Zbirka Aut
1 – Artur Štern: Metabiologija
Artur ŠTERN (Ljubljana 1965) je veterinar,
magister medicine, doktor biologije. Nekdaj znanstveni raziskovalec in univerzitetni predavatelj, zdaj svobodni literat. Utemeljitelj metabiologije, esejist, kolumnist, romanopisec, pesnik.
eseji, 1997, 229 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-90188-5-0
Metabiologija je
esejistično delo z multidisciplinarnega področja, ki
vključuje biologijo, filozofijo ter posamezne humanistične in družbene vede. V
izvirnem literarnem slogu, oddaljenem tako od strogega scientizma kot od
populizmov, avtor aplicira predvsem dve sodobni disciplini, filozofijo
biologije in sociobiologijo, na nekatera najzanimivejša vprašanja vsakdanjega
življenja.
2 – Sašo Gazdić: Nasilje in post
Sašo Gazdić je leta 1990 diplomiral iz
sociologije na oddelku analitično-raziskovalne usmeritve na Fakulteti za
sociologijo, politične vede in novinarstvo. Istega leta se je zaposlil na
Gibanju za kulturo miru in nenasilja. Leto kasneje je kot soustanovitelj, član
upravnega odbora in mladi raziskovalec začel delati na Mirovnem inštitutu.
Januarja leta 1995 je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani uspešno
zagovarjal magistrsko, aprila 1998 pa še doktorsko nalogo na temo nasilja. V
začetku leta 1998 se je zaposlil v Sektorju za raziskave Državnega zbora RS.
Esej o nasilju v postmodernem svetu
spremna beseda: Miklavž Ocepek
esej, 1997, 116 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-90188-6-9
Esej nas vabi k razmišljanju o prisotnosti nasilja, ki se vleče skozi
celotno človeško zgodovino in na svoj prikrito sprevrženi način deluje tudi v
postmodernem svetu. Ali nasilje obstaja, sploh ni vprašljivo. Pomembno je
predvsem vprašanje, koliko smo v današnji družbi sploh še zmožni občutiti in reflektirati to bivanjsko razsežnost. Gazdić
aletheio nasilja izpiše v treh sklopih:
Teorija kot nasilje, Nasilje kot metafora ter Nasilje, žrtvovanje in umetnost.
Glavni poudarek tega eseja je, da je resnično zlo nasilja v njegovi latenci in zakamufliranosti.
Knjigo je preprosto treba prebrati, in to pozorno, da se nam razkrije vsepričujočnost demonskosti nasilja.
3 – Søren Kierkegaard: Dnevnik
zapeljivca
Søren Kierkegaard (1813, Copenhagen)
prevod in spremna beseda: Primož Repar
filozofska proza, 1998, 213 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-02-5
Dnevnik zapeljivca, ki je
integralni del prvega dela knjige Ali–ali, je takorekoč
filozofska novela, zapisana v dnevniško-fragmentarni obliki. Zgodba, ki jo
pripoveduje Johannes (Zapeljivec alias
Kierkegaard), je dosledno izpeljana dialektična igra zapeljevanja. Gre tudi
za pretanjeno psihološko razgradnjo zapeljevanja, ki se bere kot napet
ljubezenski roman ali celo priročnik. Johannes v
razmerjih, ki jih porajajo nove in nove situacije, ne le uživa, ampak jih
hkrati reflektira. Do izraza pride razlika med
spoloma, ki privede do protislovij in antagonizmov znotraj človekovega sveta. V
to polje vstopata tudi erotičnost in spolnost.
4 – Hannah Arendt: Kaj
je filozofija eksistence?
Hannah Arendt
(1906 Hanover) Politična filozofinja. Najprej je
živela v Königsbergu, pozneje v Berlinu. V letih
1922-23 je začela s študijem klasične in krščanske teologije na Univerzi v
Berlinu, leta 1924 pa se je vpisala na univerzo v Marburgu,
kjer je študirala filozofijo z Martinom Heideggrom.
Leta 1925 je z njim začela romantično razmerje, ki pa je trajalo samo eno leto.
