DELOVANJE NEVLADNIH ORGANIZACIJ V EU

Evropsko sodelovanje in razvoj NVO 
Evropska Unija in njene institucije
Mehanizmi finančne pomoči EU
Kako se vključiti v programe EU
EU spletna stran

EVROPSKO SODELOVANJE IN RAZVOJ NVO

 

je program, ki slovenskim nevladnim organizacijam, s;

* seminarji,
* delavnicami, 
* tiskanimi in elektronskimi publikacijami 

posreduje informacije o novem evropskem okolju. 

Program je osredotočen na spoznavanje delovanja strukturnih skladov in drugih programov financiranja Evropske Unije, ki je zelo pomembno za uspešno delovanje nevladnih organizacij ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo meseca maja leta 2004.

Program vodi Agencija za razvojne iniciative v sodelovanju z Voluntary Organizatons Network for European Funding iz Velike Britanije. Program je podprt s strani PHARE.


INFORMACIJE;

na našem naslovu: Kardeljeva ploščad 1, Ljubljana
po telefonu: 01 534 56 84
in e-pošti: adi.ljubljana@guest.arnes.si


V A B L J E N I

na vrh

EVROPSKA UNIJA IN NJENE INSTITUCIJE

1.Evropska Unija

Če hočemo razumeti delovanje institucij Skupnosti, moramo vedeti, da je zanje značilna nekoliko drugačna delitev nalog na področju zakonodajnih in izvršilnih funkcij, ki niso tako strogo ločene, kakor so praviloma v sistemu nacionalne države. Tako sta zakonodajna in izvršilna funkcija razdeljeni med Svetom EU in Evropsko komisijo, parlament, ki v nacionalnih sistemih praviloma opravlja zakonodajno funkcijo, pa v EU nastopa bolj v vlogi posvetovalnega in nadzornega organa, izjema je seveda postopek soodločanja, kjer ima tudi Evropski parlament (EP) zakonodajno vlogo na sicer natančno določenih področjih. Ta delitev funkcij najbolj bistveno določa delovanje celotnega političnega, ekonomskega in pravnega sistema v EU.
Evropski parlament, Svet EU, Evropska komisija, Sodišče Evropskih skupnosti in Evropsko računsko sodišče torej štejejo za institucije EU. Na drugi strani pa Odbor za gospodarske in socialne zadeve, Odbor regij, Evropska investicijska banka, Sistem evropskih centralnih bank, Evropska centralna banka ter Odbor stalnih predstavnikov držav članic (COREPER) štejejo le za organe EU, saj njihovi sklepi niso pravno obvezujoči, kot so na primer akti institucij EU. Organi EU delujejo praviloma na ozko opredeljenih področjih in opravljajo zgolj svetovalno funkcijo.


1.2 INSTITUCIJE EU

Svet EU (ali ministrski svet do leta 1993)

Svet EU je institucija Unije, v kateri so zastopane vlade držav članic EU, in je najpomembnejša ustanova v procesu sprejemanja odločitev Evropske unije. Svojo sestavo spreminja glede na področje dela (kmetijstvo, promet, izobraževanje ...); glede na tematiko se sestanejo resorni ministri.
Najpomembnejši svet sestavljajo zunanji ministri. Imenuje se svet za splošne zadeve in zunanje odnose. Poleg dela na svojem področju namreč ta svet usklajuje tudi delo vseh drugih ministrskih srečanj. Kot primarni zakonodajni svet EU sprejema različne pravne akte, med katerimi so najpomembnejše uredbe. Te so zavezujoče za vse članice z dnem objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti, ko postanejo tudi del notranjega prava vsake članice. Svet sprejema tudi direktive, odločbe, mnenja in priporočila.
Svet praviloma odloča s kvalificirano večino. Za sprejem odločitve je treba zbrati dobrih 70 odstotkov glasov (62 od skupno 87), ki so državam članicam EU dodeljeni glede na velikost države in število njenih prebivalcev. Slovenija bo imela v Svetu EU štiri glasove.
Vsaka članica Unije predseduje Svetu EU šest mesecev (leta 2003 Grčija in Italija, leta 2004 Irska in Nizozemska). Menjava je določena vnaprej, predsedujoča članica pa usmerja delo Sveta EU. 


Evropski svet

Evropski svet je politično zagotovo najbolj vplivno telo Skupnosti, saj ga sestavljajo najvišji predstavniki držav članic. Čeprav ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad članic EU ter predsednik evropske komisije, njegove odločitve niso pravno obvezujoče, ampak služijo zgolj kot smernice institucijam in organom Evropske unije. Uveden je bil leta 1974 - na predlog Nemčije in Francije, kot politična koordinacija v obliki stalnih srečanj na najvišji ravni. Redni sestanki
evropskega sveta potekajo junija in decembra, voditelji pa sprejemajo najpomembnejše politične odločitve in določajo politične smernice za prihodnost (na primer o institucionalni reformi EU, razvoju skupnih politik). Sestanki evropskega sveta potekajo junija in decembra, voditelji pa sprejemajo najpomembnejše politične odločitve in določajo politične smernice za prihodnost (na primer o institucionalni reformi EU, razvoju skupnih politik).


