PREDGOVOR
UVOD
PREPOZNAVANJE
NEVLADNIH ORGANIZACIJ
DOSLEJ
ZNANE KLASIFIKACIJE NEVLADNIH ORGANIZACIJ
MOŽNOSTI
RAZVRSTITVE
SPREMEMBE, DILEME IN
SKLEP
PREDSTAVITEV
ZNAČILNIH DEJAVNOSTI NEVLADNIH ORGANIZACIJ
RECENZIJA
VSEBINSKO KAZALO
PREDGOVOR
Pred vami je prvi Vodnik po nevladnih organizacijah v
Sloveniji. V Vodniku so vključene tudi organizacije
slovenske manjšine iz sosednjih držav in
organizacije Slovencev po svetu. Organizacije, ki jih
predstavljamo sicer pod različnimi označbami, kot
so denimo civilnodružbene, človekoljubne,
prostovoljne, neprofitne, strokovne organizacije, kar
je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju Vodnika.
Glavni razlog za ureditev tovrstnega Vodnika je bilo
predvsem dejstvo, da so nevladne organizacije očem
javnosti nekako prikrite. Glede na nenadomestljivo
vlogo, ki jo imajo nevladne organizacije v družbi,
pa se nam je zdelo nujno, da jih v vsej pestrosti
njihovih aktivnosti predstavimo širši javnosti.
Omenim naj še, da je Slovenija ena redkih držav, ki
takega Vodnika do sedaj ni imela.
Še posebej menimo, da je pomembno bolje spoznati
način življenja, ki ga živijo člani nevladnih
organizacij na Slovenskem, ter prepoznati delovanje
nevladnih organizacij v današnjih časih, za katere
bi le stežka dejali, da so naklonjeni udejstvovanju
posameznika v interesu skupnosti, sočloveka ali
okolja. Indvidualistični življenjski slog, ki v
našo vsakdanjost prodira od vsepovsod, žal prinaša
predvsem odtujenost in nekooperativen pristop k
življenju in s tem tudi v našo sredino. Ko iščemo
izhode iz površinskega načina življenja, ozkih
političnih smernic v naši družbi ali togosti
državnih oziroma javnih institucij, je ena od
možnih poti nedvomno tudi sodelovanje ali delovanje
v raznolikih nevladnih organizacijah.
Vodnik je tako v prvi vrsti namenjen javnosti oziroma
vsem zainteresiranim posameznikom, ki jih tovrstne
organizacije zanimajo; nevladnim organizacijam, ki so
v Vodniku predstavljene, da bodo laže prepoznale
sorodne organizacije in bo tako možnost sodelovanja
ali skupnega delovanja lažja; medijem, da se bodo
laže znašli, ko bodo iskali nekomercialne in
nešokantne vsakdanje dejavnosti in dogodke; lokalnim
skupnostim, da bodo še upešneje nadaljevale
sodelovanje z nevladnimi organizacijami; javnim
institucijam, da bodo laže razširile ali
realizirale posamezno projektno delovanje; državnim
institucijam v namig, s kom sodelovati pri urejanju
potreb, ki se pojavljajo v družbi. Podjetjem, da ne
bodo pomagala reševati le finančnih vprašanj,
temveč bodo sodelovala tudi pri širših vsebinskih
rešitvah in še mnogim, ki jih tovrstne organizacije
in njihovo delovanje zanima.
Kot rečeno, je namen ureditve Vodnika predvsem
predstaviti in podpreti tak aktivni način življenja,
ki ga živijo člani nevladnih organizacij na
Slovenskem. Verjamemo, da prav taka organiziranost v
našem življenjskem prostoru predstavlja odgovoren
pristop do aktualnih vprašanj in svetlejši pogled v
prihodnost. V zadovoljstvo vseh nas je pričujoči
Vodnik tudi zgovoren odgovor na vprašanja ali dvome
o delovanju civilne družbe danes. Težko je na enem
mestu opisati, kaj vse pomeni taka organiziranost in
dejavnost ljudi, zato bo najbolje če se z vsebino
dejavnosti organizacij, zajetih v Vodniku, seznanite
sami.
Glede na negotov čas, v katerem danes živimo, pa
smo se z željo po še uspešnejšem sobivanju
odločili, da na koncu opisa organizacij dodamo še
preglednico načinov možnega dogovarjanja avtorjev
Rogerja Fisherja in Williama Uryja, ki smo jo povzeli
po njuni knjigi "Getting to yes" [Pozitivno
dogovarjanje], za katero menimo, da nam bo vsem
skupaj v pomoč.
Vodnik bo izšel v samozaložbi, zaradi česar smo
toliko bolj hvaležni vsem, ki so nam v času
priprave Vodnika na različne načine pomagali. Za
pomoč smo hvaležni Ženskemu centru iz Ljubljane,
Grafičnemu biroju KGB, Zavodu za odprto družbo in
naši partnerski organizaciji European Dialouge iz
Velike Britanije. Še posebej pa se zahvaljujemo
ustanovama Web Memorial Trust in The Scurrah
Wainwright Charity iz Velike Britanije, ki sta naše
delo in izid Vodnika konkretno podprli.
Bralcem v imenu Agencije želim enostavno in uspešno
iskanje želenih informacij.
Robert Levičar
nazaj
UVOD
PREPOZNAVANJE NEVLADNIH ORGANIZACIJ
Pridobivanje informacij
Začeli smo z zbiranjem vseh seznamov društvenih
organizacij, ki so nam bili na voljo. Za informacije
smo poprosili številne organizacije in institucije,
ki so v Vodniku tudi predstavljene. Vsem smo za
njihovo pomoč zelo hvaležni, saj bi bilo brez
njihovega sodelovanja naše delo mnogo težje.
Zbiranje osnovnih podatkov se je kasneje razvilo v
pravo raziskovanje, saj se je izkazalo, da je
preverjanje in urejanje podatkov natančen in
dolgotrajen postopek. Ne bom našteval neštetih
postopkov, ki smo jih morali izvesti, omenim naj le,
da nas je proces priprave Vodnika presenetil ne le
vsebinsko, temveč tudi časovno, saj se je njegov
obseg zelo povečal, tako da smo porabili precej več
časa, kot smo si sprva predstavljali, hkrati pa nam
je naše delo postalo svojevrsten izziv, nam širilo
obzorja in spreminjalo naše poglede.
Kriterij vključitve organizacij
Nevladne organizacije, ki smo jih vključili v Vodnik
poznamo pod naslednjimi nazivi;
- društva
- zveze društev
- zbornice
- ustanove
- sinidikati
- verske skupnosti
- zasebni zavodi
- družbene organizacije
- samoupravne interesne skupnosti
- mednarodne organizacije
- neformalne skupine
nazaj
DOSLEJ ZNANE KLASIFIKACIJE NEVLADNIH ORGANIZACIJ
Tako smo v nadaljevanju prišli do vprašanja
razvrstitve organizacij. Pregledali smo doslej znane
klasifikacije in ostale oblike opredeljevanja
nevladnih organizacij.
V Sloveniji tako poznamo naslednje možnosti:
Standardna klasifikacija dejavnosti
kot uradna klasifikacija dejavnosti v Republiki
Sloveniji razvršča vse pravne organizacije oz.
subjekte v sedemnajst osnovnih področij dejavnosti.
Organizacije, ki nas zanimajo, najdemo na štirih
področjih: 1. izobraževanje, 2. zdravstveno in
socialno varstvo, 3. druge javne, skupne in osebne
storitvene dejavnosti ter 4. eksteritorialne
organizacije in združenja.
Pravno-organizacijska oblika
Oblika organiziranosti in registracije vključuje
naslednje nazive: društvo, zveza društev, ustanova,
zasebni zavod, sindikat, verska skupnost, zbornica,
samoupravna interesna skupnost in družbena
organizacija.
Ostale označbe
Poleg tega, da omenjene organizacije prepoznamo glede
na to, kako so klasificirane po področjih dejavnosti,
ter po tem, kako so organizirane oz. registrirane,
jih poznamo tudi pod drugimi označbami, in sicer kot
nevladne, človekoljubne, prostovoljne, dobrodelne,
neprofitne organizacije, organizacije civilne družbe,
strokovne, profesionalne, stanovske organizacije ipd.
Klasifikacija neprofitnih organizacij v mednarodnem
prostoru
Mednarodna klasifikacija neprofitnih organizacij (Classification
of Nonprofit Organizations-ICNPO), ki sta jo
sestavila Lester M. Salamon in Helmut K. Anheier v
njunem članku "In search of the non-profit
sector" (Voluntas 3 1992, str. 267), izhaja
predvsem iz Standardnih industrijskih
klasifikacijskih sistemov (Standard Industrial
Classification-SIC), ki temeljijo na obračunavanju
narodnega dohodka po vsem svetu. V Sloveniji je to
klasifikacijo
v svoji študiji že dopolnila dr. Zinka Kolarič, in
sicer:
Omenjena klasifikacija deli organizacije v 18
osnovnih področij: 1. kultura in umetnost, 2. šport
in rekreacija, 3. socialna in zdravstvena varnost/blaginja,
4. ekonomski, socialni in prostorski razvoj, 5.
izobraževanje in raziskovanje, 6. okolje, 7. živali,
8. pravo in zagovorništvo, 9. mednarodno področje,
10. poslovno-menedžersko področje, 11. poklicno
področje, 12. tehnično področje, 13. področje
nabiranja finančnih sredstev, 14. področje požarne
varnosti, 15. vojaško področje, 16. versko
področje, 17. etnično področje, 18. ostalo.
