Evidenca potnikov v Tržaški luki

Aleksej Kalc

Preučevanje prostorske gibljivosti prebivalstva se tradicionalno srečuje s problemom razpoložljivosti in kakovosti statističnih virov. Čas velikih selitvenih procesov v teku devetnajstega stoletja je sovpadal z razvojem moderne državne statistike, ki je ustvarila nepogrešljivo številčno podlago za poznavanje tega izrednega obdobja človeških preseljevanj. Vendar so direktni in indirektni številčni prikazi upravne in druge statistike, kljub razčlenjenosti po raznovrstnih parametrih, zaradi agregirane oblike še vedno premalo povedni in le delno zadostijo potrebam preučevalca po poglabljanju v notranjo raznolikost, vzgibe, potek, socio-demografske in druge značilnosti selitvenih gibanj, kot tudi za razumevanje selitvenih modelov in strategij z vidika trajanja izseljenske dobe, ponavljanja izseljenskega koraka, vloge poklicnih, sorodstvenih in družbenih mrež, mikroekonomskih vidikov idr.

V iskanju možnosti za ustreznejšo obravnavo omenjenih značilnosti se je v zadnjih desetletjih kar se tiče čezmorskega izseljevanja povečalo zanimanje za policijske, carinske in ladijske sezname potnikov v evropskih pristaniščih in analogno gradivo, ki je nastajalo ob vstopu v priseljenske države. Tovrstne poimensko vodene evidence, ki za vsakega izseljenca prinašajo s časom vse daljšo vrsto informacij, tvorijo bogato pragradivo, ki ga je mogoče uporabiti za izvirne analize in primerjave. Ta dokumentacija pa je zelo dragocena in se še bolj neposredno ponuja genealogom, ki so se je pravzaprav prvi začeli posluževati, veliko preden je - zahvaljujoč se tudi razvoju računalništva - pritegnila pozornost socialnih zgodovinarjev in drugih preučevalcev izseljevanja. Uporaba in pripravljalno delo za izkoriščanje tovrstnih evidenc poteka tako danes na dveh pogosto interaktivnih ravneh. Na eni strani evidentiranje virov, njihovo mikrofilmanje oziroma informatiziranje ter pogostokrat objava, navadno prirejena za potrebe "iskalcev korenin", v knjižni obliki in vse bolj tudi na internetnih straneh. Vzporedno s tem pa poteka zgodovinsko, demografsko, socio-ekonomsko in antropološko preučevanje izseljenskih tokov. Med njegovimi najprodornejšimi sadovi je prav gotovo monografska študija Kristiana Hvidta o danskem izseljevanju v Ameriko v letih 1869-1914, osnovana na policijskih evidencah izseljenskega prometa čez Kobenhaven, ki sodi med klasike izseljenskega zgodovinopisja.

Izseljenski seznami predstavljajo, kljub osnovnemu skupnemu imenovalcu, kvalitativno precej raznoliko gradivo, glede pač na različne ustvarjalce in specifične namene, ki jim je služilo, pa tudi na zgodovinska obdobja in načine nastajanja. Če vzamemo na primer vstopne sezname ZDA, ki so nastajali v sklopu ameriške carinske službe oziroma kasneje v okviru organov za priseljevanje in naturalizacijo (Immigration and Naturalization Service) in ki predstavljajo najpopolnejšo kontinuirano evidenco priseljevanja v ZDA, lahko vidimo, kako se je v skladu s priseljensko politiko in potrebo po vse večji kontroli nad maso novih prišlekov bogatila tudi paleta podatkov za njihovo osebno identifikacijo in širšo karakterizacijo. Različna je potemtakem uporabnost tega vira, pri čemer je treba poudariti, da je tudi pri podatkovno najbolj razčlenjenih evidencah lahko že v osnovi zelo problematična. Težavno razbiranje ročnih zapisov, različni kriteriji, slučajne in sistematične napake, nedoslednosti in pomanjkljivosti pri izpolnjevanju rubrik in druge nejasnosti so samo nekatere izmed ovir, pred katerimi se znajde uporabnik, še posebno če pristopa k gradivu s statistično-analitičnega vidika in mora zadostiti kriterijem homogenosti podatkovne osnove. Njihovo premagovanje zahteva – kot poudarja Robert Swierenga - poglabljanje v historiat vira, razvijanje kritičnega pristopa za presojo verodostojnosti zapisov, njihove pogojenosti s subjektivnostjo in predsodki popisovalcev, razvijanje metodologije ter ustreznih programov za digitalizacijo in samo njeno usklajevanje.

