Prvi slovenski priseljenci v ZDA so bili slovenski protestantje, ki so se po izvedeni protireformaciji v slovenskih deželah tod naselili že v 17. stoletju. Tem so kasneje poleg posameznih pustolovcev sledili v glavnem misijonarji (Friderik Baraga, Franc Pirc idr.), ki so delovali med severnoameriškimi Indijanci v Minnesoti, Michiganu in Wisconsinu. Kasneje so se iz političnih razlogov v ZDA naselili tudi nekateri utopični socialisti z Andrejem Bernardom Smolnikarjem in udeleženci marčne revolucije iz leta 1848 (npr. Anton Füster idr.). Večina slovenskih izseljencev pa se je v ZDA izselila v obdobju med letoma 1870 in 1924, torej v obdobju, ki sovpada s hitrim razvojem industrije in rudarstva. Čeprav je poostrena imigracijska zakonodaja iz leta 1924 s kvotnimi sistemi omejila priseljevanje iz držav vzhodne in jugovzhodne Evrope, pa se priseljevanje Slovencev tudi po letu 1924 ni ustavilo.

Glede na podatke ameriških ljudskih štetij, katere priznava tudi stroka, je leta 1910 živelo v ZDA okrog 180.000 slovenskih izseljencev in njihovih otrok (po materinem jeziku), leta 1920 pa naj bi jih bilo po teh podatkih že okrog 228.000. Za leto 1990 so ameriški statistiki na podlagi 5 % vzorca izračunali, da naj bi v ZDA živelo preko 100.000 prebivalcev, ki so se prištevali k prebivalstvu slovenskega porekla. Glede na merilo nacionalnega porekla se zdi ta številka nekoliko prenizka. Zato so verjetnejše ocene tistih raziskovalcev, ki ocenjujejo število ljudi slovenskega porekla v ZDA na okrog 500.000, čeprav so v to število zajeti tudi tisti, ki imajo le četrtino ali celo le osmino slovenskega predništva.

Slovenski priseljenci so se sprva naseljevali le na gospodarsko razvitih severovzhodnih območjih ZDA. Ker pa je bila zanje značilna razmeroma visoka stopnja notranje mobilnosti v okviru ZDA, lahko sledimo njihovemu premikanju proti jugu in zahodu. Zato lahko sledimo rahlemu upadanju števila slovenskih priseljencev v nekaterih državah njihove tradicionalne poselitve (Minnesota, New York) ter relativno precejšnji rasti njihovega števila v južnih in zahodnih zveznih državah. V ta območja jih je na eni strani vabila široka rodovitna pokrajina, na drugi pa hitro razvijajoča se industrija in rudarstvo, ki sta potrebovala na tisoče novih delavcev.

Če pogledamo karto, Kraji s pomembnejšimi slovenskimi naselbinami v Združenih državah Amerike, lahko vidimo, da se je največ slovenskih priseljencev naselilo na severozahodu in srednjem zahodu ZDA, kar lahko razlagamo s hitrim industrijskim razvojem teh regij in razmeroma stabilno kmečko strukturo tamkajšnjega prebivalstva. Pri tem je potrebno na prvem mestu omeniti gospodarsko razviti severovzhod z velemestom New York ter z mestoma Bethlehem v vzhodni Pensilvaniji in Bridgeport v Connecticutu. Poleg Bethlehema sta se v vzhodni Pensilvaniji večji slovenski naselbini razvili še v Forest Cityju in Steeltonu. Mnoge slovenske naselbine so se izoblikovale zlasti v mestih zahodne Pensilvanije (Pittsburgh, Johnstown, Bridgeville, Cannonsburgh itd.), ter na jugovzhodu (Lorrain, Akron) in severovzahodu Ohia (Barberton, Cleveland, Euclid itd.). Slovenski izseljenci so svoje naselbine oblikovali tudi v mestih južnega Michigana (Detroit) in v tako imenovanem »bakrenem okrožju« na severozahodu te zvezne države (Calumet, Ironwood). V srednjem Wisconsinu je potrebno omeniti zlasti farmarsko naselbino Willard, glavnina slovenskih naselbin v tej zvezni državi pa se nahaja v mestih ob Michiganskem jezeru (Milwaukee, Sheboygan, West Allis itd.). Območje številnih krajev s slovenskimi naselbinami se proti jugu nadaljuje v zvezno državo Illinois, med katerimi so pomembni zlasti Chicago in Waukegan ob Michiganskem jezeru ter Joliet, La Salle in Oglesby jugozahodno od Chicaga. V srednjem in južnem delu te zvezne države je ob številnih krajih s slovenskimi naselbinami potrebno omeniti zlasti Springfield ter Indianapolis v sosednji Indiani. Vzhodno od reke Misisipi je potrebno opozoriti na zgostitveno območje krajev s slovenskimi naselbinami v severni Minnesoti, v tako imenovanem »železnem okrožju« (Aurora, Biwabik, Ely, Tower, Evelath, Hibbing, Chisholm, Keewatin, Gilbert, Virginia). Poleg teh pa so se pomembnejše slovenske naselbine razvile še v mestih Duluth ob Gornjem jezeru, Rice v srednji Minnesoti in Greaney v severni Minnesoti. Opozoriti moramo še na mesto Brockway (danes St. Stephen’s) v osrednji Minnesoti, ki velja za eno najstarejših slovenskih naselbin v ZDA.

