Slovenci v habsburški vojski

Rok Stergar

Kratki pregled zgodovine slovenskega bojevanja v habsburških armadah, ki ga boste lahko prebrali na naslednjih straneh, je nastal kot predavanje na rodoslovni konferenci Bridging Our Worlds (Ljubljana, 10.-12. september 2001). Bil je namenjen ameriškim poslušalcem, ki slovenske zgodovine ne poznajo posebno dobro. Zaradi tega sem se izogibal prevelikim podrobnostim. Za pričujočo objavo sem besedilo nekoliko prilagodil in dopolnil. Slednje zlasti velja za poglavje o virih in literaturi, kamor sem vključil nekatera dela napisana v slovenščini. Zavedam se, da ta kratek pregled še zdaleč ni popoln in vem, da bodo nekateri bralci razočarani, saj ne bodo izvedeli dosti novega. Te želim še enkrat opozoriti na prvotni namen tegale besedilca, ki bo slovensko objavo doživelo le zaradi vztrajnosti urednika.

***

S Slovenci poseljene dežele so ob koncu 13. stoletja začele prehajati pod habsburško oblast. Dolgotrajni proces se je začel po bitki pri Dürnkrutu leta 1278. V zadnji viteški bitki v teh krajih, je cesar Rudolf Habsburški premagal vojsko češkega kralja Otakarja Přemysla. Po bitki je Avstrijo, Štajersko in Koroško, ki so bile dotlej v rokah Otakarja, prepustil svojima sinovoma Rudolfu II in Albertu. V naslednjih nekaj stoletjih so bile habsburškim dednim deželam priključene še Kranjska, Istra, Trst in leta 1500 končno še Goriška grofija. Vse posesti Habsburžanov so se sčasoma preoblikovale v avstrijsko cesarstvo. Vendar proces ni potekal brez težav. Za utrditev oblasti so morali Habsburžani spretno manevrirati, prav jim je prišlo nekaj sreče in mnogi vojni uspehi.

Ena glavnih ovir nemoteni utrditvi habsburške oblasti so bili Celjski grofje. Vzpon te plemiške družine iz osrčja Slovenije se je začel v drugi tretjini 14. stoletja. Njihov vpliv je narasel, ko so pridobili velika posestva v osrednji Štajerski, na Kranjskem, Koroškem in Hrvaškem, tako da so sčasoma postali ena najmočnejših družin v jugovzhodni Evropi. Sorodstveno so bili med drugim povezani z bosanskimi vladarji ter poljskimi in madžarskimi kralji.

Leta 1436 je cesar Sigismund Luksemburški, ki je bil poročen z Barbaro Celjsko, grofe povzdignil v kneze. Temu je nasprotoval Habsburžan Friderik V. (od leta 1452 kot cesar Friderik III), fevdni gospod Celjskih. Spori so trajali do leta 1443 in spopadi, v katerih je sodelovalo lokalno plemstvo ter tuji najemniki, so se razširili po večjem delu Štajerske in Kranjske. Spor je bil končan leta 1443 z več pogodbami, ki so poleg ostalega predvidevale medsebojno dedovanje, če bi ena od družin izumrla. Toda ko je bil zadnji celjski grof Ulrik leta 1456 ubit v Beogradu, se je moral Friderik za obljubljeno nasledstvo spopasti z njegovo vdovo, ogrskim kraljem Ladislavom Postumusom, Goriškimi grofi in hrvaškimi grofi Frankopani. Ko je Ladislav leta 1457 umrl, se je Friderik uspešno pogodil z Ulrikovo vdovo, kar je pripeljalo do razrešitve spora. Vojna za nasledstvo se je končala leta 1460 in Friderik je pridobil skoraj vse dotedanje posesti celjskih grofov.

