Škofja Loka, kdo te (ne) pozna

(objavljeno v časopisu Lipov list, št. 5, maj 1994)

Na naslovnici revije, ki jo imate v roki, bo večina bralcev brez težav spoznala že tolikokrat videno panoramo Škofje Loke, pogled, ki ga imajo v mesto vozeči se obiskovalci priložnost videti samo s fotografsko hitrostjo. Zlasti vozniki. Nekaj deset metrov je razgleda, ki ta pogled omogoča, in če moraš biti pozoren še na promet, je teh nekaj deset metrov hitro mimo. Ta pogled bi se nam odprl že nekaj metrov prej, ko bi ga ne zakrival proizvodni objekt; ne sicer grd, v okras pa tudi ni; in Ločani si že dolgo na tihem želimo, da bi ga ne bilo več. Že samo pogled na mesto bi si to zaslužil, pa še reševanje nekaterih drugih prostorskih zagat bi bilo s tem olajšano. Kljub temu torej, da je pogled na mesto z jugovzhoda mogoč samo za delčke sekunde, ga vseeno vsi poznamo kot značilno podobo Loke. Če hočeš mesto videti še od kod drugod, se moraš že potruditi. Mogoče ga je videti samo še s Hribca in Kamnitnika, vse druge razgledne točke so slabše. Kadar prihajaš iz Poljanske in Selške smeri, pa ga sploh ne vidiš. (Spominjam se, da sem kot vojak že nekaj tednov služil v Splitu, ko sem nekoga vprašal, kje je Dioklecijanova palača in mi je vprašani – brez posmeha – povedal, da stojim sredi nje.) Ta razlaga je namenjena tistemu poznavalcu, ki je venomer istega pogleda na Loko že sit in si misli, da drugega ne premoremo.

 

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade

Tole pisanje je nastalo potem, ko je loški Odbor za turizem razmišljal, katerega pisca bi bilo pametno najeti, da bi zapisal vse tisto, kar bi ob naslovnici želeli sporočiti vsem Slovencem, če se da, pa še vsemu širnemu belemu svetu. V mislih smo imeli novinarja, pisatelja, turističnega strokovnjaka, spraševali smo se, kdo je boljši in seveda ni predrag, kdo nas dovolj pozna in še kaj podobnega. Ker smo bili morda že blizu predlogu, da razpišemo nagradni natečaj za najboljše turistično-propagandno besedilo, sem si drznil predlagati, da bi to vendar lahko naredil tudi kdo od plačanih občinskih modrecev. Naj vendar kdo napiše dve strani, da ne bo preveč, in pove poleg večnih loških konstant še nekaj aktualnosti, pa bo stvar opravljena.

Pa je že tako, da se navadno raje izogibamo zahtevnim nalogam in se rajši zadržujemo pri vprašanju, ali je jambor za mestno zastavo prav pobarvan, zakaj se po njem vzpenja ravno belo-rdeča spirala, kaj ne bi bilo bolje, če bi bil v enobarvnem pastelnem tonu, itd., in tako je bilo tudi ob zasnovi tega teksta. Na seji nismo dorekli zadeve, bilo je prezahtevno. Dan zatem me je predsednica po krajšem upiranju spravila v kot. Če sem že vajen govoriti, da za tako delo ni potrebna posebna fakulteta in tudi ne večdnevni trud, sem nerad pristal, da bom poskusil kar sam. Lahko bi se kratkomalo izvlekel tako, da bi iz dosedanjih tekstov pokradel, kar je dobrega in krajo primerno zamaskiral. Tako bi lahko naredil, Vendar me je zmagala skušnjava, da ob tem povem nekaj tistega, kar ve malo ljudi. Res je tudi, da to množico niti ne zanima. Zato pišem tole za posebneže, po moji sodbi za izbrance.