Seznami izseljencev, ki so potovali pred prvo svetovno vojno v Severno in Južno Ameriko prek Trsta, so kot podobna dokumentacija v drugih evropskih izseljenskih pristaniščih služili za nadzorovanje in za statistično izkazovanje izseljenskega prometa. Nastali so v uradih tržaške Pristaniške in pomorsko-zdravstvene kapetanije (K.u.k. Hafen- und Sanitätskapitanat in Triest, I.r. Capitanato di Porto e Sanita Marittima in Trieste), ki je bila od odprtja rednih izseljenskih prog iz Trsta leta 1903 in 1904 dolžna poročati o vsakem posameznem izseljenskem oziroma povratnem transportu Pomorski vladi (K.u.k. Seebehörde in Triest, I.r. Governo Marittimo in Trieste), ta pa dalje Ministrstvu za trgovino, Notranjemu ministrstvu in nekaterim drugim centralnim oblastem. Tem je Pomorska vlada pošiljala tudi letne obračune selitvenega tranzita. Dolgo časa so poročila vsebovala le sumarne podatke o deželnem oziroma državnem izvoru ter o cilju izseljevanja. Podrobnejše izkazovanje so uvedli šele v zadnjem obdobju pred prvo svetovno vojno, tako da razpolagamo s seznami in osebnimi podatki za vsakega izseljenca samo za leta 1912-1914. To gradivo se danes nahaja v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju, in sicer v izseljenskih aktih (Auswanderungsakten) Notranjega ministrstva in Ministrstva za trgovino, primerek seznamov za leto 1914 pa hrani tudi Državni arhiv v Trstu v fondu Pomorske vlade.

Historiat tržaških čezoceanskih izseljenskih seznamov še ni povsem jasen. Zaradi skoraj popolne izgube fonda tržaške Pristaniške kapetanije (Capitaneria di Porto) za omenjeno obdobje in vrzeli v fondu Pomorske vlade (Governo Marittimo) nam ni bilo mogoče točneje rekonstruirati njegovega razvoja in tudi ne postopka, po katerem so nastajali seznami. Najverjetneje pa so jih sestavljali na podlagi podatkov, ki so jih posredovale paroplovne družbe. Te so namreč vseskozi vodile evidenco svojih potnikov in sestavljale sezname, ki so jih bile dolžne oddajati v vstopnih pristaniščih. Zamuda, s katero so se oblasti lotile poimenskega izkazovanja izseljencev, pa je povezana s težavami pri uvajanju pristaniške statistike v tržaškem pristanišču.

Odprtje tržaškega izseljenskega pristanišča je pomenilo mejnik v zgodovini avstrijskega čezoceanskega izseljevanja in v razvoju avstrijske izseljenske statistike. Medtem ko so bili dotlej avstrijski selitveni tokovi usmerjeni izključno čez tuje, zlasti severnoevropske luke, in je tudi statistika, glede na neuspešnost direktnega popisovanja izseljencev na upravno-politični ravni, slonela na podatkih, “izposojenih” pri pristaniških statističnih službah tujih držav, je vzpostavitev nacionalnega izseljenskega pristanišča končno nudila možnost neposredne kontrole ter registracije izseljenskega prometa v skladu z lastnimi potrebami in kriteriji. Centralna statistična komisija na Dunaju je zato leta 1904 izdelala abmiciozen načrt za vzpostavitev statističnega sistema po takrat najvišjih standardih. Predvideval je popisovanje posameznikov in družin po kriterijih, ki bi omogočali neposredno primerjavo z gradivom in rezultati ljudskih štetij. Popisnice so med rubrike za vpogled v morfologijo izseljenskih tokov poleg imena, priimka, spola, starosti, stanu in poklica uvrščale tudi sorodstveno razmerje znotraj družinski potovalnih skupin, stopnjo pismenosti, veroizpoved, tip izselitve (začasna ali trajna), deželo in politični okraj rojstva, deželo, politični okraj in občino zadnjega bivališča izseljenca, deželo, v katero je namenjen, ter pogovorni jezik (Umgagssprache). Slednje rubrike so bile namenjene ne samo ugotavljanju geografskega izvora in narodnosti izseljencev, ampak tudi predhodnih notranjih selitev.