Vladanje Friderika III. je bilo zaznamovano še z drugimi oboroženimi konflikti. Cesar se je spopadel s svojim bratom Albertom VI. in ogrskim kraljem Matijo Korvinom (1461-63), z Benečani (1463) in upornim štajerskim plemstvom (1469-71). Njegovo vladanje so na jugovzhodnih mejah cesarstva zaznamovali turški vpadi. Ti so bili nedvomno najdaljši in najbolj uničujoč spopad tistega časa. Vpadi na slovensko ozemlje so se začeli v začetku 15. stoletja in so - bolj ali manj intenzivno - trajali naslednjih tristo let. Slovenske dežele niso bile na glavni poti turškega prodiranja v jugovzhodni del Evrope in zato so jih največkrat napadale neregularne enote, v glavnem so jih sestavljali kristjani iz Bosne in Srbije, ki pa so kljub temu puščale za seboj hudo opustošenje. Veliko zemlje je opustelo, mnogo prebivalcev je bilo pobitih ali ugrabljenih.

Kmalu po prvih vpadih, se je pokazalo, da stara vojaška organizacija ni kos novi grožnji. Reorganizacijo vojske je terjal tudi razvoj strelnega orožja, ki je imel pomemben vpliv na način bojevanja. Zato so se Štajerska, Koroška in Kranjska povezale in preuredile svojo obrambo. Dotedanja vpoklica plemstva (Lehensaufgebot) in kmečkega prebivalstva (Landesaufgebot), ki nalogi nista bila kos, je nadomestila vojska najemnikov (Landsknecht). Ti so bili najprej tujci, kasneje so jih zamenjali z zanesljivejšimi domačini, ki niso bili tako nagnjeni k ropanju civilnega prebivalstva. Zgrajene so bile nove utrdbe in stare popravljene. Značilnost iz tistega časa so utrjene cerkve - tabori. V začetku 16. stoletja so tri notranjeavstrijske dežele začele vlagati finančna sredstva in nameščati vojaške sile na Hrvaško. Razvil se je obrambni sistem, ki se je imenoval Vojna krajina. Veliko slovenskega kmečkega prebivalstva je v Vojni krajini služilo v najemniški vojski in številni plemiči so se proslavili kot protiturški poveljniki.

***

Vojna krajina in ustanove, ki so se ob njej razvile, so postale temelj habsburškega stalnega vojaškega sistema. Redna habsburška armada pa je nastala po koncu tridesetletne vojne (1618-1648), ko so v cesarski službi obdržali enote, ki jih je med vojno nanovačil Wallenstein. Te so štele okrog 25.000 vojakov in do konca stoletja je število naraslo na skoraj 100.000 mož. Med tridesetletno vojno je cesar Ferdinand II. uspel deželnim zborom izpuliti pravico novačenja vojakov, dežele so obdržale le pravico odobravanja sredstev za vojsko.

V drugi polovici 17. in v začetku 18. stoletja je habsburška vojska pod vodstvom Evgena Savojskega izvojevala vrsto zmag nad Turki na Balkanu in jih pregnala z Ogrske. Uspešna je bila tudi v vojni za špansko nasledstvo. Težko je oceniti, koliko slovenskih vojakov je sodelovalo v teh operacijah, saj so najemniške enote sestavljali vojaki iz celega cesarstva. J. V. Valvasor navaja, da izredno veliko najemnikov iz Kranjske ni služilo le v habsburški vojski, temveč tudi v beneških in španskih četah. Agente, ki so novačili fante za svoje enote, omenjajo številne ljudske pesmi. Pesem Mežnarski fant iz Moravč - radovoljec lepo opisuje takšno dogajanje:

Krog žolnirji so hodili,

Pa na pisan boben bíli,

Men veselje so dajali,

Gvant žolnirski permerjali

Da sim se v' žold zapisal …

V času Marije Terezije in njenih vojn s pruskim kraljem Friderikom Velikim je znova prišlo do velikih sprememb. Uvedba selektivne dosmrtne vojaške službe je namreč predstavljala odločilno prelomnico v vojaški zgodovini habsburških dežel. Namesto enot poklicnih vojakov, so nastale naborniške enote, ki so jih konskribirali glede na potrebe in finančne zmogljivosti države. Slovenske dežele so bile razdeljene v vojaška okrožja (Werbebezirk), in vsako okrožje je zagotovilo voajake za pehotni polk. Tako so nastali 16. polk v Mariboru, 45. v Leobnu, 26. v Celovcu, 13. v Gorici in 43. v Ljubljani. Na podoben način so popolnjevali tudi konjenico in pratež.