 

Ne pripoveduj mi starih vicev

Ne bojte se! Tule ne bo obrabljenega ponavljanja že tolikokrat slišanih opevanj lepot tisočletne Loke, bisera slovenskih mest, zraslega na sotočju obeh Sor, mesta z ohranjeno srednjeveško zasnovo in arhitekturo, z bogato in razgibano zgodovino, ki je odlično predstavljena v muzejih, z izjemno umetniško tradicijo, ki ima svoje imenitne sodobnike in se redno predstavljajo v različnih galerijah; ne bo govora o nekdanjih uspehih in veljavi, ne bom poskušal poveličevati Loškega pasijona, ki je loški samo po tem, da je bil v Loki napisan in večkrat uprizorjen in katerega originalni izvod je ostal do današnjih dni v loškem kapucinskem samostanu. (Gre namreč za prevod in obdelavo nemških predlog, prevajal pa je Primorec). Vse to je dovolj dobro predstavljeno v prospektu. Če komu ta ne bo dovolj, naj poskusi kje izbrskati že davno razprodane odlične predstavitve prof. Planine, dr. Blaznika in številnih drugih marljivih in zaslužnih avtorjev. Škoda le, da od vsega, kar imam v mislih, v knjigarnah ne boste dobili skoraj ničesar. Prava dragocenost pa je že več kot 40 številk Loških razgledov, ki jih izdaja Muzejsko društvo.

 

Turizem je naša rešitev

Časopis, ki ga prebirate, je namenjen turizmu, turističnim delavcem in turistom. Turizem je svetovna tema, je slovenska tema, je gorenjska in je tudi loška tema številka ena. V zadnjih dveh desetletjih je ta panoga, vsaj propagandno, zasenčila vse do tedaj popularne. Komu je še mar poljedelstvo in industrija? Zlasti slednja je najpogostejša tarča kritik. Industrijske obrate preganjamo iz bližine naselij: poberejo naj se kamorkoli, pa čeprav na luno, tu nimajo kaj iskati! Trezne poznavalce, ki vedo, od česa smo se navadili živeti in koliko tega za tako življenje zahtevamo, po pravilu zavrnejo množici dopadljivi čarobni obrazci, ki bi jih lahko strnili v tistega, na začetku tega odstavka. Ta pa je zmoten. Turizem namreč ni naša rešitev. Lahko je ti in tam obilen priboljšek. Še dolgo pa nam bo s to jedjo tako skromno postreženo, da se še ne bomo kmalu zavedli, kako priskutna je lahko.

Turistični pridigarji prepričujejo lahkoverno prebivalstvo, da bomo izgubljeni pridelek zlahka nadomestili s turizmom. Ker so turistični izkupički majhni, takoj postrežejo z razlago, da se učinek turizma pozna v številnih drugih panogah in dejavnostih. Govori se o mulitiplikativnem učinku turizma. Ta naj bi bil vsaj trikraten, še raje pa bi prikazovali kar desetkratnega. Nikoli še ni bilo slišati, da bi druge panoge imele oplojevalen učinek pri turističnem pridelku. Ta čarobna, multiplikativna moč je privilegij turizma, drugi naj si izmislijo kaj drugega, če morejo.

 

Nihče ne ve, kaj in koliko nam turizem prinaša!

Res je. Nihče ne ve. Pred štirimi leti je občinski referent za gospodarstvo vedel povedati, da sta turizem in gostinstvo v občinskem proizvodu udeležena z enim odstotkom in da ta dejavnost ne prinaša dobička, temveč izgubo. Če je bil takrat delež 1% pa je v zadnjem letu padel še na tretjino tega. Tako namreč razberem iz zadnjega poročila, kjer je gostinstvo in turizem le še z 0,37% udeleženo v družbenem proizvodu. Nemalokrat sem na različne načine odgovornim zastavljal vprašanja: Za koliko bi bilo mogoče ta delež povečati? In če bi mi odgovorili na prvo vprašanje, bi zastavil drugo: Kako? Drugega vprašanja ni bilo potrebno nikoli zastaviti, ker nihče od vprašanih ni znal ali pa ni hotel odgovoriti na prvega. Nedavno ej sicer občinski svetovalec za turizem napovedal za prihodnjih pet let desetodstotno rast. Taka rast bi se mi zdela uresničljiva, ustavilo pa se je na samem začetku, ko sem ga zaprosil, naj mi pove, od katere izhodiščne vrednosti namerava v naslednjem letu nameriti napovedano povečanje. Tu se je začel zapletati in se naposled polomil v izjavi, da je bilo v lanskem letu v Loki 40 avtobusov. Tako ni odgovoril prodajalec bureka, odgovoril je občinski svetovalec za turizem. V tem slogu se izdelujejo naši turistični programi. Če kak neučakanec in sitnež izkazuje kritičen odnos do

Takih dokumentov, se hitro in privajeno zatečemo v razlago, da to še ni tisto pravo, kar bi komu pomenila v naslovu uporabljena beseda: program. Izdeluje se namreč šele strategija, tej bo sledil program, pa projektne naloge; vmes uporabljamo še pojme kot so smernice, cilji, usmeritve, projekti, spisek aktivnosti, pa spet programi in še in še gonje skozi fraze in geste, ki za seboj puščajo samo ogromno zapravljenega časa in gore popisanega papirja.