Evropski parlament

Evropski parlament izvolijo državljani EU vsakih pet let. Zadnje volitve v evropski parlament so potekale junija 1999, naslednje bodo leta 2004 na neposrednih in splošnih volitvah. Poslancev je danes 626 in delujejo v osmih poslanskih skupinah, največji pa sta evropska ljudska stranka (skupina ljudske stranke Evrope in evropskih demokratov) in socialisti (skupina stranke evropskih socialistov). Vsaka država ima določeno število poslancev. Poslanci niso predstavniki države, v kateri so bili izvoljeni, ampak zastopajo svoje volivce in njihove interese ter politične interese evropskih političnih strank. Evropski parlament zaseda dvanajstkrat letno v Strasbourgu, preostala zasedanja potekajo v Bruslju. Plenarna zasedanja vodi predsednik evropskega parlamenta, ki ga poslanci izvolijo z navadno večino.
Države pristopnice bodo lahko sodelovale že na prihodnjih volitvah v evropski parlament leta 2004. Pogodba iz Nice določa, da bo imela Slovenija sedem poslancev od 732. Sistem, po katerem potekajo volitve evropskih poslancev, določi vsaka članica sama.


Evropska komisija

je gonilna sila pri gradnji Evrope. Evropska komisija pripravlja predloge zakonodajnih aktov, o katerih nato odločata Evropski parlament in Svet EU. Ima tudi izvršno funkcijo - skrbi za izvajanje zakonodaje in v okviru tega sprejema podzakonske akte Unije, pristojna pa je tudi za oblikovanje skupnih politik in nadzorovanje evropskega proračuna. Zagotoviti mora tudi uresničevanje ustanovitvenih pogodb in kot "varuh pogodb" lahko pred evropskim sodiščem toži vse druge skupne ustanove, državo članico oziroma njeno pravno osebo. Evropska komisija se v imenu EU oziroma držav članic pogaja o širitvi Unije, trgovinskih in tarifnih sporazumih ipd., končne dogovore pa potrjuje Svet EU.
Sestavlja jo 20 članov (predsednik in 19 komisarjev), ki jih predlagajo države članice in jih potrdi evropski parlament. Po letu 2005 bo v komisiji sedel po en komisar iz vsake države članice.


Evropsko sodišče

skrbi za pravilno razlago in izvajanje evropske zakonodaje. Vsaka država članica imenuje enega sodnika, ti pa praviloma odločajo v senatih. Sodišče je pristojno izključno za tolmačenje evropske zakonodaje, zato se nanj z vprašanji obračajo sodne ustanove iz držav članic. Te so v nadaljevanju postopka na nacionalni
ravni zavezane, da spoštujejo mnenje evropskih sodnikov. Sodišče je pristojno tudi za reševanje sporov med državami članicami, med evropskimi institucijami in članicami ter med institucijami in fizičnimi osebami.


Računsko sodišče

nadzira porabo denarja iz evropskega proračuna in finančno poslovanje vseh teles,
ki jih je ustanovila EU. Ima 15 članov, ki jih soglasno imenuje Svet EU za obdobje
šestih let z možnostjo podaljšanja mandata. Evropske ustanove in organi v državah članicah morajo sodelovati z računskim sodiščem in na njegovo zahtevo izročiti potrebne dokumente. 


1.3 KRATKA ZGODOVINA EU

1950 - Francoski zunanji minister Robert Schuman predlaga integracijo premogovne in jeklarske industrije v zahodni Evropi. 
1951 - nastane Evropska skupnost za premog in jeklo (European Coal and Steel Community - ECSC); njene članice so Belgija, Zahodna Nemčija, Luksemburg, Francija, Italija in Nizozemska. Skupnost ustanovi skupno vladajoče telo, katerega prvi predsednik je bil Jean Monet.
1957 - Ker je bilo delovanje ECSC tako uspešno, se je šest držav odločilo za nadaljno integracijo gospodarstev. Podpisale so pogodbo v Rimu. Ustanovljeni sta bili Evropska skupnost za atomsko energijo (European Atomic Energy Community - EURATOM) in Evropska gospodarska skupnost (European Economic Community - EEC). 
1967 - vse tri evropske skupnosti (ECSC, EURATOM, EEC) se združijo. Ustanovljena je Evropska komisija, Svet ministrov in Evropski parlament.
1973 - Evropski skupnosti se pridružijo Danska, Irska in Velika britanija.
1981 - Evropski skupnosti se pridruži Grčija.
1986 - Evropski skupnosti se pridružita Španija in Portugalska.
1992 - Pogodba v Maastrichtu je prinesla nove načine sodelovanja med vladami članic na področju obrambe, sodstva in notranjih zadev, in iz Evropske Skupnosti je nastala Evropska Unija.
- Istega leta EU postane tudi ekonomska in monetarna unija in se odloči za skupno valuto, ki 1. januarja 2002 stopi v veljavo v dvanajstih od petnajstih držav članic.
1995 - Evropski uniji se pridružijo Avstrija, Finska in Švedska.
2003 - Pogodba v Nici določi nova pravila upravljanja in delovanja svojih institucij.
2004 - pridružilo se bo deset novih članic; Ciper, Češka, Estonia, Madžarska, Latvia, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija.


