Kočevje – zgodnji začetki
Edward Skender
Zgodovina posameznih območij neke dežele je pomembna zaradi različnih razlogov. Eden je ta, da je lahko dragocen vir informacij o naših prednikih, ker so bila številna njihova imena zapisana v različnih listinah, ki jih lahko danes najdemo v arhivih. Poznavanje krajevne zgodovine pa nam tudi omogoča, da postavimo njihova življenja v povezanost s tedanjimi časi. Zgodovina družine tako postane več kot le seznam imen, datumov in krajev.
Pred letom 1848 je bila krajevna zgodovina slovenskih dežel zgodovina fevdalnih gospostev in avstrijskih pokrajin, kjer se je ta oblast izvajala. Šele po letu 1848 je bilo tlačanstvo v celoti odpravljeno.
Zgodovina fevdalne oblasti v Kočevju (Gottschee) je značilen primer fevdalne oblasti, kot je bila razširjena na Kranjskem do leta 1848. Glavna razlika med zgodovino Kočevja in zgodovino drugih fevdalnih oblasti slovenskih dežel je ta, da so Kočevje (Kočevsko) naselili koloni iz nemško govorečih dežel. Tekom stoletij se je na Kranjskem naselilo veliko nemških priseljencev, kar pričajo tudi številna slovenska družinska imena. Toda Kočevsko je bilo edino zemljepisno območje v Sloveniji, kjer so Nemci predstavljali večinsko prebivalstvo. Ker so se tja priselili že pred davnimi časi, so jih imeli za domačine. In tako je ostalo vse do leta 1941.
Podobno kot zgodovina drugih slovenskih dežel je tudi zgodovina Kočevske del deželne zgodovine – Vojvodine Kranjske, kot se je tedaj imenovala.
/Zemljevid deželnih meja/
Kranjska je postala del Rimskega cesarstva v času Karla velikega okoli leta 800, ko je papež uzakonil cesarstvo. To se je zgodilo štiri leta po tem, ko je goriško – tirolski grof Erik porazil vojsko Avarov v bitki pri Čedadu v Furlaniji. Karel veliki je sprožil tri korake, ki so pomembni za nadaljnji razvoj slovenskih dežel:
Meje svojega cesarstva je postavil vzdolž reke Kolpe. Reka Kolpa je ena najstarejših nepretrganih mednarodnih meja v Evropi.
Karel in vladarji, ki so mu sledili, so postavili vrsto mejnih linij za zaščito cesarstva. Te so vključevale Ostmark - Vzhodno marko (t.j. tedanja upravna enota oz./in obmejno ozemlje), ki pozneje postane Avstrija, Štrajersko (Styrian Mark), ki danes zavzema tako Štajersko v Avstriji kot Štajersko v Sloveniji, in Kranjsko (Windish Mark), ki jo poimenujejo Carniola ali Kranjska v Sloveniji.
Pri tem je pomembno, da je vključitev slovenskih dežel v sveto rimsko cesarstvo popeljala Slovence v osrčje zahodne Evrope, kjer so ostali 1118 let (do leta 1918). Zdaj se, po sedemdeset let dolgi povezavi z balkanskimi deželami, Slovenija spet vrača k svojim starodavnim koreninam v Zahodni Evropi.
Tretja politična usmeritev, ki so jo sprožili Karel veliki in njegovi nasledniki, je bila naselitev obmejnih področij cesarstva. Skoraj povsod so bila mejna področja cesarstva slabo poseljena. Ko so bile v 9. stoletju te meje postavljene, posamezna področja še niso bila pokristjanjena, kot npr. Saška, Češka, Madžarska in Hrvaška. Zato so potrebovali dobre, zveste kristjane - koloniste.
Imperatorji svetega rimskega cesarstva niso bili »nacionalisti«. Posebej niso izbirali kam bodo koga naselili, predvsem so nameravali zaščiti meje cesarstva in katoliške vere. Zato so v obmejna področja pošiljali vse, ki so bili voljni tja oditi – kmete, viteze ali obrtnike. Ker so precejšen del cesarstva sestavljale nemško govoreče dežele, je bilo jasno, da je bil pretežni del populacije, ki je naselila te predele, iz nemško govorečih dežel cesarstva.