 

Herkul je z dvema rekama počedil nesnago

To poglavje bi lahko naslovili tudi takole: Mnogo je turističnih apostolov. Premnogo! Ministrstva po Pašu in Siršetu ni več. Njun dedič je na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Kje vse ima svoja piščeta? Ne ljubi se mi raziskovati, vem da jih ima tudi v inozemstvu. Kaj počno in kaj prigospodarijo ti predstavniki v predstavništvih, ne bo nihče nikoli izvedel. Malo laže bi bilo ugotoviti koliko stanejo. Potem je tu Gospodarska zbornica s svojo organizacijo. Pa Obrtna zbornica.

Tu je Slovenska turistična organizacija, Turistična zveza Slovenije, Turistična zveza Gorenjske, turistične zveze po mestih.

Ali smo že pri turističnih društvih?

Na občini imamo v izvršnem svetu ministra za turizem, devetčlanski Odbor za turizem in že omenjenega svetovalca za turizem.

Ali so našteti vsi tisti subjekti, ki so priključeni izključno ali vsaj delno na državni ali občinski proračun? Poleg proračunskih virov jim preostane še prosjačenje in morda sem ter tja kakšna akcija, ki ne prinese samo izgube.

Nekajkrat sem posameznike iz navedenih organizacij izzval, naj bi mi razmejili svoje poslovne programe, mi razložili, kako je z vsemi tistimi informacijskimi sistemi, kako s sestavljanjem in objavljanjem koledarjev turističnih prireditev, koordiniranjem dela, svetovanjem, izobraževanjem, promocijo (pozabil sem na Urad za informiranje; bralci, ki so blizu turizmu, bodo lahko dodali še marsikaj tukaj pozabljenega).

Občasno se pojavljajo modni šlagerji. Danes so to TIC-i ali turistično informativni centri. Tudi ti so pretežno ali izključno prisesani na proračun. TIC naj bi bil nekaj čisto drugega od tistega, kar smo imeli doslej. Ustanovimo TIC in za turizem bo poskrbljeno. Potem ni več važno, če bo TIC zaprt ravno takrat, ko bi ga najbolj rabili. In tudi ne, da vam ravno na vaše vprašanje ne more dati odgovora. TIC je tu in ta fetiš nas povsem zadovolji. Ustanovitev TIC-a nas spravi kar v nekako blaženost.

Tako pa ni samo na področju turizma. Ni dosti drugače na drugih področjih. Zato naj turistični guruji ne bodo užaljeni, če rečem, da bi Herkulu pri nas dve reki ne zadostovali.

 

Nova turistična paradigma

V zadnjem času se uveljavlja paradigma, po kateri je treba turizem razvijati skupaj s kulturo in gospodarstvom. Enkrat pride to iz kulturnih krogov, drugič iz poslovnih, najpogosteje seveda iz turističnih, ne manjka pa tudi tistih iz športnih, zdraviliških, romarskih, izobraževalnih… Spet bi se dalo še in še naštevati. Ali je to res novo spoznanje? Sam vem, da ni! Pri nas je bilo znano vsaj pred kakimi tridesetimi leti, ko se je na Ekonomski fakulteti ustanovila smer Turizem. Najbrž pa že tudi pred tem.

Nedavno je bil slovesno in v prisotnosti najvišjih predstavnikov političnega, duhovnega, kulturnega, umetniško-znanstvenega, spomeniško-varstvenega, javnega in še kakšnega življenja predstavljen projekt Podoba Slovenije ali Imago Sloveiae, če se isto pove v bolj klasičnem jeziku. Ambiciozen projekt, ki bo zahteval nemalo napora, če bo hotel v resnici izpolniti svoj namen in napovedi. Tudi ta projekt temelji na zgoraj omenjeni paradigmi, in med ne preveč razsipno izbranimi mesti, ki bi jim bil ta projekt pripravljen priznati dovoljšno žlahtnost in s tem članstvo v družbi elitnih reprezentantov slovenske podobe, je Škofja Loka uvrščena pri samem vrhu.

