Stiki s Slovenci po svetu – kdo je kdo v Sloveniji

Dr. Zvone Žigon

Spoštovane kolegice in kolegi, dragi prijatelji. Dovolite mi, da vas najprej lepo pozdravim v imenu Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in vam zaželim toplo dobrodošlico ter seveda zelo uspešno delo na konferenci.

Organizatorji so me prosili, naj predstavim organiziranost ustanov v matični domovini, ki se ukvarjajo s Slovenci po vsem svetu. To lahko storim le tako, da najprej povzamem nekatere podatke o Slovencih po svetu v navedeni zvezi. Naši rojaki so se v svet izseljevali v različnih zgodovinskih obdobjih, ob različnih priložnostih in na različne načine. Prvi izseljenci so bili misijonarji, ki so odhajali v večini v Južno Ameriko, pa tudi v Severno Ameriko in Afriko. Slovenci so se s svojega etničnega ozemlja izseljevali tudi kot vojaki v zelo različnih vojskah – seveda nikoli v slovenski. Večina se je odpravila »s trebuhom za kruhom«, kot t.i. ekonomska emigracija, drugo veliko skupino pa lahko označimo za politično emigracijo. Prvi val izseljevanja s slovenskega etničnega ozemlja se je sprožil v sredini 19. stoletja, usmeril pa se je proti ZDA, deloma tudi proti Braziliji in Argentini. O drugem valu govorimo v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Šlo je za ekonomsko emigracijo, ki jo je povzročila svetovna gospodarska kriza, na nek način pa jo lahko razumemo tudi kot politično. Velika večina desettisočev se je namreč izselila s Primorske, ki je bila v tistem času pod hudim pritiskom italijanske fašistične oblasti.

Značilna politična emigracija je odšla iz Slovenije v svet v letu 1945, ko so tisoči našli zatočišče v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji. Okoli 12.000 oseb je bilo vrnjenih v Jugoslavijo in velik del od te številke je jugoslovanska partizanska vojska usmrtila. Večina beguncev je sicer kmalu nadaljevala pot v Kanado, ZDA, Avstralijo in Argentino. 60. in 70. leta so prinesla še en velik val izseljevanja, tokrat večinoma v Zahodno Nemčijo, Francijo, Švedsko in druge razvite zahodnoevropske države. V 80. letih je izseljevanje začelo upadati in se je skoraj ustavilo.

Ne glede na skrb ali ignoranco matične države – ta je bila odvisna od aktualnega političnega sistema v Jugoslaviji oziroma Sloveniji – so se izseljenci organizirali na načine, ki so jih narekovali njihovo število, organizacijske sposobnosti, stiki itd.

Osamosvojitev Slovenije je prinesla velike spremembe. Mnogi potomci slovenskih izseljencev so končno zbistrili svojo etnično identiteto, slovenstva niso več mešali z jugoslovanstvom, ustanovljenih je bilo veliko novih društev, še posebej v državah nekdanje socialistične Jugoslavije. Najbolj optimistične ocene glede števila Slovencev v tujini se gibljejo okoli številke 500.000, kar bi pomenilo peto četrtino slovenskega narodnega telesa. Na domači strani Slovenske izseljenske matice lahko trenutno najdemo več kot 390 naslovov slovenskih društev, cerkva, medijskih ustanov, šol itd., v številko pa niso vštete ustanove slovenske manjšine v Avstriji, Italiji in na Madžarskem.

Ni enostavno »pokrivati« tako raznolike in obširne palete dejavnosti.

Peti člen slovenske Ustave piše o skrbi matične domovine za Slovence, ki živijo zunaj zemljepisnih in političnih meja Republike Slovenije. Zaradi omenjenega podatka o številu rojakov v svetu, pa tudi glede na navedeni člen ustave je v Sloveniji veliko število ustanov in združenj, ki skušajo pomagati pri ohranjanju slovenske etnične in kulturne identitete v svetu.