Cerkev in njeni škofi postanejo močna politična sila cesarstva. Precejšen del svoje misijonarske dejavnosti so zasnovali v mejnih področjih cesarstva. Številne cerkvene ustanove (samostanski redi in misijonski škofi) tako pridobijo številne posesti v mejnih področjih cesarstva.
/ Zemljevid svetega rimskega cesarstva pod Hohenstaufens-i (?)/
Do leta 1150 lahko vidimo mejo na reki Kolpi, ki kot del Kranjske vključuje tudi dežele vse do Reke ob Kvarnerskem zalivu. Reka ali Fiume, tedaj imenovana Št. Vid pri Pflaumbu (?), je bila več stoletij pomembno pristanišče za izvoz izdelkov z juga Kranjske marke. Stari zapisi iz pristanišča in zapisi tedanjega časa na Kranjskem kažejo, da so številni kranjski in kočevski trgovci prevažali svoje izdelke na Reko.
V 12. stoletju so postajale skrbi rimskih vladarjev o mejah cesarstva vse večje, saj so se sosednje dežele (Benetke, Madžarska, Bizanc) razvijale v močne tekmece na mednarodnem prizorišču. V tem času se Madžarska in Hrvaška združita v enotno kraljestvo.
/Zemljevid fevdalnih oblasti na južnem Kranjskem/
Ta zemljevid kaže datume ustanovitve posameznih fevdalnih oblasti na osrednje-južnem področju Kranjske, kjer se nahaja tudi Kočevsko. Vidimo, da so bile v tem obdobju meje že dobro utrjene.
/Zemljevid fevdalnih oblasti na Kranjskem/
Sredi 13. stoletja je bilo na Kranjskem vzpostavljenih že okrog 68 fevdalnih oblasti, ki so bile v glavnem osnovane okoli utrjenih gradov. Na 40. od 68. fevdalnih področij so vladali meščanski vladarji, na sedmih pa so vladali različni škofi, zlasti Brixenski škofje z južne Tirolske, škofje iz nemškega Freisinga in iz Salzburga v Avstriji. Štiri fevdalne oblasti so upravljali samostanski redi. Skupaj je bilo tedaj na Kranjskem 6 pooblaščenih mest in 11 tržnih središč.
Kočevja še ni bilo med njimi, čeprav je verjetno že obstojalo, vendar zaradi nepomembne vloge ni bilo vključeno v zemljevid.
Pozno 13. stoletje in še posebej leto 1273 predstavlja pomemben mejnik. Tedaj postanejo Habsburgi, ki so v okviru rimskega cesarstva upravljali nadvojvodo Avstrijo, tudi vojvode Kranjske, Koroške in Štajerske. Te tri dežele postanejo del njihovega patrimonija (dedna zemljiška lastnina) in so bile poznane kot »kronske dežele« (crown lands) še dolgo po njihovi vzpostavitvi. Habsburgi so posebej skrbeli za zaščito in upravljanje teh dežel in sledili usmeritvi po večji naselitvi mejnih področij. To je pomenilo več ljudi, več vasi, več gradov… in več plemičev, ki bodo upravljali nove fevdalne oblasti.
/Zemljevid kaže fevdalne oblasti na Kranjskem in Primorskem v 14. stoletju/
Sto let pozneje pride do vrhunca fevdalizma na Kranjskem in pojavijo se močne plemiške vladarske družine – rodovi in dinastije Celjskih, Andeksov (?), Spanheimerjev, Ortenburgov, goriško – tirolskih idr. Te plemiške družine so bile skoraj na ravni vladarjev in knezov cesarstva – nekateri so to bili tudi v resnici. V lasti so imeli prostrana posestva, ki so vključevala številne fevdalne oblasti in plemiče, ki so upravljali manjše enote, in so jim bili podložni.
