Line

Line

O PRISEGI SLOVENSKIH DOMOBRANCEV

Zopet smo lahko slišali celo v parlamentu in brali v časnikih poskuse z besednim žongliranjem prikazati prisego zvestobe slovenskih domobrancev nemški vojski, SS in policiji, kot prisego zvestobe slovenskemu narodu in svobodi slovenske domovine v svobodni Evropi. Gospodje, ki to počno, prisegi nekaj besed dodajo, kakšno odvzamejo, druge pa poljubno interpretirajo in tako zvarijo "enega naših najpomembnejših dokumentov, ki dokazujejo boj slovenskega naroda za slovensko domovino kot del svobodne Evrope" iz časa, ko so slovenski narod ogrožali fašizem, nacizem in pa "krvave priprave komunistov na revolucijo z grozečo sovjetizacijo Slovenije po vojni". Domobranska prisega naj bi celo potrjevala "dva poveljujoča sistema vzporedno vojskujočih se sil, nemški in slovenski, in ju hkrati strogo ločevala med seboj", saj naj bi "vsaka od obeh vojska imela svojega poveljnika: ena Hitlerja, ena kralja Petra". Zanje je kakršna koli drugačna razlaga prisege "čisto zavajanje" in "večno podtikanje" (Jože Hubad, Večno podtikanje, Demokracija, novembra 2002).

Pa si oglejmo pobliže to prisego. Časnika Slovenec in Jutro, ki sta takrat izhajala v Ljubljani, sta objavila prisego slovenskih domobrancev dan po prisegi, 21. aprila 1944 in drugič 31. januarja 1945, v enakem besedilu. Slovenska javnost je torej mogla poznati le to besedilo, ki se glasi: "Prisegam pri Vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj". V časniku Demokracija pa moremo prebrati prisego, ki jo poskuša javnosti podtakniti Jože Hubad: "Prisegam pri vsemogočnem Bogu na slovensko zastavo in slovenski narod, da bom hraber, svojim nadrejenim zvest in poslušen, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, proti banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!" V časnikih objavljenem besedilu ni omenjena prisega "na slovensko zastavo in slovenski narod", v Hubadovi varianti je izpuščen del, ki govori o skupnem boju s "SS četami in policijo" proti " komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom" na njegovo mesto pa so vstavljene besede "na slovenskem ozemlju".

Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini: "Sem prostovoljno pristopil v Slovensko Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil. Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnosti in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen" (B. Repe, Mimo odprtih vrat, Ljubljana 1988, str. 141).

Na stadionu v Ljubljani so slovenski domobranci prisegli dvakrat: prvič na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 in drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji 30. januarja 1945. Za Hitlerjev rojstni dan 1944, ko je bila v ljubljanski Operi proslava, na katero sta prišla tudi Leon Rupnik in škof dr. Gregorij Rožman, je časnik Slovenec objavil v uvodniku med drugim: "Kot vodja evropskega protiboljševiškega tabora je danes, ko so se pod vplivom židovstva tudi zahodne bogataške sile povezale z boljševizmom, Adolf Hitler edini garant za rešitev Nemčije in Evrope, za zmago nad boljševizmom in njegovimi pomagači ter za ustvaritev nove Evrope" in dodal, da tudi Slovenci živimo v Evropi ter da se "na svojem prostoru in po svojih zmožnostih udeležujemo protikomunistične borbe v sklopu tistih evropskih sil, ki stoje danes pod vrhovnim vodstvom vodje velikonemške države Adolfa Hitlerja". Časnik Jutro je naslednjega dne imenoval Hitlerja kot "stvaritelja in voditelja Velike Nemčije in kovača nove svobodne Evrope". Izraz "svobodna Evropa" je v nacističnem izrazoslovju pomenil Evropo po Hitlerjevi meri, se pravi Evropo pod nacistično oblastjo. Hubadova trditev, da so vedeli vsi, esesovski general Rösener, slovenski narod in svet, da "Slovenska narodna vojska prisega Sloveniji v sklopu Evrope, povsem drugačne, kot jo je načrtoval Hitler" je pač navadno slepomišenje. Slovenski politiki, ki so se tedaj sukali v krogih jugoslovanske kraljeve vlade v londonski emigraciji so Ljubljano ogorčeno spraševali: "Zakaj prisegate zvestobo lastnemu krvniku?" (dr. Alojzij Kuhar). Minister Snoj, prav tako član londonske kraljeve vlade, je istega leta izjavil, da je "baš prisega, da se bodo domobranci borili skupno z okupatorskimi silami proti svojim lastnim ljudem, proti NOV" nanj vplivala, da se je odločil pridružiti se osvobodilnemu gibanju, "ki ga vodi narod v domovini". Tudi član vlade Izidor Cankar je 19. avgusta 1944 v pismu spraševal škofa dr. Gregorija Rožmana: "kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in uniči krščansko kulturo?" (Izidor Cankar, Londonski dnevnik 1944-45, Ljubljana 1985). Koliko pa je leta 1944 bilo tiste slovenske domovine v "svobodni Evropi", za katero so domobranci prisegali zvesto opravljati svoje dolžnosti? Hitlerjev Reich si je prisvojil Gorenjsko z deli Koroške in Štajersko z delom Dolenjske, Hortyjeva Madžarska si je prisvojila Prekmurje, Italijanski fašisti pa so anektirali k svojemu kraljestvu Ljubljansko pokrajino. Le lahkoverneži so morda upali, da se bodo okupatorji kdaj odpovedali prisvojenim delom Slovenije in dopustili Slovencem samostojno življenje "v svobodni Evropi". Nemškemu okupatorju prav gotovo ni bilo nič za svobodo slovenskega naroda in slovensko domovino, kaj šele, da bi komu dopustil boj zanju. Njemu je šlo le za to, da si osvojeni del Slovenije popolnoma podredi, iztrebi Slovence, uniči na njem vse, kar je bilo slovensko in kar je motilo dosego njegovih vojnih ciljev. Povezovanje medvojnega pojma "svobodne Evrope" s današnjim pojmom svobodne in združene Evrope je navadno klobuštranje.