V začetku 90. let smo dobili ministrstvo za Slovence po svetu, ki ga je vodil minister dr. Janez Dular. Ministrstvo je pozneje nadomestil urad. Ta ustanova je še vedno edino specializirano vladno telo za to vsebinsko področje. V istem obdobju sta bili ustanovljeni dve novi ustanovi civilne družbe: Svetovni slovenski kongres in Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Seveda ne smemo pozabiti združenja slovenska izseljenska matica, ki letos praznuje 50-letnico delovanja. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu sodeluje z Ministrstvom za kulturo, z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport, z Uradom Vlade za informiranje idr. Naš urad finančno podpira delovanje treh ravnokar omenjenih ustanov civilne družbe, podpira pa tudi dejavnosti slovenskih društev in drugih ustanov v izseljenstvu ter stike z njimi. Druge ustanove, ki sodelujejo s Slovenci po svetu to še Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Inštitut za narodnostna vprašanja, Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik, Arhiv Republike Slovenije, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo, in še nekatere druge ustanove ter individualni raziskovalci in novinarji. Radio in TV Slovenija imata redne oddaje za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Vse te ustanove se v zadnjem obdobju srečujejo z nekaterimi novimi dejstvi. Ena največjih sprememb je menjava generacij; izseljence prve generacije v čedalje več primerih že nadomeščajo njihovi potomci in večina predsednikov društev, učiteljev v slovenskih šolah, novinarjev itd. pripada drugi generaciji. Ta pa ima seveda drugačne poglede in potrebe. Druga pomembna sprememba je podoba Slovenije v svetu po njeni osamosvojitvi. Mladi se zdaj lahko brez težav identificirajo kot Slovenci, saj zdaj vedo, da je tam nekje v Evropi zelena deželica z imenom Republika Slovenija in da ta dežela ni več del neke druge države kot Italije, Avstro-Ogrske ali Jugoslavije. Njihova identiteta je torej čista in njihov ponos je lahko neomejen. Iz mnogih ustanov v Sloveniji in v tujini prihajajo poročila o porastu zanimanja za učenje slovenščine, odkrivanje narodnih korenin itd.

Zaradi vsega tega je potreba po spremembah v organiziranosti na tem področju nujnejša kot kadar koli prej., predvsem zaradi dejstva, da se zdaj soočamo s pogostim podvajanjem in vzporednimi neusklajenimi akcijami in projekti.

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu se zelo trudi, da bi stvari premaknil z mrtve točke. Letos je prvič objavil javni razpis za projekte v povezavi z ohranjanjem slovenske identitete v svetu – prejeli smo 460 prijav. Veliko društev, predvsem iz ZDA, se ni prijavilo, pa vendar imamo zdaj precej jasnejšo podobo o potrebah in težavah, tako da bomo lažje pripravili razpis za leto 2002. Predstavnik Urada je sodeloval tudi pri pripravi osnutka resolucije o Slovencih po svetu, ki jo pripravlja pristojna parlamentarna komisija. Ta dokument je lahko osnova za izdelavo strategije o teh vprašanjih, ki jo je skoraj že pripravil za širšo obravnavo. In končno, resolucija in strategija lahko pomenita predhodnico dolgo pričakovanemu zakonu o Slovencih po svetu. Ob sprejetju in upoštevanju vseh teh dokumentov bi sistem dejansko moral delovati.

Toda vnesimo v vse to tudi nekaj vsebine.

Različne ustanove v Sloveniji so imele v zadnjih letih različne načrte organiziranja svojih dejavnosti. Kljub prizadevanjem v smislu preseganja medsebojnih razlik se je del izseljencev – pogosto še vedno zaradi političnih razlogov – zbral okrog ene ali druge ustanove v Sloveniji. Dejavnosti teh ustanov (društev, združenj) so sicer zelo dobrodošle, vendar pa pogosto niso usklajene in včasih se dogodki enih in drugih celo prekrivajo. Razdelitev denarja doslej ni bila dovolj usklajena in večkrat se je isti projekt pojavil na razpisih Ministrstva za kulturo, na Uradu RS za Slovence po svetu in morda celo na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport. Če bi kdo med vami rad izvedel več podrobnosti o svojih prednikih, o pridobitvi slovenskega državljanstva, o denacionalizaciji, slovenskih učbenikih, možnostih organizacije turneje slovenskega nogometnega moštva po Sloveniji in podobno, nima na voljo nobene osrednje ustanove, ki bi zadovoljila vse potrebe oziroma znala odgovoriti na vsa vprašanja. Tako se dogaja, da pri tavanju od vrat do vrat izgubljate čas, denar in dobro voljo. V Sloveniji še vedno nimamo izseljenskega muzeja, arhivi mnogih slovenskih društev so tik pred propadom ali pozabo.

