Možnosti rodoslovnih raziskav na Madžarskem

s posebnim ozirom na zahodno Madžarsko

Gabor Kover

Prevod: mag. Janez Toplišek

Uvod

Posebno slovensko rodoslovno raziskovanje na Madžarskem dejansko ni možno, kajti nujni pogoj bi bil, da bi obstajali viri, ki bi zapisovali narodnost. Ni še dolgo tega, ko so popisi prebivalstva na Madžarskem začeli zajemati tudi podatek o narodnosti; toda ti popisi niso dostopni za raziskave, saj so bili baje uničeni in so ostali le statistični računski listi, ki jih hranijo v arhivu Osrednjega statističnega urada. Razumljivo, rodoslovce zanimajo predvsem priimki, ki pa za javno upravo in zlasti za statistiko niso pomembni.

Čeprav slovensko rodoslovje na Madžarskem ne obstaja, so nekatere pokrajinske posebnosti in značilnosti registracije na Zahodnem Madžarskem, kjer prebivajo tudi Slovenci.

Najpomembnejši vir za rodoslovne raziskave so matične knjige. Do 1. oktobra 1895 civilni vpisniki niso bili obvezni, do takrat so jih vodili po pravno priznanih veroizpovedih.

A najprej bi želel povedati nekaj besed o civilnih matičnih knjigah, potem o župnijskih in končno o popisih prebivalstva.

Civilne matične knjige

Uvedba civilnih matičnih knjig je morda zadnji veliki dosežek klasičnega madžarskega liberalizma. Ni postal obvezen le civilni vpisnik, obvezna je bila tudi civilna poroka in pravno veljavna poroka je bila le tista, sklenjena v prisotnosti državnega uslužbenca. Še en predpis sovpada s tem časom; judovska veroizpoved je postala polno priznana, tako kot so bile tradicionalne, zgodovinske cerkve: rimsko- in grškokatoliška, kalvinistična, evangeličanska in unitaristična. Posledično so postali možni tudi mešani katoliško judovski zakoni. Civilne matične knjige niso vsebovale podatka o narodnosti, vrh vsega pa je bil državni uradni jezik madžarščina. Jezik državne uprave je bil madžarski, in to celo v krajih, kjer je živelo razmeroma malo Madžarov. Obvezno vodeni dvojniki civilnih matičnih knjig so ohranjeni v okrožnih arhivih (v Budimpešti je to Mestni arhiv). Zaradi varstva osebnih podatkov obstajajo časovne omejitve pri raziskovanju matičnih knjig. Prosto je raziskovanje rojstnih knjig, ki so starejše od 90 let, poročnih, ki so starejše od 60 let, in mrliških knjig, starejših od 30 let. Trenutno so torej dostopne rojstne knjige do leta 1910. Kot je bilo rečeno že prej, knjige ne vsebujejo podatka o narodnosti.

Seveda je bilo vpisovanje v civilne matične knjige enotno po vsej državi. Rojstne matične knjige med leti 1895 in 1906 vsebujejo imena otrokovih staršev, otrokovo veroizpoved in rojstni kraj.

Potemtakem o krajevnih posebnostih ne moremo govoriti. V podporo rodoslovnemu raziskovanju je dejstvo, da so vzporedno, ne glede na civilne knjige, nadaljevali z vodenjem župnijskih matičnih knjig; torej sta na voljo dva matična vira, saj je bil delež oseb, ki so »zapustile« cerkev, še majhen.

Vodenje matičnih knjig je ukazal Tridentinski koncil in takrat so jih obravnavali kot uradne državne listine. Čeprav za protestantsko cerkev to ni veljalo – celo nasprotno: takratni vladar Maksimilijan I. je npr. matične knjige za evangeličane na Gornjem Madžarskem celo prepovedal - so najpomembnejše dogodke v človekovem življenju, kot so rojstva, poroke in smrti , začeli zapisovati. Na posamične matične knjige naletimo celo v tistem času, toda matične knjige so na splošno pričeli voditi šele po objavi odločitve Koncila iz Trnave (Slovaška), na splošno pa od začetka 18. stoletja, po izgonu Turkov.