Ker sem že načel članstvo v elitnih klubih, bi lahko spet naštel mnoge že uveljavljene in pustil domišljiji polet za naštevanje tistih združenj, ki bi si jih lahko še izmislili. Namesto tega bom omenil klub, pri katerega zasnovi sem sam sodeloval. Pred slabima dvema letoma smo župani Ptuja, Pirana in Škofje Loke zaplodili, pred pol leta pa v portoroškem hotelu Pallace krstili dete, ki je dobilo ime Skupnost starih mest v Republiki Sloveniji. Tako so tri stara mesta, ki so že pred tem veljala za najstarejša, dobila tudi uradni certifikat, ki smo si ga podelili kar sami. Zdaj smo stari mi trije; že mogoče, da so drugi tudi, potrdilo imamo samo mi. Saj se najbrž ne bi pretirano trudili, da bi se brez razloga proglašali za stare. V to nas ni sili kar za lase privlečen razlog. Vsi trije smo že zdavnaj ugotovili, da se nam starina hitreje podira, kot smo jo sposobni obnavljati. Ob podpisu sporazuma smo ugotovili, kako modra ni naključje, da imamo vsa tri mesta v svojih grbih križ (Ločani ga imamo v pečatu), ki bi morda lahko pomenil tudi križe in težave, ki jih imamo, med drugim, z obnovo.

Sam sicer nisem ljubitelj formalnih druženj, združenj, klubov, skupnosti in podobnega. Bolj mi je pri srcu družno sodelovanje, kjer se dovolj jasno pokaže skupni interes in kjer postane uresničljivost enakih ali skupnih ciljev z združevanjem naporov verjetnejša. Kazalo je, da bomo z združenimi močmi prepričljivejši, da se bomo s skupaj definiranimi cilji tudi medsebojno spodbujali in s tem hitreje beležili vidnejše rezultate. Predvsem smo pri strokovnih službah treh mest naročili akcijski načrt. Tako smo temu rekli. Z njim pa bi se resnično delovanje šele začelo. Ta načrt naj bi bil pripravljen še pred podpisom; danes, pol leta po podpisu, imamo še vedno samo spisek želja in dobre namene. Nismo se še postavili na štartno črto. Ni še nabita štartna pištola.

Prišlo je sicer do posrednih učinkov, h katerim je certifikat o starosti nekaj malega pripomogel. Tako je bilo Svetu Evrope laže izbrati mesto, ki bo služilo kot študijski primer v projektu mednarodne tehnične pomoči pri varovanju naravne in kulturne dediščine. Kot mesto s slovensko zgodovinsko in kulturno identiteto je bila izbrana Škofja Loka.

 

Navzgor se širi rožmarin, navzdol se nagelj vije

V tem odstavku bi rad spregovoril nekaj malega o obsežnem poglavju, ki mu rečemo identiteta.

Naša resnična identiteta so črne gradnje. Mesto pod gradom je res obdržalo svoj starinski videz. Panorama na naslovnici se v stotih letih ni bistveno spremenila. Manjka sicer stolp, ki je nekoč mogočno preraščal grajsko gmoto in ji dajal čisto drugačno silhueto. Nihče od najbolj poklicanih še noče slišati o tem, da bi bila ponovna pozidava tega stolpa in ureditev zasutih grajskih ječ in drugih kletnih prostorov najvažnejši obnovitveni projekt. Če že ne najvažnejši, pa gotovo najmarkantnejši, najpotrebnejši pri obnovi zgodovinske podobe Škofje Loke.

Zunanji videz starega mesta je samo en element, ki ga pogosto uvrščamo na prvo mesto med značilnostmi, ki naj bi tvorile našo identiteto. Omenil sem že črne gradnje, ki so po mojem mnenju najbolj značilna poteza v naši celostni podobi. V desetletjih neresničnih družbenih in gospodarskih razmer, se je oblikovala tudi narodova zavest, narodov značaj. Črna gradnja je sčasoma postala kaznivo dejanje samo še na papirju. Javno mnenje je do črnih gradenj vedno bolj prizanesljivo. Še več. Vse pogosteje je slišati posameznike, ki črnograditelje označujejo za vrle posameznike, ki znajo varčno in pametno naložiti svoja skromna sredstva. Oni so tisti, ki dajejo nemajhen prispevek celotnemu narodnemu bogastvu. Nemara bi jih bilo treba za ta prispevek še nagraditi.