Preselila se je v Heidelberg in tam študirala s Karlom Jaspersom,
eksistencialistom, filozofom in Heideggrovim
prijateljem. Pod njegovim mentorstvom je napisala disertacijo o konceptu
ljubezni pri Avguštinu. V njegovi bližini je ostala vse življenje, čeprav je na
njeno delo imela večji vpliv Heideggrova
fenomenologija.
prevod in spremna beseda: Martina Soldo
esej, 1998, 67 strani
12 x 16 cm, broširano
ISBN 961-6314-01-7
Filozofija eksistence se je začela s poznim Schellingom in Kierkegaardom,
se razvijala v številnih, še vedno neizčrpanih možnostih pri Nietzscheju,
opredeljevala je bistvo Bergsonovega mišljenja in
tako imenovane filozofije življenja, dokler niso nazadnje v povojni Nemčiji Scheler, Heidegger in Jaspers z dotlej nedoseženo jasnostjo
artikulirali osrednje teme moderne filozofije. Knjižica poleg omenjenih
filozofskih poti osvetljuje Husserlovo fenomenološko.
5 – Emmanuel Levinas: Od
sakralnega k svetemu
Emmanuel Levinas (1906, Litva) Po
ruski revoluciji 1917 je odpotoval v Francijo, kjer je preživel večino življenja
med potovanji v Nemčijo zaradi študij s Husserlom in Heideggrom.
Slaven je postal zaradi Sartra, ki je
razlagal, da se je fenomenologije naučil z branjem Levinasa.
Nanj je precej vplival Heidegger.
prevod: Miklavž Ocepek, Maja Novak, Saša Jerele, Nataša Varušak, Anuša Trunkelj
predavanja, 1998, 183 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Predavanja, zbrana v tej knjigi, so potekala med letoma 1969 in 1975, na
kolokvijih francosko govorečih judovskih intelektualcev v organizaciji
Svetovnega judovskega kongresa. Zapisana oblika ohranja ritem govorjene
različice in nekatere sledi okoliščin, v katerih so potekala predavanja. Gre za
predstavitev odlomkov iz Talmuda, ki je ustni nauk. Talmud celo preoblikovan v
traktate ohranja odprtost in izziv žive govorice. Gre za diskurz, ki ni blizu
nobeni drugi literarni zvrsti: talmudski govor je verjetno njegov vzor in
njegovo edinstveno, prednostno mesto. S temi predavanji je Levinas
želel izzvati katarzo in demitizacijo religioznega,
kot ju izvaja judovska modrost.
6 – Živeči Kierkegaard
prevod: Saša Jerele, Valentina
Hribar Sorčan, Tine Hribar, Nataša Varušak
eseji, 1999, 244 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-05-X
Živeči Kierkegaard je prevod zbornika prispevkov, ki so jih ob stopetdeseti obletnici rojstva Kierkegaarda (1963) napisali takrat poglavitni predstavniki različnih tokov filozofije eksistence. Mednarodnega kolokvija, ki ga je organiziral Unesco, so se z izvirnimi besedili udeležili Jean-Paul Sartre, Gabriel Marcel, Karl Jaspers, Jeanne Hersch, Martin Heidegger, Jean Beaufret, Jean Wahl, Enzo Paci in Lucien Goldmann, ki je predstavila tudi nekatere manj znane Lukacseve tekste o Kierkegaardu. Unesco je tako želel počastiti danskega filozofa z osebnim pričevanjem filozofov na svobodno temo. Poleg avtorskih prispevkov s kolokvija je v zborniku objavljeno poročilo z okroglih miz strokovnjakov za proučevanje Keirkegaarda.
7 – Iztok Osojnik: Zgodba
o Dušanu Pirjevcu in meni
Iztok Osojnik (1951, Ljubljana), pesnik, pisec, prevajalec, slikar, turistični vodič, alpinist ... je neodvisni slovenski umetnik in mislec. V Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti, podiplomski študij pa je opravil v Osaki. Izdal je petnajst knjig poezije in nekaj romanov, med katerimi je tudi avtobiografski »Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni«. Piše tudi eseje o književnosti, filozofiji, antropologiji ... Dela ima objavljena v štirinajstih svetovnih jezikih, poleg angleškega, nemškega in francoskega tudi v malajskem, hebrejskem in litovskem, večkrat je bil nagrajen, več let pa je bil tudi direktor uglednega mednarodnega literarnega srečanja Vilenica.
esej, 1999, 183 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
V Zgodbi o Dušanu Pirjevcu in meni se Iztok Osojnik s postmodernističnim načinom pripovedovanja – s prepletanjem izmišljenih zgodb, dokumentarnih avtobiografskih dogodkov in meditativnih oziroma filozofskih refleksij – dotika vprašanja o resnici in raznih realnostih, ki jo prikrojijo. V prvoosebni pripovedi se sprašuje o svojem mestu v svetu prek čustev in poznavanja svojega mentorja, znanega univerzitetnega profesorja in literarnega teoretika Dušana Pirjevca, ki je umrl pred avtorjevim zagovorom diplome.