Zgoraj predstavljene klasifikacije so nam tako
služile za izhodišče pri razvrščanju 12.306
nevladnih organizacij, kolikor smo jih zbrali. Vendar
se je že na samem začetku izkazalo, da zgornje
možnosti opredelitve in razvrstitve ne zadostujejo
kar zadeva prepoznavnost organizacije in preglednost
Vodnika. V Vodniku smo kljub velikemu številu
organizacij hoteli narediti vsako teh organizacij
prepoznavno predvsem po njenih značilnih posebnostih,
jo z drugimi besedami prepoznati v njeni drugačnosti,
v tistem, po čemer se s svojimi dejavnostmi in
delovanjem razlikuje od drugih. Pokazala se je torej
potreba po dodatnem opredeljevanju kategorij, po
katerih bomo organizacije razvrščali.
Na tem mestu bi omenil avtorja Mednarodne
klasifikacije neprofitnih organizacij, ki pravita:
"Poskusi klasifikacij, o katerih razpravljava v
pričujočem članku, pogosto niso dovolj fleksibilni,
da bi lahko sproti vključevali nova spoznanja,
temveč so videti nekako suhoparni in brez dramske
napetosti, značilne za nova znanstvena odkritja.
Vseeno pa ne moreva dovolj poudariti njihovega pomena
za nova spoznanja. Klasifikacije so ključni
predpogoj za znanstveni napredek na kateremkoli
raziskovalnem področju. Oblikovanje jasnih
opredelitev in klasifikacijskih sistemov je temeljni
napredek v tehnologiji mišljenja. Abstraktni izrazi,
kot sta neprofitni ali prostovoljni sektor, brez njih
ne pomenijo dosti, zato brez klasifikacij ne moremo
razvijati resnega znanstvenega dela. Žal je razvoj
take pojmovne opreme na novo porajajočem se
področju raziskav neprofitnega sektorja hudo zaostal.
Sistem ICNPO, ki sva ga orisala v pričujočem delu,
morda ni zadnja beseda na to temo, vendar upava, da
bo po njegovi zaslugi ta tema vsaj prišla na dnevni
red in bo to morda temelj, na katerem bomo lahko
gradili naprej."
Tako smo se v nadaljevanju vprašali, kaj je
pravzaprav tisto, kar kaže na bistvo neke
organizacije. Pri tem nas ni zanimala splošna
opredelitev področja, na katerem posamezna
organizacija deluje, temveč njene razločevalne
posebnosti. Vodilo nas je prepričanje, da lahko z
boljšo opredelitvijo poleg same organizacije
prepoznamo tudi njene raznolike dejavnosti oz.
ugotovimo, kako in s čim se posamezna organizacija v
našem prostoru res udejstvuje. Tako bomo spoznali
celotno široko paleto dejavnosti in življenja na
slovenskem. Prav predstavitev te raznovrstnosti
načinov življenja pa se nam zdi pomembna za naše
sobivanje tako danes kot v prihodnje.
nazaj
MOŽNOSTI RAZVRSTITVE
V želji po boljši prepoznavnosti organizacije smo
morali natančneje opredeliti, kaj posamezno
organizacijo naredi prepoznavnejšo. Tu nas je poleg
področja, na katerem organizacija deluje, zanimala
njena glavna, značilna dejavnost.
Prepoznavnost po področjih
Začeli smo s splošno fazo razvrščanja po
področjih, ki opredeljuje, kje oz. komu ali čemu je
delovanje organizacije namenjeno. Področja smo
naprej razdelili v podpodročja, ki še natančneje
opredeljujejo posamezno področje delovanja. Pri tem
pa se je postavilo vprašanje, kaj posamezna
področja druži. Izkazalo se je, da je to vprašanje
ključno. Če bi namreč posamezna področja ali
skupine organizacij združili v okviru večjega,
nekakšnega krovnega področja, bi to pomenilo, da bi
eno od področij prevladalo nad drugimi in zabrisalo
njihove razločevalne lastnosti in posebnosti.
Poskus opredelitve po dejavnostih
V iskanju načina za boljšo prepoznavnost
organizacije smo se iz zelo splošno in široko
zastavljenih področij usmerili posebej v dejavnosti.
Tudi dejavnost navadno pojmujemo zelo splošno
oziroma se termin dejavnost uporablja v zelo širokem
kontekstu.
Standardna klasifikacija dejavnosti v Republiki
Sloveniji, ki opredeli niz dejavnosti za vse pravne
organizacije, pa naše organizacije razvršča, kot
smo že omenili, v samo štiri področja dejavnosti,
zaradi česar je za nas neustrezna, ker pomeni, da
posebne dejavnosti vsake posamezne organizacije ne bi
prišle do izraza. Zato je razvrstitev na osnovi
doslej znanih klasifikacij ali opredelitev po
dejavnosti za nas neuporabna.
Značilna dejavnost kot sprejemljiva možnost
V nadaljevanju smo se odločili, da v razvrstitev
vpeljemo novo prepoznane dejavnosti organizacij in
jih predstavimo. Na osnovi vprašalnikov, ki smo jih
v ta namen poslali, ter razgovorov z nevladnimi
organizacijami smo sčasoma prepoznali dejavnosti
posameznih organizacij. V našem raziskovanju in
prepoznavanju organizacij smo tako poskusili še
točneje določiti točko prepoznavnosti posamezne
organizacije. Tako smo se v raziskovanju dejavnosti,
ki smo jih na osnovi vprašalnikov prepoznavali,
usmerili na "značilno" dejavnost. Z
dodatno opredelitvijo in usmeritvijo na "značilno
dejavnost", kot smo jo poimenovali, smo uspeli
bolje razločiti posamezne organizacije, saj se le-te
kljub temu, da se ukvarjajo z več podobnimi
dejavnostmi, ločijo med seboj po svojih značilnih
dejavnostih.
Razlikovanje značilnih dejavnosti
Ko smo opredelili značilno dejavnost organizacije,
smo poudarili zelo pomembno razločevanje med
posameznimi organizacijami, ki pogosto izvajajo
veliko podobnih dejavnosti, med seboj pa se ločijo
po posebni značilni dejavnosti. Tako se na primer
organizacije, ki bi jih v razvrstitvi po Standardni
klasifikaciji dejavnosti uvrstili na področje "socialno
varstvo", med seboj razlikujejo po svojih
značilnih dejavnostih.
Značilna dejavnost je "skrb", ki smo jo
opredelili kot celostno skrb, se pravi dolgoročno
skrb za posameznikove potrebe, druga značilna
dejavnost pa je denimo "pomoč", kjer
organizacije pomagajo posamezniku pri določenem
problemu, dokler se ne razreši. Ločnica med
značilnostjo dejavnosti skrbi in pomoči je sicer
ozka, vendar je ne moremo spregledati, ker kaže na
raznolikost dejavnosti, ter prispeva k temu, da oboje
bolje razumemo. Podobno je pri razlikovanju
navideznih parov značilnih dejavnosti, kot sta
zagovarjanje in zastopanje ali ljubiteljstvo in
zbirateljstvo. Hkrati pa tovrstna razlikovanja ne
zameglijo ali izničijo ostalih dejavnosti
organizacij, ki so v pričujočem Vodniku
predstavljene dokaj obširno, temveč nam omogočajo,
da bolje prepoznamo njihovo značilnost in ostale
dejavnosti. Značilna dejavnost organizacije je tista
dejavnost, po kateri lahko posamezno organizacijo
prepoznamo in jo hkrati ločimo od druge, saj je
dovolj jasna in ne preširoka, da bi se znotraj nje
karkoli izgubilo.
Nove značilne dejavnosti
Poudariti moram, da opis posameznih značilnih
dejavnosti nedvomno ni dokončen in da bomo v
nadaljnjem raziskovanju zagotovo prepoznali nove
značilne dejavnosti, ki bodo še izboljšale
preglednost in prepoznavnost nevladnih organizacij.
Prav tako je verjetno, da se bo posamezna
organizacija želela uvrstiti v okvir kakšne nove
značilne dejavnosti, ki je v pričujočem Vodniku na
podlagi zbranih podatkov nismo prepoznali. Pri tem
moram poudariti, da je zaželeno, da se organizacije
same na novo opredeljujejo, saj bodo tako še
prepoznavnejše in bodo prepoznale zlasti lastno
značilnost; na podlagi izpolnjenih vprašalnikov se
je namreč izkazalo, da je bilo najtežje opredeliti
prav slednjo.
nazaj
SPREMEMBE, DILEME IN SKLEP
Spremembe v naši razvrstivi glede na obstoječe
klasifikacije
Kot sem že omenil, smo pri našem razvrščanju
organizacij izhajali iz Mednarodne klasifikacije
neprofitnih organizacij, vendar obstaja med obema
temeljna razlika, in sicer je omenjena klasifikacija
urejena samo po področjih in s tem ne opredeljuje
tudi dejavnosti posamezne organizacije. Obstoječa
možnost, ki v osnovi združuje področje in
dejavnost ali pa se osredotoča samo na področje (ki
pa je s tem mišljeno zelo široko), hkrati pa je
dejavnost prepuščena nekakšni navezavi na
področje, nam glede na naš namen ni zadostovala. Tu
moram dodati, da je bila mednarodna klasifikacija
sestavljena na osnovi drugačnih izhodišč kot naša.
Vendar naj za boljše razumevanje razlogov za
drugačno razvrstitev navedem nekatere bistvene
razlike v opredeljevanju oz. razvrščanju.