Tako je v teh desetletjih nastala nova podoba slovenske urbanizacije. Močno so se spremenila mesta, a morda je sprememba še bolj vidna na vasi. Redke so izjeme: največkrat je na vsaki kmečki domačiji zrasla hiša novega tipa. Normalno je, da vsaka doba prinaša svoja znamenja sodobnosti tudi v idilo, ki jo radi prikazujemo kot značilno slovensko vas. Nespametno bi bilo zaradi sentimentalnih tradicij vsiljevati preteklo ali polpreteklo vaško ureditev. Ravno tako pa je težko doumeti, da je bilo potrebno ob zdesetkanem kmečkem prebivalstvu na kmetih graditi mestne in predmestne tipe stanovanjskih hiš, ki so največkrat v stanovanjskem delu vsaj enkrat večje od tistih, ki so nekoč služile deset ali veččlanski družini. Tipična podeželska novogradnja ima vsaj dve, raje pa tri stanovanjske etaže, vsaka ima vsaj sto kvadratnih metrov tlorisa. V taki hiši pa živi v povprečju štiričlanska družina.

Pa to še ni najhuje. Poleg ene take hiše, bo na vrtu iste domačije zrasla še druga, prav taka. Ta je namenjena drugemu sinu ali hčeri. Pri tem ni važno, ali je ta sin ali hči že rojen(a), važno je, da pokažemo našo pridnost in sposobnost. Najdejo se sposobneži, ki to pridnost dokazujejo še s tretjo kopijo današnje tipične kmečke hiše. Tako so vasi, ki so imele, denimo, trideset gruntov, dobile v istem vaškem prostoru petdeset stanovanjskih objektov. Število prebivalstva v teh objektih pa je od dvesto padlo na sto. Podoba slovenske vasi se je spremenila, dobili smo novo identifikacijo, Zame je ravno ta pozidanost znak, da je tudi kmet zapustila tista prislovična zdrava kmečka pamet.

Tudi to še ni najhuje. Za stanovanjske objekte, pa naj so še tako slabo izkoriščeni, se hitro najdejo zagovorniki, ki bodo dokazovali, da sodobni življenjski standard terja take rešitve in zaradi njih ni nastala družbena škoda. Kaj pa potem vikendi ali počitniške hiše in hišice? Ali so tudi te potrebne? Ali so tudi te nujne? Ali posamezniki res rabijo objekt za oddih, ki je od njihovega mestnega ali primestnega stanovanja ali lastne hiše oddaljen največkrat samo toliko, da se do njega pripelješ v manj kot pol ure? Ali je res potrebo, da je ta objekt največkrat črna gradnja? Da ga posamezniki brezobzirno in vsemu navkljub postavijo na najlepših, še nedotaknjenih kotičkih te dežele? Pri tem iščejo prav tiste zadnje skrite predele, ki so služili za zatočišče plašnejšim predstavnikom živalskega sveta, da ne rečem, da so za izpolnitev svojih bolnih sanj odvzeli jase, kjer so v rosnih nočeh rajale gozdne vile in so škratje uganjali svoje norčije. V te 'skromne' druge domove potem zahajajo kadarkoli jim to dopušča čas. Odklepajo, popravljajo, urejajo, pospravljajo in na razne druge načine opravljajo vikendaško tlako zato, da jih lahko v nedeljo zvečer spet pospravijo in skrbno zaklenejo do naslednjega vikenda. Sem in tja, zlasti v prvem letu, se zgodi, da na vikend ponosno poavbijo druščino. Za tako srečanje se je že udomačil izraz roštiljada. Izraz pove, da je poudarek na pečenih mesninah. Pečejo pa se največkrat na posebej za to zgrajenih ognjiščih, ki še najbolj spominjajo na poganske žrtvenike, posvečene bogu trebuha. Usoda teh ognjišč je po pravilu taka, da se iz njih samo ob dograditvi malo večkrat pokadi. Po tem pa se na daritvene obrede potiho pozabi in oltarčki postanejo male shrambe za razno šaro.