8 – Martin Buber: Problem človeka
Martin Buber
(1878, Dunaj) Študiral je na Dunaju, v Leipzigu, Berlinu, Zurichu.
Bil je urednik znane judovske revije in predaval je judovsko filozofijo
religije na univerzi v Frankfurtu od leta 1924 do 1933. V tem času je sodeloval
s Francom Rosenzweigom (1886-1929) v "Freies Jüdisches Lehrhaus". Z njim
sta v nemščino prevedla tudi Staro zavezo. Leta 1938 je moral emigrirati, odtlej pa je predaval na Hebrejski univerzi v
Jeruzalemu.
prevod: Janez Zupet
esej, 1999, 140 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-06-8
Problem človeka je problem
medsebojnosti, ki je dejansko mesto in nosilka medčloveškega dogajanja; v
razsežnost tega vprašanja pa je izjemno težko prodreti, saj se hipoma izmakne
in se ob vsakem dogodku dinamike srečevanj ponovno in hkrati na novo vzpostavi.
Resničnost tega odnosa obstoji v prehodu eksistence iz lastne možnosti v
resničnost osebe. To terja prost korak k samoovedenju
in od njega k drugemu. Filozofija tega vprašanja ni mogla zajeti, dokler se ni ovedla lastne nemoči ter zavesti o razklanem človeku in
razpadu skupnosti, ki je prinesla brezdomstvo v goloti eksistence. Nastopila je
človeška epoha brezdomstva in samote, v kateri se je
človeka polaščal občutek stroge, neizbežne samote; prav v najbolj samotnih je
postala rodovitna misel, da se v goli samoti vsakdo sreča sam s seboj.
9 – Karl Jaspers: O pogojih in možnostih novega humanizma
prevod: Martina Soldo, spremna
beseda: Cvetka Tóth
eseji, 1999, 95 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Knjiga predstavlja tri predavanja, ki jih je Karl Jaspers objavil leta 1951. Kot pripadnik nove nemške filozofije s področja eksistencializma je od filozofije pričakoval, da bi se pomagala orientirati v svetu ter da bi poglabljala komunikacijo in pripravljenost zanjo. Jaspersovo razumevanje komunikacije kot emancipacijskega vzorca in procesa počlovečenja svetovne biti zahteva, da narava iz njega ni izključena. Filozofija kot veda naj bi bila dolžna razmišljati o poskusu onaravljanja etike – človek naj bi jo dojemal kot svojo drugo-naravo, ne pa kot proti-naravo. Tako bi kot etično bitje komuniciral s svetom, brez prisile.
V prvem predavanju se Jaspers osredotoči na problematiziranje Med filozofijo in znanostjo ter napačno projiciranje meril moderne znanosti na področje filozofije. S prevzemanjem vzorcev znanosti pa se postavlja vprašanje, kaj naj bi bil smisel in namen filozofije.
Po drugem predavanju je prevzet tudi naslov knjige. V njem Jaspers problematizira, ali je humanizem navezan na izročilo in zgodovinsko spoznanje humanizma na zahodu, ali pa je nevezana, nova in zdajšnja ideja. Pri tem izpostavi tri vprašanja: kaj je sploh človek; kakšne so dejanske okoliščine, v katere je danes postavljen, ter katera je možna pot humanizma.
V tretjem predavanju Radikalno zlo proti Kantu Jaspers obravnava
Kantovo delo Religija v mejah čistega uma, spis ki je slonel na zanj novem
pojmu radikalnega zla. Jaspers podaja razlago, da mora biti vedenje o zlu
globlje in bolj učinkovito od predmetnega znanja, s katerim je Kant označil
radikalno zlo.