- drugačna opredelitev ravni razvrstitve:
Tako je v naši razvrstitvi na primer področje
"stanovska in poklicna združenja" le eno
od področij med tistimi organizacijami, katerih
značilna dejavnost je zastopanje.
- podrobneje razčlenjena opredelitev dejavnosti:
Na področje izobraževanja smo v našem primeru kot
značilno dejavnost poleg izobraževanja uvrstili
tudi vzgojo.
- opredelitev, ki je drugačna in konkretnejša od
klasične opredelitve
Poskušali smo, denimo, konkretneje opredeliti, kaj
natančno je dejavnost organizacij, ki delujejo na
področju socialne in zdravstvene varnosti, kaj
konkretno delajo in s čim se ukvarjajo, in prišli
do sklepa, da je njihova značilna dejavnost ta, da
bodisi pomagajo, skrbijo ali rehabilitirajo.
Sklep
Povzamem lahko, da se nam je zdela opredelitev
organizacij samo po področjih, kot v primeru
mednarodne klasifikacije nezadostna, po doslej znanih
dejavnostih in po standardni klasifikaciji pa
nemogoča. Tako se je izkazalo, da je najboljša
možnost, ki nam preostane, da organizacije
razvrstimo po njihovih značilnih dejavnostih in jih
hkrati razporedimo po področjih in podpodročjih.
Tako bodo organizacije prepoznavne in imeli bomo
boljši vpogled v raznovrstne dejavnosti organizacij.
Pomembno pa je poudariti, da je tudi razvrščanje,
ki smo ga uporabili za pripravo Vodnika ni razumeti
kot nekaj dokončnega, ampak kot del procesa
jasnejšega prepoznavanja tovrstnih organizacij.
Bibiliografija
Amry, H., Pravila iger -Velika ilustrirana
enciklopedija vseh športov sveta, DZS, 1994
Drucker, Peter, Managing the non-profit organization,
Harper Collins, 1990.
Kolarič, Zinka, Prostovoljne-neprofitne organizacije
v Sloveniji, Neprofitni managment 1, 1997, str.17
Marega, Milena in Klemenc Andrej (ur.), Modri ljudje
za modro nebo, Regionalni center za okolje, 1996
Marega, Milena in Šepec Mateja (ur.), Vloga in
financiranje NVO, Regionalni center za okolje, 1998
Salamon, Lester M., Anheier, Helmut K., "In
search of the non-profit sector - The question
of definitions", v: Voluntas 3(2), 1992, str.
125
Salamon, Lester M., Anheier, Helmut K., "In
search of the non-profit sector - The problem
of classification", Voluntas 3(3), 1992, str.
267
Salamon, Lester M.; Anheier, Helmut K. (1996). The
emerging nonprofit sector; Machester Universety Press
Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU, DZS, 1997
Standardna klasifikacija dejavnosti, Statistični
zavod RS, 1996
nazaj
PREDSTAVITEV ZNAČILNIH DEJAVNOSTI NEVLADNIH
ORGANIZACIJ
Značilne dejavnosti se delijo v dve večji skupini,
t. j. družbo in okolje. Tako pod skupino družba
spadajo značilne dejavnosti od zaporedne številke 1
do 26, v skupino okolje pa od 27 do 35.
Značilne dejavnosti, ki smo jih prepoznali;
1. Aktivnost mladih, 2. Druženje, 3. Skrb, 4. Pomoč,
5. Rehabilitacija, 6. Podporništvo, 7. Reševanje,
8. Varnost, 9. Vzgoja, 10. Izobraževanje, 11.
Raziskovanje, 12. Ljubiteljstvo, 13. Zbirateljstvo,
14. Ohranjanje kulture, 15. Gostiteljstvo, 16.
Umetniško ustvarjanje in poustvarjanje, 17.
Tehniško ustvarjanje in poustvarjanje, 18. Športne
aktivnosti in rekreacija, 19. Verovanje,
20. Slovenska manjšina v sosedstvu 21. Zastopanje,
22. Zagovarjanje,
23. Mednarodno sodelovanje, 24. Slovenci po svetu, 25.
Mednarodne medvladne organizacije, 26. Drugo, 27.
Uravnavanje sobivanja, 28. Skrb za varstvo okolja, 29.
Varovanje okolja, 30. Ljubiteljstvo narave,
31. Izobraževanje o okolju, 32. Raziskovanje okolja,
33. Nabiralništvo, 34. Lov in gojenje, 35.
Zastopanje v okolju, 36. Tehnična samopomoč.
Aktivnost mladih
To je splošna opredelitev organizacij, ki jih vodijo
in katerih člani so mladi. Ta opredelitev ne
vključuje organizacij, ki razvijajo delo z mladimi
in za mlade, temveč le organizacije, ki jih vodijo
mladi sami. Tako sem štejemo mladinske klube,
društva podeželske mladine, dijaške in študentske
organizacije.
Druženje
opredeljuje značilno dejavnost organizacij, ki se
sicer ukvarjajo z različnimi aktivnostmi, njihov
temeljni namen pa je, da se ljudje družijo med seboj,
navadno v prostem času. Mednje uvrščamo društva
upokojencev, prijateljske klube, društva, ki
družijo ljudi iz posameznih regij ipd.
Skrb
opredeljuje organizacije, katerih značilnost je
celostna skrb za posameznika, se pravi ne samo
enkratna pomoč, temveč nenehna skrb za človeka in
njegove potrebe v celoti. Takšne organizacije so
društva invalidov ter društva rejnikov in rejnic.
Pomoč
je skupna značilna dejavnost organizacij, ki
pomagajo posamezniku, da razreši določeno težavo.
Od skrbi, o kateri sem govoril zgoraj, se pomoč
razlikuje predvsem v tem, da gre za enkraten
kratkotrajen poseg, ki določeno težavo razreši. Z
zagotavljanjem pomoči se ukvarjajo organizacije, kot
so Rdeči križ in Karitas, organizacije za duševno
zdravje, organizacije, ki pomagajo mladostnikom pri
njihovih specifičnih težavah, družinam, starejšim
osebam, beguncem ter organizacije za pomoč žrtvam
nasilja, zavetišča in SOS telefoni.
Rehabilitacija
opredeljuje značilno dejavnost organizacij, ki
pomagajo posameznikom pri njihovem okrevanju ali
vrnitvi v normalen tok življenja. Teh organizacij
nismo prepoznali kot zdravstvenih, saj njihova
značilnost ni zdravljenje, ampak pomoč pri
rehabilitaciji. Tako so v tej skupini organizacije,
ki pomagajo posamezniku po obolenju ali zasvojenosti,
kot so društva za boj proti raku, društva
diabetikov ali klubi zdravljenih alkoholikov in npr.
društvo Socialni forum za zasvojenosti in omame.
Podporništvo
je skupna značilna dejavnost organizacij, ki na
različne načine podpirajo delovanje posamezne
organizacije, določen projekt ali posameznika. V tej
skupini so tudi Slovenska znanstvena fundacija, Zavod
za odprto družbo, Sklad za izgradnjo nove
pediatrične klinike v Ljubljani, Umanotera, Rotary
club, Lions club in drugi.
Reševanje
opredeljuje organizacije, katerih osnovna značilnost
je reševanje v primerih nezgod, bodisi v jamah,
gorah, pri požaru ali v drugih primerih. Sem sodijo
gasilska društva, gorska reševalna ipd.
Varnost
opredeljuje organizacije, katerih značilnost je
varnost v ožjem smislu, ker ne vključuje na primer
reševanja, ki je sicer v širšem smislu tudi del
varnosti. Tu govorimo o varnosti, kakršna je
prometna varnost.
Vzgoja
opredeljuje organizacije, ki na zelo raznolike
načine skrbijo za vzgojo posameznika, tako za otroke
kot za odrasle osebe. Tako so v tej skupini na
področju otrok vključene organizacije, kot je
Waldorfski vrtec, na področju ukvarjanja z mladimi
so to društva prijateljev mladine, področje skrbi
za telesno zdravje vključuje društva nekadilcev,
področje, kjer se ukvarjajo z razvojem osebnosti, pa
vključuje organizacije za novo kvaliteto življenja.
Izobraževanje
vključuje organizacije, ki izobražujejo sicer na
zelo različnih področjih in ravneh, bodisi da gre
za redno izobraževanje ali za fakultativna
izobraževanja. Sem vključujemo Andragoško društvo,
Fakulteto za podiplomski humanistični študij, Famul
Stuart šolo uporabnih umetnosti. Prav tako sem
uvrščamo knjižnice in čitalnice.
Raziskovanje
opredeljuje organizacije z raziskovalnim značajem na
vseh področjih, kot so naravoslovje, tehnika,
humanistika, družboslovje, medicina in drugo. Tako
sem vključujemo astronomska društva, društvo
matematikov in fizikov, društvo za alternativne vire
energije, društvo za simulacijo in modeliranje,
slavistično društvo, sociolško društvo ipd.
Ljubiteljstvo
je značilna dejavnost organizacij, ki izražajo
različne interese. Med njimi so ljubezen ali skrb za
avtomobile starejših letnikov, navijači športnih
klubov in podobno.
Zbirateljstvo
Vključuje organizacije, ki zbirajo posamezne
predmete, od filatelistike do numizmatike in
bibliofilije. Sem vključujemo filatelistična
društva, bukvarne in podobno.