Podobno je ravnala tudi cerkev. Tako lahko vidimo dežele, ki jih upravljajo oglejska, salzburška, freisinška in brixenška nadškofija.
Ustanovitev Kočevja
Fevdalna oblast Kočevja je bila ustanovljena okrog leta 1263 kot posledica delitve Ortenburških dežel med člane te rodbine. Tedaj je grof Frederik Ortenburški prevzel dežele južno od Reifnitz / Ribnice vse do reke Kolpe (»bis an der Chulp«), kot je zapisano v delitveni pogodbi.
Razen osrednjega mesta Ribnica (ustanovljena je bila že leta 1083) je bil ta predel Ortenburških posestev zaradi težavnih terenov v veliki meri nenaseljen. Bil je pretežno gozdnat. Podnebje in količina padavin sta bila nepredvidljiva. Zemlja ni bila rodovitna, prevladoval je porozen kraški teren. Pogosto so se pojavljale suše ali/in nevihte s točo. Razmere za kmetovanje so bile neugodne, saj je bilo treba prostor za vsako novo kmetijo izsekati iz gozdnega območja. Staroselci Slovenci so poznali te težke razmere, zato je bila tudi poselitev na tem področju pred prihodom kočevskih Nemcev zelo majhna.
V skladu s pravili, s katerimi so fevdalci na svojih posestvih izboljšali gospodarsko in vojaško učinkovitost, je grof Frederik iz drugih Ortenburških dežel na Koroški in Tirolski novačil naseljence, da bi očistili zemljo in ustanovili nove vasi na celotnem področju Kočevske.
Samo Kočevje je bilo verjetno ustanovljeno okoli leta 1270. V zapisih je prvič omenjeno leta 1310, še bolj določno pa leta 1330, ko je nadškof iz Ogleja pozval grofa Ortenburškega naj imenuje duhovnike za župnike v Osilnici, Gotenici, (Poelland ?) in Ribnici. Tri mesta omenjena v nadškofovem pismu – Osilnica / Ossiunitz, Gotenica / Goettenitz in Kočevje / Gottschee – so bila na novo ustanovljenem področju Kočevske. Da bi se kmetje laže odločili za odhod s svojih posestev s Koroške na Kočevsko so jim Ortenburški zagotavljali posebne ugodnosti :
velike kmetije, ki so ustrezale največjim posestvom na Bavarskem (?), v kolikor bi naseljenci očistili odmerjeno gozdno parcelo;
pisne pravice o izključni rabi gozdnih virov za gradbeni material, lov, nastavljanje pasti in uporabo drugih virov za oskrbo (npr. stelja) in prehrano živali;
pravico nakupa, prodaje in zamenjave posestev in gozdov so naseljenci lahko urejali sami med seboj;
pravice, ki jim je omogočala, da so prišli in odšli, kadar so hoteli, ni v tedanji Evropi imela nobena druga skupina kmetov;
relativno nizke dajatve in desetine so bile prednost v primerjavi z bolj razvitimi predeli tedanje Koroške in Kranjske.
Širitev Kočevskega gospostva
Ne ve se koliko Korošcev in Tirolcev je sprejelo grofovsko ponudbo za naselitev Kočevske, toda leta 1370 je imel vladar »na voljo« 300 družin s področja Frankonije in Turingie (?) v Nemčiji, kot je zapisano v arhivski listini Oglejskega nadškofa. Domnevam, da so bili člani teh družin vključeni v neke vrste uporništva, in so bili zato pregnani na mejno področje, kjer bi povzročali manj težav. Zaradi dotoka teh ljudi in prirastka domačinov, ki so živeli na tem področju, so Ortenburžani in njihovi dediči ustanavljali nove vasi. Tako vidimo hitro rast kočevskega gospostva glede na dejstvo, da je kraj Kočevje že leta 1393 povzdignjen na raven »tržnega mesta« in tako pridobi vse pravice, ki so jih imela druga tržna mesta v srednjem veku.