Vojaška obveznost takrat še ni bila splošna. Kriteriji za odločitev, kdo bo moral v vojsko in kdo ne, pa so bili po državi zelo različni. A največkrat je takšna usoda doletela neporočene mlade kmečke sinove in 'nezanesljive elemente'. Čeprav je bilo služenje načeloma trajno – dosmrtno – so zaradi varčevanja večino vojakov običajno po nekaj letih poslali na dopust in v enote so se morali vrniti samo v primeru vojne. Vsekakor je imela uvedba obvezne vojaščine močan odmev. Na to med drugim opozarjajo številne ljudske pesmi.

Nove patente čuje brati,

Da bodo morali biti vsi soldati,

Korošci in Štajerci

In vsi Kranjci …

se glasi prva kitica kar nekaterih. Drug spremljajoč pojav je bilo izmikanje vojaški službi in dezertiranje. O tem pričajo mnoge pesmi, z vojaškimi begunci je povezan tudi pojav razbojništva oziroma rokovnjaštva.

Med francoskimi vojnami je bila stalna armada zaradi drugačnega vojskovanja močno povečana. Prvič so bile ustanovljene domobranske (Landwehr) enote, doživljenjska vojaška obveznost pa je bila leta 1802 skrajšana na deset, a leta 1811 spet podaljšana na 14 let. Domobranci so bili pravzaprav milica, saj so jih sklicevali samo v primeru neposredne vojne nevarnosti in uporabljali v sekundarnih operacijah. Za spodbujanje njihove domovinske zavesti so poleg nemščine uporabljali tudi jezike drugih narodov monarhije. Ohranjena je na primer prisega brambovca v slovenskem jeziku.

V letih 1809-1813 so velik del slovenskega ozemlja zasedli Francozi in Napoleon je ustanovil Ilirske province. V provincah so Francozi rekrutirali polk lahke pehote (Regiment d'Illyrie) in nekaj manjših artilerijskih enot. Večina vojakov ilirskih enot je leta 1813 delila usodo Napoleonove Grand Armée in izginila v Rusiji. Dežele, ki so v tem času ostale pod avstrijsko oblastjo (Štajerska) so seveda še vedno pošiljale vojake v habsburško vojsko. Ker je bila takrat Napoleonova zaveznica, je poslala petino svoje armade v Rusijo tudi Avstrija.

Ko so se bili Francozi leta 1813 prisiljeni umakniti in so bile province ponovno vključene v avstrijsko cesarstvo, je bila obnovljena stara vojaška organizacija in opuščeni so bili številni reformni ukrepi iz časa francoskih vojn (npr. Landwehr). V času konzervativne vladavine Franca I. je bila politična zanesljivost armade, ki naj bi predvsem preprečevala nemire v državi, najpomembnejši cilj. Uporabili so jo tudi za udušitev revolucionarnih gibanj v nekaterih državicah na italijanskem polotoku leta 1821 in 1830. Enote s slovenskega ozemlja so praviloma sodelovale v italijanskih ekspedicijah in takrat se je verjetno v veliki meri oblikoval slovenski stereotip o bojazljivih Italijanih.

Leta 1848 so se po Evropi razširile revolucije in marca so Dunajčani na demonstracijah zahtevali ustavo. Revolucija se je hitro razplamtela tudi po deželah, zato je bil režim v hudih težavah. Vojska je v tem trenutku nastopila kot rešitelj. Najprej so jo poslali nad radikalce v Prago in na Dunaj. Avstrijska italijanska armada pod maršalom Radetzkim je odvrnila napad Sardincev in zatrla revolucionarne poskuse italijanskih upornikov. Naposled so se cesarski vojaki spopadli z madžarsko vojsko, ki jo je vodil Lajos Kossuth. Stanje je bilo zelo zapleteno. Medtem, ko so se nekateri madžarski oddelki v Italiji borili za cesarja, so se njihovi rojaki borili za neodvisnost proti cesarski vojski.

Slovenci so leta 1848 sicer zahtevali Zedinjeno Slovenijo, vendar so ostali lojalni cesarju in Avstriji. Slovenski rekruti so se pridružili svojim enotam in odkorakali v severno Italijo. Srednji sloji, študentje in dijaki so organizirali narodne garde. Ko je ljubljanska narodna garda razvila belo-modro-rdečo zastavo, ki jo je prevzela po barvah kranjskega grba, je nastala slovenska zastava. Pojavila so se tudi osamljena prizadevanja, da bi v narodne garde uvedli poveljevanje v slovenščini.