V južnem delu ZDA se je edina omembe vredna slovenska naselbina razvila v kraju Samsula na vzhodu Floride, ki so jo ustanovili slovenski farmarji. Ob tem je potrebno poudariti, da južne zvezne države v glavnem niso bile zanimive za slovenske priseljence. Eden glavnih vzrokov za to je bil počasen razvoj industrijske, pomembno pa je bilo tudi dejstvo, da je jug razpolagal s poceni (v glavnem temnopolto) delovno silo, kar ni privlačilo priseljencev, ki so želeli postati farmarji. Poleg tega je bil jug ZDA vedno sovražno razpoložen do tujcev, še posebej do priseljencev rimskokatoliške ali judovske veroizpovedi.

V začetnem obdobju naseljevanja Slovencev v ZDA je »Amerika segala« le do Misisipija. Zato so vse do državljanske vojne (1861–1865) le redki »prekoračili« to mogočno reko. Svet zahodno od Misisipija se je slovenskim priseljencem odprl šele z izgradnjo transkontinentalnih železnic. Ko so pričeli v območjih izkoriščati rudna bogastva, so potrebe po delovni sili pritegnile na ta območja številne Slovence.

Zahodno od reke Misisipi je v misisipskem nižavju poleg Omahe v Nebraski in Kansas Cityja nekaj krajev s slovenskimi naselbinami še na skrajnem jugovzhodu zvezne države Kansas (Frontenac, Pittsburgh, Bezzy Hill) ter na severozahodu zvezne države Arkansas (Jenny Lind, Altus, Huntington). Večina krajev s slovenskimi naselbinami pa se nahaja v rudarskih območjih Skalnega gorovja. V zvezni državi Kolorado so omembe vredne zlasti Pueblo, Denver, Leadville, Trinidad, Walsenburg, Aspen ter Crested Butte. Nekaj krajev s slovenskimi naselbinami je tudi v sosednjem Utahu (Sunnyside, Helper) ter Wyomingu (Rock Springs, Diamondville), medtem ko so v gorati Montani pomembni Anaconda, East Helena, Butte ter Bear Creek. Na severozahodu ZDA so kraji s slovenskimi naselbinami še v zveznih državah Washington (Enumclaw, Black Diamond) in Oregon (Oregon City, Portland). Slovenski izseljenci so se naseljevali tudi v Kaliforniji, pri čemer sta omembe vredni zlasti slovenski naselbini v Fontani ter San Franciscu.

Slovenski izseljenci so se naseljevali tudi na drugih območjih ZDA, ki v tem kratkem pregledu niso posebej omenjena, pri čemer je šlo v glavnem za manjše slovenske naselbine ali pa za razpršeno poselitev (zlasti na agrarnih območjih). Ob tem pregledu glavnih naselitvenih območij slovenskih priseljencev v ZDA naj še omenimo, da je priseljevanje potekalo dokaj enakomerno v tem smislu, da se ni nikoli večina priseljencev v določenem letu odločila za naselitev v določeni zvezni državi, drugo leto pa v drugi. Na poselitev so poleg ekonomskih vplivali še drugi dejavniki, kot na primer: (a) dostopnost posameznih območij od pristanišč, preko katerih so slovenski priseljenci prispeli v ZDA; (b) čas priseljevanja, ki je vplival, da so se slovenski priseljenci, ki so se večinoma priselili konec 19. in v začetku 20. st., naseljevali predvsem v mestih; (c) težnje po ustvarjanju etničnih naselbin in (d) verižne migracije, ki so vplivale, da se je večina slovenskih priseljencev naselila na območjih, kjer so že živeli njihovi predhodniki. Na izbiro kraja poselitve je vplivalo tudi podnebje in tako so se slovenski priseljenci večinoma naselili v krajih, kjer so bile podobne podnebne razmere kot v njihovi stari domovini.

Večina slovenskih priseljencev v ZDA se je naselila v mestih, in v nekaterih izoblikovala strnjene naselbine, kjer živijo marsikje še danes. Slovenska naselbina predstavlja tako del nekega naselja z zgostitvenim slovenskim poselitvenim jedrom, v katerem je obstajala vsaj ena od etničnih organizacijskih struktur – društvo bratskih podpornih organizacij, slovenski narodni dom, slovenska ali mešana katoliška oziroma evangeličanska župnija ali uredništvo slovenskega etničnega časopisa.

