Srečanje z drugačnostjo


Dragica se predstavi

Pred nekaj leti sem dobil vabilo, naj se udeležim obnovitvene rehabilitacije, ki jo pripravlja Zveza društev cerebralne paralize Slovenije. Vabila sem bil vesel in sem se mu rad odzval. Zbrali smo se iz vse Slovenije. Med seboj smo se zelo razlikovali, tako po značaju, še posebej pa po stopnji prizadetosti. Bili so udeleženci s komaj opaznimi razlikami od zdravih, pa tudi taki, ki so bili na vozičku in so potrebovali koga, da jih je spremljal in jim pomagal.

Kmalu je začetna trema minila in smo zaživeli kot prava družina. Mojo pozornost je pritegnila Dragica, ki je bila ves čas tiho. Zaradi hude bolezni je ostala hroma in nema; z okolico se je sporazumevala s pomočjo komunikatorja, na katerega je pisala z glavo. Na čelu je imela pritrjeno držalo s tipalko, s katero je z glavo kimaje pritiskala po tipkah. Bila je popolnoma mirna, le obraz in njene oči so izdajale, da je v njej mnogo volje in poguma do življenja. Kadar se je 'oglasila', so bili njeni stavki kratki in vsebinsko bogati.
Počasi smo izvedeli za njeno življenjsko zgodbo, ki pretrese tudi najbolj trdosrčne. V svojih najlepših letih, ko je postala mati dveh otrok, jo je bolezen nenadoma prikovala na bolniško posteljo. V njej je bilo mnogo vprašanj in ugibanj, a jih ni mogla nikomur povedati, še tega ne, kaj jo boli in kako naj jo položijo, da bi ji bilo udobno. Z veliko mero potrpežljivosti zdravstvenega osebja so odkrili, da obstaja možnost komunikacije, na katero se je morala šele navaditi.

Ko je Dragica dobila pisalni stroj, so se zanjo odprle nove možnosti sporazumevanja z okolico. V nekem pogledu je postala vsaj v dopisovanju skoraj neodvisna. Če so ji v pisalni stroj vstavili papir, je lahko sama napisala pismo, ki ga je kdo vložil v ovojnico in napisal naslov. Takrat me je prešinila misel: Z računalnikom bi lahko Dragica skoraj gore prestavljala. Svoj pogled sem razložil uredništvu oddaje Tednik na TV Slovenija. Pripravili so zelo dober prispevek, ki ga je videlo mnogo ljudi. Akcija je stekla. Trajalo je sicer sedem mesecev, uspelo pa je vendarle. Računalnik zanjo pomeni predvsem boljšo možnost pogovora z ljudmi. Ponudile so se nove možnosti osebnega izražanja in izpovedovanja. Tako Dragica ne bo samo prejemala, ampak bo lahko tudi kaj nudila. Zelo veliko bere, zato sem prepričan, da bo nekoč napisala, kar bodo drugi zelo radi brali. Vsak začetek je težak, vendar bo s svojo vztrajnostjo in ob pomoči dobrih ljudi premagala prve težave. Ker sam vem, kaj mi pomeni računalnik, menim, da bo tudi Dragici dragocen pripomoček.

Alojz Čokl


Prijatelj 1 / 1999
Govorijo nam prijatelji
Bogatejša za prijatelje

 

"Saj ni nič posebnega, zdravila, vizite, pregledi... Potem malo zadremlješ..., ko pa se zbudiš, začudeno zreš okrog sebe, kje vendar si. Zagledaš okno bolniške sobe, sosedo, ki ji teče infuzija, posteljo in sebe na njej. In nenadoma se zaveš, da si v bolnišnici, da je diagnoza grozna in skozi možgane ti gre misel: 'Saj ni res, da sem tu; saj ni res, da se to dogaja meni. To morajo biti le moraste sanje.' Žal niso in boriš se, dan za dnem s spoznanjem, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, ko si bil 'zdrav, vesel, lepe pesmi pel...'"