1.4 Zgodovina regionalne politike

1957 - države v Rimu podpišejo Rimsko pogodbo in v uvodu izrazijo potrebo po krepitvi gospodarske skupnosti, ki bi omogočala usklajen razvoj in zmanjševanje razlik med regijami
1958 - ustanovitev dveh skladov: Evropski socialni sklad in Evropski sklad za kmetijstvo;
1975 - ustanovitev Evropskega regionalnega sklada, ki naj bi porazdelil del evropskega proračuna med najrevnejše regije skupnosti;
1986 - Enotna evropska listina (Single European Act) postavi, začne postavljati temelje za kohezijsko politiko, ki naj bi premostila probleme enotnega trga južnih držav, predvsem tistih, ki so manj razvite;
1989-1993 - Evropski svet v Bruslju februarja 1988 oznani solidarnost sredstev in nameni 68 milijard evrov za strukturne sklade;
1992 - Maastrichtska pogodba, ki je začela veljati leta 1993, določi, da je ena izmed prednostnih nalog Unije, poleg tega, da predstavlja ekonomsko in monetarno unijo in oblikuje enotni trg, tudi povezovanje (kohezija). EU v namen ustanovi Kohezijski sklad za podporo projektom na področju okolja in prometa v najbolj zaostalih državah članicah;
1994-1999 - Evropski svet se decembra 1993 v Edinburghu odloči, da bo 177 milijard evrov, se pravi tretjino celotnega proračuna EU, namenil za financiranje sistema strukturnih skladov. Poleg že nastalih skladov je bil ustanovljen poseben finančni instrument za ribištvo, ki je do takrat deloval v okviru kmetijske politike;
1997 - Amsterdamska pogodba potrdi pomen kohezije in vključuje vprašanje zaposlovanja, ki se predvsem opira na geslo, da si je treba skupaj prizadevati za zmanjšanje brezposelnosti;
2000-2006 - Posebno prelomnico pomeni seja Evropskega sveta v Berlinu marca 1999, ki vpelje reformo strukturnih skladov in prilagoditev ukrepov v Kohezijskem skladu. Skladi naj bi dobili v programskem obdobju 2000-2006 prek 30 milijard evrov letno, kar je prek 213 milijard evrov v celotnem obdobju. Državam kandidatkam srednje in vzhodne Evrope so za ekonomski in socialni razvoj kot predpristopni instrumenti namenjeni programi ISPA, SAPARD in PHARE.

na vrh

2. Mehanizmi finančne pomoči EU

2.1 Strukturni Skladi 

- Regionalna politika Evropske unije

Cilj regionalne politike Evropske Unije je krepitev gospodarske in socialne kohezije članic unije in vseh njenih regij. EU razvija in uresničuje politiko krepitve gospodarske in socialne enotnosti in tako spodbuja harmoničen razvoj Unije kot celote. Vzrok za oblikovanje take politike so bile regionalne razlike, ki na gospodarskem in socialnem področju EU vladajo že dolga leta in so se v zadnjih letih še povečale. Politika povezovanja (tako imenovana kohezijska politika) potemtakem skrbi, da države članice usmerjajo svoje nacionalne gospodarske politike k tako imenovanemu kohezijskemu cilju; tega EU podpira zlasti z evropsko strukturno politiko, ki deluje kot dopolnitev regionalnih politik posameznih držav.

- Namen

Strukturni skladi so instrumenti pomoči EU, ki so bili ustanovljeni za pospeševanje razvoja strukturne politike in zmanjševanje gospodarskih in socialnih razlik med regijami in državami. Države članice in Evropska unija družno podpirajo razvoj šibkejših regij. Regionalna politika deluje po sistemu finančne solidarnosti, saj se prispevki posamezne države v evropski proračun porazdelijo v manj razvite
regije. Financiranje projektov poteka s sodelovanjem lokalnih oblasti in države članice, tako da je delovanje strukturne politike namenjeno kot dopolnitev regionalne politike posamezne države. Sistem dodeljevanja sredstev za posamezno državo članico je določen s smernicami, dokumenti in regulativami Evropske komisije.

- Šest osnovnih načel delovanja strukturnih skladov:


1. načelo koncentracije sredstev na regije, skupine ljudi, tematska ali gospodarska področja z največjimi težavami, omogoča, da javna sredstva učinkovito prispevajo k zmanjševanju regionalnih razlik

2. načelo programiranja programsko načrtovanje je večstopenjski organizacijski, odločitveni in finančni postopek za večletno izvajanje skupnih akcij Unije in držav članic, na podlagi različnih razvojnih programov. 

3. načelo partnerstva je osnova za celotno strukturno pomoč, ki se izvaja med Evropsko komisijo in državo članico ter med partnerji znotraj države članice. Partnerstvo naj bi prispevalo k dodatnim učinkom finančne pomoči, zato mora biti sodelovanje med partnerji zelo tesno s stalnim dialogom med udeleženci in usklajevanjem pri sprejemaju odločitev. 

4. načelo dodatnosti zagotavlja da se sredstva EU uporabljajo skupaj z javnimi sredstvi države članice, tako da skladi dopolnjujejo finančna sredstva članice, vendar jih ne nadomeščajo. Za višino sredstev in njihovo namembnost se Evropska komisija in država članica dogovorita v okviru Enotnega programskega dokumenta - EPD (Single Programme Document - SPD).

5. načelo subsidiarnosti je regulativno načelo, ki pomeni, da je organizacija
skladov administrativno določena z regionalno, nacionalno in evropsko prioriteto,
pri tem pa je vloga evropske komisije omejena na poslovanje, kjer je potrebno skupno odločanje.