Vsebino domobranske prisege se mora pogledati tudi v povezavi s položajem slovenskega domobranstva v okviru nemških okupacijskih sil in s samim obredom prisege. Višji skupinski vodja SS in policije general Erwin Rösener je v svojem nagovoru pred prisego slovenskih domobrancev 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu izrecno poudaril: "Dne 24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev Slovenskega domobranstva"... "Iz onih majhnih kardel takoimenovanih belogardističnih legionarjev je na moj ukaz zrastlo Slovensko domobranstvo"... "S pomočjo Velikonemškega Rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili"... "Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo"... "Dal sem vam ime 'Slovensko domobranstvo'. To ime vas obvezuje, da branite svojo domovino pred banditi in njihovimi pomagači"... "Sprejemam vas tedaj v borbeno skupnost svojih vojakov in vas, tovariši iz Slovenskega domobranstva prisrčno pozdravljam"...(Slovenec 21. aprila 1944). Na prisegi istega dne v Novem mestu je tamkajšnji domobranski poveljnik major Ferenčak govoril: "Pri vsemogočnem Bogu bomo prisegli"... "Ponovili bomo svojo odločitev, da se hočemo proti komunizmu boriti skupno z nemško oboroženo silo, ker se dobro zavedamo, da smo sami od sebe nemočni in da dolgujemo nemški vojski in njenemu voditelju hvaležnost, ker nam pomaga uničevati največjega sovražnika našega naroda: razdiralni komunizem" (Slovenec 26. aprila 1944). Na protikomunističnem zborovanju na Borovnici 14. maja 1944 je Franc Žužek, predsednik delavske protikomunistične akcije, dejal: "In naj samo reče kdor koli hoče: to je gotovo, da je Nemčija domobranstvo dovolila, ga opremila, oborožila in usposobila, da operacijsko povezano ofenzivno nastopa zoper partizane, ki jim bije pri nas in tudi drugod zadnja ura" (Slovenec 16. maja 1944). Stanko Kociper je na protikomunističnem zborovanju 18. maja 1944 na Ježici govoril: "Slovenska mladina je spoznala, da je edinole nemški vojak tisti, ki se bori proti boljševizmu in komunizmu. Zato nas tudi ni prav nič sram povedati, da stojimo z navdušenjem ob tem vojaku in se z njim skupno borimo proti najhujšemu našemu sovražniku, komunizmu" (Jutro 21. maja 1944). "Ob podpori in vodstvu najboljšega vojaka na svetu, ob strani nemškega vojaka so naši možje in fantje postali pravi vojaki, ki se danes kot pravi evropski bojevniki bojujejo ramo ob rami z nemškim vojakom proti boljševiški zverini" je 29. maja 1944 dejal Rupnik na protikomunističnem zborovanju na Grosupljem (Jutro 31. maja 1944), na enakem zborovanju v Polhovem Gradcu pa 5. junija še: "V trdnem zaupanju v pravičnost vodje Evropo uravnajočega nemškega naroda moramo mirno in z vso zagrizenostjo voditi borbo proti židovski svetovni nadoblasti služečim Stalinovim in Titovim tolovajem in njihovim pomagačem, to je angloameriškim gangsterjem" (Jutro 6. junija 1944). Navedimo še besede, ki jih je Ljenko Urbančič povedal na ljubljanskem radiu: "Vsi tisti anglofili - ta beseda je prav za prav napačna, zakaj niso anglofili, temveč zmešanci - pa si morajo zapomniti, da bi bila vsa naša protikomunistična borba zaman, če bi naredili tako usodno napako in smatrali današnje anglo-amerikanske invazijske čete za kaj drugega, kakor za židovsko-komunistično orodje" (Jutro 29. junija 1944).