Tako oboleli ljudje, ki so nam dragi in jim želimo vse najboljše, zdravja in sreče. Življenje pa piše svoje zgodbe; pretresljive, a vendar veličastne. Prijatelj, ki izide tik pred svetovnim dnevom bolnikov, prinaša takšno zgodbo.
Dragica Repnik, Veselova 3, 2000 Maribor, ne more več govoriti in se sporazumeva s komunikatorjem. Tudi zato je njena pripoved še toliko bolj vredna pozornosti. Bolezen, tokrat ne njena, je poskrbela, da je pogovor, za katerega smo se zmenili ob božičnem obisku, potekal kar po pošti. Dragica preseneča ...  
Pokličete lahko telefonsko številko 02 420 18 88

Oglasila se vam bo telefonska tajnica, vi pa lahko Dragici pustite kratko sporočilo.

Dragica, ali se lahko najprej nekoliko predstaviš bralkam in bralcem Prijatelja? Menda si najmlajša oskrbovanka tega doma tu na Taboru v Mariboru.

Sem Dragica Repnik, rojena 16. maja 1959, kar vam pove, da sem še sorazmerno mlada. Sem tudi mati dveh čudovitih zdravih otrok. Do začetka svoje bolezni smo živeli kot živi večina povprečnih družin. Ko pa sem zbolela, se je moje življenje popolnoma spremenilo.

V uvodu v tale pogovor je omenjen komunikator. Lahko malo opišeš to napravico; kako deluje in kaj ti pomeni?

Da sedaj sploh lahko komuniciram tako z vami kot tudi z drugimi, se zahvaljujem logopedinji Nadi Žemva iz zavoda za rehabilitacijo invalidov, ki je prišla na misel, da bi se tako lahko še sporazumevala z okolico. Tako mi je naročila ta komunikator, naredili so mi tipalko, da sem se prvič po dobrem letu molka zopet lahko pogovarjala. Menda sem bila prva, ki je komunikator dobila na recept. V glavnem trdim, da je grozno, ko se zavedaš, kaj se dogaja okrog tebe, nimaš pa nobene možnosti, da bi jim karkoli lahko povedal.

O čem se najraje pogovarjaš?

Kaj naj rečem? Mislim, da ima vsak mlad človek določene cilje v življenju, ki jih želi uresničiti. Moj cilj je recimo bil končati srednjo šolo. To sem tudi končala. Želela sem narediti vozniški izpit, si ustvariti družino in dom in tako dalje. Vsi načrti so se mi počasi uresničevali, dokler nisem zbolela in so se moji dotedanji načrti podrli kot hiša iz kart.

Kje si sicer doma? Si Mariborčanka ali si zrasla na deželi?

Nisem mestni otrok, zato imam še danes raje deželo kot mesto. Sem namreč iz Zgornjih Hoč. To je približno petnajst kilometrov izven Maribora.

To pa je pod Pohorjem. Si kdaj bila na njem in ga prehodila?

Nikoli ga nisem prehodila. Ni bilo časa; služba in družina sta mi vzeli ves čas.

Kaj si po poklicu in kakšno delo si opravljala?

Po poklicu sem šivilja. Delala sem v bifeju v tedaj še obstoječi Elektrokovini, in to kar šestnajst let, tako da sem vmes dobila priznano interno kvalifikacijo kot natakarica.

Tvoje delo je zahtevalo in nudilo precej stikov z ljudmi. Si rada v družbi?

Že od nekdaj imam rada ljudi. Delo z njimi me bogati. Še danes me stiki z ljudmi osrečujejo.

Zakaj, če smem vprašati, se ti je tako zelo poslabšalo zdravje?

Nekje sem se kot že odrasla nalezla virusa običajnih otroških vodenih koz. Ta virus pa mi ni povzročil vodenih koz, temveč herpes zoster (pasavec), ta pa vnetje možganske skorje, v kateri so tudi celice, ki uravnavajo naše gibanje in govor. Pri tem so te celice odmrle. Še danes pa vem, da je to bilo šestnajstega oktobra leta 1991. Se pravi, da sem že kar sedem let invalidka.

Se spominjaš dni, ko si bila v bolnišnici in si začela spoznavati, kakšno bo zate novo življenje? Ali o tem nerada razmišljaš in pripoveduješ?

Seveda se spominjam. Niso pa nič kaj prijetni ti spomini, zato jih preprosto potiskam vstran, kajti pozabiti jih ni mogoče.

Ali lahko še malo predstaviš svojo družino? Imaš že skoraj odrasla otroka, takrat pa sta bila oba še osnovnošolca. Gotovo je bila to huda preskušnja za vse vas?