Bratske podporne organizacije so predstavljale osnovno obliko organiziranosti slovenskih izseljencev v ZDA. Pred prvo svetovno vojno in med njo so slovenski Američani ustanovili osem takšnih organizacij, ki so igrale vlogo zavarovalniških družb, saj ZDA tedaj še niso poznale nobene oblike zavarovanja. Poleg skrbi za zavarovanje delavcev v primeru nesreč pri delu ali bolezni so opravljale tudi vlogo kulturnega in političnega združevalca slovenskih izseljencev in so se kot takšne obdržale vse do danes.

Bratske podporne organizacije so centralizirane organizacije, sestavljene iz posameznih društev, ki so delovala ali še delujejo v slovenskih naselbinah. Prvo slovensko bratsko podporno društvo je bilo ustanovljeno že leta 1882 v Calumetu. To je bilo podporno društvo sv. Jožefa (Society of St. Joseph), iz katerega je čez dve leti nastala Slovensko-hrvaška zveza (Slovenic Croatian Union), ki se je čez štirideset let združila s Hrvatsko bratsko zajednico (Croatian Fraternal Union). Poleg teh so že pred oziroma med prvo svetovno vojno delovale še:

Kranjsko-slovenska katoliška jednota /Carniolan-Slovenian Catholic Union/ s sedežem v Jolietu, Illinois, ustanovljena leta 1894;

Jugoslovanska katoliška jednota /South Slavonic Catholic Union/ s sedežem v Elyju, Minnesota, ustanovljena leta 1894;

Slovenska narodna podporna jednota /Slovene National Benefit Society/ s sedežem v Chicagu, Illinois, ustanovljena leta 1904;

Zapadno slovanska zveza /Western Slavonic Association/ s sedežem v Denverju, Kolorado, ustanovljena leta 1908;

Slovenska svobodomiselna podporna zveza /Slovene Free-thinking Benefit Association/ s sedežem v Chicagu, Illinois, ustanovljena leta 1908;

Slovenska dobrodelna zveza /Slovene Mutual Life Association/ s sedežem v Clevelandu, Ohio, ustanovljena leta 1910 in

Jugoslovanska podporna zveza Sloga /South Slavic Benevolent Union Sloga/ s sedežem v Milwaukeeju, Wisconsin, ustanovljena leta 1915.

Slovenska svobodomiselna podporna zveza se je leta 1941 združila s Slovensko narodno podporno jednoto. Tri izmed omenjenih organizacij pa so spremenile svoje ime. Tako se je Jugoslovanska katoliška jednota leta 1940 preimenovala v Ameriško bratsko zvezo, Kranjsko slovenska katoliška jednota je leta 1962 postala Ameriška slovenska katoliška jednota, Slovenska dobrodelna zveza pa se je preimenovala v Ameriško dobrodelno zvezo.

Med tistimi, ki obstajajo še danes so: Ameriška bratska zveza /American Fraternal Union/ s sedežem v Elyju (Minnesota) in okrog 16.100 člani, Ameriška dobrodelna zveza /American Mutual Life Association/ s sedežem v Clevelandu (Ohio) z okrog 15.400 člani, Slovenska narodna podporna jednota /Slovene National Benefit Society/ s sedežem v Imperialu (Pensilvanija) s preko 54.000 člani, Zapadna slovenska zveza /Western Slavonic Association/ s sedežem v Denverju (Kolorado) s 6.500 člani ter Ameriško-slovenska katoliška jednota /American-Slovenian Catholic Union/ s sedežem v Jolietu (Illinois) z nekaj več kot 32.600 člani. Relativno veliko število krovnih organizacij je na eni strani posledica razpršenosti slovenske poselitve v ZDA, na drugi pa ideoloških razlik, ki so bile deloma prinesene iz stare domovine, deloma pa so jih vzpodbudile razmere v novi domovini. Tako je na primer Ameriško-slovenska katoliška jednota—nekoč imenovana Kranjsko-slovenska katoliška jednota—od svojih članov zahtevala, da so bili aktivni katoliki, medtem ko je Slovenska narodna podporna jednota vernost ali nevernost posameznih članov smatrala za njihovo zasebno zadevo. Čeprav je bila jednota liberalno usmerjena so bili njeni člani aktivni v socialističnem delavskem gibanju v ZDA.