V pismu 1. februarja 1944 šefu glavnega urada SS sodišču v Brethauptu je višji skupinski vodja SS in policije v 18. vojnem okrožju generallajtnant Rösener pisal: "Slovensko domobranstvo je deželna formacija, kar pomeni iz Slovencev na italijanskem bojnem območju vzpostavljena enota, ki mora izvajati čisto policijske naloge. Slovensko domobranstvo smo ustanovili na osnovi odredbe vrhovnega komisarja v operacijski coni Jadransko primorje. Te enote so plačane iz sredstev vrhovnega komisarja oz. naravnost iz italijanskih državnih sredstev. Vrhovni šef tega Slovenskega domobranstva je vsakokratni višji vodja SS in policije". Rösenerju, ki je bil tudi nemški svetovalec v Ljubljanski pokrajini, se pravi odgovoren politični upravno tehnični funkcionar, je bila poleg slovenskega domobranstva podrejena tudi Gorenjska samozaščita in jeseni 1943 ustanovljeni Policijski zbor v Ljubljani, Slovenski varnostni zbor pa višjemu vodji SS in policije v operacijski coni Jadransko primorje Odilu Globocniku (T. Ferenc, Podrejeni sodstvu SS, Svobnodna misel 12. novembra 1999). Vrhovni poveljnik SS in policije pa je bil Reichsführer Heinrich Himmler. Ta je slovensko domobranstvo podredil tudi sodno SS in policiji. O kaki samostojnosti slovenskega domobranstva, ne o "dveh poveljujočih sistemih vzporedno vojskujočih se sil, nemških in slovenskih", ki sta strogo ločena", ni mogoče govoriti in torej tudi ne o njegovem boju za slovensko domovino, katere večji del si je nemški okupator že ob začetku okupacije prisvojil in na njem uresničeval Hitlerjevo povelje o uničenju Slovenstva in o popolnem ponemčenju. Slovensko domobranstvo je vse do zadnjega tedna vojne ostalo pod Rösenerjevim poveljstvom. Celo do ure nemške kapitulacije se je s SS enotami bilo na okopih okoli Ljubljane.

