Peter Hawlina                                                Lipica, 16. 12. 1997

Lipica 7

4220 Škofja Loka

Referentka za projekt Poljanska obvoznica

Občina Škofja Loka

Poljanska 2

4220 Škofja Loka

Ob najinem razgovoru ste mi predlagali, da svoje poglede na reševanje tranzita skozi mesto predstavim pisno. Nekaj tega sem v preteklosti že opravil, pa nikjer ni bilo deležno resne pozornosti, prej prezir in posmeh. Zato sem si rekel, najbolje je počakati. Saj Poljanska obvoznica le ni še tako blizu uresničitvi, da bi bilo vredno iti z glavo skozi zid. Medtem pa bodo mojim podobna spoznanja dozorela še v kakšni drugi glavi. Zdaj naj bi prizadevanja za uresničitev projekta, ki ga je sprejela občinska skupščina pod mojim predsednikovanjem, krenila v pospešeno izvajanje. To in mednarodni ‘pilotski projekt’ me je dregnilo, da sem Vas zadnjič obiskal.

Po izobrazbi sem ekonomist, delal sem v informatiki. Zato se izogibam vmešavanju v tehnične zadeve drugih strok. Ves čas pa sem želel opozoriti vse prizadete dejavnike na nekatere nevzdržne okoliščine pri reševanju ključne loške problematike.

Pri tem je daleč najvažnejše dejstvo, da občina pri soočanju z najpomembnejšo problematiko ni razpolagala in tudi danes ne razpolaga z izhodiščnim predpogojem. Nima vizije, ne ve za resnične potrebe ljudi in kraja, nima usmeritve, prednostnih programov in vsega drugega, kar ta ali ona stroka ali tudi ‘stroka’ morda pozna pod drugimi, bolj kunštnimi imeni.

V zvezi z reševanjem tranzita sta, po mojem prepričanju, izhodiščni dve dejstvi.

Če bi se odgovorni zavedali teh dveh dejstev (ali samo enega od njiju), bi bilo vsem več kot jasno, da je projekt Poljanska obvoznica zgrešen.

Rekel sem, da sem o zadevi večkrat tudi pisal. Za primer prilagam tisto, kar je DELO objavilo lansko leto in eno od zadnjih razmišljanj, ki je nastalo na pobudo urednika Uranarja, časopisa, ki ga izdaja RŽV in še ni bilo objavljeno.

Vaš odgovor čakam z največjo radovednostjo. Upam, da si bom zaslužil vsaj Darwinovo nagrado. Lepo Vas pozdravljam

V vednost

Župan Igor Draksler

Sredstva obveščanja

Že dolgo me žuli, da bi se o svojem nekoliko skromnejšem razmišljanju o ureditvi tranzita oglasil tudi v časopisu in dal s tem še svojo norost na javni ogled.

V letih 1990 - 1994 sem bil predsednik skupščine Občine Škofja Loka. Med večjimi problemi je bil najbrž največji prav tranzit skozi mesto. Za njegovo reševanje je bila sicer pretežno odgovorna država, s sedanjim stanjem in posledicami take ali drugačne rešitve pa najbolj mi, Ločani. Zato sem se drznil nad možnimi rešitvami zamisliti tudi sam in se nisem povsem prepustil tistim, ki naj bi edini premogli za tovrstne naloge potrebno učenost.

Vse dosedanje rešitve so dajale prednost poljanski smeri. Ta je res nekoliko močneje obremenjena od selške. Vendar pa je pot do rešitve problema precej enostavnejša, če začnemo reševati selško stran. Tu bi najbrž težko našel tistega, ki bi si upal ugovarjati, da je najboljša in celo edina rešitev tista, ki bi jo iskali s predorom. Na eni strani se za vstop naravnost ponuja odcep na mestu današnje nove bencinske črpalke in drugi na področju Dolenčevega pogorišča na Podnu. Predora bi bilo nekaj več od tistega, ki je predviden za že omenjeno sprejeto varianto Poljanske obvoznice. Dokler ni bila zgrajena bencinska črpalka, bi ne bilo treba rušiti nobenega objekta in pridobiti zanemarljivo malo zemljišča. Selški tranzit bi bil rešen. Zanimivo in privlačno pri tej rešitvi pa ni sama rešitev temveč še bolj to, da smo se s tem močno približali tudi rešitvi poljanske obvoznice in s tem celotnega tranzita.

