VAS USTJE S SPOMINI NA 8. AVGUST 1942
Med drugo svtovno vojno, v soboto, 8. avgusta 1942, se je takratna italijanska vojska znesla nad vasjo. Ustje skupaj z zaselkom Uhanje je bilo do tal požgano. Umrlo je osem ljudi. Vojni dogodki so usodno zaznamovali vas, zato je prav, da jih ohranimo v zgodovinskem spominu.
Obkroženi s smrtjo so se v dimu in ognju tistega dne naši predniki zaobljubili, da bodo v primeru preživetja 8. avgust praznovali kot zaobljubljen praznik vasi. Njihova pričevanja so opozorilo, naj se takšen dan nikoli in nikjer več ne ponovi.
Tragedija na Ustju je bila tako velika, da je priznanega slovenskega pisatelja Danila Lokarja, rojaka iz Ajdovščine, navdihnila, da je v noveli Sodni dan na vasi umetniško prepričljivo opisal grozljivo dogajanje tistega dne.
KAJ SE JE DOGAJALO NA USTJU 8. AVGUSTA 1942?
Ozadje tragičnega dogodka ni bilo nikoli povsem razjasnjeno.
Na podlagi dostopnih zgodovinskih virov, raznih zapisov ter pričevanj preživelih je možno do določene mere osvetliti vzroke tragedije. 

V tistem času se v Ajdovščini nahajale naslednje italijanske policijske in vojaške enote:
  • Policijska enota (Carabinieri) pod poveljstvom maršala Maroneja (Maresciallo dei RR. CC. Marone Ciro). Njegov nadrejeni je bil podporočnik Giovanni Fanelli, poveljnik ajdovskega karabinjerskega okrožja (tenenze).
  • 9. bataljon italijanske vojske "Val Cismon" v sestavi 3. alpske divizije "Julija", ki je bila po umiku iz Grčije in pred odhodom na vzhodno fronto na odmoru v Ajdovščini in okolici.
  • Enota "črnih srajc" (Milizia volontaria di sicurezza nazionale), ki ji je poveljeval Ugo Pilato.
Po pričevanjih je karabinjerski maršalo Marone veljal za častnega človeka, ki je rad poudarjal pomen italijanske kulture in je v tem smislu neusmiljeno preganjal tudi svoje sonarodnjake, predvsem pripadnike vojaških enot, ki so na različne načine nadlegovali okoliško prebivalstvo.

Na sliki: Sobota, 8. avgust 1942. Ustje gori. Fotografijo zgoraj naj bi posnel italijanski oficir. Fotografija spodaj neznanega avtorja, najdena v Idriji.
Večkratni incidenti, ki jih je povzročalo italijansko vojaštvo, so se dogajali tudi v gostilni Ladislava Stibilja na Ustju.
Izpričana sta predvsem dva:

V soboto, 1. avgusta 1942 je v gostilno prišla večja skupina vojakov - alpinov. Po dolgotrajnem popivanju so začeli razgrajati, nazadnje pa so vdrli v klet in gostilničarju pokradli pršut. Gostilničar je seveda dejanje prijavil na karabinjerski postaji v Ajdovščini.

Na sliki: Požgano Ustje. Fotografija je bila posneta z vrha hriba - od sv. Janeza
Verjetno je bil za vas usodnejši naslednji incident, ki se je zgodil v petek, 7. avgusta, 1942, ko je prišlo v omenjeno gostilno pet vojakov alpinov, ki so ves popoldan popivali in balinali, čemur je spet sledilo razgrajanje.
Viri navajajo, da je istega večera v ajdovskem kinu k maršalu Maroneju pristopil karabinjer (najverjetneje podporočnik Fanelli) in mu nekaj šepnil na uho, nakar sta oba kino zapustila.

Na sliki: Pogled na krizišče "pri banderi" in okoliške požgane hiše. Fotografija je bila najverjetneje posneta iz zvonika župnijske cerkve.
V operativnem vojaškem dnevniku polka je navedeno, da so 7. avgusta 1942 zvečer maršala Maroneja in podporočnika Fanellija na Ustje spremljale tri vojaške osebe:
  • poročnik (tenente) Giuseppe Mosetti, najverjetneje poveljnik 265. čete alpinov,
  • podporočnik (sottotenete) Augusto Malaguti in
  • podporočnik (sottotenente) Riego Agacci.