6. načelo učinkovitosti vrednotenja učinkov, ki naj bi povečalo nadzor učinkovitosti in uspešnosti, proračunsko disciplino in poenostavitev celotnega sistema pomoči strukturnih skladov. Uveljavljati pa ga je treba pri načrtovanju, upravljanju in konkretni uporabi Strukturnih skladov.

- Štirje strukturni skladi 

Vsak sklad ima svoja pravila, načela in vsebino, vendar se med seboj
povezujejo v skladnem delovanju.

1.Evropski socialni sklad, ESS
( European Social Fund, ESF)

Evropski socialni sklad je bil ustanovljen leta 1958 in je namenjen izboljšanju in povečanju zaposlovanja v Evropski uniji. Delovanje ESS določa nova uredba Evropskega parlamenta in sveta EU. Socialni sklad je vezni člen med cilji politike zaposlovanja na evropski ravni in nacionalno politiko zaposlovanja. EU je določila pet področij, na katera je osredotočeno delovanje sklada in ki so tale:
- aktivna politika zaposlovanja in trga delovne sile, v okviru katere države članice spodbujajo aktivno politiko zaposlovanja za boj proti brezposelnosti, preprečevanje dolgotrajne brezposelnosti, olajševanje ponovnega vključevanja dolgotrajno brezposelnih na trg delovne sile in podporo mladim in drugim brezposelnim, ki se po odsotnosti ponovno vračajo na trg delovne sile.
- socialna integracija, ki je spodbujanje enakih možnosti za dostop do trga delovne sile za vse, zlasti tiste, ki jim grozi socialna izključenost.
- poklicno in splošno izobraževanje in poklicna mobilnost, v okviru katere države članice spodbujajo in izboljšujejo splošno in poklicno izobraževanje, usposabljanje in svetovanje v okviru vseživljenskega učenja za lažji dostop do trga delovne sile, za povečanje zaposljivosti in poklicne mobilnosti.
- spodbujanje sposobnosti prilagajanja podjetništva, ki je spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile in prilagodljivosti delovnih organizacij, razvoj podjetništva in pogojev za ustvarjanje novih delovnih mest in krepitev človeškega potenciala na področju raziskav, znanosti in tehnologije. 
- zaposlovanje žensk, v okviru katerega države izboljšujejo dostop žensk do dela in njihovo sodelovanje na trgu delovne sile, dostop do novih zaposlitvenih možnosti in ustanavljanja lastnih podjetij ter zmanjševanje spolne segregacije trga delovne sile.
Podpora sklada je namenjena temle kategorijam prebivalstva:
- dolgoročno brezposelnim,
- mladim, ki prvič stopajo na trg delovne sile,
- ljudjem, ki potrebujejo dodatna usposabljanja ali pomoč pri samozaposlovanju, da bi imeli več možnosti za zaposlitev, usposabljanje in pridobivanje poklicnih kvalifikacij; namenjena je tudi temu, da spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest.

Vrh tega je namen Evropskega socialnega sklada, da bi podpiral pobudo skupnosti EQUAL, ki deluje na področju boja proti diskriminaciji in neenakosti na trgu dela. V ta sklop sodijo predvsem inovativni in pilotni projekti, ki zadevajo trg dela, zaposlovanje in strokovno izpopolnjevanje.


2. Evropski sklad za regionalni razvoj, ESRR
( European Regional Development Fund, ERDF)

ESRR je bil ustanovljen leta 1975, njegovo delovanje določa nova uredba evropskega parlamenta in sveta EU št. 1783/1999.
Zadolžen je za spodbujanje ekonomske in socialne kohezije, njegov osnovni cilj pa je, da bi pripomogel k zmanjšanju razlik v stopnji razvitosti med regijami na ravni Evropske unije. 
Sredstva sklada so namenjena:
- vlaganjem za izboljšanje produktivnosti, ustvarjanje novih in ohranjanje obstoječih delovnih mest;
- vlaganju v infrastrukturo;
- podpiranju notranjega razvoja, v smislu podpiranja in spodbujanja lokalnih razvojnih pobud in delovanja malih in srednje velikih podjetij
- tehnični pomoči za vlaganja v izobraževanje in zdravstvo

Bistvena vloga sklada je najprej, da podpira ciljni območji 1 in 2 in pobude skupnosti, pa tudi da financira inovativne ukrepe v sodelovanju z evropskim socialnim skladom. Prav tako naj bi prispeval k financiranju čezmejnega, mednarodnega in medregijskega sodelovanja, pilotnih projektov in študij, ki se navezujejo na razvoj celotne skupnosti, zlasti v regijah tistih članic, ki so vključene v te cilje.


3. Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad EKUJS
( European Agricultural Guidance and Guarantee Fund, EAGGF)

EKUJS je bil ustanovljen leta 1964. Ta sklad je sestavljen iz dveh delov, jamstvenega in usmerjevalnega, prvi se navezuje na skupno kmetijsko politiko EU in vključuje tudi razvoj ruralnih območij v obliki upokojitvenih shem, kmetijsko-okoljskih programov in podobno, drugi pa je usmerjen zlasti v:
- krepitev in reorganizacijo kmetijstva; 
- zagotavljanje preoblikovanja kmetijske proizvodnje in razvoja gozdarstva ter podpiranje razvoja dopolnilnih dejavnosti za kmetovalce;
- zagotavljanje primernega življenjskega standarda kmetovalcev;
- pomoč pri razvoju struktur za zaščito okolja in podeželja.