O vsebini prisege slovenskega domobranstva marsikaj pove tudi sam prisežni obred. Na Hitlerjev rojstni dan zjutraj so v prisotnosti generala Rösenerja in Leona Rupnika "kot viden dokaz naklonjenosti in državniške velikopoteznosti odločilnih oblasti velikonemškega Reicha" na balkonu vladne palače razvili nemško in slovensko narodno zastavo, "oznanjajoč nastop nove dobe in dajajoč obeležje prazniku Velike Nemčije". Rösener je v svojem nagovoru demagoško zatrdil, da skupen dvig zastav "simbolizira trajno složnost obeh narodov". Drugi del slovesnosti je bil na stadionom za Bežigradom, ki so ga okrasili s nemškimi in slovenskimi zastavami. Na terasi paviljona, okrašenem z domobranskim emblemom, so postavili oltar. Pred paviljonom so visele nemška vojaška, državna zastava in zastava SS enot ter slovenska narodna zastava, pred njimi pa so postavili dva tanka, orožje ter vojaške bobne. Na igrišču stadiona so se razporedili v obliki podkve domobranski ranjenci, pripadniki ljubljanskega policijskega zbora, domobranci, godba in velika skupina domobranskih oficirjev. Škof dr. Rožman je bral mašo. Po maši so prikorakale na stadion še dve nemški častni četi: oddelka oborožene SS in policijskega polka SS, prišli so še nemški častniki in zastopniki nacistične stranke, nemški generalni konzul Müller, hrvaški konzul Salih Baljić, ortsgruppenführer Grubitz, nazadnje pa še prezident Rupnik, SS Standartenführer Schimmelpfenig, podpolkovnik Balke kot zvezni oficir in general Rösener. K medsebojnem pozdravljanju teh velikašev sta pristopila še škof dr. Rožman in domobranski poveljnik podpolkovnik Krener. Nato je Rösener v spremstvu Rupnika, podpolkovnika Krenerja in drugih častnikov z hitlerjevskim pozdravom obšel postrojene enote in jih potem pozdravil s Heil Kameraden! Nato je Krener v nemščini in slovenščini pozval navzoče z besedami: "Spomnimo se svojih v skupnem boju padlih nemških in slovenskih tovarišev!" nemški vojak pa je opozoril "na pomen in svetost prisege". Njegove besede je v slovenščini ponovil domobranec, nakar je slovenske domobrance nagovoril Rösener. Njegov nagovor je domobranski poveljnik Krener ponovil v slovenskem prevodu. Nekaj besed iz Rösenerjevega nagovora smo že navedli. Govoril je še o zvestobi: "Zvestoba je prvo, kar vam dajem na pot"... "Ljudje, narodi in države, ki prelomijo zvestobo, so izdajalci in so brez časti. Čast pa je najvišje, kar more imeti človek in vojak. Vojak lahko izgubi vse; enega pa ne sme izgubiti nikdar: svoje časti, svoje zvestobe. Bodite disciplinirani! Tudi takrat, kadar ne razumete, kaj vaše vodstvo namerava z danimi povelji. Disciplina je pokorščina. Kdor ni discipliniran, kdor ni pokoren, tudi ne more biti zvest. Zakaj le oni je zvest, ki je pokoren in discipliniran"... "Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo. Nastopili ste prisego, da se boste borili za svojo domovino, za izgubljeno kri, da se bomo tako nekoč mogli svobodni ter v miru in redu lotiti mirnega dela za obnovo Evrope"... "Kdor misli, da svoji prisegi ne bo mogel slediti, mu dajem priložnost, da odide, ne da bi mu to kdo zameril. Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka". Pozval je vse, ki so tedaj še stali ob strani, naj se vključijo v slovensko domobranstvo in se z njim borijo za "svobodo svojega naroda proti banditom, proti komunistom in njihovim pomagačem". O potrebi boja za slovensko domovino je govoril tisti nemški oblastnik, ki je do tedaj podpisal odločbe o ustrelitvi 1278 slovenskih talcev. "So ljudje", je Rösener nadaljeval, "ki so nekoč prisegli osebnosti, katerih danes ni več, ali pa so svojo domovino v nesreči zapustili in izdali" in pri tem gotovo mislil na kralja Petra II. in druge jugoslovanske veljake. "Kdor hoče prisego tem izdajalcem še naprej držati, izdaja svoj narod, svojo domovino, svojo družino in se sam izloča iz narodne skupnosti". Te Rösenerjeve besede so v opreki s Hubadovo trditvijo, da so bili slovenski domobranci, zlasti njihovi častniki, še vedno s prisego zavezani kralju Petru.

Po Rösenerjevemu nagovoru je godba zaigrala "predmolitev" in "molitev", ki so jo domobranci poslušali razoglavi in v pozoru. Na sredo postrojenih enot so se nato postavile štiri skupine; v vsaki so se postavili nasproti nemškemu častniku, podčastniku in vojaku domobranski častnik, podčastnik in vojak. Besedilo zaprisege je nemški vojak prebral v nemščini, nakar so nemški vojaki izprožili meč, domobranci pa so na povelje nanj položili levice, dvignili desnice s tremi izproženimi prsti in za Krenerjem ponovili besedilo zaprisege v slovenščini. Z dvignjeno desnico so besedilo zaprisege ponavljali tudi vsi domobranci na stadionu. Po zaprisegi je Rösener v spremstvu Rupnika, Krenerja in nemških častnikov razdelil domobranskim ranjencem znake "v priznanje za njihovo žrtev". Godba je nato zaigrala nemški himni in Naprej, zastave, slave! Z raportom Rösenerju je bila slovesnost na stadionu končana. Po zaprisegi so slovenski domobranci skupaj z oddelkom nemške vojske, štirimi četami ljubljanskega policijskega zbora in četo oborožene SS defilirali po današnji Slovenski cesti, kjer sta jim pred uršulinsko cerkvijo odzdravljala Rösener in Rupnik, vsak s spremstvom visokih častnikov.

