Poročilo s 27. Pokala Ljubljane

.    

27 Pokal Ljubljane presegel vsa pričakovanja
Kamnik, 14.-16. 10. 2005


Kar nekako vajeni smo že, da v poročilih o našem največjem mednarodnem FAI tekmovanju raketnih modelarjev - Pokalu Ljubljane, ki vrsto let ob zaključku tekmovalne sezone poteka na Kamniškem polju, govorimo v presežnikih. Bilo bi skoraj presenetljivo, če bi v kakem pogledu zaznali nazadovanje, tako v organizacijskem smislu kot glede udeležbe. Pokal Ljubljane je že zdavnaj presegel okvire klubske prireditve v izvedbi ljubljanskega ARK Komarov, saj ga večina slovenskih raketnih modelarjev, pa tudi tujih, ki sodelujejo pri organizaciji, jemlje kot svojo akcijo in hkrati obveznost, da ljubljansko tekmovanje ostane ne le finale svetovnega pokala, temveč tudi pravi festival raketnega modelarstva in priložnost za druženje vseh, ki jih povezuje njihova najljubša tehnično-športna aktivnost. V letu, ko smo bili raketni modelarji izpostavljeni močnim pritiskom mednarodne krovne organizacije k zmanjšanju števila panog na tekmah najvišjega ranga, so organizatorji vseh tekmovanj, nazadnje tudi s Pokalom Ljubljane jasno pokazali, kam gre razvoj raketnega modelarstva in da si ne bodo pustili vzeti tega, za kar si mnogi modelarji vsak v svojem okolju vseskozi odločno prizadevajo. Dokaz za to je bila nedvomno spet izvrstna udeležba tekmovalcev iz 11 držav in številčna zastopanost v vseh panogah, ki jih je na ljubljanskem tekmovanju kar sedem, skupaj z rekreativno šov disciplino.

Če je bilo lani vreme tekmovalcem in organizatorjem izrazito nenaklonjeno, pa je bilo tokrat za ta letni čas izjemno mirno in po meglenem jutru sončno in prijetno toplo, tako da je bilo modele po večminutnih maksimalnih letih mogoče brez kakega posebnega naprezanja spremljati celo v počasni hoji. Optimalne vremenske okoliščine so tako omogočile organizacijski ekipi, da je standard za vrhunsko izvedbo tekmovanja pomaknila na tako raven, da jo bo v prihodnje težko presegati.

In kako je vse skupaj potekalo? Že uvodna sobotna tekma z modeli raketoplanov kategorije S4A je pokazala, da bodo najboljši dodobra izkoristili ugodne razmere, in res ni manjkalo maksimalnih poletov. V večni borbi treh različnih zasnov raketoplanov so imeli tokrat odločno prednost ruski tekmovalci z modeli letečih kril, ki v brezvetrju dovolj dolgo ostanejo vidni za časomerilce in zaradi majhne krilne obremenitve zlahka dosegajo čase blizu maksimalnih. Tudi drugi favoriti niso veliko zaostajali. Zgodilo se je celo, da je Zoran Katanić iz Sremske Mitrovice z modelom z zložljivim krilom prekrižal račune Rusom in edini s tremi maksimumi osvojil prvo mesto. Za njim sta se uvrstila Rus Hohlov, ki mu je dosežek zadoščal, da se je prav v zadnjem poskusu zavihtel na prvo mesto v svetovnem pokalu, in rojakinja Elena Kurkova, nato pa je sledil slovenski "paket" petih tekmovalcev z modeli klasične konstrukcije, med katerimi smo pogrešali nekaj uveljavljenih tekmovalcev, ki pa zaradi organizacijskih obveznosti tokrat niso mogli tekmovati.

Žirokopterji (S9A) so letos domena srbskih tekmovalcev na čelu s svetovnim prvakom Živanom Josipovićem, ki pa mu tu ni uspelo ponoviti dosežka s SP. Prvo mesto si je tako priboril Mitrovčan Nebojša Dikić, drugo spet Zoran Katanić in tretje simpatična Španka Esther Roura -- slednja dva sta si odličji razdelila šele po opravljenem fly-offu, saj sta v rednem delu zbrala enako število točk.
V popolnoma mirnem poznopopoldanskem ozračju so bile razmere za vse tekmovalce z raketami s trakom praktično enake in prav zanimivo je bilo spremljati več modelov hkrati v zraku, kako s plapolanjem trakov nabirajo sekunde in se s precej podobnih višin različno hitro spuščajo proti tlom, skoraj na lansirne rampe. Tu se je lepo pokazala veščina priprave zaviralnih sistemov, še posebej tedaj, ko je bil v zraku model nenadkriljivega mojstra te panoge, Italijana Mazzaracchija, ki je prav v vsakem turnusu dosegel med vsemi najboljši čas. Še najbolj sta se mu približala Zoran Katanić na drugem mestu in le sekundo slabši Dejan Matijević (oba SČG), ki si je bron priboril šele po dodatnih letih v dvoboju z mladim Rusom Merkulovom.