Sin je danes star dvajset let, hčerka pa petnajst. Ko sem zbolela, sta bila res še oba osnovnošolca. Prizadeti smo bili vsi. Otroka sta bila v tistih letih, ko bi me najbolj potrebovala. Jaz jima pa takrat nisem mogla dajati ničesar, saj sem bila sama potrebna pomoči. Danes mi je nekoliko laže, saj sta tudi otroka odrasla.

Kako si doživljala izgubo samostojnosti? Kaj je bilo hujše, bolečine ali ta občutek popolne odvisnosti?

Grozen je občutek, ko spoznaš, da si popolnoma odvisen od drugih. To je zlasti hudo pri opravljanju osebne nege, oblačenju, hranjenju, pitju, pa tudi pri namestitvah stvari v sobi. Mnogokrat mi je prav nerodno prositi, saj delujem malenkostno, ker me moti že nabran prtiček na elementu ali prah na pohištvu ali pa zapackana mizica na mojem vozičku. Večina strežnic jo počisti, ne da bi jaz prosila, zgodi pa se, da jo kar pustijo. Jaz pa preprosto ne prenesem, da bi sedela ob taki mizici. Sicer lahko rečem, da je čistoča v našem domu vredna vse pohvale.

Velikokrat slišim o občutku manjvrednosti. Kako je s tem? Si imela kdaj prej v življenju tak občutek? In kako je sedaj?

Ne, prej nikoli nisem poznala občutka manjvrednosti. Ko pa sem zbolela, je moje samozaupanje zelo padlo, porastel pa občutek manjvrednosti. Zaveš se namreč, da nisi več tak kot prej in da tudi nikoli ne boš. Vsaj jaz to vem. Na žalost je tako, da mnogo ljudi na nas, invalide, gleda postrani, češ da smo manjvredni, ker smo invalidi in drugačni od njih. Ljudem se smilimo. Ne morejo nas sprejeti medse takšne, kot smo. Zelo si želim, da bi me ljudje kljub invalidnosti sprejemali enakovredno.

Ali kdaj pomisliš, da je kdo morda še bolj bolan kot ti?

To, da so še bolj prizadeti od mene, vem. Na rehabilitaciji v Ankaranu, kamor me društvo "Sonček" sprejema na morje, sem videla, da so že v našem društvu nekateri še bolj prizadeti.

Mnogi ljudje svojega znanca, ko trajno zboli, kar nekako pozabijo. Zakaj, misliš, je tako?

Res, mnogokrat se primeri, da te svojci več ne obiščejo. Zakaj? Mislim, da zato, ker obiskovalec dobesedno ne ve, kako naj se vede do nas, da nas ne bi še bolj prizadel. Vsak tudi nima te sreče kot jaz, da sam sebe sprejme takšnega, kakršen je. Raje se še naprej smili sam sebi ter se vda v usodo. Pa zaprejo se vase.

V sobi si sedaj sama. Si bila vedno sama? Ti to najbolj ustreza?

V sobi sem zdaj res sama. Ko pa so me sprejeli v Dom, sem delila sobo še s štirimi sostanovalkami. Čez nekaj časa sem zaprosila našo domsko socialno delavko za samsko sobo. Nanjo sem morala seveda počakati. To je trajalo kar dve leti. Mislim, da bom Stanji večno hvaležna, kajti ni primerjave, če moraš sobo deliti še s kom ali pa si sam.

Kako sprejemaš obiske? Se razveseliš vsakega ali si kdaj raje sama?

Obiski mi veliko pomenijo. Razveselim se vsakega obiskovalca. Daje mi prijeten očutek, da sedaj, ko sem invalidka in v Domu, nisem utonila v pozabo in v nesreči nisem sama. Priznam pa, da vedno nisem bila sposobna z navdušenjem sprejeti obiska. Na začetku bolezni sem ob prihodu obiska vedno jokala. Spomin mi je takrat podzavestno odtaval nazaj, v čas, ko sem bila še zdrava. Ker sem se pa že takrat zavedala, da nikoli več ne bom niti približno takšna kot prej, je bolečina ob tem bila tako močna, da se nisem mogla obvladati joka. Danes vem, da so me obiskovali z dobrim namenom in me imajo radi. Jaz pa sem jih s svojim jokom tako prestrašila in odgnala, da drugič sploh niso upali več priti, da me ne bi spravljali v jok.

Ti je kdaj dolgčas?