4. Finančni instrument za usmerjanje ribištva, FIUR
( Financial Instrument for Fisheries Guidance, FIFG)

Finančni instrument za usmerjanje ribištva je sklad za spodbujanje razvoja ribiškega sektorja. Področja, ki jih pokriva, so:
- prizadevanje za ravnovesje med ohranjanjem in izkoriščanjem vodnih virov;
- povečevanje konkurenčnosti in razvoj stabilnega podjetništva v sektorju; 
- povečevanje ponudbe in vrednosti ribiških proizvodov 
- prispevanje k oživitvi področij, odvisnih od ribištva in marikulture.


2.2 Programi Evropske Unije 

Za sredstva evropskih skladov se lahko potegujejo tako imenovana ciljna območja. To so tri geografsko določena območja znotraj Evropske unije, in sicer:

- Ciljno območje 1 (Objective 1) 

V to območje se uvrščajo tiste regije, v katerih strukturno prilagajanje zaostaja za ostalo Evropo in v katerih je bruto družbeni proizvod (BDP) pod 75 odstotki povprečnega BDP v državah Evropske unije. To so območja, ki zaostajajo v razvoju in se srečujejo s problemi brezposelnosti, pomanjkljivo infrastrukturo in podobnim. 

- Ciljno območje 2 (Objective 2) 

Vanj se uvrščajo regije, ki se soočajo s socialnimi in ekonomskimi spremembami kot posledico upada tradicionalnih industrij, kot so rudarstvo, tekstilna industrija, železarstvo. Pomoč za ta območja prispeva k socialno ekonomskemu preoblikovanju tistih regij, ki niso dovolj raznolične, da bi se kvalificirale za program Ciljnega območja.

- Ciljno območje 3 (Objective 3) 

Ciljno območje 3 ni geografsko pogojeno in ne zajema Ciljnega območja 1; pokriva problematiko, povezano z razvojem človeških virov in z zaposlovanjem, pri čemer se osredotoča tako na zaposlene kot na nezaposlene. Pomoč za Ciljno območje 3 je namenjena zaposlovanju, izobraževanju in strokovnemu usposabljanju. 


Namen pomoči trem Ciljnim območjem je, da bi socialno in ekonomsko oživili in pospešiti razvoj regij in njihovih prebivalcev, tako da bi lahko bolje konkurirali na trgu delovne sile, s čimer bi prispevali k zmanjšanju socialne izključenosti.
Za Ciljna območja je namenjenih 90 odstotkov sredstev evropskih skladov, kar za obdobje 2000-2006 znaša do 159 milijard evrov.


2.3 Pobude Skupnosti (Community Initiatives)

Pobude skupnosti so instrument pomoči Evropske komisije za uresničevanje strukturne politike, ki jo financirajo Strukturni skladi, zato za pobude veljajo enaka pravila kot za preostale pomoči iz skladov, s to razliko, da njihovo vsebinsko usmeritev določa Evropska komisija. S tem Komisija opozarja evropsko javnost na težave, ki z evropske perspektive niso dovolj upoštevane v okviru splošne strukturne pomoči. Proračun programov pobud Skupnosti obsega 5,3 odstotka celotnih strukturnih sredstev. 
Značilnosti pobud Skupnosti, ki poleg strukturne pomoči prispevajo k postopnemu zmanjševanju socialno-ekonomskih razlik med regijami, so tele:
- meddržavno, transnacionalno, čezmejno in medregionalno sodelovanje;
- spodbujanje partnerskega sodelovanja in delovanja od spodaj navzgor (vključevanje lokalnih akterjev);
- inovativni cilji ter vključitev in prenos novih izkušenj v dejavnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. 

Štiri različne pobude Evropske skupnosti

2.3.1 INTERREG - pospešuje čezmejno, mednarodno, transnacionalno in medregionalno sodelovanje.

2.3.2 LEADER - pospešuje ruralni razvoj in razvoj lokalnih pobud na podeželju in poskuša spodbujati inovativne ukrepe lokalnih pobudnikov v vseh sektorjih kmetijskih dejavnosti. 

2.3.3 URBAN - spodbuja socialnoekonomsko oživitev mest in urbanih naselij.

2.3.4 EQUAL - se bori proti izključenosti, neenakosti in diskriminaciji na trgu delovne sile. 

Prve tri pobude so geografsko usmerjene na točno določene regije, pobuda EQUAL pa je namenjena specifičnim skupinam ljudi, ki imajo deprivilegiran položaj na trgu dela, denimo hendikepirani. 

2.4 Generalni direktorati (General Directorates - GD)

V okviru GD trenutno poteka čez 100 različnih programov, ki so dostopni posameznim usmeritvam na celotnem prostoru Evropske Unije. V tem klopu tako delujejo programi kot so;

- Socrates
- Leonardo da Vinci
- Mladina
- Kultura 2000
- Life
- SAPARD
- PHARE
in še mnogo drugih, ki pokrivajo vsa aktualna družbena področja.

2.5 Inovativni ukrepi 

Inovativni ukrepi prispevajo k financiranju študij in pilotnih projektov in izmenjavi izkušenj za izdelavo novih metod in praks, s katerimi naj bi se izboljšala kakovost pomoči za prednostne cilje, ki naj bi se izvajali enostavno, pregledno in gospodarno. 
Za ta instrument pomoči je v obdobju med letoma 2000 in 2006 od celotnih sredstev strukturne pomoči namenjenih 0,65 odstotkov.