Pomembno vlogo pri združevanju in organiziranju slovenskih izseljencev v ZDA so odigrali tudi Slovenski narodni domovi. Večinoma so bile to preproste lesene ali opečnate zgradbe sredi slovenske naselbine, v katerih so potekali društveni sestanki ter razne kulturne in zabavne prireditve. V večjih naselbinah so takšni domovi predstavljali dvonadstropne zgradbe z eno manjšo in eno večjo dvorano ter več manjšimi prostori za sestanke odborov posameznih društev. Nekateri večji domovi so imeli tudi lastno knjižnico in čitalnico, ki so jih upravljale kulturno-prosvetne sekcije, nekateri pa tudi balinišče. Velike dvorane, ki so bile po navadi dovolj velik za nastope pevskih zborov, gledaliških skupin ali telovadcev, so krasile slike s krajinskimi motivi iz Slovenije (npr. Blejsko jezero). V največjem slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair v Clevelandu pa še danes visi slika Maksima Gasparija, na kateri so upodobljeni nekateri slovenski umetniki iz obdobja med obema vojnama. V nekaterih domovih vise tudi slike Božidarja Jakca, ki jih je ta priznani slikar naslikal ob svojem potovanju po ZDA v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja. Večji narodni domovi so imeli tudi svojo kuhinjo, kjer je bilo mogoče pripraviti hrano za bankete ali poroke, v nekaterih—kjer je bilo to dovoljeno—pa je bila tudi gostilna.

Prve zamisli o ustanavljanju slovenskih narodnih domov so se porodile v prvem desetletju 20. stoletja, ko so slovenske priseljenske naselbine—zaradi naseljevanja večjega števila žensk in oblikovanja družin—postajale vse trdnejše. Prve narodne domove so gradila tako društva bratskih podpornih organizacij, kot tudi cerkvene organizacije, čeprav so župniki načelno nasprotovali gradnji narodnih domov in se zavzemali, da naj bi denar, ki so ga izseljenci namenili za gradnjo narodnih domov, raje porabili za izgradnjo cerkva in farnih dvoran.

Prva slovenska narodna domova sta bila zgrajena leta 1905 v Chicagu in Johnstownu (Pensilvanija), v naslednjih desetih letih pa še v Herminiju v Pensilvaniji (1908), Frontenacu v Kansasu (1910), Elyju v Minnesoti (1911) in Rock Springsu v Wyomingu (1913). V tem obdobju so več domov v Pensilvaniji zgradile tudi podružnice društva sv. Barbare (npr. leta 1911 v mestih Willock in Presto).

V večjih slovenskih naselbinah so podjetni posamezniki zgradili tudi večje dvorane in jih oddajali društvom za srečanja in praznovanja. Prva taka dvorana, imenovana »Knausova dvorana«, je bila leta 1904 odprta v Clevelandu. V njenem sklopu so tudi trgovski lokali, v nadstropju pa prostori za družabna srečanja ter velika dvorana z odrom in azbestno zaveso, ki jo je poslikal I. Jager. Ta tip slovenskega družabnega središča s povezanimi komercialnimi, družabnimi in kulturnimi prostori je bil štiri desetletja nekakšen vzorec tudi za druge slovenske skupnosti v ZDA.

Številni narodni domovi so bili zgrajeni med prvo svetovno vojno, ko je ameriške Slovence združila skrb za usodo domovine in okrepila domoljubje do stare in nove domovine. Denar zanje so zbirali s prodajo delnic posameznikom ter organizacijam in z organiziranjem plesov ter drugih prireditev. Tako so na primer za Slovenski narodni dom v Clevelandu prodajali papirnate opeke, ki jih je bilo mogoče kasneje zamenjati za delnice. Leta 1919 so v Clevelandu odprli štiri slovenske domove (le eden je bil novogradnjo). Pri zidavi slovenskega doma v clevelandski četrti Collinwood je sodelovala vsa skupnost; prebivalci tega okrožja so vsak večer v verigi prenašali opeko od bližnje opekarne do gradbišča. V duhu jugoslovanstva so se Slovenci povezali tudi s Hrvati in Srbi ter skupno postavljali narodne domove, npr. Ameriško-jugoslovanski center v Euclidu (Ohio) ali Slovensko-hrvaški klub v Escanabi (Michigan). V slovenskih domovih so pogosto najemala prostore tudi društva drugih narodnosti in domačinov.

Gradnja slovenskih domov je dosegla vrhunec v letih 1920–30. Najznačilnejši je Slovenski narodni dom v Clevelandu (na Aveniji St. Clair), največji slovenski naselbini v ZDA. Nova stavba je bila leta 1924 zgrajena okrog viktorijanske hiše, v kateri je bil prvi slovenski dom. Glavna dvorana je imela 1000 sedežev v parterju in 324 na balkonu. V spodnji dvorani in drugih pomožnih prostorih so potekale vzporedne prireditve. V zgradbi je bilo tudi 11. uradov, 7 trgovinskih lokalov, sokolska telovadnica, čitalnica in zasebna klubska soba. Med najemniki prostorov doma so bili slovenska šola, več pevskih zborov, dramska šola, ki jo je vodila A. Danilova, potniška agencija Kollander, foto studio, šola moderne umetnosti (vodil jo je Harvey Prusheck), slovenski narodni muzej, sedež Slovenske dobrodelne zveze (AMLA) in skoraj 100 društev in organizacij. Kmalu po otvoritvi je Maksim Gaspari domu podaril svojo sliko znamenito »Mati Slovenija«.