10 – Peter Sloterdijk: Prihajati k svetu –
prihajati k jeziku
Peter Sloterdijk (1947, Karlsruhe) Najbolj znan
sodobni nemški filozof. Znan je postal tudi zaradi svojih tez o evgeniki in
vzgoji človeka, ki so ga leta 1999 vrgle v navzkrižni ogenj kritik ...
prevod: Amalija Maček Mergole,
Martina Soldo,
spremna beseda: Bojan Žalec
razprave, 1999, 95 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-14-9
12 – Paul Ricoeur: Krog med pripovedjo in časovnostjo
Paul Ricoeur
(1913, Valence, Francija). Študiral je filozofijo najprej na University of Rennes, potem pa na
Sorboni. Kmalu po vpoklicu v francosko vojsko leta
1940 je bil ujet in do konca vojne je preživel v nemških taboriščih. Ricoeurjeva dela so poleg angleščine in številnih evropskih
jezikov obširno prevedena tudi v kitajščino in japonščino. Podelili so mu
precej častnih doktoratov, npr.: Chicago (1967), Northwestern
(1977), Columbia (1981), Goettingen (1987) in McGill (1992). Prejel je številne nagrade, npr. Dantejevo
(Florence, 1988), Jaspersovo (Heidelberg, 1989), Leopold Lucasovo (Tubingen, 1990) in veliko nagrado Francoske Akademije za
filozofijo (1991).
prevod: Saša Jerele, spremna
beseda: Janez Vodičar
znanstvena monografija, 2000, 216 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-23-8
Gre za prvi zvezek izjemnega filozofsko-hermenevtičnega dela Čas in
pripoved. Če je v Živi metafori Paul Ricoeur
odkril miniaturno poetično delo, zdaj stopa na širše področje pripovedi.
Pripoved je namreč temelj mitične govorice. Freudova zahteva po pripovedovanju,
ki je hkrati terapija, postavi subjekt pred zmožnost, da prek svojega arheja poišče svoj teleološki moment in tako vzpostavi
integralno osebo. Hkrati pa je prek fabule pripoved vedno konfliktna in omogoča
iskanje novih odgovorov, novih načinov bivanja v svetu. Svet, ki ga raziskuje
pripoved, je časoven. Novi obraz hermenevtike je torej v krogu pripovedi in
časa, v katerega moramo vstopiti. Ta pristop Ricoeur
v prvem zvezku Časa in pripovedi realizira prek Aristotela in Avguština. Kar je
pri Avguštinu notranja razmaknjenost – nepremostljiva aporija,
ki nastaja ob našem izkustvu časa – najdemo pri Aristotelu v drugačni obliki v
analizi zasnove fabule, ki jo obdela v svoji Poetiki. S teorijo trojne mimesis pripovedna časovnost vzpostavlja produktivni
hermenevtični krog. Njeno raziskovanje zahteva dolgo in težko sodelovanje treh
disciplin – historiografije, literarne kritike in
filozofske fenomenologije. Krog med pripovedjo in časovnostjo obenem
predpostavlja konfrontacijo Aristotelove Poetike in Avguštinovih Izpovedi, kar
omogoča spoznanje, da je mogoča pripovedna poetika, kot rodovitno polje za
razrešitev aporije časovnosti, ki vznemirja
filozofijo.
13 – Edmond Jabes: Prehojena pot
Edmond Jabes
(1912, Kairo). Rodil se je med Otomanovo vladavino.
Pisati je začel v poznih najstniških letih, kmalu po tem pa je začel objavljati
v Kairu in Parizu. Ker je odrasel v Egiptu, je vsa njegova poezija zgrajena na
viziji univerzalnih socialnih vrednot, utelešenih v francoski razsvetljenski filozofiji.
Politični liberalizem v Egiptu v 1930. in 1940. letih mu je omogočil
izoblikovanje njegove vizije, ki jo je predstavil tudi v pesniški zbirki Chansons pour le repas de l’ogre, ki jo je
napisal med vojno.
prevod: Anuša Trunkelj, spremna beseda: Primož Repar
eseji, 1999, 95 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Edmond Jabes v Prehojeni poti govori o paradoksu
knjige. Gre za odlične literarno-filozofske meditacije, ki pričajo o izkustvu
stika z neznanim. Osnovna misel omenjenih razmišljanj je, da knjiga vrača
dostojanstvo človeku. Človek kot presežen, kot skrivnost je v dostojanstvu
knjige. V branju je sporočanje, zato je knjiga kultura. Brez občevanja ni ne
kulture ne knjige. V duhu časa, v katerem živi, Jabes,
podobno kot v svojem Pascal, odpira knjigo. V naključnem odpiranju pa ni
nobenega slučaja, ampak spoštljivo dotikanje skrivnosti. Je vzgib tveganja in
prodiranje v goščavo drugosti. Ta razkriva skrivnost,
skrivni zvitek besed in črk, trakove knjige. Skratka, gre za vznemirljivo
branje v vsakodnevni razmislek.