2.6  Tehnična pomoč

Tehnično pomoč odobri Komisija in naj bi podpirala prijavitelje oziroma izvajalce posameznega projekta v sklopu evropske strukturne pomoči. Iz nje se financirajo predvsem:
- raziskave, ki se nanašajo na dejavnosti Strukturnih skladov;
- izmenjave izkušenj in informiranje partnerjev, končnih uporabnikov in javnosti;
- institucije in informacijski sistemi za vodenje, spremljanje in vrednotenje izvajanja programov Strukturnih skladov;
- izboljšave v metodologiji za izmenjavo informacij o praksah na tem področju.

2.7. Evropska investicijska banka (EIB) 

Evropska investicijska banka na nepridobitni podlagi posoja denar javnemu in zasebnemu sektorju v državah članicah in drugih z Unijo povezanih državah (zlasti državam pristopnicam in kandidatkam za članstvo). Posojila so namenska, projekte pa praviloma financira do višine 50 odstotkov njihove vrednosti. Najdejavnejša je na področjih telekomunikacij in transporta, prav za projekte s teh področij pa je največ posojil dobila tudi Slovenija.

2.8 Dokumenti finančne pomoči

Vsi dokumenti, ki se pripravljajo za določeno programsko obdobje, so podlaga za dolgoročno proračunsko načrtovanje držav članic in Evropske unije. Za obdobje 2000-2006 so morale zato vse članice že v letu prej predložiti svoje dokumente, da se določijo sredstva, ki jih strukturni skladi namenijo za podporo razvoja.


2.8.1 Izvedbeni programi ( Operational Programmes) 

so programi, ki opisujejo načrtovani razvoj posameznega sektorja, npr. kmetijski, socialni razvoj ali razvoj posamezne regije na ravni SCTU 2. Pri dokumentih se potem razčlenijo nižje vsebinske enote, ki lahko predstavljajo načrt posameznega dela v sektorju, npr. razvoj malih in srednje velikih podjetij, usposabljanje brezposelnih ipd. So osnovni okvir za izvajanje ukrepov za uresničevanje ciljev in politike.

2.8.2 Enotni programski dokument 


sredstva iz vseh programov Evropske unije se pridobivajo na podlagi Enotnega programskega dokumenta, ki ga sestavita država članica in Evropska komisija. 
Vsak Enotni programski dokument je razdeljen na: 
- prioritete 
- ukrepe 
- učinke, udejanjanje
- rezultate 

Primer : 

- Prioriteta v Enotnem programskem dokumentu se imenuje Izobraževanje in usposabljanje, 
- ukrep pa Usposabljanje brezposelnih. 
- Učinki bi bili merljive in bolj kratkoročne posledice, na primer bolje izobraženi nezaposleni. 
- Rezultati pa so bolj dolgoročne in težje merljive posledice; neko število ljudi, ki so s pomočje dobljenega usposabljanja pridobili nove zaposlitve. 
EPD je sestavljen v dolgotrajnem procesu na osnovi pogajanj med sektorskimmi partnerji znotraj države ter med državo in Evropsko komisijo. EPD zajema:
- prioritetna področja pomoči Strukturnih skladov z opisom ciljev in pričakovanih učinkov
- opis ukrepov, s katerimi naj bi se prioritete uresničevale.
- podatki o potrebni tehnični pomoči za pripravo, spremljanje in uresničevanje EPD
- finančni načrt
- izvedbena določila (imenovanje organa za upravljanje z EPD, postopek za zagotovitev transparentnosti finančnih tokov, opis kontrolnih postopkov za nadzorovanje doslednega izvajanja EPD)
Po strinjanju vseh sodelujočih partnerjev o ustreznosti EPD in potrditvi Evropske komisije, se prične priprava Dopolnila k programskemu dokumentu, ki je namenjeno nadaljnemu konkretiziranju EPD. V tem dokumentu, ki nastane na nacionalni ravni in se predloži v vednost EK, država opredeli način uresničevanja projektov, ki jih je Evropska komisija odobrila v EPD. 


2.8.3 Dopolnilo k programskemu načrtovanju 

mora med drugim vsebovati vsebovati:
- ukrepe, s katerimi se bodo izvrševale prioritete EPD
- kategorije končnih uporabnikov ukrepov
- konkretiziran načrt financiranja
- opis postopkov za sofinanciranje projektov
- načrt razširjanja informacij za končne uporabnike

na vrh

3. Mednarodno sodelovanje

3.1 Mednarodno partnerstvo

1. Razvoj mednarodnih partnerstev

- Razvoj mednarodnih povezav in prijateljstev je lahko del filozofije delovanja vaše organizacije.
Mednarodno delo je samo po sebi zanimivo in vsem sodelujočim pomaga razširiti predstavo o svetu. Prinaša priložnosti za nove ideje na vašem področju delovanja, nove načine dela na osnovi izkušenj drugih, obenem pa bodo vaše izkušnje in ideje nedvomno zanimive za druge. Pri tem procesu lahko pridete do novih rešitev problemov s katerimi se soočate pri delu. 
Mednarodno delo vam lahko pomaga do večje učinkovitosti in vplivnosti, še posebej, če želite imeti vpliv pri političnih vprašanjih, saj se odločitve o številnih političnih vprašanjih danes sklepajo na evropski in širši mednarodni ravni. Tako vam delo z mednarodnimi partnerji lahko prinese več vpliva na odločitve na področju, kjer delujete.