Mnoge slovenske domove so upravljali klubi društev oziroma prostovoljci iz posameznih društev in kulturnih skupin. Najbolj redne družabne prireditve so bile plesi, ki so bili dobro obiskani vse do petdesetih let 20. stoletja. Na teh prireditvah so nastopali po vsej Ameriki znani slovenski orkestri (npr. orkester F. Jankoviča iz Clevelanda ali orkester Louisa Bashela iz Milwaukeeja). V domovih so se pogosto odvijala tudi politična srečanja in strankarske konvencije (v glavnem Demokratske stranke). Med drugo svetovno vojno so bili ti domovi tudi središča zbiranja materialne pomoči domovini.

Nekaj slovenskih domov je bilo zgrajenih tudi po drugi svetovni vojni. Tako je jedro političnih beguncev iz Slovenije po letu 1945 (tako imenovana politična migracija) v Clevelandu kupilo stavbo, ki so jo imenovali Baragov dom. Inkorporiran je bil leta 1956. V kletnih prostorih so bile pisarne Lige slovenskih katoliških Američanov in Slovenske pisarne. V 90-ih letih 20. st. so stavbo prodali.

V tridesetih letih 20. stoletja so društva bratskih podpornih organizacij pričela urejati tudi rekreacijska središča na podeželju. Tako je že leta 1938 odprla rekreacijsko središče s plesno dvorano in športnimi igrišči v Kirtlandu (Ohio) clevelandska federacija društev SNPJ, podobna rekreacijska središča pa so društva slovenskih bratskih podpornih organizacij uredila še v Fontani (Kalifornija) in Samsuli (Florida). Clevelandski politični emigranti so zgradili Slovensko pristavo v gorenjskem slogu z dvorano, plavalnim bazenom in kapelo v spomin na vojne žrtve.

Največje rekreacijsko središče v slovenski lasti je leta 1963 uredila SNPJ blizu kraja Enon Valley v Pensilvaniji. V sklopu rekreacijskega središča so večnamenska dvorana, restavracija, razstava slovenske dediščine, plavalna bazena, počitniške hišice in prostor za počitniške prikolice. Središče se je leta 1977 pod imenom Borough of SNPJ registriralo kot najmanjše mesto v Pensilvaniji (17 prebivalcev).

Gospodarski upad in selitve prebivalcev iz mestnih središč na mestna obrobja so v šestdesetih letih 20. stoletja povzročile propad in zaprtje več slovenskih domov. Proces zapiranja narodnih domov je pospešila tudi asimilacija mlajše generacije ameriških Slovencev, ki se le še redko vključene v vzdrževanje slovenskih ustanov. Večina domov se mora tako vzdrževati z različnimi pridobitnimi dejavnostmi, obenem pa iskati nove oblike svojega delovanja. Da bi lahko preživeli, so bili prisiljeni v svoje članstvo vabiti tudi pripadnike drugih narodnostnih skupin, različne skupine civilne družbe in druge podpornike.

Čeprav se slovenski narodni domovi pri svojem delovanju srečujejo s številnimi težavami, pa le-te niso zavrle gradnje nekaterih novih narodnih domov. Tako sta bila v sedemdesetih letih odprta domova na Floridi (v New Smyrnia Beachu in Miamiju), kamor se je preselilo večje število upokojenih Američanov slovenskega porekla. V devetdesetih letih 20. stoletja pa so bili odprti novi domovi še v Detroitu (Michigan), Imperialu (Pensilvanija), kamor se je preselil sedež SNPJ in Slovenski kulturni center v Lemontu blizu Chicaga (Illinois).

Kljub mnogim težavam pa imajo slovenski narodni domovi še vedno vodilno vlogo pri združevanju in organiziranju slovenskih Američanov. Slovenski narodni dom v Clevelandu tako še vedno ostaja neuradno središče slovenske kulture v ZDA. Tu je bila leta 1991 tudi ustanovljena organizacija Združeni Američani za Slovenijo (United Americans for Slovenia), ki je e pritiski na vlado ZDA veliko pripomogla Sloveniji v njenem boju za neodvisnost in mednarodno priznanje.