Ohranjanje kulture
Značilna dejavnost organizacij je dejavno ohranjanje
vsega, kar je prisotno v naši družbi ali na našem
prostoru in bi lahko zaradi različnih razlogov šlo
v pozabo, hkrati pa tudi tistega, kar sicer že sodi
v preteklost, vendar se vedenje o tem še ohranja.
Sem štejemo ohranjanje ljudskih plesov in ostalih
ljudskih običajev, raznolike kulturne dejavnosti
drugih narodnostnih skupnosti v Sloveniji, skrb za
kulturno dediščino ter muzeje in galerije. Tu
najdemo folklorne skupine, društvo Romov, čipkarska
društva, pustna društva in društva za ohranjanje
kulturne dediščine.
Gostiteljstvo
je značilna dejavnost, ki jo lahko pripišemo vsem
krajem na Slovenskem in predvsem njihovim
turističnim društvom, sem pa sodijo tudi
počitniške organizacije, ki na različne načine
skrbijo za dobro počutje svojih gostov.
Umetniško ustvarjanje in poustvarjanje
je značilna dejavnost vseh organizacij, ki
ustvarjajo ali poustvarjajo na različnih umetniških
področjih, kot so književnost, glasba,
upodabljajoča, likovna, odrska umetnost in ples. Sem
štejemo tudi vsa kulturnoumetniška društva,
katerih dejavnosti so zelo raznolike in jih najdemo v
vsakem slovenskem kraju in vasi. Sem smo uvrstili
tudi posamezne kulturne prireditve oz. prireditelji.
Tehniško ustvarjanje in poustvarjanje
je značilna dejavnost organizacij, ki se ukvarjajo z
računalništvom, radioamaterstvom, elektrotehniko,
modeliranjem in drugim tehniškim ustvarjanjem. Sem
štejemo tudi organizacije za tehnično kulturo.
Športne aktivnosti in rekreacija
vključujejo vse organizacije, katerih moto je "zdrav
duh v zdravem telesu" in ki so prepoznavne po
raznih športno-rekreativnih dejavnostih. Teh je v
Sloveniji veliko, njihova pestrost pa je najbolje
vidna v vsebinskem kazalu.
Verovanje
je značilna dejavnost verskih skupnosti in njihovih
cerkva ter nekaterih drugih organizacij, ki temeljijo
na verovanju.
Slovenska manjšina v sosedstvu
Sem uvrščamo organizacije Slovenske manjšine v
sosednih državah.
Zastopanje
je značilna dejavnost organizacij, ki zastopajo
določeno skupino oz. delujejo v imenu določenega
posameznika ali organizacije. Sem uvrščamo tako
organizacije iz socialno-ekonomskega področja,
veliko število stanovskih in poklicnih organizacij,
razna interesna združenja, zastopnike lokalnih
skupnosti in organizacije Italjanske in Madžarske
manjšine v Sloveniji kot Pri Italjanski in
Madžarski manjšini so tu poleg njihovih
zastopniških organizacij uključene tudi ostala
manjšinska društva, saj bi se zaradi
maloštevilčnosti z razvrstitvijo pod druge
dejavnosti lahko izgubila oz. spregledala.
Zagovarjanje
je značilna dejavnost organizacij, ki zagovarjajo
načela oz. delujejo za nekoga. Sem sodijo
organizacije, ki se ukvarjajo s človekovimi
pravicami, pravno zaščito in pomočjo, delovanjem
države in teritorialnim povezovanjem, tako regijskim
kot mednarodnim.
Mednarodno sodelovanje
je značilna dejavnost organizacij, ki s svojim
delovanjem niso omejene na eno državo. Sem sodijo
mednarodni prijateljski klubi in ostale mednarodne
organizacije.
Slovenci po svetu
Sem uvrščamo slovenske organizacije iz celega sveta,
ki se ukvarjajo z večino zgoraj naštetih značilnih
dejavnosti , predvsem pa z ohranjanjem slovenske
kulture, vendar smo jih zaradi boljše preglednosti
sedaj uvrstili v svojo skupino. Organizacije so
razvrščene po državah, kjer delujejo.
Mednarodne medvladne organizacije
so medvladne organizacije, ker pa je njihovo
delovanje tesno povezano z delovanjem nevladnih
organizacij, saj želimo s tem še bolj spodbuditi
nadalne sodelovanje z njimi.
Uravnavanje sobivanja
skupna značilna dejavnost teh organizacij je v tem,
da uravnavajo sobivanje in življenje v skupnosti.
Ena od značilnosti tovrstnih organizacij je tudi tim.
trajnostni razvoj, ki se ponaša s strategijo
dolgoročnega delovanja. Za vse organizacije so
značilne tudi zelo heterogene dejavnosti na
številnih področjih, v ekologiji, kulturi,
socialnih dejavnostih, delu z mladimi in drugih
dejavnostih. Zato smo te organizacije uvrstili v
posebno skupino, ker bi jih sicer nasilno omejili in
zabrisali posebnosti njihovega delovanja. Ker pa vse
delujejo tako v skupnosti z ljudmi kot tudi z okoljem
oziroma naravo, smo jih uvrstili med dve glavni
skupini "družbo" in "okolje".
Skrb za varstvo okolja
je značilna dejavnost organizacij, ki z raznolikimi
dejavnostmi skrbijo za varstvo okolja v najširšem
smislu. Sem štejemo društva za varstvo okolja in
različne ekološke organizacije.
Varovanje okolja
je značilna dejavnost organizacij, ki neposredno
varujejo okolje. Sem uvrščamo sanacijo divjih
odlagališč, zaščitena področja naravnih parkov
ali društva proti mučenju živali.
Ljubiteljstvo narave
je značilna dejavnost organizacij, ki izražajo svoj
interes do narave, ponavadi zlasti za posamezne
živali. Sem vključujemo društva kinologov,
društva za varstvo in vzgojo ptic ali društva
gojiteljev malih živali.
Izobraževanje o okolju
je značilna dejavnost organizacij, ki izobražujejo
posameznike na področju poznavanja in skrbi za
okolje. Sem sodi na primer redno splošno
izobraževanje o okolju, kmetovanju ali urejanju
parkov, kamor so vključene organizacije, kot so
Fakulteta za znanosti o okolju, Društvo za biološko
in dinamično gospodarjenje - Ajda in hortikulturna
društva Slovenije.
Raziskovanje okolja
je značilna dejavnost organizacij, ki raziskujejo
okolje in življenje v njem. Sem sodijo inštituti za
ekologijo in društva za proučevanje posameznih
živalskih vrst.
Nabiralništvo
je značilna dejavnost organizacij, katerih interes
je prisotnost v naravi in zanimanje za gozdne sadeže,
zelišča, gobe ipd.
Lov in gojenje
Lov in gojenje sta značilna dejavnost organizacij,
kot so lovska, ribiška in polharska društva.
Zastopanje v okolju
je značilna dejavnost organizacij, ki zastopajo
stanovska in poklicna združenja, ki delujejo v
naravnem okolju ali z naravo. Sem vključujemo
poljedelce, živinorejce in veterinarje. V tem
primeru se nam je zdelo potrebno, da ljudi, ki
živijo v okolju, ločimo od kategorije zastopnikov,
ki so bolj kot na delovanje v naravi usmerjeni na
delovanje v družbi, in jih tako naredimo
prepoznavnejše, zlasti morda za preostale
organizacije, ki se ukvarjajo z okoljem.
Tehnična samopomoč
je značilna dejavnost organizacij, ki kmetovalcem
pomagajo pri obdelovanju zemlje in sicer s skupno
opremo, s čimer racionalizirajo stroške in
možnosti pridelave. Sem so vključeni strojni
krožki.
nazaj
RECENZIJA
Tretji sektor:
epistemologija in statistika
R. Levičar (1999), Vodnik po nevladnih organizacijah
v Sloveniji. Ljubljana: ADI - Agencija za razvojne
iniciative.
Kakšen je tretji sektor v Sloveniji? Kako je
sestavljen in kaj pomeni? Možni so štirje osnovni
načini odgovarjanja na to vprašanje, smiselnost
rezultatov pa ni odvisna le od vsebine, ampak tudi od
načina, kako so odgovori podani. En način so
teoretske študije. V tej obliki podajanja odgovorov
je empirija (kot njihov fundament) že v izhodišču
podrejena teoretski osmislitvi v skladu z načelom,
da dobra teorija brez empirije ni mogoča, samo z
uporabo empirije pa je sploh ni. Zato v teoretskih
publikacijah praviloma ni konkretnih podatkov ali pa
so izdatno selekcionirani v skladu s teoretskim
izhodiščem. Temu diametralno nasproten način so
razni imeniki kot posebna oblikovna vrsta oz. forma
pakiranja odgovorov. V njih so stvarni podatki o
nekem predmetu rigorozno zreducirani zgolj na
poljubno izbrane pokazatelje, očiščene vsega
ostalega, npr. zgolj na številke (telefonske ali
statistične), na naslove ali pa na podobe (npr.
kovancev, gob, znamk, umetnostnih reprodukcij).