14 – Paul Ricoeur: Zgodovina in pripoved
prevod: Mojca Medvedšek, Gregor Perko
spremna beseda: Janez Vodičar
znanstvena monografija, 2001, 306 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-27-0
Drugi zvezek Časa in pripovedi je popolnoma posvečen historiografiji. Kako definirati na tem področju odnos med
zgodovino in pripovedjo? Ko avtor popolnoma zavzame distanco do pripovedne
zgodovine v ozkem pomenu, pokaže, da spoznavanje zgodovine nujno vključuje
sledenje zgodovinskosti. Namen teorije zgodovinske intencionalnosti je
vzpostaviti povezavo med dvema vidikoma, ki jo predstavlja francoska šola z
vprašanjem metode, anglosaksonska pa s svojo epistemologijo zgodovinopisja.
Pokazati hoče, da je pripovedovanje že razlaganje, kar nekako premosti vrzel
med pripovedno in zgodovinsko razlago. Čeprav se zgodovinopisje morda kaže zelo
uporno v odnosu do pojma »dogodek«, ohranja posredno povezavo z vzpostavljanjem
pripovednega zapleta, ki mora iznajti nekakšno kvazi
fabulo, kvazi osebe in kvazi
dogodke.
15 – Paul Ricoeur: Konfiguracija časa v fikcijski
pripovedi
prevod: Gregor Perko, Matej Leskovar
spremna beseda: Janez Vodičar
znanstvena monografija, 2002, 370 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-28-9
V ospredju tretjega zvezka Časa in pripovedi je raziskovanje polja mimesis II. Tako literarnemu ustvarjanju kot zgodovinopisju
gre za pristop, ki ga avtor poimenuje konfiguracija. Človek je sposoben razpršenost posameznih dogodkov vzpostaviti v
povezano celoto, ki kot taka prinaša neki pomen. Če vztraja pri pojmu mimesis, ki nosi sam v sebi pomen posnemanja, potem
gre ravno ob konfigurativnosti za temeljno idejo, da
posnemanje nikoli ni kopiranje, ampak vedno iskanje nečesa novega. To novo res
potrebuje staro, inovacija je vedno povezana s sedimentacijo. Vsako ustvarjalno
delo je ustvarjalno le zaradi neke tradicije, s katero prelamlja. To je še
posebej vidno pri branju, kar Ricoeur ponazori z
obravnavo del Virginije Woolf, Thomasa Manna in Marcela Prousta. Ta branja
pokažejo na nujno prepletenost tako tradicije in inovacije kot tudi bralčevega
sveta s svetom teksta. Zmožnosti vzpostavitve zapleta, ki konfigurira dogodke tako, da povežemo začetek in konec ali
zmoremo celo brati konec v začetku in nasprotno, Ricoeur
ne pripiše psihični zmožnosti, ampak v smislu Kanta transcendentalni
ustvarjalni zmožnosti uma, ker ta ne vzpostavlja zgolj zapleta, temveč tudi sama
pravila. Takšna shema je zasidrana v tradiciji, ker ji omogoča komunikativnost
tako glede časovnega kot medosebnega vidika. Tradicija se oblikuje prek
inovacije in sedimentacije. Zadnja nastane z vzpostavitvijo pravil na področju
oblike, zvrsti in tipov. Inovacija je predhodna sedimentaciji, pravilom, ki so
bila nekoč prelom z drugimi pravili. Zaradi inovacije neko delo postane
posamezno delo in dobi individualni prizvok.
16 – Hannah Arendt: Resnica in laž v politiki
prevod: Martina Soldo, spremna
beseda: Sašo Gazdić
esej, 2003, 116 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-29-7
Resnica in laž v politiki potrjuje
aktualno stanje sveta, kar je presneto žalostno, saj si ga je Hannah Arendt s svojo analizo prizadevala
preprečiti. Gre za analizo dogodkov iz šestdesetih let dvajsetega stoletja,
zlasti ob vietnamski vojni. Filozofinja v prvem delu analizira Pentagonove zapise, ki so svojevrsten boj za
svetovno javno mnenje ter primer strahotne propagande in manipulacije
izvedencev za odnose z javnostmi. V drugem delu pa izpostavi problem etičnega
znotraj politike. Skratka: izjemno aktualna knjiga.