Župnijske matične knjige so v krajevnih župniščih, v duhovnih uradih. Med komunistično vladavino v letu 1919 so jih pobrali, toda leta 1920 so jih vrnili cerkvi in od tedaj so spet pri njih. V šestdesetih letih je Mormonska cerkev v sodelovanju z madžarsko državo mikrofilmala župnijske matične knjige do leta 1895. Mikrofilmi so v Madžarskem državnem arhivu v Budimpešti in so dostopni za raziskovanje tudi tujcem.

Rimskokatoliške matične knjige

Rimskokatoliška cerkev je dolgo časa vodila svoje matične knjige v latinščini. Latinski jezik je bil vse do leta 1844 uradni jezik na Madžarskem. Podeželska etnična elita je zagnano nasprotovala temu, da bi madžarščina postala uradni jezik. Po njihovem mnenju je bilo težko opravičljivo, da je narodnost, ki je zajemala manj kot polovico prebivalstva, zahtevala svoj jezik tudi za nemadžarsko večino. Nasprotniki so bili predvsem Hrvati, Slovaki in Romuni. Niso nam znane akcije Slovencev (žarišče slovenskega gibanja ni bilo na Madžarskem, temveč na drugi strani reke Lajta.

Videti je, da je bila Rimskokatoliška cerkev na splošno strpnejša od državne uprave, saj so v mnogih krajih, še zlasti tam, kjer je bilo prebivalstvo narodnostno mešano, matične knjige še vedno vodili v latinščini. Pred marčno revolucijo 1848 so prešli na madžarski jezik, leta 1851 spet zapisujejo v latinščini, od 1870-tih in 1880-tih let pa je bil madžarski jezik uradni jezik matičnih knjig.

Glede na cerkveno upravo je območje, naseljeno tudi s Slovenci, od leta 1777 spadalo pod škofijo Szombathely, nato je z Marijo Terezijo območje prevzela škofija Györ.

Protestantske matične knjige

15 - 20% prebivalcev Železne županije (Vas) so bili evangeličani, medtem ko je bilo v županiji Zala te veroizpovedi manj kot 5%. Pred letom 1952 so spadali pod Prekodonavsko (Transdanubijsko) škofijo, po tem letu je prišlo do reorganizacije in je Železna županija (Vas) pripadla Severni škofiji, okrožje Zala pa Južni škofiji. Od leta 2000 sta obe okrožji pod Severno škofijo.

Razen Madžarov so evangeličanski cerkvi pripadali predvsem Nemci in Slovaki. Prav v Zahodni Madžarski lahko na podlagi razmerja narodnostnih skupin in nekaterih slovansko zvenečih priimkov domnevamo, da so bili med evangeličani tudi Slovenci in osebe slovenskega porekla. Zanimivo je, da so bili v zgodnjih evangeličanskih matičnih knjigah nemški priimki zapisani v gotici, madžarski in slovanski pa v latinici. (Po uvedbi tiska je latinica na Madžarskem prevladala).

Najmočnejša protestantska veroizpoved na Madžarskem, kalvinci, niso imeli upoštevanja vrednega vpliva v Zahodnem Madžarskem. Njihovi slovensko govoreči verniki so lahko prihajali iz mešanih zakonov ali so bili prestopniki, toda o tem nimamo podatkov.

V preteklih sto letih so se Judje v veliki meri asimilirali v Madžare. Niso se pripoznavali k slovenskemu poreklu, čeprav so živeli v vaseh s slovensko večino.

Leta 1910 je na ozemlju Kraljevine Madžarske živelo 93.000 Slovencev, največ v okrajih Muraszombat (Murska Sobota) in Szentgotthard (Monošter) –Železna županija (Vas) - in v okraju Alsolendva (Lendava) v županiji Zala. Po letu 1918 je bila večina teh krajev priključena Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1980 se je na ozemljih, ki so pripadla Kraljevini Madžarski ne manj kot 2000 oseb pripoznalo za Slovence. Od leta 1994 imajo svojo narodnostno samoupravo; ustava Republike Madžarske jih priznava kot domorodno (avtohtono) narodnost.

Rodoslovnim raziskavam pogosto koristi dejstvo, da so krajevne oblasti predpisale, da morajo cerkve voditi dvojnike matičnih knjig. Ti se hranijo v županijskih arhivih. Če so bili izvirniki morda uničeni, ostanejo kot edini vir dvojniki. Dvojniki župnijskih matičnih knjig z bivših madžarskih ozemelj, priključenih Sloveniji, so shranjeni v arhivih v Zalaegerszeg in Szombathely. Bili so mikrofilmani in so za raziskave dostopni v Državnem arhivu v Budimpešti.

