Vodnik po nevladnih organizacijah v Sloveniji
Robert Levičar (1999), ADI

Eden od osnovnih razvojnih pokazateljev sodobnih družb je njihova organizacijska razčlenjenost in (ne)povezanost. Že vsaj desetletje poslušamo, da je civilna družba pri nas nerazvita, zatrta, ali da je celo sploh ni - kar je ena od redkih trditev, ki jih ves čas soglasno ponavljata tako politična desnica kot levica na Slovenskem. Da gre za preigravanje običajnih ideoloških floskul, dokazuje Vodnik po NVO s svojim empiričnim materialom. To so podatki o naslovih, telefonih, o ključnih dejavnostih, organizacijskem profilu in kontaktnih osebah vseh neobvezno ter formalno registriranih organizacij, ki so jih nevladni akterji ustanovili z neprofitnim namenom in ki deloma ali v celoti delujejo na osnovi neplačane delovne sile. Tovrstne organizacije so v Vodniku predstavljene na podlagi obsežnega anketiranja, katerega rezultati so sistematično razvrščeni v 36 poglavij, navznoter razčlenjenih na številne razdelke, od dveh pa do šestinosemdesetih, odvisno od razvejanosti področja. Iz tega lahko sklepamo, kakšna je uspešnost in učinkovitost opravljenega dela.
Uspešnost je mera za presojo stopnje realizacije projekta glede na njegove cilje. Glede na osrednji namen (evidenca, preglednost, uporabnost) je očitno, da gre za enormno delo, ki bi predstavljalo precejšen zalogaj za vsako statistično ali vladno službo, če bi se ga seveda lotila. Opravil pa ga je avtor, entuziast, s peščico prostovoljcev, ki se ni zadovoljil z železnim pravilom, da je samoumevno, če od razposlanih anket dobiš nazaj le polovico odgovorov. Če se potrudiš, jih dobiš več - in zato Vodnik z 11.979 organizacijami, predstavljenimi na 700 straneh velikega formata, zagotovo pomeni zelo uspešen projekt. Zlasti, če se spomnimo podatka, da je bilo pred dvemi leti na Slovenskem registriranih okrog 15.000 organizacij, za katere je veljala ocena, da je med njimi približno ena tretjina "mrtvih", se pravi takšnih, ki niso nikoli zaživele, ali pa so v času registracije že prenehale z delovanjem. Zato je dobljeno število, zajeto v Vodniku, precej natančen, vsekakor pa realen pokazatelj NVO v Sloveniji. Ob tem je zanimiv tudi podatek, da so anketarji dobili najsiromašnejše odgovore ravno na vprašanje okrog poslanstva (misije) določene organizacije. Večina anketirancev je imela probleme s samoopisom tega, kaj jih najbolj razlikuje od drugih. Tudi to je pokazatelj kompleksnosti neprofitno-volonterskega sektorja: ne gre za civilnodružbeno krizo v smislu nerazvitosti ali celo zatrtosti iniciativ, ampak prej obratno - tipična za Slovenijo je organizacijska hipertrofija in hkrati pomanjkljiva profiliranost kot osnovna značilnost tranzicijskih razmer.
Naslednji kriterij projekta je učinkovitost. Njeno oceno dobimo s presojo input/output relacije, kjer projektni vložek (porabljen čas, denar, delo) primerjamo z njegovim izidom. In kakšna je ta računica, recimo z vidika oblasti? Entuziast s peščico študentarije razišče in predstavi tretji sektor, večinoma na sposojenem računalniku, sredstva skoraj v celoti nažica v tujini - od državnih oblasti pa nič! So preveč zaposlene z evropskimi integracijami in rdečim mesom. Seveda pa bodo prizadevni uradniki v vladnih službah ne le pobirali davek od prodaje Vodnika, ampak ga tudi s ponosom razdeljevali tujcem kot dokaz, kako smo evropsko primerljivi. Pokazali bodo, kako se je ravno pod to oblastjo razcvetel nevladni sektor, kar bo vsak verjel že takoj, ko bo knjigo vzel v roke (tehta namreč 1,5 kg).
Seveda so zahtevnejšim bralcem na voljo drugi (trije) načini uporabe. Če se želite npr. udejstvovati na konkretnem področju, enostavno poiščete v vsebinskem kazalu tisti razdelek, ki je najbližji vašemu interesu in dobite natančne podatke o vsem, kar je registriranega na to temo. To so dragoceni podatki tudi za takšne donatorje in sponzorje, ki razen športa ne poznajo nič drugega. Drugače bodo brali tisti, ki iščejo povsem določeno organizacijo, pa jim manjkajo drugi podatki o njej, ali pa izbirajo ime za svojo, ki jo ustanavljajo na novo. Takšni bodo začeli s priročnejšim abecednim kazalom, kjer so vse organizacije razvrščene tako, kakor so uradno poimenovane. Vodnik torej funkcionira tudi kot register. Tretji način pa je intercedenten. Namenjen je tistim, ki se želijo ukvarjati z mrežnimi povezavami med različnimi akterji. V tem primeru začnete brati knjigo od zadaj naprej. Najprej se seznanite z navodili za posredovanje in pogajanje, ki so pregledno natisnjena na zadnji strani zadnje platnice. Iz njih dobite vednost o tem, kaj pomeni mehko, trdo ali pa načelno dogovarjanje, kar je napisano tako zjedreno, preprosto in razumljivo, da ob tem zbledijo vsi menedžerski priročniki, ki sicer rastejo kot gobe po dežju. Nakar listate Vodnik v levo, kjer najprej naletite na obsežen seznam kongresnih in seminarskih (ponudnikov) prostorov, kjer to lahko počnete, sledi imenik vseh nevladnih organizacij, za tem pa njihovi opisi po področjih delovanja, ki vas zanimajo. Skratka, gre za vodnik v pravem pomenu besede - za prvi, najobširnejši in najboljši slovenski "kdo je kdo" po NVO.

dr. Srečo Dragoš

Naročilo Vodnika po nevladnih organizacijah
adi.ljubljana@guest.arnes.si