Po drugi strani pa mnogi slovenski klubi in društva delujejo sami zase, brez stikov z drugimi društvi. Do tega prihaja zaradi pomanjkanja informacij ali zaradi osebnih in celo političnih sporov. Posledica tega je, da navzočnost slovenske identitete v svetu šibi, pojavlja pa se tudi težava pri predstavljanju slovenske skupnosti pred širšo večinsko družbo.

Zaradi vseh naštetih težav in potreb Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravlja nekatere nove predloge.

1. Urad že sedaj podpira ključne dejavnosti na ta način, da vsako leto organizira seminarje za učiteljice in učitelje slovenskega jezika in kulture, pred nekaj dnevi se je končal seminar za novinarke in novinarje slovenskih izseljenskih medijev, za prihodnja leta pa pripravljamo seminar za upravitelje slovenskih izseljenskih arhivov, knjižnic, muzejev itd. Te dejavnosti organiziramo v sodelovanju z ustreznimi ministrstvi in drugimi ustanovami.

2. Urad intenzivira stike z drugimi vladnimi telesi, da bi se izognili podvajanju pri financiranju.

3. Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu podpira zamisel o »združenju Slovencev po svetu«, ki naj bi bila sestavljena iz predstavnikov večjih, »krovnih« organizacij v večjih geografskih središčih. Zamisel je podobna organiziranosti zamejskih Slovencev s po dvema predstavniškima organizacijama v Italiji in Avstriji ter eno na Madžarskem. Taka organiziranost bi omogočila vzpostavitev predstavniškega sveta, ki bi se sestajal vsako leto ali vsaj vsako drugo leto in razpravljal o odprtih vprašanjih izseljenstva. Na ta način bi bilo mnenje izseljencev bolj opazno tako v Sloveniji kot v državah gostiteljicah.

4. Podoben način organiziranosti bo potreben v Sloveniji. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport je dobesedno danes zaključilo razpis za ciljno-raziskovalne projekte, med drugim tudi take, ki bi pomagali ustvariti »mrežo« slovenskih knjižnic, muzejev, arhivov, informacijsko-dokumentacijskih centrov itd. v svetu v povezavi s poenotenim sistemom tu v Sloveniji.

Urad se zavzema za ustanovitev javnega zavoda v Sloveniji – centra z oddelki za vsa potrebna področja dela, kot npr. kulturo, gospodarske dejavnosti, izobraževanje, znanost, pravne zadeve itd. Tak način organiziranja bi omogočil največjo možno koordinacijo vseh dejavnosti v povezavi s Slovenci po svetu, boljši nadzor nad financiranjem, Slovenci po svetu pa bi imeli veliko boljšo orientacijo pri svojih prizadevanjih za ohranitev slovenske identitete v svetu in pri reševanju njihovih zasebnih vprašanj, kot npr. državljanstva, denacionalizacija, vlaganja ali uvoz v Slovenijo itd.

Dovolite mi, da izrazim največjo hvaležnost Slovenian Genealogy Society in Slovenskemu rodoslovnemu društvu za res veliko pomoč, ki ste jo nudili številnim potomcev slovenskih izseljencev pri iskanju narodnih in družinskih korenin ter seveda za organizacijo te konference. V kontekstu prej navedenih zamisli in predlogov bo Urad razmislil tudi o možnosti ustanovitve in financirana genealoške pisarne za slovenske izseljence – v sodelovanju z vašimi ustanovami.

S tem predlogom zaključujem svojo razpravo.

V imenu Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter v lastnem imenu vam želim uspešno delo in karseda prijetno bivanje v Sloveniji.