Tovrstni imeniki so seveda koristni (kot forma) le,
če iščemo natančno iste karakteristike, ki jih
imenik vsebuje, v vseh drugih primerih pa je zadeva
nesmiselna. Tretji način podajanja odgovorov so
priročniki, ki rešujejo formalno oz. oblikovno
zadrego prejšnjih dveh. Priročniki so nekakšna
"pametna" varianta imenikov, ki še vedno
sledijo njihovemu smotru, a s pretenzijo, da se
zavedajo slabosti lastne logike in jo skušajo
korigirati. Zato je priročnost priročnikov - za
razliko od imenikov - v tem, da skušajo
selekcionirane karakteristike podanih stvari tudi
osmisliti z različnimi vrstami navodili za uporabo:
od enostavnejših napotkov, osredotočenih zgolj na
preglednost zbrane tvarine (to so tisti primeri, kjer
je ob vsebinskem kazalu pritaknjen tudi uvod, da
vsebino kazala sploh razumete), do zahtevnejših
navodil, ki priročnost gradiva povečajo z razlago
kakšnih klasifikacij ali celo s teoretsko navezavo.
Na ta način lahko npr. iz preproste zbirke
kulinaričnih receptov nastane kuharski priročnik (in
ne zgolj imenik), v nasprotnem primeru pa je lahko
brez dodatne refleksije celo marsikateri "znanstveni
zbornik" osiromašen v tem smislu, da iz
priročne knjige degradira v običajen imenik zbranih
tekstov. Še najbolj nazorno si razliko med imenikom
in priročnikom (kot formo) lahko predstavljamo v
tistih primerih, ko je tvarina urejena v gesla. Če
so gesla, razvrščena po abecedi, tudi pojasnjena,
nastane iz slovarja leksikon (oz. pojmovni priročnik),
če so izčrpno razjasnjena, pa dobimo enciklopedijo.
Četrta forma - ki je predmet te recenzije - pa je
vodnik. Kot oblika je nekaj več od priročnika in
mnogo manj od enciklopedije. Vodnik je forma, ki
prednosti obeh združuje tako, da je v primerjavi s
priročnikom ambicioznejši, a priročnejši od
enciklopedije. Zato se vodnik ne osredotoča več
zgolj na opis empiričnega gradiva, ki ga ponuja; v
njem je pojasnjevanje tvarine lahko prisotno v večji
ali manjši meri, a to ni njegova značilnost. V
vodniku se to - kar nekomu omogoča, da nekaj spozna
ali se s čim seznani - ne dosega več z razlago,
ampak z logiko zajemanja ter podajanja snovi. Zato,
ker je bistvo vodnika namen, priročnika pa uporaba,
je prvi projekt zahtevnejši od drugega, čeprav tudi
bolj delikaten. Predstavljajte si, da si v neznanem
kraju nameravate privoščiti okusen obrok ali pa
opraviti hribolazniško turo: v razmerah, ko imate
izrazito profiliran interes in ste hkrati vrženi v
neznano ter podatkovno kompleksno okolje, si boste
lažje pomagali z vodnikom (po gostilnah ali po gorah)
kot pa s priročnikom na isto temo - seveda ob
predpostavki, da lahko izbirate med dobrimi vodniki
in priročniki. Priročniki so namreč priročni za
vse, tudi za tiste (gostilne, gorske poti), ki so
izven vaših zmožnosti ali okusa, medtem ko so
vodniki do zbranih informacij smotrno intencionirani
(uperjeni). Šele to vodniku omogoča, da vas s svojo
formo tudi vodi, medtem ko si s priročnikom lahko
zgolj pomagate.
Težava z vodnikom pa je, da bolj ko je smiseln in
enostaven za uporabnika, bolj je kompliciran za
avtorja. Za razliko od sestavljanja priročnikov,
kjer je glavna skrb namenjena dostopnosti in
razvrščanju podatkov, je dodaten problem vodnika v
tem, kako naj bo čimbolj "na kožo" pisan
potencialnim uporabnikom. Ostreje rečeno - glavna
težava priročnika je še vedno na ravni empirične
evidence, medtem ko je sestavljanje (dobrega) vodnika
epistemološki problem. Ta ni le v tem, kaj zajeti,
ampak kako selekcionirati empirično kompleksnost na
način, ki bo smiseln za uporabnikov interes, s
katerim ta reducira podatkovno okolje, vključno s
posameznimi tipi vodnikov. Zato so slabi vodniki
razpoznavni po slepi pegi njihovih sestavljalcev. Ta
slepa pega tiči v ignoranci prav tistega razloga, ki
uporabnika napelje k odločitvi, da seže po vodniku
namesto po priročniku. Ne pozabimo, da se uporabnik
giblje, sprašuje, odloča in vseskozi tudi ostaja na
pred-teoretski ravni "vsakdanje realnosti",
k(j)er glede predmeta svojega interesa ne razpolaga
niti s podatki, še manj seveda s klasifikacijami ali
teorijo. Šele, ko se z običajno (samoumevno) zalogo
znanja več ne znajde, se uporabnik odloči za
ekspertno pomoč, a tudi takrat njegovih težav še
ni konec. Odločitev za pomoč ga postavi pred novo
odločitev o vrsti pomoči, kjer se še vedno sam
odloča, saj je pomoč možna na več načinov,
razlike med njimi pa so tako sofisticirane, da jih
uporabnik že po definiciji ne pozna (ker ni ekspert).
Zato si lahko pomaga le z najenostavnejšimi možnimi
informacijami o formi, npr. o tem, ali se neki knjigi
reče priročnik ali vodnik. In tu, kjer povprečni
uporabnik svojo težavo razreši, se začne ekspertni
problem sestavljalcev: kakšno je smiselno ravnovesje
med obliko in vsebino ponujenih informacij.
Prevečkrat se pozablja, da predvsem način nečesa (forma)
določa domet, znotraj katerega osmišljujemo vsebino
predstavljenega. To je sicer že klasični
aristotelovski poudarek, star že dobrih 2300 let, ki
pa v sodobni specializaciji in fragmentaciji
človekovih dejavnosti postaja vse bolj aktualen, ne
pa vse manj. Aristotel je prvi racionaliziral odnos
med obliko in tvarino (formo in materijo) kot
vzajemno relacijo in s tem opozoril na škodljivost
ekstremov: na eni strani tistih idejnih (pred-aristotelovskih),
kjer je edino merilo stvarnosti predstavljal skupek
vrhovnih Idej (pisanih z veliko začetnico), iz
katerih se je v njihovem imenu deduciralo vse ostalo,
vključno z empiričnimi oblikami pojavnosti vseh
neživih in živih stvari. Po tej paradigmi naj bi
bili bližje resničnosti takrat, ko se čimbolj
zatekamo v okrilje umskih sposobnosti in se čimbolj
oddaljujemo od čutnega izkustva. V nasprotni ekstrem
pa se zaide s prevlado obrnjene paradigme - kar res
šteje, je empirija, vse drugo je spekulacija. Ker pa
vemo, da je ta očitno možna na takšen ali
drugačen način, se je kmalu zreducirala na
interesno pogojenost (kot špekulacija) in je zato
vse bolj zgubljala vsakršen ontološki smisel.
Resnica kot špekulacija je namreč lahko politična,
trgovska, filozofska, religijska, umetnostna, skratka
nekaj navideznega (virtualnega). Če se ostaja
znotraj te variante, potem je vse odvisno le še od
tega, ali se postavimo bolj na konservativno ali na
bolj liberalno stališče, iz katerega različnost
tovrstnih špekulacij vrednotimo bodisi negativno ali
pozitivno. V obeh primerih pa z resničnostjo kot
tako nimamo več kaj početi, saj je ta zakrita z
dojemanjem resnice na enega od treh načinov:
1. z resnico o tem, da je resnično le tisto, kar je
in kakor je razvidno z (ra)zbiranjem podatkov (empirizem)
2. z resnico o eni sami Resnici na račun drugih, se
pravi o tem, katera je edino resnična (absolutizem)
3. z resnico o pravilnosti vseh resnic, med katerimi
vsaka dobi status veljavnosti že zgolj z načinom,
kako jo produciramo in zagovarjamo - neglede na
resničnost (relativizem).
Če v smislu teh treh načinov pogledamo resnice na
posameznih področjih, npr. v sociologiji, potem
lažje razumemo formaliste na eni strani in
simbolične interakcioniste na drugi, v filozofiji
zato dobimo metafizike na enem koncu in fenomenologe
na drugem, na umetnostnem področju klasicistom
nasprotujejo avantgardisti, v religiji se
institucionalistično monoteistični dogmatiki
konfrontirajo z individualistično
spiritualističnimi novodobniki, v politiki si
stojijo nasproti idealisti in pragmatiki itd. Zato je
aristotelovski poudarek o enotnosti forme in materije
še danes aktualen, saj nas svari pred ekstremizmi v
eno ali drugo smer, iz katerih se napajajo zgornje
tri redukcije resničnosti.
Kako pa zajeti t.i. tretji sektor na Slovenskem? Kako
ga narediti razvidnega, dostopnega? Predvsem s
pomočjo teorije ali empirije, bolj z umovanjem ali s
podatki? Kako narediti ravnovesje med vsebino in
obliko, s priročnikom ali z vodnikom? Če z vodnikom
- kako ga sestaviti, kako izbrati klasifikacijski
kriterij? Kako narediti dober vodnik, če ni niti
slabega priročnika niti približnega popisa stvari,
ki bi spadale vanj?
Te naloge se je lotil Robi Levičar s sodelavci. Gre
za projekt, ki je nastajal nekaj let in se že na
začetku soočil z zadrego, kako iz dostopne
statistike razbrati tretji sektor. Kako ga
predstaviti, če pa to področje v razpoložljivih
uradnih podatkih ni niti enoznačno niti razločno
zajeto, še bolj nejasno pa je, katere statistično
evidentirane oblike organiziranja so dejansko "žive"
in katere ne (saj zakonodaja ne predvideva izbrisa iz
registra). Od tod odločitev, da je treba začeti
takorekoč iz nič: zbrati vse podatke z anketiranjem
na terenu in se naknadno odločiti, kako jih
razvrstiti ter v kakšni obliki je njihova
predstavitev sploh smiselna. Na ta način je nastala
ideja o vodniku in s tem tudi soočenje s problemi,
ki sem jih nakazal zgoraj.
