IMPRESIONIZEM

 

Obdobje v katerem je Ivan Grohar deloval kot slikar:

Pojem impresionizem izhaja iz besede impressio, kar pomeni vtis. Impresionizem kot smer, pa je dobila ime po sliki Clauda Moneta z istomenskim naslovom in se je uveljavil na večih področjih, tako v slikarski, kot tudi literarni in glasbeni umetnosti. V slikarstvu se je impresionizem razvil v Franciji. Značilno je, da ni nič več veličastnih zgodovinskih slikarij in podob iz velikih junaštev. Nobenih padcev obsojenih, ugrabitve Evrope, smrti Babilona. Nobenega poveličevanja antike, nobenega posnemanja starih vzorov, ki so se jih ze vsi naveličali. Mlačnost zastarele umetnosti nadomesti toplota življenja. Nobenega bahanja ob razkazovanju poznavanje anatomije in legend. Naj se vrata odpro, naj se odpro na stežaj in naj se pokaže resnično nebo in svežina narave. Nekateri slikarji so bili privrženci slikanja na prostem, slikarji jasnosti, poetizirane resničnosti, potem tisti, ki jim je mogoče reči mejni impresionisti in so impresionizem prilagodili svojemu izrazu in ga celo presegli, nastopa oni, ki so preučevali optične pojave in bi jim lahko rekli raziskovalci sončnega spektra, potem pa so tu še predhodniki flauvistov.

 Nekateri od teh, slikarji dneva, so našli motive v spreminjanjih svetlobe v pokrajini in na aktu. Drugi, slikarji noči, pa so se najpogosteje ukvarjali s svetlobo plinskih luči, največkrat na gledališkem odru. Impresioniste zanima tako pojav kot tudi pomen stvari v prostoru. Ujeti hočejo sintezo ojavnosti in pomenskosti v časovnem trenutku. Kar pa se tiče same slikarske tehnike, pa je v nasprotju z zgotovljenimi slikami in gladkimi modeli, kakršo so slikali tradicionalisti, postala v impresionizmu slikarjeva oteza vedno bolj vidna. Slikali so s suhimi ali mokrimi barvami, z daljšmi potezami ali točasto, na hitro ali rseč, s hitrim, močim pritiskom ali s komaj rahlim dotikom, tako da je slika postala en sam čudovit nered vejičtih potez. V literarni umetnosti je impresionizem del novoromantike oz. novoromantične smeri. To je čas, ki ga imenujemo tudi čas fin de siecla, na križišču naturalizma, dekadence in simbolizma. Značilno za impresionizem v literaturi, kar pa večinoma velja tudi za ostala področja je, da hoče čim bolj neposredno posredovati čutne vtise, razpoloženje, predstave in enkratni čustveno stanje. Povdarek je na trenutnosti.
Impresionisti uporabljajo vsa mogoča jezikovna in glasbena sredstva od onomatopije do sintezije. Čustveni vtis sproži v umetniku spodbudo, značilno pa je, da so impresionistična dela kratka. Za impresionizem bi se lahko reklo, da je neke vrste skrajni realizem, saj skuša čimbolj pokazati čisti vtis, ne da bi zraven dodajali kaj drugega. Impresionisti pišejo predvsem liriko in kratko prozo.
Za impresionizem v glasbi so značilni zrahljana tonalnost, eksotični tonski sistemi, npr. celtonska lestvica, bogastvo zvočnih barv ter podajanje razpoloženj namesto romantičnega izpovedovanja. Prevladuje pa instrumentalna glasba v pesemskih prostih oblikah.

Viri:

• Pierre Courthion: Impresionisti
• Enciklopedija Cankarjeve zalozbe
   

IMPRESIONIZEM

Smer, ki jo lahko imenujemo tudi umetnost vtisov. Slikar ali pesnik sta iz okolice polovila s svojimi čutili tiste vtise (impresije), ki so ju vznemirili, in iz njih je slikar sestavil prekrasno sliko in pesnik sestavil dobro pesem. V sliki ali pesmi pa je umetnik (slikar ali pesnik) hkrati povedal, kakšni notranji občutki so ga prevzemali, ko je sliko ustvarjal. Impresionisti so se trudili za lep jezik, za čim lepše podobe in presenetljive besedne ubčutke.

MOTIV Ki je večkrat uporabljen v slikarstvu in pojem SEJALCA Sejalec je tudi kmečki lik. Na glavi ima klobuk, za klobukom pa pripet pušeljc iz zelenja in rožic iz krep papirja. Oblečen je v kmečko delovno obleko, v rokah drži sejalnik Mnogo slikarjev je uporabljalo motiv SEJALCA, tako se iz tega vidi, da bil naslikan v zelo starem obdobju slikarstva, kakor tudi v novejši dobi.