Popisi prebivalstva

Popisi prebivalstva so pomemben vir za rodoslovje. Očitno je, da niso bili organizirani, da bi pomagali rodoslovcem, so pa izjemno uporabni. Če so bile matične knjige zaradi kakršnega koli razloga uničene, so pogosto edini preostali vir.

Najstarejši ohranjeni popis prebivalstva je tisti iz leta 1715, ki mu je sledil še popravek popisa v letu 1720. Ti popisi so zajeli le odrasle moške in niso omenjali njihove starosti ali premoženjskega položaja.

Davčni popis prebivalstva, ki ga je ukazala Marija Terezija, naj bi popisal podložniške posesti. Zaradi ugotovitve davčnih obveznosti naj bi popis ugotovil, koliko zemlje upravlja posameznik. Seveda je bil tak popis povezan s hišnimi gospodarji. Med popisanimi so bile tudi vdove in ženske, ki so živele na določenem fevdalnem posestvu, vendar starejše od 21 let, morda poročene in neodvisne.

Popis iz leta 1828 je zajel priimke davkoplačevalcev in ni vključeval drugih, za rodoslovje zanimivih informacij. To so bili naslovi rubrik v popisnem listu:

1. priimek davkoplačevalca – posestni gospodar, včasih tudi njegova starost;

2. družinski člani med 18. in 60. letom (otroci, sorodniki, zaposleni);

3. med njimi: imenitnež (uradnik, izobraženec), občinska pripadnost, podložnik, brezdomec – kajžar, sorojenec, deček – deklica, hlapec, pomočnik, trgovec, prodajalec, veletrgovec;

4. hiša, za katero se plačuje najemnina in znesek najemnine;

5. notranje dvorišče (m2 in vrednost);

6. pridelek žita: a) podložnikove ali občanove pravice na zemlji, b) davkoplačevalčev donos po enoti, c) odstotek donosa po enotah, d) običajna cena žetve;

7. polja: a) podložnikove ali občanove pravice na poljih in donos, b) polja, ki so spadala k posesti;

8. vinogradi: a) velikost, b) donos po enoti;

9. sadovnjaki jabolk in sliv; a) število košenj, b) donos košnje na posesti;

10. večje živali, a) vprežno govedo, b) teleta ali krave, c) neplodne krave, d) govedo za zakol in telice, stare nad tri leta, e) govedo za zakol in telice, stare nad dve leti, f) žrebci in vprežni konji, stari nad tri leta, g) žrebci in vprežni konji, stari nad dve leti;

11. posebej biki, ovce, prašiči in koze, stari nad eno leto;

12. gozdni donos od prodaje hrastovine in drugega lesa;

13. pravice iz najema krčme;

15. opombe.

Ohranjenih je precej popisov iz županijske pristojnosti, še posebej v Železni županiji (Vas) in Zala. To so davčni popisi, podobni tistim na državni ravni. Posebno uporabni so takrat, ko so matične knjige težko berljive in so lahko zelo pomembne, če želimo razbrati nejasno ime.

Osmrtnice

Predhodniki osmrtnic so bili tako imenovani žalni zapisi, ki so bili pisna poročila o smrti osebe. Državna knjižnica Szecheny hrani osmrtnice od prve tretjine 19. stoletja do danes. Gre za 700 - 800 tisoč kosov. Prvotna zbirka, ki je temeljila na osebnih donacijah, je narasla. Zaradi shranjevanja obveznostnih izvodov je bil načeloma in je še vedno vsak madžarski tiskar dolžan poslati nekaj kopij osmrtnic v osrednjo javno zbirko. Toda v novejšem času ta sistem ne deluje brezhibno, razen tega obveznost npr. ne velja za modne računalniške oblikovalce. Zaradi možnosti dela z računalnikom, nekateri izdelajo osmrtnice kar doma.

Osmrtnice so razporejene takole:

19. stol. na splošno dosledno v abecednem zaporedju

20. stol. (do okrog leta 1970) po prvih treh črkah priimka (mnoge družine so vpisane večkrat)

novejši čas (1970-2000) dosledno v abecednem zaporedju.