Potem ko je bilo revolucionarno gibanje zadušeno in so bili Italijani in Madžari premagani, je popolno oblast prevzel cesar Franc Jožef. Odpravil je ustavo in zavladal sam, ena glavnih opor njegove oblasti pa je bila armada. Toda francoska zmaga nad Avstrijci v bitkah pri Magenti in Solferinu leta 1859 ni pomenila le, da je morala Avstrija prepustiti Lombardijo Piemontu (leta 1860 je povečana država dobila ime Italija). Vojaški neuspeh je označil tudi konec absolutne oblasti cesarja Franca Jožefa in počasi se je uveljavljalo ustavno vladanje. Samo v armadi po letu 1859 ni bilo bistvenih sprememb. Na nujne reforme je bilo treba počakati še nekaj let in vmes je Avstrija izgubila še eno vojno.

***

Do večjih sprememb je namreč prišlo šele po zmagi pruske armado v bitki pri Königgrätzu (1866). Avstrija je pri Custozzi in v pomorski bitki pri Visu resda premagala prusko zaveznico Italijo, a njeno severno armado je potolkel šef pruskega generalštaba, Helmut von Moltke, kar je odločilo vojno. V teh bitkah proti Italijanom in Prusom so bili udeleženi številni Slovenci. Domoljubni pisatelj je leta 1899 zapisal: "Slovenci, ki na daleko in široko slove kot pretepači, so [leta 1866] opetovano dokazali, da se ne pretepajo radi le doma pri obilem vinu temuč tudi v vojski, kadar gre za čast in slavo naše armade."

Med vojaki je bil kasnejši znani politik Fran Šuklje, ki je 16-leten zapustil šolo in se kot prostovoljec pridružil 47. pešpolku v Mariboru. Boril se je v bitki pri Königgrätzu in bil težko ranjen. Kasneje je v svojih spominih opisal neučinkovito in zastarelo taktiko cesarske armade z naslednjimi besedami:

Napadli smo jih v gostih četah, noben strel ni padel iz naših vrst. 'Sturm' je bil pričet na razdaljo 1100-1600 korakov, … napredovali smo z največjo težavo … . Naše izgube so postajale čim dalje grozovitejše. … Vedno ostreje, vedno hitreje se je glasil pretresljivi avstrijski signal 'Sturm'! Že smo pri gozdu, že se vesele naši spodnještajerski fantje, … da obračunamo sedaj z nasprotnikom, a – kaka prevara! Le nekaj mrtvih, nekaj težko ranjenih, sicer nobenega odpora! A komaj napravimo še nekaj korakov, zoper [sic] stoji pruska fronta in z lehko valovitega teręna se ponavlja ista za nas pogubna igra.

Na čeških planjavah je pruski general Helmut von Moltke pokazal, kako zelo se je zaradi novih tehnologij razvila vojna veščina. Očitno je postalo, da je le s kratkotrajno, vendar splošno vojaško obveznostjo, kakršna je takrat veljala v Prusiji, mogoče sestaviti dovolj veliko armado za sodobno vojskovanje. Leta 1868 so bili zato v avstrijskem in ogrskem parlamentu sprejeti številni vojaški zakoni, ki so uveljavili splošno vojaško obveznost. Služenje je bilo skrajšano na tri leta in ukinili so skoraj vse dotedanje izjeme. Ena redkih preostalih olajšav je veljala za absolvente srednjih šol, ki so lahko izbrali enoletno služenje kot tako imenovani enoletni prostovoljci. Po odsluženem enoletnem roku so lahko opravili oficirski izpit in dobili rezervni častniški čin. Med enoletnimi prostovoljci je bilo veliko Slovencev in mnogi so kot rezervni oficirji služili tudi v prvi svetovni vojni.