Načrt se ni uresničil po umiku osnutka v poslanski zbornici, ker “...Notranje ministrstvo ni imelo pravnih sredstev, da bi lahko zahtevalo posredovanje tako podrobnih podatkov”. Tako je Avstrijska centralna statistična komisija sestavljala statistiko čezoceanskega izseljevanja čez tržaško pristanišče na podlagi sumarnih podatkov paroplovnih družb, potovalnih uradov in agencij za odpravljanje izseljencev, ki jih je dobivala od tržaške policije prek tržaškega Namestništva (K.u.k. Statthalterei; Luogotenenza) . Ti podatki pa so bili omejeni le na spol in izvorno deželo oziroma državo izseljencev.

Centralna statistična komisija na Dunaju pa si je ves čas prizadevala, da bi uvedla statistični načrt iz leta 1904 vsaj v skrčeni obliki. Zato je večkrat predlagala Notranjemu ministrstvu, da bi vsaj za avstrijske izseljence zbirali tudi podatke o stanu, starosti, zadnjem bivališču in poklicu. To še posebno od leta 1907 dalje, ko je bila v Trstu vzpostavlena poleg prog za ZDA tudi redna proga za južnoameriške države in je selitveni promet, po kriznem letu 1908, postajal intenzivnejši. Zdi pa se, da ministrstvo tem prošnjam ni ugodilo, ker naj bi problem izseljenske statistike rešili v sklopu izseljenskega zakona, ki je bil v pripravi. Ta zakon ni bil nikoli sprejet, do uvedbe podrobnejših evidenc izseljenskega prometa skozi Trst pa je prišlo, kot že rečeno, z letom 1912 na pobudo ministrstva za trgovino, potem ko je to, po razdelitvi kompetenc nad izseljenskimi zadevami z notranjim ministrstvom, leta 1910 prevzelo pristojnost za izseljensko statistiko.

Poimenska evidenca selitvenega gibanja čez tržaško pristanišče zajema samo izseljenski promet, medtem ko so povratnega pristaniške oblasti še naprej izkazovale za vsako ladjo le sumarno po deželah oziroma državah, v katere so se izseljenci vračali. V skladu s tisti čas veljavnim kriterijem za pravno definicijo prekomorskega izseljenca, ki je užival posebno zaščito in katerega prehod z enega kontinenta na drugega je moral slediti posebnemu birokratskemu in sanitarnemu postopku, so v obeh vrstah izkazov upoštevani le t.i. medpalubni potniki (Zwischendeckpassagiere, steerage passengers) oziroma potniki, ki so potovali v Zwischendecku enakovrednem, to je tretjem razredu. Število razrednih potnikov (Klassenpassagiere) pa je navedeno ločeno in je izvzeto iz izseljenske statistike, čeprav so bili med njimi zanesljivo tudi izseljenci.

Poimenski ladijski izseljenski seznami prinašajo na prvem mestu potnike iz Avstrije in Ogrske, razvrščene po deželah, nato one iz drugih držav. Evidenca vsebuje naslednje rubrike:

tekoča številka

priimek in ime izseljenca

starost

stan

poklic in položaj v poklicu

kraj zadnjega bivanja

državljanstvo

pristanišče – cilj potovanja

Poleg teh podatkov so na naslovnici vsakega seznama zapisani datum odhoda, ime ladje in paroplovna družba.

Gradivo je torej precej manj kvalitetno, kot bi bilo na podlagi popisnic predvidenega načrta pristaniške statistike iz leta 1904. Podatki o veroizpovedi, pismenosti, nameravani trajni ali začasni obliki izselitve, predvsem pa o kraju rojstva in občevalnem jeziku bi prispevali pomembne elemente k profilu izseljenskih tokov in za njihovo povezovanje z izvornim prostorom. Pomembna pomanjkljivost pa je tudi odsotnost podatka o družinskih zvezah med zseljenci.

Uporabnost tržaških seznamov je, podobno kot velja za drugo podobno gradivo, lahko dvojna. Po eni strani za potrebe genealoških raziskav, čeprav s precej omejenimi možnostmi, če pomislimo na kratek časovni obseg vira in – kar szadeva Slovence – na relativno skromno prisotnost slovenskih izseljencev na tržaških prekooceanskih progah. Iskanju korenin in podatkov o prednikih lahko veliko bolje zadostijo evidence v priseljenskih državah, kjer so med drugim že na voljo ustrezne službe in kot omenjeno praktični inštrumenti za njihovo konzultacijo.