Ortenburška gosposka je bila lastnik Kočevja do leta 1418, ko je umrl zadnji grof Ortenburški, njegove dežele na Kranjskem pa so prešle v roke (grofov) Celjskih. Ko je v bitki s Turki pri Beogradu leta 1456 umrl zadnji grof Celjski, so dežele Celjskih na Kranjskem in Štajerskem po dedni pogodbi prešle v roke Habsburžanov. Tako postanejo vsa posamezna gospostva, posestva in lastnina, ki so jo imeli v osebni oblasti grofje Ortenburški in Celjski, zasebno imetje Habsburžanov – ti pa so bili tudi vladajoči vojvode Kranjske.
Habsburžani so izvorno vladali njihovim številnim novim fevdalnim gospostvom prek imenovanih oskrbnikov. Medtem se je Kočevje razvilo v tri fevdalna posestva (Aemter) – Zgornje Kočevje, Spodnje Kočevje in Rieg (?). Včasih so bili oskrbniki imenovani za vsako posamezno posestvo, včasih pa je celotno gospostvo upravljal en sam oskrbnik.
Posledice turških vpadov
Da imajo Habsburžani izostren občutek za grožnje na mejnem področju cesarstva, se je pokazalo v času, ko je Otomanski imperij osvajal dežele Balkana. Turki so osvajali eno za drugo in njihove vojske so že dosegale meje svetega rimskega cesarstva. Do leta 1463 je bila Bosna že pod nadzorom turških zavojevalcev.
Kmalu zatem, natančneje leta 1463, so Turki napadli cesarstvo prav na območju Kočevja. To je bil prvi od dvanajstih večjih vdorov na južne predele Kranjske, ki so se pripetili v naslednjih 120-ih letih. Menijo, da so v tem obdobju v ujetništvo odpeljali več kot 200.000 oseb s Kranjske in Spodnje Štajerske. Poslali so jih v Bosno, kjer so kmetovali in delali za turško vojsko, ali pa so jih prodali v suženjstvo na druga področja Otomanskega imperija. Šele ob koncu 16. stoletja so se prebivalci Kočevja in juga Kranjske spet počutili bolj varne.
V času turških vpadov so Kočevsko zajele vojne razmere. Vsa dela, poljedelski pridelki in vojna sredstva so bila namenjena obrambi meja.
Habsburška oblastno – zakupna politika
Habsburžani so opustili zamisel, da bi upravljali svoja številna lokalna gospostva (kot je bilo Kočevsko) prek imenovanih skrbnikov, in so začeli uvajati sistem zakupništva (»leasing«) teh področij, ki so jih podelili plemstvu. Ti so Habsburžanom plačevali visoke dajatve v zameno pa so zakupni gospodje lahko pobirali celotno desetino in dajatve od kmetov.
Prvi imenovani zakupnik Kočevske so bili grofi Hohenwart, Thurn in Ungnad. Bili so člani viteških družin, potomci Tevtonskih kraljev, ki so pokristjanili in spravili Prusijo in Baltske dežele. Na Kranjskem pa so se soočili z novim sovražnikom Kristusa in krone. Poleg tega, da so upravljali Kočevsko, so imeli ti obmejni gospodje pomembne vojaške dolžnosti. Mnogi so bili voditelji vojaških enot. Kočevski kmetje, ki niso bili neposredno vključeni v vojaške enote, so bili prisiljeni pomagati tem enotam kot ročni delavci ali prevozniki, ki so oskrbovali in vzdrževali obmejno vojsko.
/ Mestni pečat Kočevja /
V tem času, leta 1471, je Kočevje pridobilo status mesta in prejelo mestno listino in meščanske pravice (Burgrecht). Leta 1492, po posebej pogubnem vpadu Turkov, ki so skoraj popolnoma uničili Kočevje, so upravitelji prebivalcem Kočevja, Kostela, Poelland (?) in Ribnice podelili znamenito krošnjarsko dovoljenje (Hausierpatent). To jim je omogočalo prodajo svojih izdelkov po vseh Habsburških deželah Avstrije in Nemčije. In kočevski krošnjarji si bili dobro poznani po vsej Nemčiji in Avstriji še dolgo v dvajseto stoletje.