Posebno obliko organiziranosti tako slovenske kakor tudi drugih izseljenskih skupnosti v ZDA predstavljajo etnične župnije, katerih nastanek je konec prejšnjega stoletja podpirala tudi katoliška Cerkev. Seveda je to samo po sebi razumljivo, saj je katoliško Cerkev ob velikem izseljenskem valu, ki je zajel Evropo konec 19. stoletja, zanimalo predvsem ohranjanje vere med izseljenci. Zato so se tako evropski kot tudi posamezni ameriški škofje in številni laiki pričeli vse bolj ukvarjati z vprašanjem, kako prepričati izseljence, da bi ostali zvesti veri. Rešitev problema so videli le v večji avtonomiji posameznih etničnih skupnosti v okviru katoliške Cerkve.

S tem problemom so se septembra 1890 posebej ukvarjali tudi na evropskem katoliškem kongresu v Liegeu v Belgiji. Kako velik se je zdel ta problem za katoliško Cerkev, je razvidno iz razprave Kanadčana Abbea Villeneuvea, ki je navedel, da se je v ZDA priselilo 25 milijonov katolikov, vendar pa je leta 1890 katoliška populacija v ZDA štela le nekaj nad pet milijonov članov. Ostalih 20 milijonov katolikov naj bi po njegovem prestopilo med protestante, ali pa so postali indiferentni do cerkve.

Ker je postajal problem obračanja od vere med izseljenci v Ameriki vse bolj pereč je katoliška Cerkev 9. in 10. decembra 1890 organizirala v Luzernu v Švici sestanek katoliškega kongresa, še pred tem pa do sestankov posameznih evropskih nacionalnih združenj Rafaelove družbe. Rezultat želja tega sestanka je bil tako imenovani »luzernski memorandum«, ki ga je generalni sekretar nemške Družbe sv. Rafaela, Paul Cahensly 16. aprila 1891 predal papežu Leonu XIII. V njem so papežu predlagali ustanovitev etničnih župnij za vsako narodnost, pri čemer so postavili še pogoj, da morajo biti njihovi župniki pripadniki iste narodnosti kot farani, pa tudi verouk mora potekati v jeziku narodnosti. Predlagali so še ustanovitev župnijskih šol za vsako narodnost posebej in garancijo enakih pravic za vse župnike, ne glede na narodnostno pripadnost. Zavzemali so se tudi za ustanovitev katoliških bratskih organizacij in zahtevali, da naj bi bili ameriški škofje pripadniki različnih narodnosti. Ob tem so papežu tudi predlagali več spodbud pri pošiljanju misijonskih duhovnikov v ZDA ter za ustanovitev podružnic Družbe sv. Rafaela v vseh evropskih državah. V Luzernu so se torej v glavnem zavzemali za izenačitev pravic župnikov etničnih župnij in župnikov teritorialnih župnij. Te zahteve so v 90-ih letih 19. stoletja sprožile v ZDA veliko razprav, še zlasti dejstvo, da so se evropske Rafaelove družbe obrnile s svojimi zahtevami neposredno na papeža in ne na ameriške škofe.

Da to dejanje ameriškim cerkvenim oblastem ni bilo pogodu, nam kaže primer ob investituri nadškofa Katzerja v Milwaukeeju, ko je kardinal James Gibbons govoril tudi o potrebi, naj »... ameriški katoliki upoštevajo dejstvo, da so ameriški državljani in kot taki dolgujejo zvestobo le ... Ameriki ...« V nadaljevanju govora je še omenil, da morajo »... katoliki živeti v harmoniji z ameriškimi političnimi inštitucijami ...« Kljub tem ugovorom pa je ravno »luzernski memorandum« najbolj spodbudil gibanje, katerega rezultat je bila ustanovitev etničnih župnij v ZDA, med njimi tudi številnih slovenskih župnij.

Na ustanovitev etničnih župnij v ZDA so vplivali tudi sklepi treh koncilov, ki so v letih 1852, 1866 in 1884 potekali v Baltimoru v Marylandu, za katere je ameriški višji in nižji duhovščini leta 1895 izrekel priznanje tudi papež Leon XIII. Najpomembnejši med njimi je bil tretji koncil leta 1884, na katerem so sprejeli smernice (te veljajo še danes) o izdaji tako imenovanega »Baltimorskega katekizma«, ki je postal osnovna knjiga za verski pouk v ZDA. Določili so še, da mora imeti vsaka župnija svojo osnovno šolo (ustanovili naj bi jih v dveh letih od sprejetja sklepa), več pozornosti pa so posvetili tudi katoliškemu višjemu šolstvu.