Od tu nas namreč do začetka Poljanske doline in s tem tudi več ali manj definitivne rešitve prometa v tej smeri loči samo še grajski hrib. Trase pod zemljo ni treba izbirati tako natančno kot na površju, najkrajša pot do izhoda bi bila najbrž pri opuščenem kamnolomu (Štajngruft) takoj za zahodnim robom mesta.

To idejo sem v letih svojega županovanja prodajal vsem tistim, ki naj bi bili pri teh zadevah kakorkoli udeleženi; od ministrov do pucflekov. Na pogovorni ravni je večina sogovornikov z menoj soglašala. Brez težav sem med njimi ločil tiste, ki so to počeli iz neobvezujoče vljudnosti in obzirnosti do norega lokalnega oblastnika od tistih, ki so soglašali iskreno in poznavalsko. Teh slednjih je bilo manj. V odločilnih razgovorih pa sem ostajal zvečine osamljen, še zlasti zato, ker tisti, ki jih je občina plačevala, da bi take zadeve reševali na strokovni ravni, niso hoteli zapisati ene same črke ali številke in potegniti ene same črte na papirju in s tem postaviti temelje za nadaljevanje.

Vsaka rešitev ima svoje splošne prednosti in slabosti. Poznajo jih tudi laiki, zato jih tu ne bom ponavljal. Poleg splošnih pa so tudi specifične. Te pa v loškem primeru skoraj izključno govorijo v prid podzemski rešitvi.

Začel sem s sklicevanjem na neslovenski (idejni) projekt oz. študijo. Priložnosti za sklicevanje ne zmanjka. Pojavljajo se vedno novi in vedno večji tovrstni projekti. Tisti, ki potujete po svetu, ste jim priča prav povsod. Ni si treba za vzgled jemati samo številnih zahodnih projektov (Švicarji so napovedali, da bodo do leta 2040 ves tranzit po dolgem in počez pod zemljo po tirih poganjala elektromagnetna valovanja).

Prvi korak bodo morali narediti strokovnjaki lokalne oblasti. Kako prav bi bilo, da bi bila njihova impotenca ozdravljena, preden bi se na obzorju prikazale finančne možnosti za uresničenje trenutno sprejetih rešitev.

Peter Hawlina

Odkritje uranove rude v Žirovskem vrhu sem sprejel tako kot verjetno takrat večina domačinov, Ločanov, Slovencev in morda celo Jugoslovanov. Imenitno se mi je zdelo, da tudi mi premoremo to imenitno rudo, ki nas bo oskrbovala z enim najplemenitejših virov energije. Tako približno smo bili o odkritju seznanjeni prek sredstev obveščanja. Pustimo tisto, kar si je o tem mislil maršal, razne pijavke in hijene.

Pobliže me vse skupaj ni zanimalo. Rudniški objekti so bili zgrajeni, začelo se je (poskusno) obratovanje. Privadili smo se ga kot vseh drugih vsakdanjosti. Meni ni bil mar. Spominjam se le, da sem se včasih začudil, ko mi je kak znanec povedal, da je zaposlen v RUŽV. Si pa že sposoben za kaj boljšega, sem si takrat mislil, rekel pa nič.

O rudniku se je spet slišalo malo več takrat, ko je tudi takratna Mladina (ali Tribuna) razglašala spor med prebivalci. Pri tem je bil malenkostno udeležen tudi eden od mojih otrok, ki se je takrat skupaj s prijateljem nekoliko ukvarjal tudi z novinarstvom. Ob tem sem morda prvič postal pozoren na neko novo skupino ljudi. Ne vem, če so se takrat predstavljali z imenom okoljevarstveniki ali nekaj podobnega. Prav všeč mi niso bili, vendar sem nekaj časa verjel v njihovo plemenito poslanstvo. Imel sem jih za dobrohotne impotentneže, kmalu sem se prepričal, da to niso.

Leta 1990 sem se približal ljudem, ki so delovali pod takratnim skupnim imenom DEMOS. Udeležil sem se nekaterih njihovih sestankov in tam se je med aktualnimi zadevami, ki so jih nameravali rešiti ti povsem nekompetentni posamezniki znašel tudi projekt zapiranja rudnika. Manj ko je kdo poznal problematiko, več si je drznil vanjo vtikati.