Razlika med zgolj drugačno verzijo statističnega
priročnika in med obliko vodnika, za katero se je
odločil avtor, je zjedreno nakazana že v predgovoru.
Tam je rečeno, "da je namen ureditve Vodnika
predvsem predstaviti in podpreti tak aktivni način
življenja, ki ga živijo člani nevladnih
organizacij v Sloveniji." In šele iz te
perspektive "je pričujoči Vodnik tudi zgovoren
odgovor na vprašanja ali dvome o delovanju civilne
družbe danes" (str. II). To pomeni, da je za
predstavitev tretjega sektorja vzet kriterij
nevladnih (neprofitnih, volonterskih) organizacij, ne
pa npr. koncept civilne družbe. Zakaj je ta
odločitev produktivna in v kakšnem smislu si po tej
poti lahko odgovorimo na zadrego "o delovanju
civilne družbe danes"? Oziroma, kaj bi nastalo,
če bi naredili obratno, da bi npr. vzeli civilno
družbo za osnovni kriterij in se šele naknadno
vprašali o pomenu nevladnih organizacij? Nastala bi
zmeda, ki se v imenu "civilne družbe" na
Slovenskem preigrava že dobro desetletje in ji še
ni videti konca. Ni slučajno, da sta ravno letos
izšla kar dva "civilnodružbena" zbornika,
Sproščena Slovenija pri založbi Nova revija ter
Civilna družba v Sloveniji in Evropi, ki ga je
izdalo društvo Občanski forum. Kot osnovni oz.
izhodiščni kriterij obeh projektov je vzeta civilna
družba, ki pa je v prvem zborniku uporabljena
izrazito (politično) redukcionistično, medtem ko je
v drugem, nasprotno, civilnodružbeni kriterij
uporabljen tako široko, da ni več jasno, kaj naj bi
sploh pomenil. Kar ni slučajno. Zato je dobro, da se
tudi Vodnik po nevladnih organizacijah ni ujel v isto
past. Čeprav govori o civilni družbi, je ne jemlje
za izhodiščni kriterij in se s tem izogne paradoksu,
da bi ob izteku dvajsetega stoletja še vedno tarnali
nad nekakšno krizo civilne družbe pri nas, kar
sicer počnejo tako tisti na desnici kot na levici in
to kljub temu, da imamo že desetletje staro državo
v modernem (parlamentarnem) smislu. Dejstvo je, da je
bil govor o krizi civilne družbe deplasiran že od
začetka, ko se je pojavil, danes pa je še bolj.
Prevečkrat se pozablja, da pri nas ni v krizi
civilna družba, ampak mišljenje civilne družbe in
uporaba tega pojma. Zakaj?
Ker se je pred letom 1990, ko je nastal
civilnodružbeni diskurz, začel sam pojem civilne
družbe uporabljati kot orodje političnih bojev, iz
česar je nastal zmoten vtis, da je civilna družba
nasprotje državni oblasti. To prepričanje pa je po
osamosvojitvi generiralo nove redukcije civilne
družbe na ožje segmente, odvisne od interesov
avtorjev, ki so producirali tovrstne definicije. Zato
danes razpolagamo z zmedo civilnodružbenih
opredelitev, okrog katerih ni možno nikakršno
poenotenje, ne v konceptualnem, še manj v
političnem smislu. Že pred osamosvojitvijo sta
prevladala dva pristopa, ki sta bila enako
redukcionistična, čeprav sta si konkurirala. Prvi
pristop je civilnodružbene odnose enačil s sintagmo
"samoupravne socialistične družbe", v
kateri je razvoj civilnosti slonel na osrednjih
ideoloških postulatih prejšnjega režima in sicer:
- na odmiranju države
- na forsiranju neposredne demokracija na vseh ravneh
in v vseh stvareh (delegatski sistem)
- na krepitvi nepolitične družbe (samoupravnih
interesov)
- na zamegljevanju razlike med državo in družbo v
razmerah, ko ta razlika sistemsko sploh še ni bila
vzpostavljena.
Temu nasproten pristop pa so uvajali akterji novih
družbenih gibanj iz osemdesetih let. Pri njih je
bila civilna družba reducirana zgolj na ozek segment
tistih družbenih grupacij, ki so takrat artikulirale
politična stališča na nestrankarski način - vse
ostalo, kar je ostajalo izven tega okvirja, pa se ni
štelo za del civilne družbe.
Nakar so se v desetletju po osamosvojitvi, tj. v
času legitimnosti političnega pluralizma, začele
množiti opredelitve civilne družbe v smislu
naslednjih treh kategorij:
- redukcionistične definicije, ki so izključevale
iz civilne družbe vsa tista področja, ki so bila
brez političnega potenciala ali pa so ga imela, pa
ni bil "pravi". Zato se je iz civilne
družbe po eni strani izločalo akterje in
organizacije na področju zabave, rekreacije,
prostočasnih aktivnosti, duhovnosti, religije,
profitnosti, po drugi strani pa so bili izločeni
tudi tisti, ki so izražali politične aspiracije v
smislu "boja za oblast", a so spadali v
nasprotno politično opcijo od one, ki je za tvorca
definicije veljala kot "edino demokratična".
Znotraj te variante se je civilna družba reducirala
samo na tisti del političnih civilnih gibanj, ki so
"zares" demokratična in še vedno
nestrankarska, vse ostalo pa naj ne bi imelo s
civilno družbo nobene zveze;
- v drugo kategorijo spadajo dualistične definicije,
katerih skupni imenovalec je preigravanje nasprotja
med državo na eni in družbo na drugi strani.
Namesto političnega kriterija o "pravi" in
"nepravi" civilni družbi se je uvedel
strukturni kriterij, npr. v smislu opredelitve, da je
civilno le tisto "družbeno področje, ki je
predmet civilno pravne ureditve... za razliko od
drugih družbenih področij, ki so predmet javno
državno pravne ureditve", kot se glasi ena od
tipičnih definicij iz te kategorije. Glavna slabost
omenjenega pristopa je, da ostane slep za vse in
vsakršne preseke oz. preplete med družbenim in
državnim področjem, kar postane zavajajoče ravno
takrat, ko skušamo obravnavati konkretna vprašanja
(denimo, probleme izobraževanja in raziskovanja na
takšni instituciji kot je npr. Univerza, ki po eni
strani uživa popolno avtonomijo v vseh zakonskih
aktih, od ustave navzdol, hkrati pa je v celoti
finančno odvisna od države). Operirati z enostavnim
dualističnim pristopom v konkretnih primerih pomeni,
da vso kompleksnost konkretnih situacij vnaprej
zameglimo z abstraktno alternativo ali/ali (ali
država ali družba, vse vmes pa ostaja nepomembno
ali celo škodljivo);
- tretja kategorija pa so rezidualne definicije, ki
so sicer manj napačne od prejšnjih dveh, a še bolj
neuporabne. Za razliko od prve kategorije niso
politično pogojene, hkrati pa tudi niso več ujete v
enostavni dualizem, značilen za drugo kategorijo. Tu
se s civilno družbo označuje vse, kar ostane, ko
izključite državno sfero - civilna družba torej
vključuje tudi preseke (vključno s političnim
pluralizmom v strankarski kot nestrankarski obliki in
vključno z nepolitičnimi področji oz. akterji),
kjer država penetrira v civilno družbo in obratno.
Problem pa je, da ravno takrat, ko se začnete
ukvarjati s temi preseki, se kriterij civilne družbe
pokaže za nezadosten, saj je preveč obširen in
fluiden, kar pomeni, da je treba uporabiti jasnejše
in razločnejše kriterije, skladne s področjem (preseka),
ki ga obravnavate. Na primer: recimo, da se lotite
raziskovanja solidarnostnih potencialov v konkretni
krajevni skupnosti. Kmalu postane jasno, da morate
upoštevati tako ukrepe občinskih oblasti kot
razvitost profitnega sektorja (npr. socialne donacije
in sponzorstva podjetnikov) kot tudi vpliv, ki ga ima
na skupnostno integracijo vaški župnik, sorodstvena
razmerja, gasilsko društvo ali združenje
zbirateljev znamk. Kaj bo iz tega nastalo, če boste
vseskozi izhajali ter ostajali na definiciji civilne
družbe in države - zmazek, preabstrakten za uporabo,
ali pa enostransko pretenciozen, če ga na tej osnovi
skušate natančneje doreči. To pomeni, da je
konkretizacija problemov premosorazmerna z
nezadostnostjo civilne družbe kot analitične
kategorije. Zato njene definicije, ko skušajo biti
uporabne, praviloma preigravajo naslednje zmote:
- prva zmota je v tem, da je civilna družba nekaj
nasprotnega od države: dejansko pa je šele naravno
stanje nasprotno civilnemu, ne pa državno (v
naravnem stanju imamo opravka z naravno svobodo, ki
je omejena le s posameznikovimi psihofizičnimi
zmožnostmi, medtem ko je za civilno stanje merodajna
državljanska svoboda, ki je omejena z občo voljo,
katere garant je pravna država)
- druga zmota je v tem, da je vlada oziroma oblast
kot državno orodje nasprotna civilni družbi: oblast
ni državno orodje, ampak je država (t.j. državne
in vladne službe, ministrstva) orodje oblasti oz.
