Opera Nabucco, Verdijevo legendarno mladostniško delo, je že kmalu po krstni uprizoritvi leta 1842 v Milanu začelo svoj zmagoslavni pohod po vsej zemeljski obli. Biblična starozavezna zgodba o Nabukadnezarju je več kot samo običajna italijanska opera. Postala je metafora, Italijani so prvi v njej spoznali pripoved o svoji domovini, kasneje pa prototip umetnosti risorgimenta. Verdi je ustvaril delo, ki s svojo glasbo, tematiko in razpoznavnostjo še danes navdušuje ljubitelje operne umetnosti po vsem svetu.

 


Pisalo se je leto 1838. Okretni impresarij milanske Scale Bartolomeo Merelli je na obhodu po "svojem" gledališču slučajno slišal pogovor sopranistke Giuseppine Strepponi in baritonista Giorgia Ronconija. Pevca, ki sta slovela kot idealna interpreta vlog v operah Gaetana Donizettija, sta na ves glas hvalila kompozicijsko veščino dotlej povsem neznanega maestra Verdija iz Parme. Stari teatrski maček Merelli, ki je že na Dunaju in v Parizu pokazal svojo spretnost in podjetnost, je takoj zaslutil priložnost: mladi mož, ki je prepričal dva prekaljena odrska praktika, bi v doglednem času utegnil postati težko pričakovana nova zvezda italijanske glasbene scene (kajti tisti grozni lenuh Rossini se je kot skladatelj že "upokojil", "nestanovitno srce" Vincenza Bellinija je v skrivnostnih okoliščinah obstalo leta 1835, Donizetti in Mercadante pa sta kljub mrzličnemu ustvarjanju komaj še zadovoljevala lakoto po novitetah). Impresarij je nemudoma poslal ponj in mu ponudil roko: jeseni naslednjega leta bi bil pripravljen uprizoriti njegov prvenec - kakšen je že njegov naslov? Ah, da, Oberto, conte di San Bonifacio... 17. novembra 1839 je Verdijeva prva opera končno doživela - in preživela - premiero. Uspeh sicer ni bil triumfalen, vendar pa vseeno nezanemarljiv; skladatelj je po uprizoritvi partituro celo uspel prodati uglednemu milanskemu založniku Giovanniju Ricordiju. Toda potem se je obzorje hipoma pomračilo: maestro ni pokopal samo hčerke in sina, temveč tudi ženo, za Merellija pa je moral - tako je velevala pogodba - v najkrajšem času skomponirati komično prismodarijo z naslovom Un giorno di regno. Verdi je kot profesionalec naročilo izpolnil, toda usodi ni mogel uiti: 5. septembra 1840 je z ominoznim Dnevom kraljevanja popolnoma pogorel. Bistri impresarij je razumel, da so okoliščine včasih močnejše od človeka, in ni vrgel puške v koruzo: nesrečnemu skladatelju je potisnil v žep besedilo za novo opero. Libreto z naslovom Nabucco oziroma Nabucodonosor, ki je privrel izpod peresa vetrnjaškega in vročekrvnega Temistocla Solere (bil je pevec, pisec, policaj, cirkuški artist, prekupčevalec z egipčanskimi antikvitetami in miljenček španske kraljice v eni osebi), je bil sicer prvotno namenjen nemškemu glasbeniku Ottu Nicolaiu, vendar se ta zanj ni ogrel. Decembra 1840 je kot mimoza rahločutni Tevton v svoj dnevnik o tekstu, ki je svobodno parafraziral biblično zgodbo, celo zapisal: "Moral sem ga zavrniti, prepričan, da nenehno besnenje, prelivanje krvi, psovanje, pretepanje in umori niso tema zame." Krepki značaji in romantično navdihnjeni verzi pa so v naslednjem letu prebudili Verdijevo, od hudih življenjskih preizkušenj otrplo ustvarjalno domišljijo. Merelli je torej ubil dve muhi na en mah: libreto, ki ga je Nicolai zavrgel, je navsezadnje spravil v promet, hkrati pa je pomagal depresivnemu skladatelju, v čigar talent je neomajno verjel.

Verdijev pogled se je - kakor je maestro pozneje sam zapisal - najprej ustavil na uvodnem stihu zbora hebrejskih sužnjev: Va', pensiero, sull' ali dorate (Zleti, misel, na zlatih perutih). Skladatelj je bil v trenutku prevzet in se je kljub notranjemu odporu do pisanja not, ki mu je ob ubadanju z Dnevom kraljevanja prineslo toliko gorja, nemudoma lotil dela. Decembra 1841 je bila partitura že napisana. Sledile so še zadnje peripetije - Merelli je podvomil, da bi bilo pametno uprizoriti resno opero takoj, saj se je bližal karnevalski čas, toda nanj sta z vso silo pritisnila Verdijeva najvnetejša "lobista" Strepponijeva in Ronconi, nakar je impresarij kapituliral in prižgal zeleno luč za uprizoritev. Na premieri 9. marca 1842 pa je sledilo popolno zmagoslavje. Konkurent številka ena - maestro Donizetti - je velik uspeh slutil že vnaprej in je svojim prijateljem v Bergamo pisal, naj nikakor ne zamudijo uprizoritve nove opere. "Te noči Milano ni spal, naslednjega dne je bila nova mojstrovina glavna tema vseh pogovorov. Verdijevo ime je bilo v vseh ustih," je trdilo neko poznejše poročilo. Nabucco je bil samo v krstni (spomladanski) sezoni ponovljen še 65-krat (Abigaillo je pela Strepponijeva, medtem ko je Ronconi nastopal v naslovni vlogi), že avgusta pa se je začel nov ciklus uprizoritev. Opera je potem naglo prodrla še v cesarsko prestolno in rezidenčno mesto Dunaj, od tam pa je odšla na zmagoslavni pohod širom zemeljske krogle.

Nabucco se je razlikoval od tedaj običajnih italijanskih oper: kljub posameznim markantnim glasbenim točkam je bil vendarle enovita celota. Ne zgolj kostumiran koncert. Odrska akcija z obilico tipično opernih situacij (morebiti od njih manjka samo priložnost za napitnico) je bila v pravem pomenu besede zgodba, ne samo zaporedje živopisnih prizorov. Verdi je že tedaj bolj kot njegovi tekmeci pazil na dramaturški lok dogajanja; tudi besedilo zanj ni bilo več poljubno spremenljivo. Le izjemoma se je bil pripravljen prilagoditi kakemu izvajalcu in je praviloma zavračal njihove prošnje za nove arije (tenoristu N. K. Ivanovu jih je moral izprositi sam Rossini!).
Spektakularna starozavezna (oziroma bližnjevzhodna) tema za opero pravzaprav ni bila novost; Rossini je npr. že leta 1818 spravil na oder svojega Mojzesa v Egiptu. Vendar je biblična zgodba zdaj postala metafora: Italijani so v Nabuccu prepoznali pripoved o svoji domovini. Verdijeva prva mojstrovina je tako postala prototip umetnosti risorgimenta. Drugod so predvsem poslušali glasbo - in imeli so kaj slišati...