V časniku Delo je v petek, 11. februarja 2011, izšel obširen članek o Astronavtsko raketarskem klubu V. M. Komarov in njegovih članih. Avtor Staš Ivanc piše o 40. obletnici ustanovitve klube, uspehih na domačih in mednarodnih tekmovanjih in o tem, da je klub že več let brez prostorov.
Ljubezen do raket ne
pojenja
Staš Ivanc, panorama, foto: Matej Družnik, video: Ante Orlić
»Pet, štiri, tri, dva, ena – start!« je dejal Miha Kozjek in raketoplan je švignil v nebo. Visoko, visoko nad nami mu je po nekaj sekundah zmanjkalo goriva in začel se je spuščati proti tlom, kamor ga je z mirno roko vodil izkušeni Tomaž Starin. Ker to ni bilo tekmovanje, pri katerem je pomembno, kako dolgo jadra do tal, ga je rutinirano spustil zelo hitro in ga kljub vetru usmeril le nekaj korakov od sebe. Nato so prišle na vrsto še »klasične« rakete. Pri teh ni daljinskega vodenja, zato je še kako pomembno, da se jih pri spuščanju nenehno spremlja, sicer se jih na tleh le težko najde. Za iskanje raket na poljih je dobro imeti dober vid pa tudi kondicijo, saj jih lahko odnese tudi po več sto metrov ali celo več kilometrov od izstrelišča, odvisno od motorja, ki ga imajo. Tokrat je nekoliko nehvaležno nalogo prevzel Miha Čuden, raketar in sin predsednika Astronavtsko-raketarskega kluba (ARK) Vladimir M. Komarov Jožeta Čudna. Ko je šel iskat raketo, ki se je k tlom spuščala s trakom, je še šlo, saj je bil spust hiter, a model z navadnim padalom, pa čeprav je bilo pripravljeno za čim hitrejši pristanek, je odneslo daleč daleč proč, saj je prav tedaj močneje zapihalo, tako da sta se oba Miha ponj odpravila kar z avtomobilom. To na velikih tekmovanjih ni nič posebnega, saj imajo moštva v kategorijah, v katerih rakete opravijo velike razdalje, vedno pripravljeno ekipo, ki pobira modele – tudi z avtomobilom, če je treba. »Ti najbolj nastradajo,« doda Jan Prpič, ki sicer ni član kluba, a jih kot fotograf in snemalec spremlja na skoraj vseh tekmah.