/ Blagajevo družinsko drevo /
Od leta 1547 do 1613 so bili zakupniki Kočevja grofje Blagay-i. Imeli so pomembno vlogo pri njegovem nadaljnjem razvoju. Prvič, bili so Hrvati. Drugič, podobno kot njihovi predhodniki so bili vojaški voditelji na mejnem področju cesarstva. Tretjič, s seboj so pripeljali številne naseljence, ki so jih s svojih domov pregnali Turki. Mnogi so se naselili v Kočevju in v južnih predelih Kranjske. Včasih so jih poimenovali Uskoki. Kaže da so bili tisti, ki so se tu naselili za stalno pretežno katoliški Hrvati in pregnani Slovenci. V obdobju druge polovice 16. stoletja se prvič pojavijo tudi germanizirana slovanska imena in slovanjena nemška imena v Kočevju. Slednje so imeli pretežno hrvaški in slovenski priseljenci, ki so prišli zavzeti izpraznjene kmetije… in se prilagodili nemško govoreči skupnosti v Kočevju. Slovanjenje nemških imen v Kočevju se je pojavilo zato, ker so vladarji Blagay pripeljali s seboj skrbnike, sodnike, upravitelje idr., ki so bili Hrvati in so številna imena zapisovali po hrvaško. Posledica tega so vidne v številnih priimkih Kočevcev, ki se končajo na - ič.
Četrti steber vladavine Blagayev je bil njihov poskus vpeljave hrvaškega fevdalnega modela upravljanja v Kočevju. Ta se je zelo razlikoval od Avstrijskega sistema in je z lastnim redom pravic in prednosti povzročil precej negodovanja v Kočevju. Pogosti protesti, številni so tudi zabeleženi, kočevskih podložnikov proti »novim pravilom in novim nalaganjem davkov« so Kočevarji vzeli kot napad na »pravice, ki so jih imeli od pradavnine«.
Prav zapisi teh kmečkih protestov, ki so bili naslovljeni na habsburškega nadvojvodo in njegovega podkralja na Kranjskem, so eden najboljših virov za preučevanje krajevne zgodovine Kočevja in za rodoslovne raziskave pred začetki cerkvenih zapisov.
Kaj so pisni dokazi krajevne zgodovine?
Urbar
Najpomembnejši in najuporabnejši dokument, ki ga lahko najde rodoslovec pred začetki cerkvenih zapisov, je urbar (t.j. knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov, op.p.). To je deželni seznam, ki je beležil imena vasi, lastnike v vasi, desetine, davke in plače, ki jih je moral plačevati vsak podanik naveden v tem registru.
/ Urbar Rieg-a(?), 1498, (3 strani) /
Vidimo lahko prepis urbarja za leto 1498 v kočevskem graščinskem okraju Rieg. Urbar so pripravili pri vsakokratni spremembi lastništva ali najemništva fevdalnega področja. Posestnik – v tem primeru nadvojvoda Habsburški – je naročil pregled in ponovno dokumentacijo podložnikov, vasi in dohodkov, tako da je lahko predpisal zakupne dajatve za zakupne gospode. Kot rezultat tega ima Kočevje starodavne urbarje iz let 1498, 1574, 1618 in 1642. Z določitvijo hiš in njihovih prebivalcev v vasi zlahka sledimo lastnikom, verjetno očetom in sinovom, ali hčeram in zetom v posamezni družini.
Pritožbe kmetov posestnikom
Že uvodoma sem omenil, da so Kočevarji potomci ljudi, ki so se verjetno uprli v Turguniji in Frankoniji in bili poslani na mejna področja. Kot kaže, pa se nikoli niso nehali upirati in se pritoževati. Pritožba lastniku na tem področju je pomenila pritožbo zoper največjega mogotca v tedanji Evropi – zoper samega vladarja, ki je bil osebni lastnik teh področij.