Še bi se lahko ozirali po zgrajenih značilnostih, ki določajo našo današnjo identiteto. S tem se sicer rahlo oddaljujemo od turistične teme, vendar je ravno iz ust turističnih prizadevnežev pogosto slišati o identiteti in naši drugačnosti od ostalih dežel. Turistično konkurenčni bomo v svoji posebnosti, v lastni identiteti, v drugačnosti od ostalih. Tako pravijo. Zato ni odveč, če se vprašamo po identiteti pokrajine z naselji, po značilnostih sodobne slovenske arhitekture z vsemi detajli, kot so dimenzije, proporci, ureditev fasade, velikost oken, izbira kritine in tako brez konca naprej. Lahko bi se zamislili celo nad našo skrbnostjo in varčnim odnosom do nagrobnih spomenikov. Vse več jih, vsaj pozimi, zavijamo v plastične povitke, oblepljene s selotejpom, še bolj skrbni p aizdelajo pravo leseno hišico, čisto po meri, z okencem pred napisom.

Vse to in veliko več je tistega, kar določa našo zgrajeno, zunanjo na prvi pogled vidno podobo. V njej pa se v veliki meri odraža naša duhovna identiteta, identiteta naših navad, šeg in običajev, naših sposobnosti… in nazadnje naše družbene, politične in gospodarske identitete.

 

Rešpekt do stoletne kulturne dediščine

Tako nam nič ne pomaga zatiskati oči pred tisto identiteto, ki je v turistično-promocijskem gradivu ne boste našli nikoli in nikjer: prebivalci mestnega trga niso več, kar so bili tisti, ki so ga v tej obliki zgradili in nam ga zapustili. Mestne funkcije smo z nekdanjimi lastniki, buržuji in državnimi sovražniki izgnali, vanj pa naselili delovne ljudi in občane. Ti se zdaj požvižgajo na red in odloke, na rešpekt do stoletne dediščine. Komaj se zmenijo za redarja, ki skuša pregnati z mestnega trga avtomobile in si jemljejo za naravno pravico, da njihova otročad mestni trg uporablja za otroško igrišče, kjer je dovoljena uporaba vsakršnih športnih rekvizitov in vozil, za plezanje pa najbolj primerno Marijino znamenje s tremi baročnimi kipi.

Po drugi strani je del naše današnje identitete tudi pravica vsakega filistra, ki se bo zgražal nad vsakim dokazom življenja. Prireditveni utrip je treba uglasiti z duhovno vrednoto starega mestnega trga. Nismo daleč od pravila, da se na trgu ne sme zgoditi prav nič množičnega. Izjema je morda že omenjeni, v nejasno prihodnost načrtovani Pasijon. Vse drugo je za naš trg preveč profano. Tako nam ni bila prav nič všeč povorka nekaj deset najstarejših Rolls Roycev, ki se je za dobro uro ustavila na našem Placu. Vozili so jih 'siromaki' z vsega sveta, spremljale so jih ekipe britanske in drugih televizij. Nismo videli, da nam je z neba padla prireditev, ki je sami ne bi mogli skupaj spraviti. Nismo je znali izkoristiti za vabo tako težko pričakovanih turistov. Videli pa smo oljne madeže, ki so jih za seboj puščali častitljivi starčki.

Enako nepriljubljena je bila kompletna etnografska predstavitev prekmurskih šeg, ki jih je vodila skupina kurentov. Predstavitev je bila podarjena. Farizeji so se spet zmrdovali in ugotavljali skrunjenje mestnega trga in niso pomislili na početje domačih parkeljnov, če ne celo Miklavžev samih. Še vedno je namreč živ spomin na to, da se je nekoč srečanje dveh takih skupin končalo s tem, da je en Miklavž drugega z nožem štihnil, če en omenjamo standardnih bušk in modric, ki jih obvezno prejemajo nemaskirani mlajši gledalci in fizično malo manj bolečih pozornosti, ki so jih deležne predstavnice lepšega spola.

Omenjeni filistri in farizeji so si zadali za nalogo, da življenje za vse naredijo po svoji meri in ga po možnosti sterilizirajo. Vse jim gre na živce, najbolj seveda sami sebi in pa dejstvo, da se še vedno najdejo ljudje iz mesa in krvi.

