Za približno sto let nazaj nam pisma, dnevniki, fotografije pa celo osebna poznanstva ponujajo nekaj več podatkov o tem, kakšni so bili naši stari starši, kvečjemu še prastarši. Kaj pa lahko storimo, da bi obogatili pičle podatke o naših prastarših ali njihovih starih starših?

Če raziskujemo sami, se lahko dokopljemo do podatkov, ki presegajo golo okostje rojstev, porok in smrti. Če imamo čas, nagnjenje in potrebno znanje, lahko raziščemo tisto drugo zakladnico informacij, namreč podatke, ki jih hranijo različni arhivi po vsej Sloveniji: narodni arhiv – Arhiv Slovenije – ali krajevni arhivi, razkropljeni po večjih mestih. V nekaterih primerih se zgodi, da najdete pravcati zaklad podatkov, ki vdihnejo življenje golim dejstvom. Zavedajte pa se, da tako raziskovanje lahko traja zelo dolgo in ne obrodi prav ničesar, ali pa vam razkrije podatke o neverjetni družinski zgodovini. Uspeh nikakor ni zajamčen.

Zakaj nekateri ljudje opravljajo genealoške raziskave za druge? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Odgovori so namreč enako raznovrstni, kot so različni ljudje, ki to delo opravljajo. V splošnem obstajata dve vrsti raziskovalcev: tisti, ki prostovoljno ponudijo svoj prosti čas na voljo drugim, da bi jim pomagali najti njihove korenine; in tisti, ki počno isto, le da so za to plačani. Med slednjimi so ljudje – tisti, ki jih rodoslovje še ni »zastrupilo«, jih imajo za malo prismojene – ki opravljajo rodoslovne raziskave delno zaradi zaslužka, delno pa iz čistega užitka v lovu na podatke.

Kakorkoli že, za večino nas, ki se ukvarjamo z genealoškimi raziskavami, je poglavitni razlog ta, da rodoslovje človeka zasvoji. Boljše je od katerega koli detektivskega romana, saj ne moremo pokukati na zadnje strani knjige, da bi videli, kako se konča. Le čas bo pokazal, kako se bo končalo: kot obsežno družinsko drevo, segajoče nazaj do leta 1500, če imamo zares veliko sreče, ali kot neprediren »zid« že pri samem začetku.

»Moja babica je bila Maria Adamic, Maria Zupanc ali Anna Znidarsic iz Slovenije. Ali imate kake podatke o njenem rodu?« Take poizvedbe na internetu niso nič nenavadnega. Ker pa ni na voljo ne datuma ne imena ne staršev, bi priporočila, da se jim raje izognete. Veliko potomcev slovenskih izseljencev, ki so časovno že zelo oddaljeni od prihoda svojih prednikov, se ob začetku raziskovanja pogosto zanašajo na družinske zgodbe. Te pa so – iz tega ali onega razloga – včasih netočne in lahko zapeljejo na napačno pot.

Če imamo kopijo izvirnega cerkvenega dokumenta, je delo razmeroma lahko začeti. Največkrat imamo samo en tak dokument. Razen tega morda razpolagamo le še z družinskim izročilom o prednikovem datumu in kraju rojstva. Nekateri lahko zgrešijo le za nekaj dni, drugi pa več let. V nekem primeru je to pripeljalo do zmotne domneve, da družina ni živela v raziskovani župniji. Pri edini družini z ustreznim priimkom se namreč niso ujemali datumi, tako da ni bilo mogoče najti nobenega družinskega člana. Celo po pregledu celega leta, pa več let prej in pozneje, družine ni bilo mogoče izslediti. Šele popolna preiskava župnijskih zapisov je razkrila posamezne družinske člane. Prav vsak od rojstnih datumov je bil zgrešen za več let – v enem primeru celo za skoraj šest let.