Če verjamete ali ne, mi nikoli ni dolgčas. Tudi v takšnem stanju sem si našla zaposlitev, ki jo še zmorem sama.

Slišal sem, da rada bereš in da si zelo vesela, ker sedaj lahko sama obračaš liste v knjigi.


Res je, da sem si želela že od začetka, da bi lahko sama obračala liste, ker res rada berem. Z nekaj vaje sem se tudi naučila obračati liste s tipalko, ki je moj nepogrešljiv pripomoček.

Oprema v sobi je videti kar dobra. Vodljiva električna postelja, radio, televizor in videorekorder na daljinsko upravljanje, sedaj še računalnik? Gotovo je bilo zelo težko priti do vsega tega. Kdo ti je pomagal?

Res imam kar lepo število tehnično tako narejenih reči, da jih zmorem s pomočjo tipalke tudi sama upravljati. Največ zaslug ima glavna sestra Tatjana Ribič, saj mi zelo stoji ob strani, me spodbuja in mi pomaga, kolikor je v njeni moči. Hvala ji!

Njej se moram zahvaliti, da sem si smela sobo opremiti s svojim pohištvom. Tako ima moja sobica zdaj bolj prijeten videz, v njej se počutim domače. Ona mi je tudi povedala in mi dala naslov Lions kluba, tega sem zaprosila za električno posteljo. V prošnji sem jim naštela tudi nekaj drugih želja. Ko sem že mislila, da moja prošnja pač ni obrodila sadov, mi je prišla glavna sestra povedat, da je ugodeno moji prošnji. Presenečenja pa še ni konec. Obiskala me je gospa Elizabeta Čerebokl. To je žena enega od članov tega kluba. Med pogovorom mi je povedala, da mi je ona osebno pripravljena kupiti električni pisalni stroj. Kot vidite, mi ga tudi je. Poleg tega se je o meni pogovarjala s prijateljem iz nemškega Lions kluba. Ta gospod mi je pa podaril videorekorder. Hvala vsem trem. Da me je doletela takšna sreča, zdaj komaj verjamem. Niti v sanjah si nisem upala pomisliti na tak uspeh.

Maja lani mi je pisal še Lojze Čokl in me vprašal, če sem pripravljena dati izjavo za televizijski tednik. Seveda sem bila za to in v sredini junija so res prišli. V oddaji so objavili, da si zelo želim še računalnik. Stekla je akcija in danes ga tudi že imam. Podaril ga je g. Martin Ošlak in podjetje Omekom. G. Martin me pozna že od prej, saj je bil moj fizioterapevt. Hkrati so mi na pomoč priskočili še moji sokrajani iz Hoč, zbrali kar dvesto trideset tisoč tolarjev. S tem sem uspela nabaviti še vse drugo, kar je potrebno pri računalniku. Hvala vsakomur, ki je kakorkoli pripomogel k temu, da bom laže preživljala svojo invalidnost.

Za vse delo okoli računalnika kot tudi za inštrukcije na njem pa se zahvaljujem Tadeju Gačniku. Na videz je bolj v ozadju, vendar mi veliko pomaga. Svojo pomoč pri učenju mi obljublja seveda tudi Lojze.
Občutkov veselja in hvaležnosti ljudem dobrih src ni mogoče opisati z besedami. To bi morali sami doživeti, da bi jih spoznali.

Pozimi ni nobene velike izbire in moraš biti v domu. Kaj pa drugače - ali si rada zunaj? Kakšna je okolica doma? Je tu v mestu veliko hrupa?

Komaj čakam, da se začnejo toplejši dnevi, ko bom lahko zunaj. Rada sem na svežem zraku, pa tudi pretirano hrupno ni, saj naš Dom stoji skoraj pod Pohorjem. Zadovoljna sem z okolico doma. Ker sem res rada zunaj, si zelo želim še električnega vozička, ki bi mi vsaj delno nadomestil nogi. Odšla bi lahko ven, kadar bi želela, ob nevihtah bi se lahko sama umaknila pod streho. Prav tako ne bi bila več prisiljena ostati na enem mestu, obrnjena v eno smer po več ur.

Kaj vse te zanima? Kaj najraje gledaš po televiziji?

Če ahko temu rečem tako, me zanima vse. Tako poučne dokumentarne oddaje, kot lahke romantične zgodbe - filmi, politika doma in po svetu, mladinski filmi, itd.