In če poglavje o identiteti končam pri jedeh in pijačah, je težko mimo značilnih loških jedi. Morda so res značilne za Loko, vendar jih že dolgo nihče več ne uživa. Komaj kdo jih še zna pripraviti. Sicer pa, komu pa je do tega, da bi otepal loško medlo (vrsta kaše), smojko (osmojena repa) in alelujo (popečeni repni olupki)? Med pijačami pa se hitro neha pri moštu in šnopsu. Nekaj je prav dobrega. Če imaš srečo, dobiš tudi češnjevca in še veliko redkeje bezgovca. Nihče pa še ni dokončno razkril morbidne skrivnosti slovitega močeradovca, niti prvo pero našega mesta, znani poznavalec ljudske identitete – Blaž Ogorevc. S šnopsom pa je tesno povezano tudi njegovo uživanje in stranski učinki tega zdravilnega napitka, ki naši identiteti dajejo poseben pečat. Lokaln aidentiteta ni imuna pred vesoljnimi epidemijami tipa Catch the Cash, Fairplay in njihovimi bližnjimi sorodniki kot so Time Sharing, Diamond in podobno. Po radiestezičnih sposobnostih pa smo tudi med favoriti.

 

V Loki je pred vojno delovalo olepševalno društvo

Morda se danes čudno ali celo smešno sliši – Olepševalno društvo. Če pa dandanes prisostvuješ pogovorom o turistični problematiki in načrtih, si lahko presenečen, ko spoznaš, da nam ne uspe teh pogovorov urediti tako, da bi ločili vse tisto, kar spada pod osnovni dostojni izgled mesta, od tistega, o čemer se lahko začnemo pogovarjati šele po tem, ko je prvo opravljeno. O tistem, kar bi z večjo upravičenostjo imenovali turizem. Očitno so bili naši predniki že pred vojno dovolj razumni in so se zavedali, da je videz mesta predpogoj za kakršno koli kulturno življenje. Najbrž so se zavedali, da bo njim samim in vsakemu gostu všeč samo snažno in urejeno mesto in bo ta urejenost že sama po sebi imela za posledico vabeči učinek, ki ga hočemo danes zagotavljati s propagando. Letos je s čistočo že veliko bolje, kot je bilo pred letom ali dvema, dobro pa še ni. Razveseljiv znak za napredek na tem področju pa ni samo povečana marljivost komunalne službe. Toliko bolj so to tisti lastniki lokalov, zlasti lastnice, ki znajo same pomesti pred svojim pragom in poskrbeti za urejenost svojega lokala.

 

Kmečki turizem ali gostilna 'na šverc'

Tega slednjega je, če smo objektivni, več kot prvega. Ob prizanesljivih kriterijih bi za preštevanje turističnih kmetij najbrž zadostovali prsti obeh rok, ob strožjih pa bi bili še prsti ene roke preveč.

Kakšne resnejše analize gospodarskega pomena te komponente turistične dejavnosti še nisem videl. Nenehno poslušam, da bomo še naprej razvijali kmečki turizem. Res se tu in tam pojavi nova ali ugasne dotedanja turistična kmetija. V zadnjem času so sicer razmere same vplivale na pojavljanje novih. Vedno manj je služb (ne pa tudi dela) in vedno manj je zastonj prevozov na delovno mesto. To dejstvo ima odločilen vpliv na nastajanje turističnih kmetij. Komaj kaj ga imajo 'kunštne' študije o razvoju podeželja, ki po celoletnem proučevanju dajo od sebe zajetno mapo, v njej pa poleg že omenjene 'paradigme' ne najdete kaj več kot priporočilo, da naj se prebivalci oprimejo zbijanja palet, nabiranja čajev in zelišč, ročnega dela in spominkov ter seveda kmečkega turizma.

Za dragocen nasvet smo svetovalcem od srca hvaležni in radi jim plačamo nekaj deset tisoč mark. Ti pa gredo isto modrost prodajat bližnjim in daljnim sosedom. Pa so bili ti naši še precej boljši od mnogih drugih, ki uspešno sleparijo drugod.