Potem imamo ljudi, ki vedo le to, da so bili njihovi predniki iz Ljubljane ali njene neposredne okolice. Za Američane je 15, 20 pa celo 45 kilometrov iz Ljubljane v katerokoli smer toliko kot nič. Če pa to razdaljo prevedemo v slovenske razmere, lahko pomeni območje že skoraj ob meji z Avstrijo na severu, z Italijo na zahodu in tako rekoč že ob hrvaški meji na jugu. To območje obsega neverjetno veliko župnij, kar bi resnično zelo otežilo začetek raziskave. Povrhu te spadajo pod ljubljansko nadškofijo ali koprsko škofijo, če pa potujemo še dlje na vzhod, so lahko tudi v mariborski škofiji.

Pri nekaterih priimkih je raziskovano območje mogoče zožiti s pomočjo telefonskega imenika. Vendar je zaradi povečane mobilnosti prebivalstva v zadnjih sto letih v večjih krajih in mestih mogoče najti priimke, ki še pred 50 ali 100 leti niso bili tam doma.

Sreča in dober spomin pa vendarle lahko povzročita prave male čudeže. Naj jih navedem nekaj iz lastne izkušnje.

Lani se je name obrnila ženska, ki ni imela pojma, od kod so se sredi 19. stoletja priselili njeni predniki. Oče je bil navedel kot svojo rojstno deželo Nemčijo. Njegova hči in zet sta navedla Avstro-Ogrsko. Ko so mi povedali hčerino ime in priimek, sta mi zazvenela nekam znano. Prav ta priimek sem dva dni pred tem videla v svojih zapiskih. Preverila sem, in imena so se res ujemala. Ker sem imela tudi datume rojstva moža in žene pa dveh otrok, sem te podatke posredovala stranki, rekoč da je sicer malo verjetno, da pa bi mogoče utegnila biti prav družina, ki jo išče. Njen odgovor je potrdil pravilnost moje slutnje. Vsi datumi so se ujemali z njenimi podatki, pridobljenimi iz uradnih dokumentov ZDA. Povedala pa sem ji tudi za otroka, za katerega družina prej sploh ni vedela.

Letos sem se seznanila z zakoncema, ki sta vedela le za ime moževega deda, njegovo starost in možen domači kraj, kakor je naveden v registru vstopnega pristanišča Ellis Island. Ded je bil navedel kot domači kraj Laibach/Ljubljano in nekaj, kar je bilo videti kot hišni naslov. Če bi začeli raziskavo s temi podatki, bi lahko prebrskali vse mestne arhive, iskane osebe pa ne bi našli. Vendar se je po nekaterih kazalcih dalo sklepati, da je navidezni ulični naslov pravzaprav ime vasi Draga. Žal ime te vasi ni prav nič redko, temveč je eno tistih, ki jih lahko najdemo po vsej Sloveniji. Našteti je mogoče najmanj štirinajst Drag, če ne več. Telefonski imenik v tem primeru ne bi bil v pomoč, ker iskanega priimka v vasi ni več. Na seznamu sopotnikov mladega moža pa sem opazila ime človeka, čigar priimek mi je zvenel znano; in kot njegov domači kraj je bila navedena ista vas. O tej Dragi sem vedela, kje je. Ker sem sklepala, da sta bila mladeniča najbrž prijatelja, ki sta skupaj odpotovala v Ameriko, sem predlagala domnevo, da je to najverjetneje tudi dedov domači kraj. Ko sem možu povedala, kje leži ta vas, se je spomnil, da je ded omenjal reko Kolpo, ki da ni bila daleč od kraja, kjer je živel. Nadaljnje raziskovanje je potrdilo, da je bil navedeni naslov v resnici njegov rojstni kraj. Ne Ljubljana, ampak Draga – veliko kilometrov proč, blizu današnje slovensko-hrvaške meje.