Drugi dan smo lahko spremljali razburljivo tekmo z RV-raketoplani kategorije S8E/p v natančnosti pristajanja, kjer enako kot lani vse do konca ni bil znan zmagovalec svetovnega pokala. V igri jih je bilo več, med njimi tudi naš Blaž Grgič, ki pa mu na zadnji tekmi ni uspelo ponoviti dobrih predstav z začetka sezone. Tekma se je razpletla povsem po švicarskem okusu, saj so si kar trije njihovi tekmovalci, Arthur Hunziker, Daniel Studiger in mladi Michael Lehmann, razdelili tradicionalne ljubljanske zmajčke. Kljub temu so se naši dobro odrezali s četrtim mestom Sevničana Boruta Lendara.

Zaradi jutranje megle in nekoliko kasnejšega začetka je hkrati z RV-raketoplani potekalo tudi tekmovanje maket. In tu je bilo res kaj videti. Romunski maketarji iz dveh njihovih vodilnih klubov so z lepo izdelanimi maketami izvedli nekaj izjemnih štartov. Predvsem leta rakete ariane 3, najboljše po statičnem točkovanju, Gice Constantinescu, se bodo prisotni še dolgo spominjali. Brezhiben tristopenjski let bi lahko kot šolski primer uvrstili v učbenik letenja z maketami. Drugo mesto je zasedel njen soprog Gabriel Constantinescu (ariane 2), na tretje mesto pa se je uvrstila še ena dama, Florica Sercaianu (ariane 3).

Nasploh je razveseljivo število deklet med tekmovalci, ki so bile povsem enakovredne fantom in za povrh osvojile še lepo število odličij. Tu velja posebej izpostaviti špansko ekipo s kar štirimi ženskimi tekmovalkami, ki so tudi pri raketah s padalom krojile vrh lestvice. Nuria Crusellas je tako lanskemu bronastemu zmajčku dodala še srebrnega, svojega prvega za tretje mesto se je veselil Novomeščan Primož Turk, medtem ko je zlatega s tremi maksimumi zasluženo osvojil Moskovčan Vladimir Hohlov.

Dobre razmere so nekateri udeleženci izkoristili tudi za poskuse postavljanja svetovnih rekordov. Med njimi je bila najuspešnejša Rusinja Elena Kurkova, ki je postavila nov rekord v kategoriji S3C v trajanju 11 minut in 23 sekund, medtem ko poskusa Angleža Lodgea v S9C (1 minuta, 20 sekund) in Mihe Kozjeka v S3D (11 minut, 5 sekund), najbrž ne bosta zadoščala, saj so ta čas na sedežu FAI v postopku obravnave in potrjevanja tudi že nekoliko boljših poskusov v istih kategorijah.

Raketarski praznik na Kamniškem polju so popestrili še modelarji z nenavadnimi modeli v t. i. šov programu, kjer je prvo mesto osvojil Jože Čuden z modelom Timov multishuttle (med letom je izstreljeval papirnate modele na gumo), drugi je bil Anglež John Jacomb, ki je pripravil leteči model ptičje kletke s priljubljenim likom iz risank Tweetyjem, na tretje mesto pa se je uvrstil Zagrebčan Romano Šuti z že videnim svetilnikom. Piko na i zanimivemu dogajanju je postavil pravi leteči WC, ki vsakokrat oznani konec priljubljenega tekmovanja.

Ob slovesu si je bila večina udeležencev, tudi tistih, ki niso izpolnili svojih tekmovalnih pričakovanj, enotna, da je bila to ena najbolje organiziranih raketarskih tekem za svetovni pokal, če ne sploh najboljša doslej. Zato se je bodo tudi v prihodnje z veseljem udeleževali in s seboj zagotovo pripeljali še kakega novega tekmovalca. Seveda vse dotlej, dokler bo med prizadevnimi člani ARK Komarov obstajala volja in energija za izvedbo tako zahtevnega projekta. Tokrat so jim pri tem z opremo pomagali še Slovenska vojska in sponzorji, med katerimi gre posebej omeniti podjetja GM & M, d. o. o. iz Grosuplja ter Belinka, d. d. in Unihem, d. o. o. iz Ljubljane.

ARK Komarov 2005