parlamenta, medtem ko je vlada posrednik med oblastjo
in civilno družbo
- tretja zmota je v tem, da z razvitostjo
demokratičnega sistema postaja razmejitev civilne
družbe od države vsa bolj jasna in nedvoumna:
obratno je res, z razvojem postaja razlika med njima
vse bolj nejasna, ker se v razviti demokraciji
razrašča sfera političnega pluralizma, ki
funkcionira kot posrednik med družbo in državo (zato
je pravna država pogoj civilne družbe, civilna
družba pa je osnova pravne države)
- četrta zmota je v tem, da civilna družba
predstavlja samo to, kar je nepolitično: dejansko je
civilnodružbeno tudi tisto, kar je politično
angažirano, bodisi v obliki kvazi-političnih skupin
in gibanj ali pa v obliki pravih političnih strank (ravno
prisotnost in razvitost političnega dela civilne
družbe je odločilna za vzpostavitev politične
konkurence, ki je podlaga za izvedbo neposrednih
volitev, s katerimi dobimo legitimno oblast)
- peta zmota je v tem, da je civilna družba samo
nekaj dobrega, konstruktivnega in demokratičnega:
nasprotno, je lahko tudi nekaj slabega, ekskluzivnega,
destruktivnega in antidemokratičnega (ravno zato
lahko osnovne človekove pravice in državljansko
svobodo zagotavlja le država, ne pa civilna družba).
Če torej civilna družba ni nasprotni pojem državi
ali oblasti, če meja med njimi postaja vse bolj
prehodna in nejasna, če je civilna družba lahko
politična in nepolitična, s konstruktivnimi in
destruktivnimi, demokratičnimi kot totalitarnimi
potenciali - potem je jasno, da tako široka sintagma
ni analitično uporabna na konkretnih področjih in
problemih. Zato je za predstavitev tretjega sektorja
ustreznejši kriterij nevladnih organizacij (NVO), ki
je uporabljen v recenziranem Vodniku. Gre za kriterij,
ki vključuje:
- tiste neobvezne in formalno registrirane
organizacije,
- ki so jih ustanovili nevladni akterji za namen,
- ki je neprofiten in
- ki delujejo na osnovi neplačane delovne sile (deloma
ali v celoti).
Na podlagi tega kriterija lahko ocenimo tudi
uspešnost in učinkovitost Vodnika. Uspešnost je
mera za presojo stopnje realizacije projekta glede na
njegove cilje, se pravi, kaj se s projektom hoče
doseči in kaj obljublja. Ključno pri tem je, da se
je podatke zajemalo z obsežnim vprašalnikom, ki je
omogočal ne le evidentiranje, ampak tudi smiselno
klasificiranje materiala v skladu s formo vodnika. To
pomeni, da je osrednja pozornost pri razpoznavanju
predstavljenih organizacij namenjena problemu, "kaj
posamezna področja druži. Izkazalo se je, da je to
vprašanje ključno" (str. VIII). Nanj pa ni
mogoče odgovoriti brez prepoznavanja specifičnega
namena organizacije (poslanstva, misije) in tega, s
čim se ukvarja: "Značilna dejavnost
organizacije je tista dejavnost, po kateri lahko
posamezno organizacijo prepoznamo in jo hkrati
ločimo od druge..." Kar pa je mogoče dobiti
predvsem s samoopisom oziroma s tem, kako respondenti
sami prepoznavajo in artikulirajo lastne značilnosti,
ki jih ločijo od ostalih. Mimogrede iz uvoda tudi
zvemo, da se je na podlagi izpolnjenih vprašalnikov
pokazalo, kako imajo ravno s tem vprašanjem
predstavniki zajetih organizacij največ problemov (str.
IX). Mogoče je ravno to pomemben namig glede
kompleksnosti neprofitno-volonterskega segmenta
civilne družbe pri nas: ne gre za civilnodružbeno
krizo v smislu nerazvitosti ali celo zatrtosti
iniciativ, ampak prej obratno - tipična za Slovenijo
je organizacijska hipertrofija in hkrati pomanjkljiva
profiliranost kot osnovna značilnost v tranzicijskih
razmerah. Ker preverjanje te predpostavke terja
pozornejše branje, nas Vodnika na podlagi samoopisa
respondentov vpelje v splošnejše razvrstitve po
posameznih področjih, kjer najdemo zbrane
organizacije, npr.: na področju raziskovanja (240
organizacij), na področju izobraževanja (50 org.),
mladina (200), rehabilitacija (170), pomoč (420),
reševanje (1400), poklicne organizacije (750),
kultura (1350), šport (3200), tehniška društva (180),
organizacije slovencev po svetu (200) in tako še
skupaj z nekaterimi drugimi dobimo osupljivo
številko 11.979 delujočih organizacij. Te so v
Vodniku predstavljene bodisi z osnovnimi podatki v
smislu osebne izkaznice ali pa s širšim opisom,
narejenim na osnovi strukturiranega intervjuja z 18
vprašanji (na ta način so predstavljene večje
organizacijske oblike, npr. zveze društev,
sindikatov, zbornice in druge krovne organizacije, ki
se navznoter členijo na lokalne). Gre za enormno
delo, ki bi predstavljalo precejšen zalogaj za vsako
statistično ali vladno službo (če bi se ga seveda
lotila). Opravil pa ga je avtor, entuziast, s
peščico prostovoljcev, ki se ni zadovoljil z
železnim pravilom, da je samoumevno, če od
razposlanih anket dobiš nazaj 10 - 20 % odgovorov.
Če se potrudiš, jih dobiš več - in zato Vodnik s
skoraj dvanajst tisoč organizacijami,
predstavljenimi na 700 straneh velikega formata,
zagotovo pomeni zelo uspešen projekt. Zlasti, če se
spomnimo podatka, da je bilo pred dvemi leti na
Slovenskem registriranih okrog 15.000 organizacij, za
katere je veljala ocena, da je med njimi približno
ena tretjina "mrtvih", se pravi, da niso
nikoli zaživele ali pa so v času registracije že
prenehale z delovanjem. Zato je dobljeno število,
zajeto v Vodniku, precej natančen, vsekakor pa
realen pokazatelj NVO v Sloveniji.
Naslednji kriterij presoje je učinkovitost projekta.
Njeno oceno dobimo s presojo input/output relacije,
kjer vložek (porabljenega časa, denarja, dela) v
projekt primerjamo z njegovim izidom. Učinkovitost
je posledica vložka, ki je manjši od izložka. In
kakšna je ta računica, recimo z vidika oblasti?
Entuziast s peščico študentarije razišče in
predstavi tretji sektor, večinoma na sposojenem
računalniku, sredstva skoraj v celoti nažica v
tujini - od državnih oblasti pa nič. So preveč
zaposlene z evropskimi integracijami in rdečim mesom.
Seveda pa bodo prizadevni uradniki v vladnih službah
ne le pobirali davek od prodaje Vodnika, ampak ga
tudi s ponosom razdeljevali tujcem kot dokaz, kako
smo evropsko primerljivi. Pokazali bodo, kako se je
ravno pod to oblastjo razcvetel nevladni sektor, kar
bo vsak verjel že takoj, ko bo knjigo vzel v roke (tehta
namreč 1,5 kg).
Zahtevnejšeim bralcem pa so na voljo drugi načini
uporabe. Če se želite aktivirati na konkretnem
področju, ki vas zanima, enostavno poiščete v
vsebinskem kazalu tisti razdelek, ki je najbližji
vašemu interesu in dobite natančne podatke o vsem,
kar je registriranega na to temo v Sloveniji. Na
primer, zanima vas šport. Če se hočete rekreirati
z žogo, a ste prenerodni za njeno brcanje, metanje
ali odbijanje, si pomagate z razdelkom IGRE S PALICO
IN ŽOGO, kjer dobite vse klube na temo hokeja na
ledu, hokeja na travi, baseballa in softballa, skupaj
s telefonskimi številkami, naslovi, opisom
organizacijskih oblik in imeni ter priimki
predstavnikov klubov. Na enak način kot v športu
lahko svoj interes poiščete na področjih: mladine,
druženja, skrbi za druge, nudenja pomoči,
rehabilitacije, podpiranja različnih projektov,
reševanja, varnosti, vzgoje, izobraževanja,
raziskovanja, ljubiteljstva, zbirateljstva,
ohranjanja kulture, gostiteljstva, umetniškega in
tehniškega ustvarjanja, poustvarjanja, verovanja,
zastopanja, zagovarjanja, mednarodnega sodelovanja,
ekologije (v smislu sedmih skupin dejavnosti, vezanih
na ta termin), nabiralništva, lova in gojenja,
tehnične samopomoči. Vsak od teh razdelkov se
navznoter členi še na številne rubrike in
podrubrike, od dveh pa vse do šestinosemdesetih,
odvisno od razvejanosti področja. Dragoceni podatki
tudi za tiste donatorje in sponzorje, ki razen
športa ne poznajo nič drugega.
Drugače bodo brali tisti, ki iščejo povsem
določeno organizacijo, pa jim manjkajo drugi podatki
o njej, ali pa izbirajo ime za svojo, ki jo
ustanavljajo na novo. Takšni bodo začeli s
priročnejšim abecednim kazalom, kjer so vse
organizacije razvrščene tako, kakor so uradno
poimenovane. Vodnik torej funkcionira tudi kot
register.
