Razstava - Stane Kočar, Svetloba, sol in voda

Stane Kočar
Svetloba, sol in voda
(Fotografske tehnike iz pionirskih dni fotografije)

Otvoritev razstave bo v četrtek, 13. septembra 2007, ob 19.00 uri v Sončni dvorani, Ulica Giordana Bruna 6 v Izoli. Organizator razstave je JSKD, Območna izpostava Izola.

Razstava bo odprta tri tedne - vsak ponedeljek, sredo in petek od 17.00 do 19.00 ure.

Svetloba, sol in voda
(Fotografske tehnike iz pionirskih dni fotografije)

Naslov razstave ponazarja tri osnovne elemente, ki so potrebni za zapis in izdelavo fotografije že vse od pionirskih časov dalje. Svetloba je neobhodna energija, ki omogoča zapis fotografske slike, na svetlobo občutljive soli so medij (sprejemnik) za zapis, voda pa nastopa kot osnovni medij za razvijanje tega zapisa.

V času, ko na vseh področjih prevladuje digitalizacija, naj bi razstava gledalcu približala nekaj pionirskih postopkov izdelave fotografij. Izbrani so z namenom, da kar najbolje pokažejo izrazno moč posamezne fotografije. Nekateri so bolj primerni za trde, realne motive, drugi pa bolj za mehke, sanjske podobe. Fotografu hkrati nudijo novo dimenzijo kreativnosti pri njegovem delu.

Ti postopki danes nosijo nazive >zgodovinski<, >alternativni<, >ne-srebrni<, >nekonvencionalni< ali celo >zastareli<. Vsi temeljijo na ročnih tehnikah, saj dokončno pripravljenih materialov ni mogoče kupiti in je za njihovo uporabo potrebno osvojiti več ali manj rokodelskih spretnosti. Nekateri postopki so precej dolgotrajni, drugi ne.

Prikazane postopke glede na uporabljeno svetlobno občutljivo sol ločimo na srebrove, železove ali kromove. Na srebrovih soleh temeljijo (v oklepaju je pripisan avtor in letnica iznajdbe): solni postopek (Talbot, 1834), albumin (Evrard, 1850) in kolodijski postopek (Simpson, 1865) .
Najbolj uporabljani fotografski postopki, ki uporabljajo železove soli, so: cianotipija (Herschel, 1842), kalitipija (Hunt, Nicol, 1844, 1889), platinotipija (Willis, 1873), VanDyke rjavi postopek (Arndt&Troost, 1889), paladiotipija (Willis, 1916), argirotipija (Ware, 1991) ...
Glavni fotografski postopki, temelječi na kromovih soleh, pa so: gum bikromatni postopek (Poiteivin, 1855), karbon (Poiteivin, 1855), oljeni print (Rawlins, 1904) ...
Seveda je različnih postopkov še veliko več, nekateri med njimi so res eksotični in se danes ne uporabljajo.

Skupna značilnost vseh soli je njihova majhna občutljivost na svetlobo (tudi do več tisočkrat manjša od modernih srebroželatinskih materialov). Zato so potrebni dolgi časi osvetlitve, kar zahteva kontaktni postopek in s tem tudi negative v velikosti končne kopije. Do le-tega pa lahko pridemo analogno (z velikoformatno kamero ali analogno povečavo negativov) ali z uporabo t.i. hibridnih postopkov, kjer negativ ustrezne velikosti izdelamo z uporabo moderne digitalne tehnologije. Že vnaprej moramo vedeti, za kateri postopek ga bomo uporabili, ker moramo temu ustrezno prilagoditi kontrast negativa.

Proces izdelave fotografije je pri vseh postopkih precej podoben. Najprej je treba pripraviti svetlobno občutljivo emulzijo, ki jo ročno nanesemo na osnovo - podlago: običajno je to kvaliteten papir, lahko pa uporabimo tudi tkanino, steklo, les, kovino itd. Sledi kontaktno osvetljevanje (kopiranje) z UV svetlobo (najcenejši vir je sonce, lahko pa uporabimo tudi druge vire UV žarkov). Sledi še mokri del postopka: razvijanje, ki se razlikuje od postopka do postopka, izpiranje in sušenje.

Za vse postopke je značilno, da so jih bolj ali manj intenzivno uporabljali ob času njihove iznajdbe, potem je njihova raba počasi zamrla. Njihova popularnost pa spet narašča v zadnjih letih, ko je bilo odkritih še nekaj novih variant. Velikokrat fotografi uporabljajo te postopke za kopiranje negativov, osvetljenih z enostavnimi kamerami (luknjičarkami, Zero-image, Diana, Holga .).

Delo s temi postopki je posebna dogodivščina - povratek k začetkom fotografije. Kot da bi se srečali s Talbotom, Niepcejem, Daguerrom, Herschlom, Puharjem .... in vsemi tistimi, brez katerih entuziazma ne bi bilo tako čudovitega izraznega medija kot je fotografija.