Drugo splošno pravilo je, da se grb definira z opisom. V heraldiki, ki ima svojo mednarodno govorico, se grbovnemu opisu reče blazon. Za enostaven grb bo zadoščal kratek blazon. Tak je določen z enim samim stavkom, včasih samo z nekaj besedami. Blazon v heraldiki je nekaj podobnega kot recept v kuhinji. Recept za palačinke je eden, jedi se med seboj lahko razlikujejo. V kuhinji je to odvisno od kuharja, v heraldiki od oblikovalca.

Imetnik grba torej ne predpisuje risbe, temveč definicijo.

Ravno tako se ne predpisuje oblike ščita, toliko manj razmerij med višino in širino in vsem podobnim. Ve se, da je grb vedno na ščitu. Ščiti so lahko najrazličnejših oblik. Spet je odvisno od oblikovalca, kakšnega bo izbral.

Predpisane pa so barve. Te so v osnovi samo štiri: črna, rdeča, zelena in modra. Poleg tega nastopata še dve kovini: zlata in srebrna. Ti dve kovini predstavljata rumena in bela barva. Vseh barv je torej šest. O izjemah tu ne bomo govorili.

Naslednje pravilo je, da na kovino ne gre kovina in na barvo ne gre barva. To pomeni, da gre lahko le barva na kovino (in obratno). Drugače povedano: med dvema barvama mora biti kovina.

Ne predpisuje se barvnih odtenkov. Teh enostavno ni! Ni svetlo in temno plave. Ni kobaltne in tirkizne…..

Obstojajo tudi pravila o deljenju ščita v (barvne) ploskve. Te so v osnovi pokončno ali navpično enkrat ali večkrat deljene. S tem nastajajo polja. Vse to obvladuje preprosta grbovna govorica.

V cel ščit ali v posamezna polja se navadno umeščajo različna polnila. To so navado stilizirani liki. Lahko so geometrijski (med te bi morda lahko uvrstili razne križe, zvezde, sonca, (pol)mesece), lahko so vzeti iz živalskega ali rastlinskega sveta, lahko so fantazijski, morajo pa biti heraldično poznani. Tako ni mogoče upodabljati različnih cvetlic. Izbira je omejena. Najbolj znana je heraldična roža in oblikovalec mora vedeti, kako jo je treba narisati. Uporabljajo se mnogi predmeti, kot npr. različno orodje, orožje in drugi predmeti. Spet pa ne katerikoli. V klasični heraldiki so npr. poznane ladje, ni pa poznana podmornica. Oblikovalec je spet tisti, ki ve, kateri nabor polnil lahko uporabi.

Odveč je najbrž omenjati, da je neokusno uporabiti že uporabljen grb. Ravno tako ni dobro, da je grb preveč podoben že obstoječemu. Ponavljanju se bo spet lahko izognil samo dober poznavalec.

Vedeti je treba tudi to, da se heraldična risba razlikuje od drugih slikarskih tehnik. V heraldični risbi prevladuje stroga stilistika in ne verno posnemanje nekega motiva ali celo plastična upodobitev, senčenje, barvno niansiranje. Pravila in priporočila za oblikovanje grbov se razlikujejo od tistih, ki urejajo pečate, embleme, odlikovanja, znake, logotipe in še marsikaj drugega, kar nekateri včasih ponevedoma enačijo.

Izogibati se je treba preveč neposrednim ponavljanjem nekega splošno znanega lokalnega motiva. Grb Pise ne uporablja poševnega stolpa in grb Parme tudi ne parmezana.

To so osnovna pravila. Pravil je še veliko več, vendar že ta zadostujejo.

Če zastava ni usklajena z grbom, je očitno, da oblikovalec ni poznal osnovnega pravila o razmerju med grbom in zastavo. To ne pomeni, da se mora grb znajti v zastavi. Res je takih primerov precej, vendar s tem še ni omajana veljavnost priporočila, da naj bo zastava pravokotne oblike, vzdolžno (ali pokončno) deljena v dve ali več prog. Za državno zastavo naj bi bile tri proge, za zastave regij, pokrajin, občin… pa dve.

Glede barv so pravila povsem enaka pravilom v heraldiki.

Ne predpisuje se velikost, razmerje med višino in širino.

Tudi tu velja enako priporočilo kot v heraldiki: manj je več. Na drug način to povejo poznavalci: zastava mora biti tako enostavna, da jo zna narisati otrok, ko jo enkrat vidi.

Različni kroji, deljenja, našitki raznih znakov, črk, številk, emblemov, grbov in kar je še tega, zastavi ne koristijo – škodijo ji.

Peter Hawlina