17 – Paul Ricoeur: Pripovedovani čas
prevod: Saša Jerele, Gregor
Perko, Špela Šink, Mateja Petan, Nataša Varušak, Barbara
Pogačnik, Mojca Medvedšek
znanstvena monografija, 2003, 566 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-36-X
Četrti zvezek oziroma tretja knjiga v francoski izdaji zaokrožuje proces, ki
ga Ricoeur zaobjame s trojno mimesis.
Če je v prvem delu predstavil svoj pogled na aporetičnost
časa in Avguštinov ter Aristotelov pristop ter ga v drugem in tretjem delu
stopnjeval z mimesis I in mimesis
II, zdaj konča s sklicevanjem na mimesis III. Tu ne
gre več za figuracijo določenega zapleta in njegovo
branje, ampak poskuša prikazati pristop, ki ga poimenuje 'delo branja'. To
razume kot aktualizacijo prebranega, ki jo zmore bralec vnesti v svoj svet. Gre
za nekakšno ontologijo in etiko hkrati, ki ju poveže s celotnim hermenevtičnim
pristopom. Do tega prihaja s temeljito analizo pojmovanja časa od Aristotela do
Heideggerja. Iz te analize izpelje lastno pojmovanje, temelječe na fabuli, ki
jo vzpostavlja z orodjem lastne hermenevtike. Ricoeur
se ne odreče konfliktnosti, ampak jo poudari in izkoristi za plodovitost
branja, ki mora nujno spodbuditi bralca k temeljitejšemu premisleku lastnih
pogledov na svet ter mu omogočiti, da ga vidi v luči 'svet kot'.
(filozofski zbornik)
avtorji: Jacques Derrida,
Miklavž Ocepek, Emmanuel Levinas,
M. Jamie Ferreira, Ireneusz Krzemiński, Luc Marion, Paul Ricoeur, Iztok Osojnik, Jean Baudrillard,
Ivan Urbančič, Marjan Rožanc
prevod: Saša Jerele, Miklavž
Ocepek, Andreja Šalamon, Nenad Novaković, Boris Kandare
spremna beseda: Primož Repar
eseji, 2004, 400 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Odstiranja smo naslovili
zbornik filozofskih tekstov, ki so bili v zadnjem desetletju objavljeni v
reviji Apokalipsa. Z njimi želimo zaznamovati desetletnico revije in društva
ter zlasti opozoriti na nekatera zgodnejša besedila v reviji, ki jih marsikdo
od beročih ne pozna. Zaustavimo se ob temah, ki smo jih pretresali – na primer
totalitarizmu. Vključena sta dva pogovora, in sicer z Emmanuelom
Levinasom in Ivanom Urbančičem.
Zbornik poskuša v prostor vnesti svoj delež specifične senzibilnosti revije
Apokalipsa, ki je s svojo govorico presunljiva in ne prinaša le golih
teoretskih konsekvenc. Torej se je ne da zajeti v konvencije, njena pripoved ne
poteka le linearno, ampak bistveno bolj odprto in s tem presenetljivo –
odstirajoče. Predstavlja različne tuje in domače avtorje - od Derridaja do Levinasa, Ricoeurja in Mariona, od Ocepka do Rožanca.
19 – Ludwig Wittgenstein: O gotovosti
Ludwig Wittgenstein (1889, Dunaj) je eden
najvplivnejših filozofov 20. stoletja, nekateri ga imajo za najpomembnejšega
filozofa od Immanuela Kanta naprej. Na njegova
zgodnja dela je vplival Arthur Schopenhauer, še posebej pa njegov učitelj Bertrand Russell in Gottlob Frege, njegov prijatelj.
prevod: Amalija Maček Mergole
spremna beseda: Bojan Žalec
eseji, 1999, 95 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Ludwig Josef Johann Wittgenstein (1889, Dunaj–1951, Cambridge) se je rodil v družini židovskega industrialca, ki je sprejela katolištvo. Bil je karizmatična, zagonetna in kultna oseba, četudi se je izogibal publiciteti. Zaradi njegovega prispevka k filozofiji ga mnogi uvrščajo v sam vrh najpomembnejših mislecev 20. stoletja in ga častijo kot genija. Sodi med klasike filozofije. Wittgenstainova razmišljanja iz njegovih zadnjih dveh let življenja sta pod naslovom O gotovosti posthumno izdala G. E. M. Anscombe in G. H. von Wright.