Kot zbirka se smejo raziskovati s časovnimi omejitvami; osmrtnica, ki je iz obdobja, ko ni več neposredno dostopna, ima veliko vrednost. Osmrtnice do leta 1945 navajajo imena žalujočih in njihovo razmerje do umrle osebe, pogosto navajajo kraj prebivanja umrle osebe, kraj pogreba in pogrebno službo. Raziskovanje je enostavnejše, če je znan točen datum smrti, zapis smrti je namreč najtežje najti (nekdo lahko umre pri 20-tih ali pri 90-tih, poroke pa so običajno med 20. in 40. letom).

Imena žalujočih na osmrtnici, zlasti tista iz ženske linije, pogosto nudijo nadaljnje raziskovalne možnosti. Seznam žalujočih pove, kdo je umrlega preživel. Pri manj pogostih priimkih lahko sklepamo na pokrajino ali naselje, iz katerega prihaja družina.

Osmrtnice do leta 1918 pokrivajo zgodovinsko Madžarsko, so pa tudi osmrtnice iz drugih delov Avstroogrske monarhije, zlasti z Dunaja (Avstrija).

Čeprav so osmrtnice postajale vse bolj priljubljene, je njihova slaba stran v tem, da jih niso objavljali revnejši socialni sloji. Razlog je po eni strani finančne narave, po drugi strani pa v majhnih vaseh, kjer so živeli tudi Slovenci, osmrtnice niso imele takšnega praktičnega pomena.

Težje je raziskovati, če gre za posebej pogosta družinska imena. V tem primeru so pomembnejši drugi deli informacije: imena družinskih članov, zlasti priimki moških sorodnikov iz ženske linije. Pokrajina, od koder izvira družina, in druge informacije (poklic ipd.) postanejo zelo pomembne.

Odkrito povedano, v javnih zbirkah Budimpešte bom moral še pogledati, če je kakšna osmrtnica napisana v slovenskem jeziku.

To je vse, kar bi bilo možno na splošno reči o rodoslovnih raziskavah. Dodatni viri se uporabijo, če gre za judovske rodoslovne raziskave, in drugačni viri, če gre za raziskovanje listin o plemstvu. Nisem omenjal judovskega rodoslovja, ker, kot je bilo že omenjeno, se Judje na Madžarskem niso asimilirali med Slovenci. Zlasti na tem območju so bili izjemoma med madžarskim plemstvom tudi takšni slovenskega porekla (npr. heroj iz Köszeka, Miklosz Jurisics). Po začetku 19. stoletja, ko se je okrepila narodna zavest in multinacionalna identiteta zaradi političnih razlogov ni bila več možna, so večinoma plemiči na Madžarskem – pripadniki »natio hungarica« - večidel postali Madžari po jeziku in po občutenju. Tako imenovanemu »natio hungarica«, tj. plemenitemu narodu, je pripadal vsak plemič, ki ga je (ali njegovega prednika) v ta stan povzdignil kralj ali transilvanski princ (nihče drug ga ni mogel povzdigniti v plemiški stan). V preteklih stoletjih je bil narodnostni položaj manjšega pomena. Zato so lahko plemiči postajali tudi tisti, ki niso bili madžarske narodnosti. Pripadati plemstvu pa je pomenilo imeti nekatere privilegije: ni jim bilo treba plačevati davkov in služiti obvezne vojaške službe, med vojnami so morali oblikovati neodvisne, tako imenovane obrambne oddelke, katerih pomen pa je bil med pravim vojskovanjem precej majhen. V družbenem življenju je plemiško poreklo zagotavljalo pomemben položaj, ki je bil daleč od razrednega položaja, kakršnega so plemiškemu stanu pripisovali kasneje.

Ne glede na dejstvo, da je večina plemstva sprejela madžarstvo, je treba upoštevati to, da je madžarska država rasla tudi s pomočjo ljudi, ki so pripadali različnim narodnostnim skupinam, vključno s Slovenci. Hrvaško plemstvo je izjema; zaradi hrvaške avtonomije so vedno zatrjevali, da pripadajo Hrvaški, kar na Madžarskem ni bilo oporekano.

Težko je natančno dognati, kdo je hrvaškega in kdo slovenskega porekla. V glavnem lahko izhajamo iz takratnih ozemeljskih meja. Če plemič prihaja z ozemlja, naseljenega s Slovenci, lahko utemeljeno domnevamo, da je bil njegov materin ali pretežno uporabljani jezik slovenski. Pisne vire o takšni povezavi pa bomo verjetno težko našli.