-Razvoj organizacije
Mednarodno delovanje prinaša organizaciji priložnost, da se razvija v nove smeri. Poleg tega pa ponuja številne priložnosti za osebnostni razvoj zaposlenih v organizaciji, na primer učenje novih jezikov. 

-Financiranje
Končno še vprašanje denarja. Mednarodno delovanje ponuja priložnosti za pridobitev dodatnih sredstev, čeprav zgolj želja po denarju ni dobra podlaga za to, da se odločimo za mednarodno sodelovanje, kljub temu da je pri številnih programih evropskega financiranja to, da imate mednarodnega partnerja, pogoj za pridobitev sredstev. To je namenska politika EU, ki želi na tak način pospešiti proces evropske integracije.
Večina skladov EU zahteva, da imate na razplago dodatno financiranje. K temu lahko prispeva mednarodno partnerstvo, še zlasti če ima partnerska organizacija več izkušenj pri pridobivanju sredstev in tako poveča možnosti uspeha. 

2. Kako razvijemo mednarodno partnerstvo?

- Kadar želite delovati mednarodno, si poskušajte ustvariti čim bolj jasno predstavo o tem, kaj hočete s tem doseči, in koliko je mednarodno sodelovanje primerno za vašo organizacijo? Vselej imejte v mislih, da priložnosti velikokrat prinašajo tudi tveganja.
- Poskušajte čim bolj natančno oblikovati in artikulirati svoje načrte. Odločite se, koliko časa in sredstev ste pripravljeni nameniti za mednarodno sodelovanje, saj imate obojega najbrž na razpolago v omejenih količinah. Do odločitve boste najlažje prišli tako, da si boste postavili prioritete, denimo, s pomočjo spodnjih okvirnih postavk, tako kot si sledijo. 
- Pridobite čimveč informacij o potencialni partnerski organizaciji.
- Vendar pri tem ne porabite preveč časa za načrtovanje in raziskave. 
- Začnite z manjšim projektom, ne bodite že takoj preveč ambiciozni.
- Dober način za pridobivanje potencialnih mednarodnih partnerjev je sodelovanje na mednarodnih srečanjih in konferencah o vašem področju dela. Kadar pa se srečanja ne morete udeležiti, povprašajte organizatorja za informacije in sezname organizacij udeleženk, pri čemer lahko izkoristite prednosti, ki jih ponuja hitra komunikacija preko interneta.
- Koristno je tudi, če navežete osebni stik s potencialnim partnerja oziroma partnersko organizacijo, tako da ga obiščete in se z njim osebno pogovorite. 


3.2 Evropsko okolje in novi pristopi

Nevladni sektor v Sloveniji je še vedno premalo razvit, saj je pristop slovenske vlade do lokalnih dejavnosti tudi po mnenju predstavnikov Evropske komisije premalo spodbuden. Okrepitev delovanja lokalnih in nevladnih organizacij pa je eden izmed temeljnih pogojev za socialnoekonomski razvoj Slovenije. V zvezi s tem se mora spremeniti zlasti odnos vlade do nevladnih organizacij in drugih pobud na lokalni ravni, in sicer še preden se v Enotnem programskem dokumentu določijo prioritete in njihovo izvajanje v praksi. Sodelovanje NVO pri oblikovanju in izvajanju EPD pa bo odraz realnega odnosa vlade do NVO. Ob začetku vključevanja NVO v Ciljno območje 1, je potrebno storiti več stvari, zlasti je treba najti nove oblike sodelovanja, prenehati s tekmovalnostjo, vzpostaviti predstavništvo in pokazati pripravljenost za sodelovanje v novih partnerstvih. Ključni pojem sodelovanja znotraj sektorja in med sektorji mora biti medsebojno zaupanje. 
Operativna načela Evropske komisije so: enakost, transparentnost, partnerstvo in subsidiarnost. Transparentnost je nov način delovanja, ki ga je Evropska komisija vsilila vladam držav članic, in pomeni, da so vse odločitve, predlogi, nove strukture, načrti in politike, proračunske linije in projekti na vpogled javnosti. Tako bo zelo malo prostora za skrivne posle in priviligirane dogovore. 
Proces nastajanja EPD znotraj države ter med državo in Evropsko komisijo je zelo dolgotrajen proces, ki pa je živ in dovoljuje spremembe. Proces se ne bo zaključil, dokler vsi partnerji, ki sodelujejo pri oblikovanju SPD, ne bodo zadovoljni z dokumentom. Ker je ta dokument za nevladni sektor zelo pomemben, morajo vsi akterrji nevladnega sektorja organizirano izražati kritike dokumenta in tako lobirati za teme, ki niso bile vključene v EPD. 


4. KLJUČNA VPRAŠANJA

Kdo se lahko poteguje za razpisana sredstva?

Za sredstva programov se lahko potegujejo le organizacije, ki so bile ustanovljene kot pravne osebe, ne pa posamezniki ali neformalne skupine. Formalno ustanovljene so tiste organizacije, ki so registrirane v RS. 


Kdaj in kako se lahko organizacije potegujejo za sredstva? 