Prvi slovenski župniji v ZDA sta bili ustanovljeni leta 1871 v St. Stephensu (prej Brockway) in Towerju v Minnesoti. Leta 1924 je v ZDA delovalo 32 slovenskih župnij in sedem župnij, ki so jih slovenski priseljenci ustanovili skupaj s priseljenci drugih narodov. Organizacija slovenskih župnij v ZDA je potekala podobno po vseh slovenskih naselbinah. Duhovniki so bili bodisi iz stare domovine, bodisi ljudje, ki so študirali za duhovniški poklic po ameriških semeniščih. Ob nastajanju teh župnij so se katoliški škofje vedno znova spopadali z vprašanjem pomanjkanja duhovnikov, ki bi govorili slovenski jezik, zato ob njihovem nastavljanju niso bili pretirano izbirčni. Slovenske župnije v ZDA so predstavljale središče verskega, tiste župnije, ki so imele župnijsko šolo, pa tudi prosvetnega življenja slovenskih priseljencev. Pomembno vlogo so igrale tudi na kulturnem področju in v družabnem življenju. Duhovniki so bili pogosto ustanovitelji in vodje pevskih in glasbenih društev (godb) ter gledaliških skupin, župljani pa so se—razen ob bogoslužju—zbirali tudi ob najrazličnejših drugih priložnostih. Tako so v župnijah prirejali tudi razne zabavne prireditve, piknike, plese in tombole, organizirali pa so tudi izlete v »staro domovino«.

Poleg etničnih župnij so, kjer je to omogočalo zadostno število vernikov, organizirali tudi župnijske šole. Jezik obredov je bil sprva samo slovenski, kasneje pa so imeli maše tako v slovenskem kot tudi v angleškem jeziku. V župnijskih šolah so poučevali v angleškem jeziku, slovenščina pa je bila pogosto predmet v teh šolah. Župniki oziroma učitelji ali učiteljice v teh šolah so bili navadno slovenske narodnosti, tako da je obiskovanje šol oziroma organiziranje etničnih župnij imelo pozitivni učinek za ohranjanje narodnostne zavesti med slovenskimi priseljenci in njihovimi potomci.

K ohranjanju narodnostne zavesti med slovenskimi izseljenci v ZDA so precej pripomogli tudi časopisi in glasila, ki so bili namenjeni lokalnim potrebam Slovencev v naselbini ali pa so jih uredništva pošiljala članom slovenskih organizacij v nekatere ali pa kar v vse zvezne države ZDA. Časopisi in periodični tisk so predstavljali enega najpomembnejših izrazov življenja neke etnične skupnosti. Za izhajanje časopisa so morali biti izpolnjeni nekateri osnovni pogoji: imenovan je moral biti urednik, ki je moral izbrati poročevalce in ostale pisce, se moral dogovoriti s tiskarjem in zagotoviti distribucijski sistem. Kljub temu pa po navadi to ni zadoščalo za izhajanje časopisov. Izpolnjen je moral biti namreč še en »pomemben pogoj« – slovenska skupnost je morala namreč biti »polna življenja«, v kateri se je moralo stalno nekaj dogajati, o čemer je bilo vredno pisati. Slovenski časopisi so pričeli v ZDA izhajati ponavadi približno 10 let po začetkih oblikovanja slovenske etnične skupnosti v nekem kraju. Toliko časa naj bi namreč poteklo, preden so se slovenski izseljenci zbrali in zagotovili obstoj (prej omenjenih) osnovni pogojev za izhajanje časopisa. Seveda to ni bil proces, ki bi potekal povsem enakomerno, saj so bile potrebe po duhovni hrani (in tudi tisku) med slovenskimi priseljenci, zlasti po drugi svetovni vojni, večje pa tudi njihova izobrazbena raven je bila višja. Boljše so bile tudi tehnične možnosti, tako da so marsikje pričeli izdajati časopis že takoj po naselitvi.

Slovensko časopisje v ZDA je imelo od leta 1891 pa vse do leta 1920 vodilno in voditeljsko vlogo med slovenskimi izseljenci. Ne le da je beležilo dogodke v slovenski skupnosti, ampak je spodbujalo tudi politična in gospodarska dogajanja med slovenskimi priseljenci. V stoletju (1891–1991) so v najrazličnejših krajih po Ameriki (kraji predstavljajo večinoma tudi glavne naselbine Slovencev v ZDA) pričeli izhajati posamezni časopisi. Kraj izida je bil (včasih) odvisen tudi od kraja bivanja urednika. Kljub tem pa lahko ugotovimo, da časopisov niso prebirali le v krajih, kjer so jih tiskali, ampak so jih velikokrat brali po vseh ZDA. To velja še zlasti, če je šlo za časopis, ki je predstavljal glasilo določene bratske podporne organizacije.

