celini, polni hrane "okusne".
pa ko se clovek že malo razvedri,
ker koncno neki novega zagleda,
ti avtobus ob Hadsonu v Albani zdrvi.
Pa clovek malo nove kraje opazuje
in se cudi in na glas sprašuje,
kako je lahko glavno mesto taka beda?
tri ulice brez vsakega cloveka
tri stolpnice v pušcavi kakor meka
tri križišca s sammi crnimi obrazi
tri parkirišca, kjer se u lužo lahk zagazi.
pa osebni teveji na cetrtake
pa knjigarna brez najboljš zbornika stoletja
pa spet na zic prepoln dlake
skoz gozdove brez pticjega petja.
pa neka cudna ameriška naselja.
še dobro da je ob cesti prepolno dreves
še dobro da relief vrne malo veselja.
eno uro na meji vzame še detajlen pretres.
pa smo z zamudo v montrealu
in koncno proti koncni tocki.
nekje na prvem ovinku vidim v višini lucki,
ampak z visokimi bajtami se Rok ni hvalu.
kaj je zdej to, ceste samo za avtobuse
reka, na drugi strani pa neki kot fužine,
koncno nasmeh na obraz se spet vrine,
že voham v lastnih ustih hmeljne džuse.
Rok nama je dal natancna navodila,
kako se pride od postaje do pisarne,
tatjana, recimo, jo je s prve dobila,
js sm šou pa najprej do ta glavne kasarne.
Pisarna "z razgledom" je dovolila nekaj oddiha,
a smo vseeno šli raje ven posedat in se smejat
irancem, ki prodajajo ameriške zastave, in jecat
en drugmu kok ga ta in ta na tem in tem oddelku piha.
(jebiga, vsake tolk je kaka rima malo cudna,
(al pa niti ne tko mau, ampak kr pošteno,
kaj morem, "sveto je, kar je dobljeno.")
recimo, da je z njimi vaša pozornost bolj budna)
barve dreves ponoci niso lih najbolj opazne
in o njih zato nismo tolko govorili,
je blo pa .. khm, bom raj pustu te vrstice prazne.
pac obicajno veselje, kot zmiri do zdej, ko smo se dobili.
Videli res nismo dosti vec kot dva lokala,
v enem pr drugi mizi bli ozemeljski sosedi.
a je tko, da ce maš prave zemote ob sebi
ni razloga da bi se z lažnimi, kaka vez stkala.
no po dveh lokalih, smo šli še pogledat fužine,
ki so se izkazale za Rokovo domovanje.
pa morem priznat, da ni panike, da ti nasmeh zgine,
ker je u bistvu cist lušno stanovanje.
balkon okrog in okrog, kjer so zunanje stene
in okna dovolj velika za cekirat vreme.
fotelji dovolj mehki za v njih zaspat
(to je drugi dan, pridejo slikce, ne se bat).
Zjutri po okusni p'aštici s pravo otavsko zabelo
smo najeli en super avto elegantnega izgleda,
ga po pet minutah skori zgubili, ker je pac zmeda
na teh parkirišcih, kjer clovk lahko sam gleda debelo.
ampak razlog je biu le dober in tudi brez avtomobila
smo imeli v rokah dovolj substance in dela,
da bi z lahkoto preživeli tisti dan ali dva cela,
le da bi zaradi nevozece tatjane z rokom manj piva dobila :).
Gatino, je park na drugi strani reke, v bistvu v drugi državi
po njem je ceu kup hribckov, jezer, dreves, potk in cest.
Barv j'pa tok, da sva mogla res skoz Tatjani težit nej ustavi.
Vsako naslednje drevo je melo vec razlogov za slikco narest.
Barve grejo od zelene, rumene, rjavkasto sive, rdece
oranžne, sivkasto vijolcne, rjavo rdece do sivkasto rjave.
pa ce se še neki o razporeditvi barv na drevesu rece,
ena drevesa so lisasta tako kot najlepše krave
ena grejo tko, ku ognjemet, da je rdeca sam na koncu vej
ena grejo od zgori navzdol, kjer je vrh ponavad naprej.
ena ratajo res kar naenkrat mau drugacna,
ena majo kar posamezne liste z vec barvili
take smo si tudi za sabo u torbo skrili.
voda je bla pa u jezeru lih prou mlacna,
da je dala idejo, ki je ostala neizvedena
oz. caka, da bo ta zabava ponovljena.
Tatjana se je sicer izkazala za dobro voznico
a ce ji ne bi skoz težila, bi po moje bl švoh koncali.
js sm meu parkrat že skori drevo pred ocali.
rok pa je biu srecen, da smo zamudili prometno konico.
kot je tatjana opisala, jo je vcasih rdeca luc kar zmedla
ceš da jo je tolko vidla na drevju, da je ni vec locila.
a glede na to, da sva se z rokom ob semaforju drugace vedla,
ko nisva drugace kot ob drevju nc "ustause, morva slikat" tulila,
bi lahko tud sama spoznala, da to ni blo listje na drevesu.
kakrokol, se mi zdi, da se njen izgovor tokrat ni obnesu.