Veliko koristnejše je lahko to gradivo kot podlaga za statistično-analitične raziskave. Če se zopet omejimo na slovenski primer, predstavljajo slovenski izseljenci, ki so potovali skozi Trst, približno tretjino slovenskega čezoceanskega izseljevanja v tistem času in tvorijo reprezentativno podobo zadnje faze slovenskega prekooceanskega izseljevanja pred prvo svetovno vojno. Obseg podatkovne baze v te namene je mogoče bistveno razširiti z upoštevanjem spola, ki ga razodevajo osebna imena, medtem ko lahko podatek o zadnjem bivališču razvrstimo po večjih enotah (občini, sodnem okraju, okrajnem glavarstvu). Kljub odsotnosti eksplicitnih navedb je mogoče do neke mere izluščiti tudi informacije o družinskem izseljevanju, glede na to, da so družinski agregati navedeni po vrstnem redu mož (pater familias), žena, otroci (po padajoči starosti), stari starši oziroma drugi posamezni člani ožje družine.

Tržaški poimenski ladijski seznami izseljencev so sestavljeni na podlagi natisnjenih, včasih pa strojepisno izdelanih obrazcev. Naslovnica vsakega seznama nosi zapis: Ausweis über die Auswanderung via Triest nach Nord/Süd-Amerika mit dem am [datum] abgegangenen Dampfer der Austro-Americana/ Cunard Line [ime ladje]. Seznami transportov na progah za Kanado, ki sta ju leta 1913 in 1914 vzdrževali avstrijska tržaška družba Austro-Americana (Vereinigte österreichische Schiffahrtaktiengesellschaft vormals Austro-Americana) in Canadian Pacific Railway Company, uporabljajo isto naslovnico, s tem da je ob prečrtani natisnjeni navedbi cilja (Amerika) strojepisni pripis Kanada, ob ladjarskih družbah pa pripis Canadian Pacific Railway Company. Naslovnici, ki služi tudi kot ovoj, sledijo oštevilčeni listi z rubrikami: tekoča številka (Fortlaufende Zahl), priimek in ime (Vor- und Zuname), starost (Alter), stan (Familienstand), poklic in položaj v poklicu (Beruf und Stellung im Berufe), kraj zadnjega bivališča (Letzter Wohnort), državljanstvo (Staatsangehörigkeit) in namembno pristanišče (Bestimmungshafen). Hrbtna stran naslovnice-ovoja prinaša sumarni tabelarni povzetek (Rekapilution) po deželah oziroma državah izvora (Herrkunftsland) glede na pristanišče – cilj potovanja (Bestimmung). V rubriki opomba (Anmerkung) je navedeno še število "razrednih" potnikov (Klassenpassagiere) po namembnem pristanišču.

Prvotni osnutek popisnega obrazca, ki ga je izdelala Pomorska vlada (Governo Marittimo), je predvideval večje število in nekoliko drugačno formulacijo rubrik. Poleg zgoraj navedenih so bile to še: rojstni kraj (gebürtig aus), pristojni kraj (zuständig nach), veroizpoved (Religion), dežela oziroma država, iz katere se je potnik izseljeval (Herkunftsland), izseljensko pristanišče (Einschiffungshafen) in namembna dežela (Bestimmugsland). V dokončni verziji je prvih pet odpadlo, rubriki poklic in položaj v poklicu so združili v eno, leto rojstva in namembno deželo so preformulirali v starost oziroma namembno pristanišče, izvorno deželo oziroma državo pa so prav tako odstranili kot rubriko in podatek ohranili z razporeditvijo izseljencev po deželah (za Avstro-Ogrsko) in državah. Do teh sprememb je prišlo delno zaradi boljše preglednosti in lažjega štetja, predvsem pa zaradi velike delovne obremenitve, ki jo je terjalo sestavljanje take evidence. To posredno potrjujejo pritožbe uradnikov Pristaniške kapetanije, ki so, kljub zmanjšanemu številu rubrik, zlasti leta 1913, ko se je izseljenski promet čez Trst več kot podvojil, le s težavo izvrševali nalogo.