Na sliki: Stibiljeva domačija. Pred to hišo so privlekli ubitega maršala.
V noči iz 7. na 8. avgust 1942 je bil na Ustju karabinjerski maršalo Marone ustreljen. Natančnen kraj uboja ni znan, po najdenih sledovih krvi je bilo možno sklepati, da je bil ubit že pred vasjo, takoj po prehodu čez potok, ali za hišo Franca Čermelja (Amerikancovo).
Različni viri navajajo, da so Maroneja na Ustje zvabili pod pretvezo, da so v vasi uporniki (partizani), vendar ta teza glede na to, da sta v vas odšla dva policijska in trije razmeroma visoki vojaški častniki brez vojaškega spremstva, ni verjetna. Verjetneje je, da so se v vas podali po ponovni prijavi incidenta v Stibiljevi gostilni, da bi na delu ujeli "nekulturne" vojake.
Na sliki: Pogled iz zvonika župnijske cerkve proti vrhu vasi.  V ospredju ruševine Hribarjeve domačije.
Vsekakor je bil Marone žrtev spora ali celo zarote svojih. Umor pa so kasneje naprtili vaščanom oz. "upornikom".    
Njegovo truplo so odvlekli pred hišna vrata vdove Marije Stibiljeve (Malnerčne). Z razbijanjem po vratih so zbudili domačine, češ da je bil iz hiše ustreljen maršalo. Umora so obdolžili gospodarjeva brata Milana in Antona Stibilja, ki sta spala na seniku. Aretirali so ju in ju skupaj z mrtvim maršalom, ki so ga naložili na voz Franceta Čermelja (Amerikancovega), še ponoči odpeljali v Ajdovščino.
Na sliki: Pogled iz župnišča proti spodnjemu delu vasi (desno hiše "pod kostanji").
Zjutraj 8. avgusta je bilo Ustje obkoljeno, vas je bila popolnoma blokirana. Italijanski vojaki so ljudi izgnali iz hiš in jih nagnali na trg pred cerkvijo. Grozili so, da bodo vse moške postrelili. Pod pretvezo, da iščejo orožje, so izvajali hišne preiskave, pri tem pa kradli vse, kar jim je prišlo pod roke.
V hiši Antona Vrtovca so našli staro železje iz prve vojne. Aretirali so njega in njegovega nečaka Maksa Kanteta. Že med preiskavami pa je bil na neznanem kraju ubit tudi Metod Štrancar.
Fotografija objavljena v Primorskem dnevniku, 10.5.1952 - Podnapis:
"Pričele so se aretacije, da bi fašisti zakrili svoj zločin"
Proti poldnevu so iz ajdovskih zaporov na Ustje pripeljali ponoči odpeljana brata Stibilj in še tri ljudi iz sosednje vasi Slap: brata Avgusta in Evstahija Podgornika in Ivana Uršiča. Vseh sedem ujetih so odpeljali v klanec pod vasjo, kjer so bili na kraju, kjer danes stoji spomenik, ubiti.
Vojaki so z zažigalnimi bombami in ognjemetalci požgali vso vas, to je okrog 80 domačij na Ustju in 7 v bližnjem zaselku Uhanje. Nepoškodovane so ostale le cerkev, šola, župnišče in nekaj hiš.
Vaščani so bili prepričani, da jih je pred najhujšim rešilo posredovanje takratnega ajdovskega župana Rizzata.
V koloni so jih popoldan odgnali v Ajdovščino in jih zaprli v tamkajšnjo šolo. Naslednji dan so ženske in otroke izpustili, moške pa odpeljali v goriške zapore, kjer so v negotovosti preživeli štirideset dni.
Osem ubitih na Ustju so odpeljali v Gorico in jih na tamkajšnjem pokopališču pokopali v skupen neoznačen grob.
Fotografija objavljena v Primorskem dnevniku, 10.5.1952 - Podnapis:
"Fašist pretepa nedolžnega Stibilja"
Tulec italianske vojaške puške "Carcano" z oznako izdelave 936 najden na kraju poboja mnogo let pozneje.
Dokumenti:
 		Opombe:
Izpis iz mrliške knjige Ustje za 8. avgust 1942 V mrliški knjigi je za dan 8. avgust 1942 pod zaporedno št. 4 vpisan maršalo Marone.
V rubriki "Bolezen ali vzrok smrti" je zapisano: "Ustreljen s strelnim orožjem pri hiši Via N. Sauro 17 (stara št. 38)" .
V rubriki "Previden ali ne" je zapisano "Ne".
Pod zaporedno št. 5 do 12 je vpisanih ostalih osem žrtev.
V Rubriki "Bolezen ali vzrok smrti" je zapisano: "Vseh osem žrtev (pet z Ustja in trije s Slapa, ki so bili pripeljani sem, da bi jih usmrtili) je bilo ustreljenih z mitraljezom, razdeljenih v tri skupine, na klancu pod vasjo, ki se spušča proti Uhanjam, ob ___ uri, v soboto 8. avgusta."
V rubriki "Previden ali ne" je zapisano "Nihče ni imel možnosti prejeti svetih zakramentov".
V rubriki "Pokopališče" je zapisano "Zvečer ob Avemariji je bilo osem trupel položenih na tovornjak in odpeljanih v Ajdovščino ......."
Za Štrancar Metoda je dopisano: "Kot oče (ital.) borcev je bil pokopan v Ajdovščini".
Obvestilo o smrti maršala Maroneja
(Sedež vojaškega poveljstva - Urad voj. kaplana Ajdovščina) 		Prevod:
Ajdovščina, 12. avgusta 1942, leto XX.