Ena največjih ovir za raziskovalce slovenskega rodoslovja je prepričati nekatere ljudi, da čeprav so njihovi predniki navedli kot domačo deželo Avstro-Ogrsko, to še ne pomeni, da so bili doma z ozemlja današnje Avstrije. Nekatera imena so očitno slovenskega izvora. Če jih poznamo, lahko tudi brez dokumentov ugotovimo, da je raziskovana družina najverjetneje bila doma iz Slovenije. Ko sem nekega človeka, ki je objavil svojo poizvedbo na neki avstrijski spletni strani za rodoslovce, obvestila, da so bili njegovi predniki doma iz današnje Slovenije, je zelo odločno odvrnil: »Ja, daljni izvor imena in družine je verjetno res v Sloveniji, ampak moji predniki so prišli iz Avstro-Ogrske!« Zapravljala bi svoj čas, če bi ga poskušala prepričati, da so njegovi predniki sicer res prišli iz Avstro-Ogrske, da pa je v tistem času to cesarstvo obsegalo tudi celotno ozemlje današnje Slovenije. On je bil prepričan, da so bili iz Avstro-Ogrske, in pika! Zanj je to pomenilo, da so bili iz Avstrije. Ampak pri pregledovanju svojih zapiskov sem naletela na njegov priimek in na precej nenavadno ime Felix pri otroku neke druge družine. To ime se mi je vtisnilo v spomin. Nekaj mesecev pozneje je nekdo na neki drugi spletni strani poizvedoval prav po tej osebi. In tako sem lahko to osebo obvestila o natančnem kraju izvora njenih prednikov.

Izmed svojih izkušenj lahko navedem tudi to, da sem našla podatke, ki so dokazali, da sta imeli dve različni stranki v času pred 200 leti iste prednike; izhajali sta namreč iz brata in sestre. V nekem drugem primeru so bili družinski člani ene stranke skozi dolga leta krstni botri številnim otrokom iz družine druge stranke.

Neka stranka ima prednike, ki so vsi bili iz iste župnije, tako da je bilo njihovo štiri ali pet rodov obsegajoče družinsko deblo gotovo v nekaj urah. Pač pa neka druga družina približno v vsaki generaciji nekam ponikne, ne da bi se dalo izslediti, od kod so prišli. Eno vejo sem našla po naključju, med raziskovanjem za nekoga drugega, in upajmo, da se bo po enakem srečnem naključju dalo najti še kako generacijo.

Ob vseh navideznih malih čudežih pa so tudi primeri, ki jih je veliko teže rešiti. Neka družina je poznala ime kraja, iz katerega so izhajali njihovi predniki, in datume rojstva nekaj otrok. Žal priimek ne izvira iz tistega območja, mogoče pa ga je najti drugod. Najmlajši otrok se je sicer res rodil v kraju, ki ga je navedla stranka, pač pa ni bilo mogoče najti nobenega dokumenta o starejših sorojencih. Očitno je družina prišla od nekod drugod – ampak od kod? Zaenkrat niti preiskava okoliških župnij ni pomagala izslediti te družine.

Potem so tu ljudje, ki so prepričani, da njihov rod izhaja iz francoskega vojaka, ki je v Napoleonovem času ostal v Sloveniji. Glede na obilje zgodb o francoskem izvoru, bi bila morala dezertirati in ostati v Sloveniji kar cela Napoleonova armada. Res je nekaj družin, ki morda izhajajo prav iz francoskega vojaka, vendar so silno redke. Pri veliki večini je mogoče dokazati, da so bili slovenskega rodu že dolgo preden so Napoleon in njegovi francoski vojaki sploh stopili na slovenska tla.

Skratka: kdor razmišlja o tem, da bi se lotil rodoslovnega raziskovanja za naročnike, mora imeti za seboj precej izkušenj na tem področju. Nekatera družinska drevesa so razmeroma preprosta, pri številnih pa trčimo ob težave, ki ovirajo raziskovanje. Namreč: veliko oseb z istim imenom in priimkom, doma iz iste župnije ali vasi; ali pa priimki, ki jih lahko najdemo po vsej Sloveniji.

Za pravo, temeljito raziskovanje moramo tudi uživati v lovu za podatki in se ne pustiti zmotiti oviram, kot so manjkajoči dokumenti, zbledelo črnilo, prah, včasih tudi neverjetno nevešča pisava. Če se ukvarjate z rodoslovnim raziskovanjem – zase ali za druge – je vse to le del tistega, kar vas čaka na tem področju.