Takim pogovorom sem se previdno izmikal, kmalu pa mi to ni bilo več mogoče. Maja istega leta sem postal predsednik loške občinske skupščine. Takrat mi je postalo popolnoma jasno, da občina na usodo rudnika ne more praktično nič vplivati. Potrdila se je moja slutnja, da se je rudnik ‘zgodil’ ne oziraje se na občinske interese, take ali drugačne, zdaj pa se bo na enak način ‘godilo’ tudi uničenje vsega s toliko truda in sredstev zgrajenega. Občina je bila sicer formalno vključena v nekatere postopke. Sam sem skušal problematiko čim bolje spoznati v njenih dejanskih značilnostih. Vodstvo rudnika me je kmalu po izvolitvi prijazno povabilo na podroben ogled, prebral sem precej domačega in tujega gradiva o tovrstnih obratih. Zavedal sem se, da temeljit poznavalec ne morem postati, vseeno sem vseskozi ugotavljal, da o stvari vem veliko več od tistih, ki si drznejo o problematiki razpravljati na različnih srečanjih in manifestacijah. Z nekoliko kislim občutkom sem bil priča vskokratnemu porazu stroke pred povampirjeno politiko. To se je dogajalo celo na sestankih predstavnikov stroke. Eden (na videz) usodnejših je bil sestanek predstavnikov stroke in oblasti v rudniku, ko je zbrane preglasil dr. Lev Šešerko s prav nič levjim obnašanjem. Sam na tem sestanku nisem izustil ene same besede. Kaj lahko opravijo suha dejstva, ko se srečajo z bleščečo lažjo?

Za povrh pa sem razpolagal zgolj z lastnim odnosom; občinskega ni bilo. Občina takrat (pa tudi ne prej in ne poslej) ni imela izdelanega odnosa do tega pomembnega segmenta (do drugih tudi ne). Občinski strokovni delavec mi je sicer povedal, da je RUŽV v občinskem družbenem proizvodu udeležen z zavidljivimi osmimi odstotki. Ta podatek je bil, če nič drugega, ugotovljiv. Vsi drugi parametri so bili namreč veliko manj dokazljivi in zato tako radi uporabljeni. Saj ne, da bi jih ne bilo mogoče izmeriti. Govorim zlasti o, za ljudi in naravo škodljivih, vplivih. Te so ves čas več kot natančno merili in rezultate objavljali. Nič ni zaleglo, da so bili rezultati meritev še tako v mejah normale. Zahtevali smo vedno več in dražjih meritev. Izvajalci so bili tega nadvse veseli in pridno merili. Rezultati meritev se niso spreminjali. Početje se mi je zdelo podobno nenehnemu merjenju temperature nekoga, ki niti ni bolan. Izmerjena temperatura bi ves čas nihala okrog normalne, meritve pa objavljane kot alarmantne.

Zaradi mojega položaja v občinskem vodstvu so merilci izmerili tudi koncentracijo radona v hiši, kjer živim s svojo desetčlansko družino. Tri tedne mi je v dnevni sobi in otroški spalnici brnela računalniška merilna naprava. Izmerjeno je bilo, da smo bili jaz in moja družina doma deležni več radona kot delavci v rudniških jaških!

Še nečesa sem se zavedal. Uran s svojimi ‘sorodniki’ je bil v Žirovskem vrhu in povsod po svetu od stvarjenja sveta in bo ostal do sodnega dne. Z obratovanjem ga je bilo na tisoče ton ‘posnetega’ v rumeno pogačo in v sodih odpeljanega v zahtevnejšo predelavo. Vrnil se ga ni niti atom. Žirovski vrh je torej po nekaj letih obratovanja vsaj malo siromašnejši. V krajih, kjer uspešno prodajajo zdravilne učinke radona, bi to osiromašenje nemara celo obžalovali. Enega takih zdravilišč v opuščenem rudniku zlata v turistično zavidljivo razviti Gasteinski dolini smo si predstavniki občine in ministrstva celo ogledali in se s protekcijo vrinili med množico drugih, ki se morajo za tak terapevtski obisk vnaprej najaviti in seveda ustrezno plačati.