Zapisi v Avstriji in Ljubljani so polni pisem, ki so potovala med kmečkimi odbori in vladajočimi posestniki. Kot kraljevo vojvodstvo je Kranjsko upravljal deželni glavar (Landeshauptmann) in vicedom (Viztum), t.j. namestnik deželnega kneza. To sta osebi, ki sta odgovarjali kočevskim kmečkim peticijam in protestom.
Tu je nekaj primerov:
Leta 1476 lahko vidimo tri brate, Kaspar, Jože in Melchior (?) Petrič, ki prejmejo dovoljenje za odprtje rudnika železove rude in njeno plavžarsko obdelovanje v Osilnici. Ime Petrič je v Kočevju prisotno še danes. Leta 15412 vidimo Kasparja Sterbenca, ki pridobi pravico do uporabe zaplate gozda v pritožbi zoper Gregorja Parthe(s) (?) in Mateja Lukasa (?).
Leta 1574 je bila v Kočevje poslana kraljeva zakupniška komisija, da bi pripravila novi urbar po smrti grofa Štefana Blagaya. Ugotovila je obstoj gozdnih skrivališč v najmanj 35-ih vaseh z imeni tistih, ki so bili začasno oproščeni plačila davščin, dokler si kmetija ne opomore. Pri tem so odkrili družinska imena kot Laurečič, Ferderber, Krof, Plasman, Pleše, Talian, Rethel, Štalcer, Huter, Osanič, Majhin, Rom, Ziegelfest (?). Oskrbnik področja je bil Hans Sirge.
Leta 1595 pride do resnega upora zoper novo obrambno dajatev (tedenski fening) in podvojitev odrejenih del (Robot) v podporo vojnim naporom. Hans Jonke iz Mosla, Jože Urbančič iz Nesseltala, Maks Hegler, Peter Jaklič, Lužar, Zbašnik, Kriše in Epič (?) so bili predstavniki kmečkega odpora zoper nove dajatve.
Leta 1599 se pojavi pismo gospe Elizabete Blagay pooblaščene od Štampflja, Lozerja, Šturma, Perca, Šusterja, Krena, Novaka in Para (?) za odprtje novih kmetij na območju Mazerna na severno-zahodnem delu Kočevja.
V deželenm registru lahko najdemo celo zakupnike (Urbarsholden), ki so posojali denar grofu. V zadolžnem pismu iz leta 1594 najdemo grofa – dolžnika denarja Adamu Graebnerju, Hansu Ferderberju, Leonardu Matzelu, Ulrihu Trampužu, županu Ambrožu Ferderberju, županu Gregorju Lampetru Hornberškemu in Mihaelu Kozlerju (?). To so vsa kočevska imena, ki so obstala do današnjih dni.
/Zemljevid Avstrijskega vojaškega mejnega področja/
Predvsem je opazen prispevek Kočevarjev (in verjetno njihovih sosedov v Črnomlju, Metliki, Poeland, Laas (?) in z drugih področij na južnem delu Kranjske) pri izgradnji vojaškega mejnega področja. Za vojaške potrebe so preskrbeli na tone hrane in krme, več sto konj in govedi, rokodelci so podirali drevje in s skodlami prekrivali strehe, rezali in polagali kamne, drugi pa so prevažali vojake in njihovo opremo.
Nekaj primerov: odrejeno delo (Robot) za 300 oseb pri gradnji Karlovca (Karlstadt), 125 delavcev in 60 konj sodeluje pri gradnji utrdbe pri kraju Gomeria (?). Še več jih je sodelovalo pri vleki vojaških transportov v in iz Trsta, Reke, Gorice in Ljubljane. Za potrebe obrambe pred bitko za Knin so prisilno nanovačili 132 kmečkih konj in na stotine delavcev. 200 tesarjev je več kot šest mesecev delalo v krajih kot so Ogulin, Toun (?) in Otočac, medtem ko so njihove kmetije na kočevskem ostale zapuščene.