Ali dobiš kaj dosti pošte?

Odkar imam pisalni stroj, si tudi kar precej pogosto dopisujem. Ko pišem pismo, čisto pozabim, da sem nema.

Očitno včasih tudi kaj napišeš; mislim za objavo. Zelo močan je tvoj sestavek v reviji PET, glasilu Društva cerebralne paralize, letos junija.

Naj povem, da rada kdaj kaj napišem za objavo. Nekako me neka notranja sila kar priganja, da moram svoje vtise izliti na papir.

Se spomniš, kdaj si prvič zapustila dom in šla na pot?

Če še tako tuhtam, se tega res ne spomnim. Moji izhodi so sedaj kar pogosti. Velikokrat sem kje drugje.

Ko kam greš, ti pomaga spremljevalka. Ali je lahko dobiti pomoč?

Vsekakor potrebujem spremljevalca-ko, ko kam grem. Lahko pa rečem, da v večini primerov za to poskrbi vodstvo Doma. Ko grem na morje, poskrbi društvo "Sonček", če pa grem na lastno željo, se razume, da sta prevoz in spremstvo moja skrb.

Vem, da si bila v Celju na srečanju Krščanskega bratstva olnikov in invalidov. Kako si zvedela zanj?

Za srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov mi je poslal vabilo Lojze Čokl. Vesela in hvaležna sem bila, saj sem na račun tega srečanja bogatejša kar za nekaj prijateljev.

Ali kdaj razmišljaš o geslu Bratstva: Vstani in hodi? Kaj te besede zate pomenijo?

Da bi shodila, če sem odkrita, na to ne polagam nobenih upov. Verjetno tisti invalidi, ki še lahko gibajo z nogami, res upajo, da bodo še kdaj hodili. Zase vem, da mi to ni več mogoče. Tudi če bi se izboljšalo moje zdravstveno stanje, po kakršnemkoli čudežu, bi že zaradi kontraktur - nepravilnega položaja stopal ne mogla stopiti na noge.

Da pa shodiš v odnosih do drugih ljudi, do prijateljev, tega si zelo želim.

Ali rada pišeš? Nekateri bolniki in invalidi so napisali svojo knjigo. Ti je kdaj prišla misel, da bi vsa svoja doživetja zapisala?

Večkrat me je že kdo spodbujal, naj napišem knjigo. Menim, da še nisem dovolj zrela, da bi bila sposobna napisati knjigo. Ne rečem pa, da je kdaj ne bom napisala.

Ob božičnih in novoletnih praznikih se pogostoma dogaja, da se komu zamaje svet. Kako ti sedaj doživljaš te praznike?

Zame osebno so prazniki, kot recimo božič, novo leto, velika noč in še kakšen tako lepi, da si jih želim čimveč. To so dnevi, prosti dela, pa me sestra Ana z možem Milanom vzame k sebi domov v Hoče, kjer se mi pridružita tudi moja otroka. Tako sem z njima ves dan, hkrati tudi z mamo in sestrami. Tako smo združeni kar vsi moji ožji svojci. Hvala jima iz srca.

Si kdaj postavljaš vprašanja o smislu življenja?

Mislim, da bi moral imeti vsak invalid kakšen cilj, enako kot zdrav človek. Cilji so seveda sedaj majhni, ampak ko se trudimo, da bi jih dosegli, naše življenje dobi smisel.

Naj se sedaj še povrnemo k tvoji zadnji pridobitvi, k računalniku. Ali veš, da je to tudi aparat za učenje potrpežljivosti? Če te ne razume, se kar upre in noče nič narediti ali pa naredi čisto po svoje.
To me niti najmanj ne skrbi, kajti potrpežljiva znam biti. Nikamor se mi zdaj pač ne mudi. Drugače je z vami zdravimi. Živite s hitrim tempom življenja.
Ali se rada učiš? Za računalnik obstaja mnogo literature. Najzanimivejša je tista za telebane. To so ljudje, ki se še čisto nič ne spoznajo, a so učljivi. Ali že imaš kakšen tak učbenik?

Učbenika sicer še nimam. Upam pa, da nisem tako trda v učenju, da me inštruktor ne bi mogel naučiti. Oba že vnaprej prosim potrpljenja.

Prek računalnika se je mogoče pogovarjati - takoj izmenjati pošto. Kaj boš najprej vprašala na primer Lojzeta ali mene?