Sedež vojaškega poveljstva
Urad vojaškega kaplana Ajdovščina
pošilja
Župnijskemu uradu Ajdovščina

Predmet: Obvestilo o smrti

Župnijskemu uradu se daje v vednost, da je leta 1942, dne 8. avgusta, umrl v občini Ajdovščina, v kraju Ustje, maršalo RR. CC. Marone Cir, sin pok. Antonia in pok. PICARIELLO Terese, rojen v Capriglilii Erpini, 23. novembra 1895, za posledicami spopada.
Prosimo zagotovilo, da je bil izvršen vpis v mrliško knjigo.
Vojaški kaplan (Don Riccardo Pradella) 
Podporočnik Riego Agacci (Il Piccolo di Trieste, 29.1.1943) Vest o smrti podporočnika Riega Agaccija na ruski fronti v tržaskem časopisu "Il Piccolo di Trieste, 29. januarja 1943".

Iz članka je mogoče sklepati, da je divizija Julia neposredno po dogodkih na Ustju (14. avgusta 1942) že prišla na rusko fronto.

Prevod:
Podporočnik Alpinov Riego Agacci
V vrsto herojev, ki so za veličino svoje domovine dali največjo žrtev svojega življenja, ima naše mesto zdaj čast postaviti še enega: podporočnika Riega Agaccija, ki je umrl 7. decembra (1942 opomba avtor) na ruski fronti.
Za predstavitev Riega Agaccija je dovolj poudariti, da se je v Rusiji v vrstah alpske divizije "Julia" boril v legendarni enoti, ki je v Grčiji in pred kratkim na bregovih Dona celotnemu svetu pokazala pogum, moč in duh samoodpovedovanja italijanskega vojaka.
Po šolanju na  »Ginnasio Liceo Dante Alighieri" je nadporočnik Agacci, ki se je znašel v vojski, prešel v aktivno stalno vojaško službo.
Odločilen datum za Riega Agaccija je bil 14. avgust 1942, ko se je kot prostovoljec z divizijo Julia prišel boriti proti "brezbožnim" hordam v Rusiji.
Iz pisem, napisanih staršem in bratu, ki jih je oboževal je, ko mu je med rafali strojnic in metanjem ročnih bomb uspelo najti trenutek relativnega miru v svoji "jami sreče" nekaj metrov od vse prej kot mirne reke Don, se je odražalo tisto navdušenje in vera, ki sta bili značilni za ves njegov mladi obstoj.
V enem izmed številnih drznih dejanj je 7. decembra 1942, ko ga je v glavo zadel rafal mitraljeza, Riego Agacci padel na častno polje in žrtvoval svoje življenje v vzvišenem svetu, v celoti posvečenem službi svoje Domovine.
Pismo iz Primorske (Proletarec, 19. junija 1945)
Spomini na grozodejstva v Ustjah (Primorski Dnevnik, 10. maja 1952)
 Zakaj je gorelo Ustje (Primorski dnevnik, 5. septembra 1953)
Drugi viri:
Osebni arhiv Samo Pahor, Trst
Pričevanja in osebni arhivi preživelih
Gradiva zbrala in uredila: 
valentina.kobal@guest.arnes.si
ivo.kobal@eimv.si