Novejša zgodovine Kočevja
Z razvojem avstrijskega vojaškega mejnega področja je sčasoma upadla tudi nevarnost turških vpadov, čeprav so manjše skupine otomanske konjenice še vdirale na to območje.
Grof Auersperg je leta 1642 pridobil Kočevsko gospostvo od grofa Khisla, le-ta pa ga je pred tem, leta 1618, odkupil od Habsburškega vladarja.
/ Slika kočevskega gradu /
Kot kaže Valvasorjeva litografija, so Auerspergerji v Kočevju zgradili veličastno palačo.
/ Zemljevid kočevskih vasi /
Kočevje se je končno lahko začelo širiti in uspevati. Razen v času francoske okupacije, leta 1809, je bil v deželi mir. Z rudarstvom in gozdarstvom se je v 18. stoletju začela industrializacija. Razširilo se je tudi trgovanje, Kočevarji so številne izdelke izvažali preko pristanišča na Reki, toda glavna dejavnost je ostalo kmetovanje.
V Kočevje se je združilo 176 vasi, 19 okrajev in 18 župnij. Številna od 595 kočevskih družinskih imen so danes obči slovenski priimki. Leta 1850 je bilo na področju Kočevja okoli 22.000 prebivalcev. To število se je pozneje zmanjšalo zaradi odseljevanja v druge dele Avstrije ali v Ameriko.
Na Kranjskem razvoj ni zastal tudi v 17. stoletju. Medtem ko je bilo v 13. stoletju zabeleženo 69 fevdalnih okrajev, jih je bilo po Valvasorju v 17. stoletju že 312. Večina teh fevdalnih okrajev je bila približno velika kot ameriška grofija, čeprav so bili nekateri gotovo tudi manjši. Od 312 okrajev v letu 1689, je 161-im vladal gospodar z nemškim imenom, 62-im so vladali gospodarji z italijansko zvenečimi meni, 34-tim pa s slovansko zvenečimi imeni. Dodatnih 27 okrajev je bilo v lasti kraljeve družine (t.i. Landfuerslich), drugih 21 je bilo v lasti Cerkve. Slednje so upravljali menihi v samostanih ali pokrajinski glavarji raznih verskih smeri, kot npr. jezuiti, ali drugi bližnji in daljni škofi. Slovenija je tedaj že postajala to, kar je danes ponovno aktualno – križišče Evrope.
Zapisi lokalne zgodovine
Poleg zemljevidov, na katerih so predstavljena fevdalna področja, vasi, okraji in župnije, in vsestransko koristnih urbarjev obstojajo še številni drugi zapisi za vsako fevdalno območje na zgodovinski podobi Slovenije. Tako imamo več kot 100 knjig in pomembnih razprav v znanstvenih revijah o zgodovini in kulturi Kočevske. V zadnjih letih pa odkrivamo tudi lokalne zapise, kot so npr. kmečke pratike, kjer podrobno opisujejo zgodovinske dogodke na območju, kjer so jih prodajali.
Slovenci so visoko pismeni in izobraženi ljudje. Lahko si predstavljamo, da je v zgodovinski zapuščini obilo zapisov in podatkov za območja, kjer so živeli. Morda je eno od poslanstev Slovenskega rodoslovnega društva tudi v tem, da bi sprožilo ustanavljanje nekakšnih lokalnih podružnic, kjer bi lahko zbirali in prevajali pomembne zapise o lokalni zgodovini, kot npr. to počne Kočevska dediščina in rodoslovno združenje (?).
Dr. Stanislav Južnič je pravkar zaključil izčrpno študijo Zgodovina Kostela in jo tudi prevedel v angleščino. To bi lahko bil zgled za učence in raziskovalce za raziskavo drugih 312 fevdalnih gospostev na Kranjskem, kot tudi za področja na Štajerskem in v Primorju.
Zapuščina prebivalcev Kočevske kaže močne kulturne sledi, ki so del zgodovine Slovenije. Ta zapuščina je dobro opisana v predstavitvi dr. Mitje Ferenca.
(Prevedel: Marko Zupančič, član SRD)