O tem pa res še nisem razmišljala. Gotovo pa se bo našlo kaj, saj sem že po naravi kot večina žensk zelo radovedna.

Gotovo imaš še kakšne skrite načrte. Nam lahko kakšnega zaupaš?

Kot sem že omenila, si zelo želim električni voziček.

Upam da se bo Dragici ta želja uresničila. Zelo veliko ji bo magalo.če se bo lahko premaknila nekam drugam sama brez tuje pomoči, pa čeprav samo za par metrov. (Opomba L.Č.)

Znaš ali se učiš kakšen tuj jezik? Morda bi mogla kaj prevajati, si dopisovati s kom v drugi deželi?

Malo sicer razumem angleško. Rada bi znala tudi nemško. Trudim se jo naučiti sama s pomočjo kaset in knjig, ki m si jih sposodila. Želela bi pa tudi izpopolniti svojo angleščino, kajti že kar nekaj let si dopisujem s prijateljem Simonom iz Anglije, ki nič ne zna slovensko.

Ko gledaš nazaj, vidiš, da si spoznala mnoge ljudi, dobre in slabe. Kaj bi rekla o zdravstvenih delavcih? Kako naj ravnajo, ko naletijo na osebo, ki ne more govoriti?

Res sem spoznala različne zvrsti ljudi, upam pa si trditi, da slabih ljudi ni; vsaj do mene ne. Edina razlika med njimi je, da so nekateri res zanesljivi, drugi pa ne. To še posebej velja za zdravstvene delavce, s katerimi imam pač zaradi svoje nepokretnosti veliko stikov. Kar zadeva zdravstvene delavce, trdim, da imajo zelo naporno fizično delo z nami nepokretnimi, saj nas morajo večkrat dnevno dvigniti. Tu bi jim zelo olajšalo delo kakšno posebno dvigalo.

Ko pa naletijo na nemo osebo, kot sem jaz, so težave še večje in se še bolj pokaže, kdo je res zanesljiv. Veliko mi pomeni, da me ne pomilujejo, temveč me jemljejo kot sebi enako. Res glasno ne govorim, imam pa aparat, ki mi daje vse možnosti izražanja svojih misli, pač v pisni obliki.

Dragica, čeprav se še nismo velikokrat srečali, si se v tem času, tudi pri tem 'spraševanju' velikokrat nasmejala. Imaš kakšen recept za dobro voljo?

Recepta za dobro voljo ni. Ta je odvisna od vsakega posameznika posebej, kako si sposoben sprejeti sam sebe takšnega, kakršen pač si. Jaz sem že od prej veder človek. Bolezen je prizadela tudi moja čustva, vendar se trudim, da bi bilo to čim manj opazno. Če mi to tudi uspeva, pa presodite sami.

Zadnje vprašanje naj bo prav posebno. Kaj ti pomeni poznanstvo z ljudmi, ki čutijo s teboj, čemur bi lahko rekli kar prijateljstvo?

Poznanstvo z ljudmi mi veliko pomeni. Daje mi vedeti, da v svoji bridki usodi, ki me je doletela, nisem ostala sama. Pomagate mi s tem, ko mi podarjate različne pripomočke, da laže prenašam invalidnost. Zato res hvala! Še več kot materialna pa mi pomeni duševna podpora, saj prav čutim, da se ljudje ne strinjate z mojo nesrečno usodo, ki me je doletela. Ni vam vseeno, kako bom preživela preostanek življenja. To mi dviguje samozavest, da se borim tudi sama in nisem obupala.
Vem, da sama ne bi zmogla tega in bi že zdavnaj obupala, če ne bi čutila podpore dobrih ljudi, med katere spadate tudi vi.

HVALA, Dragica, za tvoj pogumen nasmeh, iznajdljivost in vztrajnost ter pripravljenost na sodelovanje. Čim bridkejša je usoda, čim močnejši je izziv, tem večji - veličastnejši je lahko odgovor. Tudi tvoj življenjski odgovor bo nov izziv marsikateremu od bralcev in bralk Prijatelja in tudi tvojim tokratnim obiskovalcem.

Na obisku smo bili:
Lojze Čokl,
Katja Miklič,
Tone Planinšek,
Vlado Bizant
in civilni vojak Marko.


sreda, 26. januar 2011