Vsa filozofska argumentacija mora priti do svojega konca, toda njen konec ni absolutna, samorazvidna resnica, ampak določena vrsta človeške prakse. V jedru vsega Wittgensteinovega razmišljanja v O gotovosti je pojem jezikovne igre. Vse, kar govorimo, ima pomen samo znotraj določenega konteksta. Izraz »jezikovna igra« se nanaša na način, kako uporabljamo jezik v določenih položajih za določene namene. Razumeti jezik po Wittgensteinu pomeni razumeti dejavnosti kulture, v kateri se uporablja. Filozofski »problemi« se ne morejo rešiti z obratom h govorni praksi, izkažejo se kot navidezni. Ohranjanje določenih filozofskih razmišljanj samo zmede in zamegljuje naše razumevanje tistega, kar je potrebno za »pravico, da bi bili gotovi«.
20 – Vinko Ošlak: Mir
in vojna
Vinko Ošlak (1947, Slovenj Gradec)
katoliški laik, publicist, filozof in od leta 1989 strokovni
sodelavec Katoliške akcije v Celovcu. Od leta 1983
živi v Celovcu; študiral je politologijo v Ljubljani in na mednarodni akademiji
znanosti v San Marinu. Objavlja literaturo in eseje, prevaja iz nemščine,
angleščine in esperanta v slovenščino in esperanto.
spremna beseda: Miklavž Ocepek
eseji, 2004, 220 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Delo Mir in vojna hoče osvetliti fenomene, ki se porodijo mislecu, ko
se skuša dokopati do temeljne pomenskosti nasprotujočih si pojmov. Ošlakov
poskus filozofije vojne se sprašuje, v čem je tisti temeljni nemir, ki se v
posebnih okoliščinah izrazi v oboroženem spopadu med državami ali deli
prebivalstva znotraj iste države.
Vojna ima za Ošlaka določene zakonitosti, ki ne nosijo v sebi zgolj
negativnih posledic, temveč človeku lahko ponujajo možnost rasti in preobraževanja. Vojna je za Ošlaka obdobje, ko se izkaže
resnica. Pokaže se človekovo prizadevanje za mir ali nasilje, ki ga je
uresničeval že v obdobju miru. Tako se lahko med vojno tisti, ki je v miru
»vlagal« v delnice miru in sožitja, dokaže ter potrdi in še potencira svojo
miroljubnost, medtem ko na drugi strani kdo v vojni vidi priložnost za
razširitev svoje hudobije. Ošlak dosledno ločuje med pravično in krivično vojno
in se ne izogiba realnosti, kjer svetu vlada nasilje. Ob tem se tudi sprašuje o
smiselnosti doslednega pacifizma. Osebno srečanje z vprašanjem miru in vojne
zahteva tudi srečanje z vprašljivostjo č1oveške »podjetnosti«, ki se s kvazi humanizmom naslanja zgolj na lastne temelje in
pozablja na transcendenco, za Ošlaka edino pravo merilo vrednotenja vojne in
miru.
Mir je tam, kjer vlada univerzalna narava, ki jo utemeljuje Bog. Brez Boga
je mogoče utemeljiti vse vrste moral razen ene, univerzalne. Če obstaja več
moral, je med njimi spor. Avtor se dotika tudi problematičnosti zadnjih
vojaških spopadov, še posebej vojne v Iraku.
Probleme, ki se porajajo med vojno in mirom, Ošlak osvetljuje z vso
lucidnostjo in prepričljivostjo krščanskega misleca, ki se zaveda težav
sodobnega sveta, sklicujočega se na več resnic.
21 – Alain Badiou: Mali priročnik o inestetiki
Alain Badiou (1937, Rabat,
Maroko) Večino življenja je posvetil posledicam revolucije v Parizu maja 1968. Dolgo je bil
voditelj Union des jeunesses communistes de France
(marxistes-léninistes). Poleg tega,
da je avtor številnih filozofskih del, je tudi avtor mnogih
uspešnih novel in iger.
prevod: Suzana Koncut, spremna
beseda: Valentina Hribar Sorčan
razprava, 2004, 225 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-49-1
V Malem priročniku o inestetiki, v katerem
se Badiou še posebej naslanja na pesnika Stéphana Mallarméja, so zbrana besedila, ki so revialno prvikrat izšla v obdobju 1993–1995. Gre za
razpravo o nujnosti drugačne paradigme odnosa med umetnostjo in filozofijo v
21. stoletju. Opredelitev umetniške konfiguracije se zastavlja kot ključna.