Naš rudnik je bil tehnološko na zavidljivi ravni. Menda je presegal svetovne standarde. To je bil tudi eden od vzrokov za nekonkurenčno ceno rumene pogače. Kar si je rudnik zaželel, je dobil. Take in drugačne zahteve so bile vedno uslišane. Če ni šlo drugače, se je med ljudi raznesla vest, da jim preti nevarnost, v časopisu je izšla bolj ali manj grozeča vestička in duh iz svetilke je čudežno izpolnil željo razvajenega Aladina. Takoj zatem pa je isti Aladin poslal svojega duha po okolici in mu naročil, naj množico pomiri z rezultati meritev. Ta razvada je ostala tudi po tem, ko je bilo pridobivanje ustavljeno. Zdaj je bilo treba paziti, da se ne bo svet podrl. Jaške je treba neprestano pregledovati in utrjevati. Paziti je treba, da preprečimo nevarnost, ki nam preti iz jamskega jalovišča, še bolj pa na tisto iz hidrometalurškega na Jazbecu. Ta je šele nevaren! Na nas ga izpira dež in ga dviguje veter! Zdrsnil bo na nas! Kaj pa potem? Brž pošljite vreče cekinov, poskusili ga bomo ustaviti.

V času svojega županovanja sem se zavedal še drugih zadev. Med njimi je bilo visoko pri vrhu reševanje tranzita skozi mesto. Skupščini je bila zaupana naloga, da izbere najboljšo od štirih predloženih variant poljanske obvoznice. Ni nam bila dana možnost, da bi se ukvarjali s celovitim reševanjem tranzitnega problema. Nič naj se ne brigamo za selško obvoznico. Potrdite poljansko, če nočete izgubiti vsega. Od štirih ponujenih variant smo izbrali najboljšo. Sam z njo nisem bil prav nič zadovoljen. Takoj sem videl, da je slaba in Loki naredi nepopravljivo škodo. Brez dolgotrajnega in poglobljenega razmišljanja bi moralo biti vsakomur jasno, da v Loki skoraj ni več sežnja zemljišča, ki bi ga smeli žrtvovati cestam. Loka je bila v letih povojnega ‘napredka’ brezobzirno pozidana, zgrajeni močno predimenzionirani industrijski objekti, vsa posejana z nesmiselnimi ‘hišicami za oddih’in črnimi gradnjami, prebivalstvo podeseterjeno, miselnost deformirana.

Te in druge moje zamisli so bile temeljito zadušene. Občinski fuksi niso zapisali ene same črke in potegnili ene same črte, ki bi zamisel premaknila od ideje v resnejšo presojo. Zapisana ni bila ena sama številka, ki bi jo lahko uporabili za primerjavo med uradno sprejeto in predlagano rešitvijo. V tem tudi rudnik ni sodeloval! Motijo se tisti, ki od Ljubljane pričakujejo ustrezno reševanje lokalne problematike. Sami moramo najti pravo rešitev in se sami potruditi za njeno uresničenje, seveda z ustrezno delitvijo pri pokrivanju stroškov.

V času mojega županovanja je prišlo še do ene svinjske politične poteze takrat, ko je bila ta politiki potrebna. Zanetila se je skrbno pripravljena sistematična gonja z mrtvaškimi glavami, ki je kazala na rudnik. Mobilizirane so bile vse strukture v občini. Rudnik je tisti, ki nas ubija.

Zdravje sem uvrščal pred vse druge vrednote. Že prej sem poskušal priti do bolj dokazanih krivcev za razglašano večjo obolevnostjo in umrljivostjo. Krivci niso bili vedno isti. Včeraj Termika, danes Jelovica, jutri LTH-OL; največkrat in najbolj zastraševalno ravno RUŽV. Če je to res, naj se dokaže. Iskal sem potrditve na ministrstvu, v zavodih in inštitutih. Vsi so se izmikali podajanju jasnih mnenj in izjav, vsi pa so vsaj v osebnih izjavah zanikali kakršnakoli odtsopanja v obolevnosti Ločanov v primerjavi z drugimi področji. Skupščina je naročila zdravstvenim službam, da izdelajo poročilo, ki bi ga bilo moč uporabiti za morebitno ukrepanje. Ni ga dobila.