 

Vsi smo dobri, nekateri pa so boljši

Že prej sem omenil številne posameznike in skupine, ki si nadevajo nazive, v katerih bolj ali manj odzvanja beseda turizem. Med zadnjimi sem omenjal turistična društva. Ta so pri vsem skupaj morda še najbolj zaslužna.

Nimam podrobnega pregleda nad delom vseh turističnih društev v občini, zato bom omenil samo eno. To sem imel priložnost spoznati tako, da sem se vsaj enkrat udeležil treh ali štirih prireditev, ki jih vsako leto organizirajo na svojem področju.

Govorim o Turističnem društvu Hotavlje. Nikogar ne bi želel podcenjevati, vendar si upam trditi, da vas ni veliko, ki veste kje so Hotavlje. Hotavlje so manjši kraj v Poljanski dolini, še najbolj znan po kamnolomu in podjetju marmor, morda še komu po gostilni Lipan. Meni je znan po aktivnosti turističnega društva. Spet se bom opravičil, če bom zaradi nezadostnega poznavanja drugih društev komu naredil krivico. Vendar sem se sam precej klatil po domovini in svetu in si ob tem to ali ono zapomnil. Zato sem bil toliko bolj presenečen nad Hotavljami. Z ozirom na svojo velikost in številom prebivalstva so Hotavelčani in seveda Hotaveljčanke bolši. Težko bi tudi v večjem kraju srečal tako pestro, popolno in obenem živo predstavitev že skoraj izginulih obrti, opravil, izdelkov, šeg in običajev; ponudbe domačih pridelkov od medu, čajev, sirov, peke in še marsičesa kot ravno v Hotavljah na poletni prireditvi, ki ji rečejo Cvetje na vasi. Zasluženo se ta prireditev lahko uvrsti med najbolj imenitne svoje vrste.

Udeležil sem se tudi občnega zbora njihovega turističnega društva. Poleg zavidljive udeležbe, me je najbolj presenetila razlaga, da vseh teh prireditev ne delajo zaradi iskanja velikih dobičkov in nimajo namena počenjati kakega velikega turizma. Njihov glavni namen je, da skrbijo za dostojen izgled svojega kraja, ob prireditvah za to še posebej poskrbijo, predvsem pa imajo z uspelo prireditvijo veselje in zadovoljstvo sami. Sami sebi dokažejo svojo sposobnost, brez mnogo govoričenja, brez razvlečenega sestankovanja in pisarjenja. Z morebitnim izkupičkom organizirajo skupinski izlet.

Ta pristop me je presenetil. Prvi hip sem bil kar nekako v zadregi, nevajen takega načina razmišljanja. Marsikje bi se izdelovale vsakovrstne analize potencialnih in komparativnih prednosti, dolgoročni in srednjeročni programi in strategije, ocene možnih izkupičkov in kaj vem česa še vsega. Tu gre brez tega. Prepričan sem, da se lahko marsikateri turistični strokovnjak v Hotavljah precej nauči.

 

Čarovnije zlepa ne bomo premagali, naj se še tako trudimo

Vse zapisano je bil pravzaprav en sam dolg uvod v tisto, kar se brez uvoda skoraj ne da povedati, ali pa ne bi verjeli. Na kratko bi rekel, da so lepote Škofje Loke in okolice rezervirane samo za tiste, ki si zanje znajo vzeti čas. Veliko časa je potrebno, da se investicija povrne. Da začneš spoznavati pristni utrip tega prostora. Mnogi so ga spoznali, malo je tistih, ki ga zares znajo opisati in morda tudi naslikati. Spoznaš ga v samoti in v stikih s tistimi, ki jim je ta svet in z njim duša tega sveta prirojena ali pa v življenju na pošten način pridobljena. Za tiste, ki ga želijo spoznati, bo vedno tu. Za druge pa je vseeno. Tisti pa naj se še kar naprej pridno obnašajo kot pravi in nam tako zaželeni turisti.

Peter Hawlina

P. S. Ko so gornje besedilo prebrali člani loškega Odbora za razvoj turističnega gospodarstva, so sprejeli naslednji sklep: 'Članek v vsebini (tako kritične vsebine) kot ga je prejel Odbor v presojo, ni za javno objavo. Odbor ni plačnik te objave.'

--------------------------------------------------------------

Nekaj podobnega sem pisal o otoku Silba