Zaradi dualistične ureditve Avstro-Ogrske je bila avstrijska armada po letu 1868 sestavljena iz treh elementov. Združeno skupno armado (Heer), sta dopolnjevala avstrijsko domobranstvo (Landwehr) in ogrski honved. Obe domobranstvi sta bili koncipirani kot obrambna vojska in so ju najprej sestavljali pretežno starejši rezervisti, kasneje pa sta dobili aktivne enote in se v prvi svetovni vojni borili ob boku skupne armade. Leta 1886 je bil ustanovljen še tretji ešalon (Landsturm), ki so ga sestavljali najstarejši letniki rezervistov. Razmeroma majhna, vendar učinkovita mornarica (Marine) je ostala združena.

V okviru te organizacije so bile slovenske dežele del 3. armadnega zbora (korpusa), ki so ga sestavljale številne pehotne, artilerijske in konjeniške enote. Omenil bom le nekatere: 17. pešpolk, 7. lovski bataljon, 7. artilerijski bataljon, 27. domobranski pešpolk (Ljubljana), 97. pehotni polk (Trst), 87. pehotni polk (Celje), 47. pehotni polk in 5. dragonski polk (Maribor)… Te enote so pogosto veljale za slovenske, saj so jih sestavljali pretežno slovenski naborniki. Zato je bil slovenski tudi njihov polkovni jezik, čeprav je bila nemščina seveda uradni in poveljevalni jezik v avstrijski armadi. Uporaba različnih polkovnih jezikov je bila posebnost avstrijske armade. Če je vsaj petina vojakov v enoti govorila nek jezik, je ta postal polkovni jezik ter se je uporabljal pri pouku vojakov in nekaterih drugih opravilih.

V dolgem obdobju miru od leta 1866 do 1914 je bilo nekaj vojaških akcij. Najvažnejši poseg je bila okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878. Velesile so se na berlinskem kongresu dogovorile, da bo Avstro-Ogrska zasedla obe nemirni turški provinci, poleg tega pa še Sandžak. Avstrijske vojaške in civilne oblasti pri tem niso pričakovale odpora, vendar so kmalu spoznale zmoto. Muslimanski vstajniki so se upirali prodirajočima kolonama in potrebne so bile močne okrepitve. Navsezadnje je generalštab v Bosno in Hercegovino moral poslati preko 150.000 vojakov. Med njimi je bilo okrog 10.000 Slovencev in večina slovenskih polkov. Vojaki, ki so bili prepričani, da gredo osvobajat krščansko prebivalstvo pred Turki so se zelo vneto borili proti "poganom". Kasneje so bili presenečeni, ko so ugotovili, da "turški pogani" (beri: bosanski muslimani) govorijo zelo podoben jezik, ki so ga Slovenci razumeli brez večjih težav.

Vojska se je v naslednjih desetletjih le počasi razvijala, za modernizacijo je vedno primanjkovalo politične volje in finančnih sredstev. Mornarica, za katero je bil posebno zavzet prestolonaslednik, nadvojvoda Franc Ferdinand, je v začetku 20. stoletja doživela razcvet, kasneje pa je spet začela zaostajati za tekmeci. Posledica vsega tega je bila slaba pripravljenost za zadnji spopad avstro-ogrske vojske – prvo svetovno vojno. V prvih mesecih vojne so avstrijske čete utrpele strašne izgube, a sčasoma so se prilagodile in uspele nadaljevati z operacijami do konca. Presenetljivo je dejstvo, da so pripadniki vseh narodov v večnacionalni armadi večinoma ostali zvesti svoji državi, vladarju in prisegi. Izkazalo se je, da so bile predvojne bojazni visokih častnikov pred splošno nelojalnostjo neutemeljene.

Slovenski vojaki so bili majhen del te velike vojne, vendar so se večji del dobro borili. Posebno so se odlikovali na italijanski fronti; njihova motivacija je bila tam seveda najmočnejša. V zadnjem času je bilo objavljenih veliko spominov in dnevnikov slovenskih vojakov in častnikov, iz katerih lahko spoznamo njihovo doživljanje vojne. Rezervni poročnik Franc Zupančič je na primer v svojem dnevniku poleg bojevanja opisal tudi družabno življenje na fronti. Med drugim je 1. maja 1916 zapisal:

Oblačno in soparno. Po kosilu pride obvestilo, da mora biti bataljon ob 3h popoldne pripravljen za "Marschübunge". Proti večeru odkorakamo v Aldein, gorska vas 1220 m, kjer imamo vajo v brigadi. Cel večer pa poženemo v gostilni in s strašnim mačkom pričnemo ob 4h zjutraj vojsko.