Z enakim obredom so isti dan zaprisegli slovenski domobranci tudi v Novem mestu in na Vrhniki, kjer so bili pri prisegi navzoči tudi svojci padlih domobrancev, ki so se med prisego oprijeli topa... Po manjših krajih, tako v Velikih Laščah, Ribnici, Kostanjevici, Šentjerneju in Tržišču, so prisegali kasneje. Povsod so prisegali na nemški meč, "kot so z mečem prisegali križarji". Dodajmo, da so slovenski domobranci pri prisegi na vsemogočnega Boga mislili na krščanskega boga, Rösener in njegova častniki in vojaki pa na germansko božanstvo Julla, o katerem so nacisti šteli, da jim narekuje boj za oblikovanje čiste germanske rase. Zaradi vere v Julla in tudi siceršnjega odpora do krščanstva, "azijskega nauka" kot so mu rekli nacisti, so Rösener, njegovi vojaki in nacistični veljaki obakrat prišli na stadion šele po opravljeni katoliški maši.

Jenjajoči se moči nemškega orožja na svetovnih bojiščih je bilo slovensko domobranstvo v spopadih s slovensko narodnoosvobodilno vojsko dobrodošla pomoč, ki jo je hotel okupator moralno podkrepiti z njegovo navidezno samostojnostjo, s slovenskimi častniki, s slovenskim poveljevanjem in s pravico do narodne zastave in himne ter zlasti z poudarjanjem, da se slovenski domobranci, ko se bore s "komunističnimi bandami" in njihovimi zavezniki, se pravi zoper antihitlerjevsko koalicijo, bojujejo za svojo slovensko domovino in njeno mesto v novi, svobodni ter "čisti" Evropi. Prisega slovenskih domobrancev je logična le v tej luči. Nekateri iz političnih vrst, na katerih je baziralo slovensko domobranstvo, so svoje nasprotovanje Osvobodilni fronti slovenskega naroda, ki naj bi bila po njihovem le plašč slovenskega komunizma, krepili z ideološkimi sredstvi,tako je npr. dr. L. Puš, visoki funkcionar v Rupnikovi upravi Ljubljanske pokrajine, oznanjeval: "Komunistično gibanje ni nikaka zgolj politična akcija, ampak je pristni satanizem, je boj zlega proti dobremu, boj hudiča proti Bogu, boj mednarodnega zločinstva proti nacionalnim vrednotam. Tu ni ne usmiljenja, ne sprave. Kdor govori drugače, je neposredno ali posredno v satanovi službi. Mi se borimo za zmago svetlobe nad temo, za kraljestvo duha nad golo materijo, za gospodovanje Božjega duha nad satanom. V tej borbi ne bomo podlegli, ker je sveta in pravična in je Bog z nami". ... "Kdor ni z nami, je s komunisti. Tretje poti ni".

Obred prisege tistih domobrancev, ki so v vrste slovenskega domobranstva vstopili po prvi prisegi, je bil 30. januarja 1945, dobrega pol leta po prihodu prve zavezniške vojaške misije v Glavni štab NOV in POS in tri mesece po sporazumu Tito - Šubašič o oblikovanju enotne jugoslovanske vlade ter kraljevega namestništva, ter dobre tri mesece pred nemško kapitulacijo, enak tistemu iz 20. aprila 1943. Tokrat je bral mašo višji domobranski kurat stotnik Lenček, govorila pa sta Rösener in prezident in generalni inšpektor Slovenskega domobranstva general Leon Rupnik. General oborožene SS in policije Rösener je v glavnem ponovil svoj govor ob prvi prisegi. "Na tem mestu", je dejal, "vas je danes vaš duhovnik pripravil na prisego. Notranje okrepljeni, čistih src in polni zaupanja ste nastopili, da kot mladi vojaki prisežete na meč. V najtežji uri domovine in Evrope ste pripravljeni vstopiti v vrste tistih, ki hočejo skupaj z nemško vojsko, vojaško SS in policijo braniti meje vaše domovine pred razdiralno silo boljševizma. Odkar so na svetu vojaki, so prisegali na najvišje, na domovino." ... Obsodil je tiste, ki so prelomili svojo prisego in ki "v zajednici častnih in zvestih vojakov nimajo ničesar več opraviti" ter pozval vse, ki so še stali ob strani, "da se pridružijo in borijo za svobodo naroda proti tolovajem, proti komunizmu in njegovim zaveznikom. "Pravica nositi orožje je že od nekdaj čast svobodnega moža. Uporabljajte ga brezobzirno proti tolovajem!" O tem, komu so slovenski domobranci prisegali, so zlasti pričevalne tele Rösenerjeve besede: "Vaša prisega, ki jo polagate tudi na Vodjo velike nemške države, zahteva od vas, da ostanete zvesti tudi njemu. V sili in nevarnosti se morete nanj in na njegove može zanesti. Bodite mu zvesti!" (Jutro 31. januarja 1945).

