Rodoslovne raziskave na Kočevskem

Kate Pruente

 

Kočevsko zgodovinsko in rodoslovno društvo je neprofitna organizacija: Ustanovljena je bila z namenom, da »ohranja kočevsko zgodovino, kulturo in družinske arhive«. Namen našega obstajanja je vsebovan rudi v tisti točki našega statuta, ki govori o »zagotavljanju informacij in orodij o kočevski zgodovini in poreklu Kočevarjev«.

Sama se z rodoslovjem ukvarjam že 25 let. Takrat so me začeli zanimati moji predniki. Živela sem v okolju, kjer ni bilo ljudi s podobnimi izkušnjami. Zato je zelo dolgo trajalo, da sem najprej našla Kočevje, po tem pa spet dokaj dolgo, da sem ugotovila katero arhivsko gradivo je razpoložljivo in kje je shranjeno.

Družinske raziskave za področje nekdanjega Kočevja je postalo lažje, ko sem izvedela za tri stvari:

da imajo v arhivu mormonske cerkve mikrofilmske posnetke rojstnih, poročnih in smrtnih knjig.

da je Kočevarsko društvo izdalo knjigo z naslovom Družinske raziskave na Kočevskem z uporabo arhivov mormonske cerkve

in da so se pojavile knjige in datoteko o porokah v različnih kočevskih župnijah

Arhivi na mikrofilmih mormonske cerkve ne vsebujejo samo zapisov o rojstvih, porokah in smrtih. Za številne župnije obstojajo tudi popis družin, kjer so vpisani člani cele družine, začenši z očetom, materjo in otroci. Podatki navadno vsebujejo tudi datume rojstva, poroke in smrti. Knjige dajejo dobro družinsko sliko za določen čas. Na žalost včasih evidenca za določeno obdobje manjka in ni lahko povezati posameznih generacij.

Tudi pri ostalem arhivskem gradivu marsikaj manjka. Originalni zapisi pač niso dočakali kopiranja. Uničil jih je ogenj, voda ali kaj drugega. Tako ni samo s kočevskim področje, podobno je povsod drugod. Sicer pa to gradivo vsebuje podatke od poznega 17. stoletja do druge svetovne vojne.

Hiše so bile oštevilčene. Tudi zato je lažje slediti posamezni družini z istim priimkom in naslovom. Tu in tam pa se tudi v tem gradivu najdejo napake.

Ti zapisi pogosto vsebujejo tudi kasnejše dodatke. Tako se v knjigi krstov včasih najde tudi kasnejša opomba, da se je oseba izselila ali celo zapis o poroki izven domače župnije.

Raziskovalec se pri svojem delu sreča s tremi jeziki: latinskim, nemškim in slovenskim. Najstarejše knjige so pisane v latinskem, kasneje so začeli zapisovati v nemškem zlasti po I. svetovni vojni pa tudi v slovenskem jeziku. Na srečo bo raziskovalec v LDS knjižnici našel tudi slovar latinskih in nemških rodoslovnih izrazov, zaenkrat pa še ni slovarja za slovenske besede. Dokaj skromen slovarček smo naredili v našem društvu. Na splošno se moramo posluževati slovarjev, ki pa nekaterih starejših besed nimajo.

Zelo koristen pripomoček je nemško angleški rodoslovni slovar (Ernest Thode: German-English Genealogical Dictionar), ki vsebuje tudi slovar poklicev, bolezni in drugih pojmov, ki koristijo rodoslovcu.

Dandanes smo vajeni doslednega zapisovanja imen in kar ne moremo verjeti, da je Nhickh isto kot Nick, Wrinskelle Brinskelle in Wobnar isto kot Bobner. Zavedati se moramo, da imamo opravka z dvema jezikoma in tako spoznamo, da je Luscher isto kot Lusar. Zadeve postanejo mnogo bolj pregledne in razumljive, če znamo oba jezika in izgovarjavo.