Resnica kot neskončna mnogoterost se ne manifestira kot totaliteta v nobeni
umetnini posebej. Umetnina je tako lokalna instanca neke resnice ali končni
fragment neskončne resnice. Četudi neka resnica nima druge biti kot umetnine,
je ni mogoče zajeti partikularno, ker je potencialno neskončno mnoštvo umetnin.
22 – Martin
Heidegger: Pogovori
s poljske poti
Martin Heidegger (1889, Messkirch, Nemčija).
Nemški filozof, ki je razvil eksistencialno fenomenologijo in je bil širše
priznan kot najizvirnejši filozof 20. stoletja. Študiral je rimskokatoliško
teologijo, potem pa še filozofijo na univerzi v Freiburgu,
kjer je bil študent Edmunda Husserla, očeta
fenomenologije.
prevod: Aleš Košar, Martina Soldo
spremni zapis: Dean Komel
filozofski dialogi, 2004, 258 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Pričujoči pogovori so nastali pozimi 1944/45, ko se je druga svetovna vojna
nezadržno bližala koncu. Heidegger ima pred očmi opustošenje Nemčije in Evrope.
V pogovorih postavlja bitno pozabo z vojno zaznamovanega novoveškega mišljenja,
ki se manifestira v gospostvu tehnike, v relacijo s »procesom izničenja, ki
zasega Zemljo«. Tu so že prisotne osrednje teme njegove pozne filozofije. Za
svoje miselne poti je Heidegger izbral novo podobo. Gre za izmišljene pogovore
več oseb v različnih situacijah: med napotujočim in
enim ali dvema drugače mislečima ali miselnima sopotnikoma. V vseh treh
pogovorih gre za drugo ali tudi »prihajajoče« bistvo mišljenja, ki prihaja iz
sproščenosti. Ne gre samo za drug, ampak za nov način mišljenja.
23 – Jacques Derrida: Dar smrti
Jacques Derrida (1930,
Alžirija) je bil francoski filozof alžirskega porekla. Njegovo delo je
temeljilo na šoli dekonstrukcije – strategije analize
v literaturi, lingvistiki, filozofiji, pravu in arhitekturi.
prevod: Saša Jerele, spremna
beseda: Primož Repar
razprava, 1999, 95 strani
13 x 20 cm, broširano
ISBN 961-6314-00-9
Prva stvar, ki jo moramo razumeti glede Daru smrti, je, da ni knjiga
o Kierkegaardu niti o Strahu in trepetu. Je premišljevanje o
skrivnostih, o neizrekljivem, ki nekoga spravi v trepet; o odgovornosti, ki
nima nobene racionalne podlage, in o naravi žrtvovanja. To žrtvovanje – z dekonstruktivističnim branjem Straha in trepeta - pretrga zgodbo vsakogar, zato da bi
pokazalo »pot osvoboditve nečesa religioznega od religij«. Na podlagi zgodbe
Stare zaveze Derrida sledi Kierkegaardu v
premišljevanju skandalona, izključitve, odgoditve tega, kar je splošna resnica, suspenza,
vpeljanega s človekovo absolutno dolžnostjo do skrivnosti, do absolutne
odgovornosti, ki od njega zahteva absolutno neodgovornost do obeh, zakona in
skupnosti, toda odgovornosti, ki ne more biti postavljena pod vprašaj, ki ji ne
ustreza noben jezik, zavračajoč razlago. Kot nadaljuje Derrida,
odgovoren sem za vsakogar (se pravi, za vsakega drugega) samo tako, da mi
spodleti v moji odgovornosti do vseh drugih, do etične ali politične
splošnosti. Ta spodletelost je videti neizogibna – to
je breme skrivnosti.
Derrida v prvem delu knjige Skrivnosti evropske odgovornosti vodi dialog z
Janom Patočko in njegovimi Krivoverskimi eseji o
filozofiji zgodovine. Avtentično jedro zgodovine je tisto, ki se upira
totalizaciji vsebine. To pa omogoča odgovornost v izkustvu odločnosti – onkraj
vednosti in danih norm. Dar smrti je tisti, ki nas postavlja v razmerje s
transcendenco drugega. Gre za eno najpomembnejših knjig s področja
religiologije in filozofije na prelomu tisočletja.