Slavne dvojke potem nisva ponovila, ker je bla ze tema,
ko smo nazajgrede prišli do njenega vznožja, ker smo
vec casa porabli za sprehod do kao vrha, ki ga ni blo
nikjer videt oz. je popustila naša zacetna vnema.
smo pa se ustavli na neki jasici sredi gozd'u,
ki je bla u bistvu mocvara
ob robu katere je velika skala
nudila zadost udobja, za uživat lepoto slicno pivnemu dnu.
En tak romanticen koticek, kjer se sliši le drevesni šepet.
Ce uporabim rokove prispodobe:
lih prou za prpeljat kako punco na klepet,
pa tud, ce to ne bi vodilo v razne zablode.
Zvecer smo si najdli lokal z mizo na verandi
in gledali na drugo stran ceste v nek dražji klub,
kjer so razne punce iskale svoj randi,
mi pa o njih smo meli komentarjev cel kup.
Še ena stvar zasluži zaznamek zaradi svoje frekvence,
Tatjanina vprašanja o številki štiri in razlogih njene absence.
Preden smo šli v gostilno v soboto nas je še Derek - cimr
razsvetlil o vseh mogocih stvareh, ker res zgleda, kot da ni zadeve,
o cemer nima kej za pridat, pa cetudi se zdi, da vcasih fajn zabrede
v razne neumnosti in budalarije, je še zmiri preprican, da ma prou imr.
Je zacel ful navdušen razlagat, kako on kalorije sešteva,
ces da ma vse te podatke u glavi in kako tocno ve,
kolk sme pojest, da ne bo presegel obicajno porabo dneva.
In da ma cisburger dovolj feta, ampak kaloriji pa sam dve.
In je verjetno mislu, da nas bo s tem impresioniru,
ceš da glejte kaj vse lahko delam, kok hitr racunam, a nism kul,
pa je potem mau zmeden obstal ob prašanju: a ne boš shiru,
ce boš prevec kalorij spustu vn z drekom in skoz un svoj tul?
Kako pa to racunaš? A dreke zažigaš pa meriš toploto?
Sej to je blo seveda bl za hec receno,
tko da kolkr vem, bo to še pocenlja, morda le bolj leno.
V nedeljo smo se že dopoldne premaknili,
in se šli z avtom vozit naokol.
Tatjana je mela kao razloge za nogobol,
tko da smo celo mesto najprej ene trikrat prevozili
preden smo najdli plac dovolj blizu vseh lepot.
Po prvem popoldanskem picerju je svet dobil kar drug obraz
in na lepem se je zdelo, da mu nic vec ne sfali.
Nov picer je biu že v zraku in potem bi spil še tri,
ce ne bi jaz zatajil in uporabil par nacelnih fraz,
da sem ušel skušnjavi, ki je ni utopil avtobusa ropot.
Avtobus nazaj je biu tud svojga dnarja vredn.
sm biu skor ta zadn potnik, ki so ga sprejel na krov.
K sreci sm še ujel direktn bus, ker par ur cakanja bi blo zlo bedn,
in tam ob sebi meu kitajca, ki mi je pocasi lezu v narocje, cim enkrat je zaspou
Pa sm si reku, kul. direktn bus, v njujorku bom ob šestih
pa samo eno uro bom cakal na prvi jutranji vlak.
A mi ne gre voznik dirkat ko zmešan da prispemo ko je še mrak.
Se pravi uro prej, ker kot vesel pove ni blo zamude na dolocenih mestih.
bog ga nima rad, kaj nej pa js delam tle u mestu, zdej, ko se mi u glavi iskri,
ce vsaj ne bi blo sred noci.
Potem sem le zbral tolko moci
da sem šel do tajms squera pogledat, ce je to res mesto, ki skoz živi.
pa ni blo nedzga pretiranga življenja,
nc razigranih slovencev, ki skacejo naokol
nc prijetne tekocine žuborenja
nc zbranih lepot iz bližnjih uradov in šol
nc prjatlov, nc energije, nc unih plodnih debat
kaj ostane druzga k it na dugi otok spat.
ps
u jebomast, se mi res že fajn spi
pa se mi zdi da me tud glava boli
pa itak sm rahlo prehlajen
pa tud pesmc vec nism navajen
pa kaj vem, kaj vse je še narobe
pa sori za opise morda pregrobe
za razumet vso razsežnost dogodkov
res nism vec vešc teh rimoklepnih postopkov.