Ko znamo obvladovati težave z jezikom, pisavo in nedoslednimi zapisi, naletimo še na problem, ki je posledica postopka pri mikrofilmanju. Knjige, kjer gre zapis čez dve strani, so kopirali tako, da so najprej posneli vse desne, nato pa še vse leve strani. Raziskovalec, ki je obdelal levi del zapisa, mora prevrteti mikrofilmsko rolo do levega zapisa in postopek mnogokrat ponoviti. Pri tem mora skrbno paziti na številko strani in številko vpisa, da pravilno sestavi celoten zapis. Za nekatere župnije pa so celo leve in desne strani na dveh ločenih rolah.

Starejši zapisi vsebujejo manj rodoslovnih podatkov kot novejši. Pri novejših, proti koncu 19. stoletja zapisi vsebujejo imeni zakoncev, njun naslov, starost, stan in imena njunih staršev z dekliškim priimkom obeh mater. V začetku 19. stoletja je vpisan samo kraj (ne cel naslov) in samo očetovo ime, pa še to samo v primeru, da zakonec ali nevesta nista bila vdovca. Še starejši zapisi včasih vsebujejo samo datum poroke in ime ženina in neveste.

Rodoslovje je početje, ki potrebuje dokaze. Ugibanje ni dovoljeno. Sorodstvena zveza mora biti dokazana z arhivskim zapisom. Lahko sicer sledimo domnevam, potrebujemo pa dokaze. Vedno si moramo zapisati vir. Če delamo z mikrofilmom, bo to številka role, strani in vpisa.

Kaj pa, če ne vemo, od kod so bili predniki? V tem primeru je odličen pripomoček z naslovom Kočevski priimki (The Surnames of Gottschee, by Martha Hutter). Velika je verjetnost, da boste s pomočjo te knjige našli kraj, kjer so živeli ljudje z iskanim priimkom.

Zelo uporaben je tudi vodič po matičnih knjigah (Gottschee: Family Record Research Using the LDS Microfilms), v katerem so za vsako župnijo navedene številke mikrofilmskega gradiva z zapisi o rojstvih, porokah in smrtih. Dodan je spisek vasi in zaselkov v okviru posamezne župnije. Označene so tudi spremembe v primeru nastajanja novih župnij. Knjiga končuje s priporočili za raziskovalno delo.

Prepisane poročne knjige na računalniških datotekah so zelo pospešile raziskovalno delo. Datoteke so nastale s prepisovanjem matičnih knjig. Pri tem so bili poenoteno zapisani priimki in jih je tako mogoče sortirati. Če začnemo z iskanjem zapisa o poroki za neki par, bomo v zapisu našli starše obeh poročencev. Nadaljujemo preprosto tako, da poiščemo zapis o poroki staršev ženina in neveste. In tako nadaljujemo z naslednjo generacijo. Ob tem zlahka najdemo morebitne druge poroke iste osebe. Ko poznamo datum poroke, je lažje iskati zapise o rojstvih otrok. Za popoln rodovnik je treba evidentirati vse otroke v družini.

Kadar raziskujemo v župniji, za katero še niso bili opravljeni prepisi, bomo morali iskati brez pomoči računalniških datotek. Če poznamo datum rojstva neke osebe, bomo za iskanje poroke staršev morali pregledati zapise za 25 let pred tem datumom. Če zapisa o poroki nismo našli, pomeni, da sta se poročila v drugi župniji in moramo poskusiti srečo drugod.

Najmlajši ženin, ki sem ga našla doslej, je bil star 13 in najmlajša nevesta 12 let. Povprečje je bilo 18-19 let za nevesto in 20 za ženina. Če hočemo najti vse otroke v tem zakonu, moramo vedeti starost matere in pregledati vse zapise do njene starosti 45 let. Veliko je bilo takih, ki so rojevale otroke po štiridesetem letu starosti.

Delo bi bilo mnogo lažje, če bi bila ženin in nevesta iz iste župnije. Pogosto ni bilo tako. V tem primeru je bila poroka v župniji neveste. Če obstoja za iskano obdobje tudi popis družin (status animarum), je navadno zapisan tudi kraj rojstva ženina ali neveste. Če tega zapisa ni, je treba poskušati srečo v ostalih župnijah. Ob tem spoznamo, kako koristni so prepisi v računalniško obliko. Od 18 kočevarskih župnij jih je polovica že prepisanih, od 7 okoliških slovenskih pa je prepisana doslej samo ena. Prepisani so podatki za župnije v vzhodnem delu pokrajine, ostali prepisi so v teku in bodo objavljeni, ko bodo končani.