Nekateri časopisi izhajajo v ZDA še danes. Med njimi velja na prvem mestu omeniti Ameriško domovino, lokalni časopis namenjen Slovencem v Clevelandu. Izhajajo pa še: Amerikanski Slovenec–Glasilo Kranjsko-slovenske katoliške jednote kot po eni strani naslednik prvega slovenskega časopisa, ki je izhajal v ZDA od leta 1891 in po drugi strani glasilo Ameriško-slovenske katoliške jednote, Glas-Voice kot glasilo Ameriške dobrodelne zveze, Glasilo Zapodnoslovanske zveze kot glasilo omenjene bratske podporne organizacije ter Prosveta-Enlightment kot glasilo Slovenske narodne podporne jednote. Mnogi od časopisov so prenehali izhajati. Med njimi je omembe vreden Glas naroda, ki je izhajal v New Yorku do leta 1957.

Organiziranost slovenskih izseljencev v njihovih naselbinah je predstavljala tudi osnovo za vključevanje posameznikov iz vrst slovenske skupnosti v politiko – najprej na ravni mestnih četrti, nato pa na ravni mest, okrajev ter zveznih držav. Omeniti je treba, da so člani slovenske skupnosti in njihovi potomci postali celo člani ameriškega kongresa (tako predstavniškega doma kakor tudi senata ZDA). V vseh naselbinah, ki sem jih doslej raziskoval (Cleveland, Leadville, Rock Springs, San Francisco) je bila stopnja politične participacije slovenskih izseljencev vedno večja od številčne moči oziroma deleža slovenske skupnosti v mestu oziroma v okrožju. V Clevelandu so tako na primer Slovenci in njihovi potomci aktivno prisotni v političnem življenju mesta že od leta 1925 dalje, ko je bil izvoljen v mestni svet John L. Mihelich. V mestni politiki so ostali aktivno prisotni vse do današnjih dni. Omeniti velja, da so v 30-ih letih 20. stoletja Slovenci prve generacije oziroma njihovi potomci imeli kar štiri člane v mestnem svetu, v obdobju od leta 1941 do leta 1944 pa je bil župan mesta Frank Lausche. Za župana mesta je bil ob koncu 70-ih in na začetku 80-ih leta 20. stoletja župan mesta George Voinovich, katerega mati je bila slovenskega porekla. Tako Lausche kot Voinovich sta s politično kariero nadaljevala in postala guvernerja zvezne države Ohio in ameriška zvezna senatorja iz Ohia (Lausche v letih 1956–1968, Voinovich od leta 1998 naprej). Med člani predstavniškega doma moramo omeniti še Johna Blatnika iz severne Minnesote (od 1948 do srede 70-ih leta 20. stol) in tri člane ameriškega kongresa slovenskega porekla v 80-ih letih: Dennisa Eckarta iz Clevelanda, Raya Kogovska iz Kolorada in Jamesa Oberstarja iz Minnesote.

Slovenski Američani so bili relativno uspešni v volilnih bojih za voljene funkcije in položaje na vseh ravneh političnega prizorišča v ZDA. Zanimivo je, da to ni bila značilnost drugih tamkajšnjih slovanskih priseljenskih skupnosti. Morda lahko ta uspeh razlagamo s tem, da so ameriški Slovenci in njihovi potomci prinesli iz domovine »umetnost sklepanja kompromisov v politiki«, ki so se je »naučili« političnih bojih v Habsburški monarhiji.

Pestro življenje slovenske izseljenske skupnosti postaja v novejšem obdobju v večini slovenskih naselbin—tako kot v večini naselbin drugih etničnih skupnosti—v sodobni Ameriki zgodovinski anarhonizem. Naselbine in središča, ki so jih slovenski izseljenci v preteklih desetletjih zgradili v »novem svetu«, niso več pomembna središča za njihove potomce. Proces razseljevanja je za mlajše generacije podoben, kot za vse Američane: v premestja, v nove kraje, kjerkoli bo delo. Slovenci še bolj kot druge narodnostne skupnosti, niso ostali zaprti v svojo etničnost. Med vsemi, ki so se ob ljudskem štetju leta 1990 opredelili, da so slovenskega porekla, jih je več kot polovica navedla še drugo poreklo, kar je rezultat mešanih zakonov. Ta, v ZDA rojena mlajša generacija, je torej le delno slovenska in je poleg navezanosti na Ameriko in slovensko poreklo vezana še na vsaj eno poreklo. V tem postaja slovenski rod »amerikanski« in je tudi soudeležen v asimilacijskem procesu ustvarjanja nove družbe. Slovenska naselitev v »neznani Ameriki« tako ni ustvarila sklenjenega slovenskega ozemlja, kot so ga ustvarili Mormoni, niti ni dala očitne podobe, kot jo kažejo nemške naselbine v Misuriju ali skandinavska naselitev v Severni in Južni Dakoti. Še društveni domovi in cerkve, ki so jih zgradili slovenski naseljenci, so v precejšnjem številu prešli v druge roke, ponekod pa so propadli z izumiranjem prvotnih naseljencev.