Organizacije bodo laho začele pridobivati sredstva, ko bo Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije.
Vendar pa so tudi slovenske organizacije upravičene do sredstev nekaterih programov, ki so namenjeni predpristopnim državam. 

Priprava projekta

Zlasti je pomembno, da poznamo pravila programa, v okviru katerega poskušamo pridobiti sredstva. Nujna je opredelitev osnovnega namena projekta, splošnih ciljev projekta in pa merljive cilje projekta, ki bodo pokazali na stopnjo uspešnosti projekta. 

Razpisi 

Razpisi za oddajo prijav projektov so večinoma objavljeni le enkrat letno. 
Roki razpisov in oddaj prošenj trenutno še niso znani, vendar je praviloma zelo kratko časovno obdobje (4-6 tednov) med razpisom in rokom za oddajo izpolnjene prošnje, ki pa so zelo obsežne, zato morajo organizacije že pred razpisom delno pripraviti gradivo za izpolnitev obrazcev. Roke za oddajo prošenj je treba dosledno upoštevati, saj prijav prispelih po roku Evropska komisija ne upošteva.

Obrazci 

Obrazci za prošnje so standardni, vendar za vsak program različni. Z zahtevami obrazcev in zahtevanim seznamom dokumentacije, ki jo je potrebno priložiti, se je potrebno predhodno seznaniti. Za vsak program obstajajo tudi navodila za prijavitelje, saj ima vsak program specifična pravila in zahteve.
Prijavnim obrazcem je treba vedno priložiti specifikacije stroškov projekta. Tu mora organizacija oceniti predvidene prihodke in upravičene stroške ter izoblikovati natančen in uravnotežen proračun. Potrebna pa so tudi pooblastila o sofinanciranju, saj Evropska komisija financira projekte le v določenem deležu; ponavadi 50 odstotkov sredstev, odvisno od posameznih programov.

Postopek selekcije projektov

Ocenjevanje projektov traja od dva do šest mesecev. Službe Evropske komisije ocenijo upravičenost projektov, nato pa služba finančnega nadzora opravi oceno proračuna projekta. 

Kriteriji za izbiro projektov

Kriteriji selekcije projektov so vnaprej določeni in pregledni. 
Vsaka prošnja je ocenjena na podlagi v naprej določenih kriterijev, ki bodo določeni s pogajanji med različnimi sektorji v naši državi, v sodelovanju z Evropsko Komisijo. Preglednost kriterijev omogoča natančen vpogled v oceno projektov, tako da organizacije jasno vidijo, zakaj je en projekt dobil sredstva, drugi pa ne, in lahko pri naslednjem razpisu oddajo konkurenčnejšo prošnjo.
Nekaj splošnih kriterijev:
- natančna navedba potrebnih denarnih sredstev in dokazila o sofinanciranju
- rezultati projekta, ki jih je predvidela organizacija, se morajo skladati s cilji programa

Pogodba, ne donatorstvo

Po končanem ocenjevanju skleneta Evropska komisija in organizacija pogodbo, ki ponavadi vsebuje: naziv organizacije, projekt, kraj in čas projekta, proračun projekta, delež sredstev, ki jih prispeva EK.
Na sredstva pridobljena iz programov je treba gledati bolj kot na pogodbeno razmerje, in ne kot na finančno donatorstvo. V prošnji, ki je oddana za določen projekt, je treba natančno navesti potek projekta, učinke projekta in rezultate projekta, ki morajo biti natančno izpolnjeni.

Intervencijska stopnja

Je stopnja oziroma odstotek, ki ga sklad prispeva k stroškom projekta. Evropski socialni sklad lahko prispeva do 50 procentov, Evropski sklad za regionalni ravoj pa od 20 do 80 procentov.

Dodatno financiranje ali sofinanciranje

Zaradi različno visoke intervencijske stopnje skladov, projekti potrebujejo dodatno financiranje oziroma morajo določen odstotek stroškov pokriti iz drugih virov. Projekt mora imeti zagotovljeno dodatno financiranje, preden se organizaciji dodelijo sredstva iz evropskih skladov. K prošnji za sredstva mora biti priloženo dokazilo o prilivu dodatnih sredstev. 

Različne vrste dodatnega financiranja

Dodatno financiranje na sme prihajati iz nobenega vira Evropske Unije. 
Izhaja lahko iz privatnih ali javnih virov. Privatna sredstva lahko na primer prihajajo iz privatnih podjetij, javna pa od vladnih organov, občin ali fundacij. 
Dodatno financiranje je lahko v denarju ali v naravi. Najpogostejša uporaba dodatnega financiranja v naravi sta prostovoljno delo in materialno sponzorstvo. Treba je oceniti delo prostovoljcev oz. utemeljiti tržno vrednost, ki temelji na vrsti dela, ki ga opravljajo, ali njihovi izobrazbi. Tržna vrednost se zatem prišteje k sofinanciranju.
Slovenija bo morala natančno določiti upravičene in neupravičene oblike dodatnega financiranja tako v denarju kot v naravi, v času pred pridružitvijo NVO same 

na vrh

POVEZAVE

Slovenija:

Služba Vlade Republike Slovenije - Enotni programski dokument 
www.gov.si/svrp

Evropska Unija : 

Delegacija Evropske Komisije 
www.evropska-unija.si

EU 
www.europa.eu.int

na vrh