Tretji način pa je intercedenten. Namenjen je tistim,
ki se želijo ukvarjati z mrežnimi povezavami med
različnimi akterji. V tem primeru začnete brati
knjigo od zadaj naprej. Najprej se seznanite z
navodili za posredovanje in pogajanje, ki so
pregledno natisnjena na zadnji strani zadnje platnice.
Iz njih dobite vednost o tem, kaj pomeni mehko, trdo
ali pa načelno dogovarjanje, kar je napisano tako
zjedreno, preprosto in razumljivo, da ob tem zbledijo
vsi menedžerski priročniki, ki sicer rastejo kot
gobe po dežju. Nakar listate Vodnik v levo, kjer
najprej naletite na obsežen seznam kongresnih in
seminarskih (ponudnikov) prostorov, kjer to lahko
počnete, sledi imenik vseh nevladnih organizacij, za
tem pa njihovi opisi po področjih delovanja, ki vas
zanimajo.
Skratka, vodnik v pravem pomenu besede - prvi,
najobširnejši in najboljši slovenski "kdo je
kdo" po NVO.
Doc. dr. Srečo Dragoš
nazaj
VSEBINSKO KAZALO
AKTIVNOSTI MLADIH
MLADINA
DIJAKI IN ŠTUDENTJE
DRUŽENJE
STAREJŠI OBČANI
DRUGO
SKRB
LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI
OTROCI IN MLADOSTNIKI
POMOČ
OSNOVNA POMOČ
DUŠEVNO ZDRAVJE
MLADOSTNIKI
DRUŽINA
ŽENSKE
STAREJŠI OBČANI
BEGUNCI
SOS TELEFONI
ZAVETIŠČA IN DOMOVI
DRUGO
REHABILITACIJA
OBOLENJA IN POŠKODBE
ZASVOJENOST
Splošno
Zasvojenost z alkoholom
Zasvojenost z mamili
Drugo
DRUGO
PODPORNIŠTVO
RAZISKOVANJE
ŠOLSTVO
ZDRAVSTVO
SOCIALNO VARSTVO
GOSPODARSTVO
KULTURA
ŠPORT
EKOLOGIJA
DRUGO
REŠEVANJE
V JAMAH
V GORAH
PRI POŽARU
DRUGO
VARNOST
PROMETNA VARNOST
VZGOJA
OTROCI
MLADI
VZDRŽEVANJE
TELESNEGA ZDRAVJA
OSEBNOSTNA IN DUHOVNA RAST
IZOBRAŽEVANJE
IZOBRAŽEVANJE
KNJIŽNICE IN ČITALNICE
RAZISKOVANJE
NARAVOSLOVJE
TEHNIKA
HUMANISTIKA
DRUŽBOSLOVJE
MEDICINA
DRUGO
LJUBITELJSTVO
ZBIRATELJSTVO
OHRANJANJE KULTURE
NEPOSREDNO LJUDSKO IZROČILO
Ljudski plesi
Ljudski običaji
DRUGE NARODNOSTNE SKUPNOSTI V SLOVENIJI
Romska
Hrvaška
Nemška
Bosansko Herecegovska
Srbska
Makedonska
Albanska
KULTURNA IN NARAVNA DEDIŠČINA
MUZEJI IN GALERIJE
DRUGO
GOSTITELJSTVO
TURIZEM
POČITNICE
UMETNIŠKO USTVARJANJE IN
POUSTVARJANJE
SPLOŠNO
KNJIŽEVNOST
GLASBA
Petje
Igranje instrumentov
Drugo
UPODABLJAJOČA UMETNOST
Likovna umetnost
Oblikovanje keramike
VIZUALNA UMETNOST
Fotografija
Film in video
Drugo
ODRSKA UMETNOST
Lutkovna gledališča
Dramska gledališča
Drugo
PLES
KULTURNO UMETNIŠKA DRUŠTVA
PRIREDITVE IN PRIREDITELJI
DRUGO
TEHNIŠKO USTVARJANJE IN
POUSTVARJANJE
SPLOŠNO
RAČUNALNIŠTVO
RADIOAMATERSTVO
ELEKTROTEHNIKA
MODELARSTVO
DRUGO
ŠPORTNE AKTIVNOSTI IN
REKREACIJA
SPLOŠNO
ATLETIKA
Atletika
Težka atletika
Triatlon
Drugo
GIMNASTIKA
BORILNI ŠPORTI
Karate
Jujitsu
Kick boxing
Taekwondo
Aikido
Rokoborba
Boks
Sabljanje
Drugo
ŠPORTI NA KOLESIH
Kotalkanje
Kolesarstvo
Motociklizem
Avtomoblizem
Drugo
IGRE S KROGLAMI
Balinanje
Kegljanje
Golf
Biljard
IGRIŠČE
Tenis
Namizni tenis
Badminton
Squash
Drugo
MOŠTVENI ŠPORTI
Nogomet
Rokomet
Košarka
Odbojka
Rugby
ZIMSKI ŠPORTI
Smučanje
Snowboard
Sankanje
Umetnostno drsanje
Kegljanje na ledu
VODNI ŠPORTI
Plavanje
Vaterpolo
Jadranje
Veslanje
Potaplanje
Športni ribolov
Drugo
IGRE S PALICO IN ŽOGO
Hokej na ledu
Hokej na travi
Baseball in softball
ŠPORTI Z ŽIVALMI
ZADEVANJE TARČE
Streljanje s puško in pištolo
Streljanje z lokom
Pikado
Drugo
ŠPORT V ZRAKU
Letenje z letalom
Letenje z zmajem
Padalstvo
Letenje z balonom
Prosto letenje
Aeroklubi
Drugo
MISELNE IGRE
Šah
Bridge
Go
Drugo
REKREACIJA V NARAVI
Planinstvo in alpinizem
Gorništvo
Jamarstvo
Drugo
ŠPORTNI PLES
JOGA
ŠPORTNA IN REKREATIVNA DRUŠTVA
DRUGO
VEROVANJE
VERSKE SKUPNOSTI
DRUGO
SLOVENSKA MANJŠINA V
SOSEDSTVU
ITALIJA
AVSTRIJA
MADŽARSKA
HRVAŠKA
ZASTOPANJE
NARODNOSTNI MANJŠINI V SLOVENIJI
Madžarska
Italijanska
SOCIALNO - EKONOMSKO PODROČJE
Delodajalci
Delojemalci
Nezaposleni
Stanovanjska vprašanja
STANOVSKA IN POKLICNA ZDRUŽENJA
Raziskovanje
Šolstvo
Vzgoja
Zdravstvo
Socialno varstvo
Uprava
Pravo
Obramba
Tehniške stroke
Urejanje krajine
Kultura
Šport
Gospodarstvo
Obrt
Turizem
Kmetijstvo
Drugo
INTERESNA ZDRUŽENJA
LOKALNA SKUPNOST
ZAGOVARJANJE
ČLOVEKOVE PRAVICE
Enakopravnost
Svoboda govora
Drugo
PRAVNA ZAŠČITA IN POMOČ
Pravna zaščita
Zaščita potrošnikov
Lastnina (posest /uporaba)
Drugo
DELOVANJE DRŽAVE
Gibanja in združenja
TERITORIALNO DELOVANJE
V Sloveniji
Mednarodno
DRUGO
MEDNARODNO SODELOVANJE..
PRIJATELJSKI KLUBI
MEDNARODNE ORGANIZACIJE
DRUGO
SLOVENCI PO SVETU
SPLOŠNO
BOSNA IN HERCEGOVINA
BELGIJA
FRANCIJA
GRČIJA
JUGOSLAVIJA
LIECHTENSTEIN
LUKSEMBURG
MAKEDONIJA
NEMČIJA
NIZOZEMSKA
ŠVEDSKA
ŠVICA
VELIKA BRITANIJA
ARGENTINA
BRAZILIJA
ČILE
URUGVAJ
KANADA
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
AVSTRALIJA
MEDNARODNE MEDVLADNE
ORGANIZACIJE
DRUGO
URAVNAVANJE SOBIVANJA
POVEZOVALNI PROSTORI
V SKUPNOSTI IN OKOLJU
V SKUPNOSTI IN NARAVI
Taborniki
Skavti
DRUGO
SKRB ZA VARSTVO OKOLJA
VAROVANJE OKOLJA
SPLOŠNO
PARKI
ŽIVALSTVO
LJUBITELJSTVO NARAVE
IZOBRAŽEVANJE O OKOLJU
SPLOŠNO
KMETOVANJE
PARKI
RAZISKOVANJE OKOLJA
NABIRALNIŠTVO
LOV IN GOJENJE
LOV
RIBOLOV
ZASTOPANJE V OKOLJU
STANOVSKA, POKLICNA ININTERESNA ZDRUŽENJA
Gozdarstvo
Sadjarstvo in vrtnarstvo
Vinogradištvo in vinarstvo
Čebelarstvo
Konjereja
Ovčjereja
Kozjereja
Prašičereja
Govedoreja
Veterinarstvo
Drugo
TEHNIČNA SAMOPOMOČ
TISKOVINE ORGANIZACIJ
KULTURA
HUMANISTIKA IN DRUŽBOSLOVJE
NARAVOSLOVJE
TEHNIKA
ŠOLSTVO
SOCIALNO VARSTVO
ZDRAVSTVO
ŠPORT
UPRAVA IN SODSTVO
VARNOST
GOSPODARSTVO
IZSELJENSTVO
RELIGIJE IN DUHOVNOST
DOM IN PROSTI ČAS
OKOLJE
DRUGO
na vrh