Sezname so tipkali po odhodu parnikov, kot kažejo datumi na koncu vsake evidence, kar pomeni, da odražajo dejanske transporte. Po en izvod so nato mesečno pošiljali na ministrstvo za trgovino, notranje ministrstvo, centralni statistični komisiji, direkciji Centralnih skladišč v Trstu (K.u.k. Lagerhäuser in Triest) in ogrskemu izseljenskemu komisariatu v Budimpešti. Mesečna sumarna poročila so redno posredovali tudi nemškemu konzulatu v Trstu. Leta 1912 so evidenco sestavljali v tržaški Pristaniški in pomorsko-zdravstveni kapetaniji (Capitaneria di Porto e Sanita marittima), Pomorska vlada pa je skrbela za razmnoževanje in dostavo primerkov na omenjene naslove. Da bi pospešili delo in razbremenili urad Pomorske vlade (Governo Marittimo), kjer sta bili dve osebi polno zaposleni s pretipkavanjem in kolacioniranjem prepisov, naj bi naslednje leto (tako je vsa sklepati iz razpoložljivih dokumentov) celotno izdelavo prenesli v kapetanijo, kjer naj bi s pomočjo kopirnega papirja hkrati nastajali vsi primerki.

Razvrstitev potnikov po izvornih deželah oziroma državah sledi ustaljenemu vrstnemu redu: Avstrijsko-Ilirsko Primorje, Dalmacija, Kranjska, Koroška, Zgornja Avstrija, Spodnja Avstrija, Češka, Moravska, Galicija, Bukovina, Tirolska, Štajerska, Bosna, Hercegovina, Ogrska, Hrvaška, Črna gora, Rusija, Grčija, Bolgarija, Turčija, Romunija, Italija, Srbija. V nadaljevanju so dodani eventualni potniki iz drugih držav. Enaka je razvrstitev sumarnega statističnega povzetka (Rekapitulation) na hrbtni strani ovoja.

Rubrike v seznamih so redno izpolnjene, le izjemoma manjkajo posamezni podatki. Tipologija očitnih napak je dvojna: napake v zapisovanju osebnih in krajevnih imen in klasifikacijske napake. Mimo tipkarskih škratov je pomanjkljiv zapis zlasti slovanskih osebnih imen zaradi pomanjkanja ustreznih strojepisnih črkovnih znakov. Slovenska osebna imena se tako sistematično pojavljajo s črkami c, s in z namesto č, š, ž. Podobno velja za druge narodnosti (za nekatere se postavlja še vprašanje transliteracije) in pa za krajevna imena. Ta se pojavljajo v različnih jezikovnih različicah (npr. Postojna in Adelsberg) in včasih v neskladni kombinaciji z deželo (npr. Sesana – Krain namesto Küstenland) oziroma državljanstvom, kar je največkrat pripisati ponavljanju istega podatka v rubrikah dežela in državljanstvo z uporabo navednic. Isti razlogi so botrovali tudi neskladjem med spolom in poklicem, ko je na primer pri moškem zapisan poklic v ženski obliki (Arbeiterin, Feldarbeiterin) ali obratno, ter med starostjo in stanom (npr. starost: 12 let, stan: poročen/a). Del teh napak je možno odpraviti na podlagi primerjave s sobesedilom.

Posebni problem predstavlja nenazadnje vprašanje informativne vrednosti oziroma kvalitete vira. S tem v zvezi naj tu navedemo le par splošnih spoznanj, ki se ponujajo že ob površnem pregledovanju seznamov. Najprej to, da je povednost posameznih rubrik zelo različna, po eni strani zaradi uporabe presplošnih opisnih pojmov, po drugi zaradi dvoumnega naslova rubrik oziroma njihovega površnega izpolnjevanja. To velja predvsem za podatek o poklicu oziroma socialni pripadnosti: potniki kmečkega stanu (in teh je večina) so na primer opredeljeni brez podrobnejšega notranjega razlikovanja po raznih kategorijah; le z oznakama kmet ali agrarni delavec. Raba le-teh je včasih povrhu nedosledna. Nejasna sta tudi kriterij navajanja poklica pri potnikih pod 15. letom starosti in kriterij krajevne klasifikacije, pri čemer se zdi, da so navedbe včasih mišljene kot dejanski kraj zadnjega bivališča, včasih pa kot pristojno upravno središče.