Pred koncem vojne se je kot posledica politične in nacionalne zmede v monarhiji začel razpad armade. Avstro-ogrska oblast je 28. oktobra 1918 sprejela mirovne pogoje, ki jih je ponudil ameriški predsednik Woodrow Wilson. Že naslednji dan je bila razglašena neodvisnost nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na veliki manifestaciji v Ljubljani je rezervni nadporočnik dr. Mihajlo Rostohar prisegel zvestobo novi državi v imenu vseh prisotnih častnikov in vojakov. To simbolično dejanje je zaznamovalo konec dolgemu poglavju v vojaški zgodovini Slovenije. Začelo se je novo.

Viri in literatura

Slovenska vojaška zgodovina je do leta 1918 skoraj identična z avstrijsko. Zato pri raziskovanju lahko uporabljamo iste ali podobne vire. Večino teh hranijo avstrijski arhivi, predvsem Družinski, dvorni in državni arhiv (Haus-, Hof- und Staatsarchiv) in Vojni arhiv (Kriegsarchiv). Za družinske raziskave so neprecenljivi osebni dokumenti, ki jih hrani slednji. Seveda so pisani v nemškem jeziku in v gotici. Kolikor vem, večina gradiva ni dostopna na mikrofilmu, tako da je potrebno uporabljati originalne arhivalije. Oba arhiva sta na Dunaju in je gradivo raziskovalcem prosto dostopno. Podrobne informacije so objavljene na internetnih straneh www.oesta.gv.at/ebestand/ehh/efr1hh.htm in www.oesta.gv.at/ebestand/ekv/efr1_kv.htm. Poleg teh dveh obstojajo še številne neuradne internetne strani, ki se ukvarjajo z družinskimi raziskavami v vojaških arhivih. Za Prekmurje, ki je spadalo pod Ogrsko, so podobni arhivi v Budimpešti. Slovenski arhivi pa imajo skoraj zanemarljivo malo z vojsko povezanih dokumentov.

Veliko zanimivega gradiva - zlasti dnevniki in spomini - je bilo objavljenega. Nekaj spominov opisuje vojaško življenje v dobi miru (npr. spomini častnika Jerneja Andrejke; Mladostni spomini : (1850-1878), ur. Rudolf Andrejka (Ljubljana, 1934)), večina pa govori o Veliki vojni. Omenim naj dnevnik kadeta Franca Rueha (Moj dnevnik : 1915-1918, ur. Igor Vilfan (Ljubljana, 1999)), poročnika Franca Zupančiča (Dnevnik : 1914-1918, ur. Jasmina Pogačnik (Ljubljana, 1998)), vojaka Jožeta Hameršaka (Skoz prvo svetovno vojno, ur. Milan Dolgan (Ljubljana, 1994)) in sodnika in pisatelja Frana Milčinskega (Dnevnik 1914-1920, ur. Goran Schmidt (Ljubljana, 2000)).

Dragocene so uradne objave cesarsko-kraljevega vojnega ministrstva. Na prvem mestu velja omeniti vojaški in domobranski šematizem (spisek častnikov), ki je izhajal vsako leto (Schematismus für das k.u.k. Heer und die k.u.k. Kriegsmarine in Schematismus der k.k. Landwehr und der k.k. Gendarmerie der im Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder). Prav tako omembo gotovo zasluži statistični letopis Militär-Statistisches Jahrbuch.