Pogosto so se za poroke dogovarjali starši. Na ta način so bili starši neveste nekoliko bolj prepričani, da bo ženin zadovoljivo poskrbel za nevesto. Včasih je moral ženin vnaprej dokazati, da je sposoben skrbeti za družino, če je hotel dobiti dovoljenje za poroko. Temu so se lahko izognili samo tako, da so se rodili otroci pred poroko in so jih pozakonili s kasnejšo poroko. Nezakonski otroci so bili diskriminirani. To se je nekoliko spremenilo z zakonom o obveznem šolanju leta 1869. Na Kočevskem niso veliko dali na to, da so bili obrtniki dobro izšolani, manj je bilo tistih, ki so si izbrali visokošolski študij.

Dosegali so povprečno starost med 55 in 65 let. Našla sem precej zapisov takih, ki so doživeli satrost 100 in več let. Veliko mater je umrlo pred 40-im letom na porodu. Veliko jih umre za kolero, tifusom in jetiko. Če je nekdo umrl starejši od 45 let, je bil kot razlog smrti pogosto vpisano starost.

Večina družin je bilo velikih. Vsi so imeli doma dovolj dela. Nemalokrat so šli zjutraj še v temi na polje, da bi ob zori lahko začeli z delom. Z devetimi leti so morali iti nekateri otroci služit k bogatejšim družinam. Kočevarji so večinoma obdelovali tudi vrt. Posestva niso bila velika. Tisti, ki so imeli celo kmetijo ali hubo, so imeli približno 25 hektarov (50 akrov). Na tem posestvu je stala hiša, hlev in ostala gospodarska poslopja, vrt, sadovnjak, polja, pašniki in gozdovi. Les so rabili za ogrevanje, orodja, gradnjo, izdelavo pohištva in podobno.

Z vinogradništvom so se ukvarjali tisti Kočevarji, ki so živeli v okolici Semiča ali Mavrlna in Straženga vrha v Metliški župniji.

V času žetve so si medsebojno pomagali. Nedelja je bil dan počitka. Zjutraj so šli k maši. Nekateri so si privoščili kosilo v gostilni. Popoldne so se obiskovali, prepevali in plesali. V vsaki vasi je bil vsaj en harmonikar. Bili so zelo verni. Častili so praznike in v času posta so se postili.

Internet je postal zelo uporabno orodje za rodoslovne raziskave. Kočevska stran, kjer se objavljajo rodoslovne poizvedbe, je ena tistih, ki raste vedno hitreje. Podobno je s kramljalnico (chat room), kjer se posamezniki ‘pogovarjajo’. Naše društvo vzdržuje spletno stran. Obiskovalci se nam lahko pridružijo, naročajo knjige in spoznavajo zgodovino. Pri internetu pa je treba biti previden. Če ponujeni podatki nimajo navedbe vira ali drugačne verodostojnosti, je bolje, da jih ne vključimo v svojo evidenco. Previden je treba biti tudi zato, ker so v nekaterih vaseh isti priimki zelo pogosti.

Med kočevarsko literaturo so posebno ganljive pesmi, ki izražajo ljubezen do zemlje. Rodoslovne zbirke bogatijo tudi pisma iz in v Kočevje. Kljub temu, da so bili Kočevarji v Ameriki večinoma premožnejši, so čutili domotožje po rodnem kraju. In tisti, ki so ostali so pogrešali tiste, ki so odšli.

Kočevsko zgodovinsko in rodoslovno društvo in številne druge kočevarske organizacije posredujejo Kočevarjem njihovo zgodovino: Spoznavamo svoje prednike, njihovo družinsko življenje, kaj so počeli, s čim so se ukvarjali. Z vsem tem postajamo nekakšna nova družina.