Po prisegi slovenskih domobrancev na nemški meč, je Rösener prebral svoje izredno povelje Slovenskemu domobranstvu, s katerim je povišal poveljnika slovenskega domobranstva podpolkovnika Franca Krenerja v polkovnika, stotnika Vuka Rupnika v majorja, 44 častnikov v višje čine, 3 podnarednike v narednike, 50 kaplarjev v podnarednike in 70 domobrancev v kaplarje. Rösener je povišanim častnikom osebno razdelil listine o povišanjih. Razdelil je tudi več odlikovanj (Vuk Rupnik in Drago Furlan sta prejela železni križec II. razreda) in ranjeniške značke.

Tudi gornje Rösenerjevo povelje o povišanju poveljujočih v slovenskem domobranstvu jasno pove, da o ločenosti "dveh poveljujočih sistemov vzporedno vojskujočih se sil" ni mogoče govoriti.

Leon Rupnik je na lastna govorniška vprašanja, zakaj hočejo sovražniki uničiti slovenski narod in domovino ter "končno vso Evropo", kdo so ti sovražniki in kdo se zoperstavlja njihovim namenom, odgovarjal:slovenski narod in njegovo domovino ter Evropo hoče uničiti židovski narod, "ki ga vodi sam satan", zato, da bi postavil "zlato kot edinega boga na svetovni prestol", sovražniki pa da so vsi tisti, ki si utvarjajo, da bo žid z njimi delil svoje gospostvo in plen, so tisti, ki so se židom pustili nalagati, opehariti, kupiti in prisiliti v topovsko krmo in so v varljivem upanju na lažni raj postali orodje židovskih gospodarjev: morilci, roparji, požigalci in grabežljive, krvoločne zveri; sovražniki so torej boljševiki in bogataški gangsterji z zahoda ter seveda tudi "izmečki našega lastnega slovenskega naroda", narodni izdajalci in bogatajci, katerih zločine domobranci poznajo. "Če bi nemški vojak in vi hrabri moji slovenski domobranci, tem židovskim najemnikom pustili uspevati, bi že pomorili vse poštene, dostojno misleče, verne, narodu in domovini zveste slovenske rojake skupaj z njihovimi otroki, ali pa bi jih prisilili v topovsko krmo in delovne sužnje, njihovo premoženje oropali, domove, vasi, mesta požgali in razdejali narodno grudo in njene zaklade pa zatržili židom". Na tretje vprašanje pa je povedal, da se tem sovražnikom zoperstavljajo tisti ljudje "in narodi, ki še verujejo v vsemogočnega Boga, ki se zavedajo svojega naroda in nalog, ki mu jih je previdnost naložila" ... "To so narodi Evrope, naše širše domovine, v kateri sredi je največji, nemški narod vzel nase boj proti židovskim kvarilcem sveta" ... "V vrstah borcev za boljši svet se bori - ramo ob rami z nemškim vojakom - tudi naše hrabro in udarno Slovensko domobranstvo, v katero ste bili sedaj sprejeti kot polnoveljavni, disciplinirani in častiti vojaki, da bi svojo dolžnost do Boga, naroda in domovine popolnoma in čisto izpolnili" ... Po Rupnikovem govoru je Rösener pozval vse navzoče naj z vzklikom počastijo vodjo velike Nemčije.

Po prisegi na stadionu so domobranske in nemške enote s stadiona odkorakale v mesto in defilirale po današnji Slovenski cesti. Enote, ki so opravile obred prisege, so korakale pod poveljstvom esesovskega majorja Dahma. Pred uršulinsko cerkvijo so jih s posebnega odra pozdravili Rösener, Rupnik in med njima stoječi škof dr. Rožman, ki je tako javno pokazal, da soglaša z Rösenerjevo politiko in njegovim slovenskim domobranstvom.

Janez Kos

Line

ZZB NOB Slovenije, Zemljemerska 12, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.: 01/434-44-45, fax: 01/434-41-17 e-mail: zzb-nob@zzb-nob.si, internet: http://www.zzb-nob.si
Copyright ZZB NOB 1999-2003