Obsežen je tudi spisek literature o avstrijski vojni zgodovini. Temeljni pregled v angleškem jeziku še vedno prinaša Gunther E. Rothenberg, The Army of Francis Joseph (West Lafayette, In., 1976), ki je doživel že številne ponatise. Monumentalno je delo v nemškem jeziku Die bewaffnete Macht (Die Habsburgermonarchie 1848-1918, ur. Adam Wandruszka in Peter Urbanitsch, zv. 5, Die bewaffnete Macht (Wien, 1987)). Delo Janeza J. Švajncerja (Vojna in vojaška zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1992)) je koristno kot osnovni pregled, vendar ni zelo izčrpno. The Habsburg Empire and the Sea : Austrian Naval Policy, 1797-1866 (West Lafayette, In., 1989) in The Naval Policy of Austria-Hungary, 1867-1918 : Navalism, Industrial Development and the Politics of Dualism (West Lafayette, In., 1994), ki ju je napisal Lawrence Sondhaus, sta najnovejši odlični in obsežni knjigi o mornarici. Častniški zbor je natančno raziskal István Deák v Beyond Nationalism : A Social and Political History of the Habsburg Officer Corps, 1848-1918 (New York, 1990). V tem delu – izšlo je tudi v nemškem in italijanskem prevodu - je podan odličen pregled virov v avstrijskih vojaških arhivih. Tako časovno kot prostorsko je precej bolj skromen moj poskus obdelave ljubljanskega častniškega zbora v letih 1900-1914 (Rok Stergar, "Vojski prijazen in zaželen garnizon": Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, Zbirka Zgodovinskega časopisa, 19 (Ljubljana, 1999)).

Mnoga dela se seveda ukvarjajo tudi s starejšimi obdobji, med njimi naj navedem izvrstno knjigo Vaska Simonitija Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju (Ljubljana, 1991). Isti avtor je prav tako napisal poljudno zgodovino turških vpadov (Turki so v deželi že : turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju (Celje, 1990)). Če nam angleščina ne povzroča preglavic, lahko brez težav izbrskamo številne vojne zgodovine za prav vsa obdobja. Odlično izhodišče so sintetični pregledi, ki v zadnjih letih izhajajo v seriji Modern Wars (ur. Hew Strachan). Izrecno pa bom omenil le nekaj dobrih splošnih pregledov 1. svetovne vojne, ki so na voljo v angleškem in nemškem jeziku. Priporočim naj odlično delo Holgerja H. Herwiga (First World War : Germany and Austria-Hungary, 1914-1918, Modern Wars, ur. Hew Strachan (London, New York, 1997)) in knjigo avstrijskega zgodovinarja Manfrieda Rauchensteinerja (Der Tod des Doppeladlers : Österreich-Ungarn und der Erste Weltkrieg (Graz, Wien, Köln, 1993)). Pravo bogastvo podatkov prinaša uradna zgodovina v več zvezkih, ki jo je med vojnama izdal dunajski vojni arhiv (Österreich-Ungarns letzter Krieg, 1914-1918, ur. Edmund Glaise-Horstenau, 7 zv. (Wien, 1930-38)). Zelo obsežno delo je polno detajlov, vendar nekoliko apologetsko. Tudi v slovenščini je v zadnjih letih izšla vrsta različno uporabnih in kvalitetnih del o 1. svetovni vojni in zlasti o bojih na Soči. Posamezne naslove bodo bralci zlahka našli v knjižničnih katalogih.

Dober vir so tudi zgodovine posameznih enot. Večina je napisanih v nemškem jeziku in so izšle še pred prvo svetovno vojno. Nekatere zgodovine slovenskih enot so napisane tudi v slovenščini. Obsežno zgodovino 17. kranjskega pešpolka je sestavil Ferdinand Strobl von Ravelsberg (Geschichte des k.u.k. Infanterie-Regiments Ritter von Milde Nr. 17 : 1674-1910, 2 zv. (Laibach, 1911)) in krajšo verzijo v slovenskem jeziku je nekaj let kasneje izdal Karl Capuder (Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17 (Celovec, 1915)). Novejši poskus Sergeja Vrišerja ("Finfarji" : Štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5 (Ljubljana, 2000)) je žal dal le precej borne rezultate. Odlična pa je njegova predstavitev vojaških in civilnih uniform v delu Uniforme v zgodovini (2 zv. (Ljubljana, 1987-1991)). Za ljubitelje uniform in opreme bo gotovo zanimiva ilustrirana serija Men-at-Arms, saj je nekaj zvezkov posvečenih tudi habsburškim vojskam različnih obdobij.

Seveda je o posameznih temah še precej več literature, a spisek bi bil predolg in za večino dolgočasen. Bralec, ki ga zanimajo dodatne informacije, naj za začetek poseže po seznamih virov in literature v citiranih publikacijah. Poleg tega mnogo informacij prinaša obsežna bibliografija v knjigi Petra Brouceka, Geschichte der österreichischen Militärhistoriographie (Köln, Wien, 2000).